Naravovarstvo z jekleno pestjo
Januar. Potujeva po južnem delu indijske podceline. Najprej po Šrilanki, nato po južnih indijskih zveznih državah Kerala in Tamil Nadu. Za oba je to prvi stik s tropskimi deželami in naravnim bogastvom, ki ga takšno podnebje omogoča. Človek, ki je vajen podalpskih gozdov in sredozemske makije, se težko ne čudi tukajšnji številnosti in vseprisotnosti dober meter velikih kuščarjev – varanov –, raznovrstnih barvitih ptic, netopirjev, velikih kot mačke, po strehah podečih se opičjih tropov in gromozanskih debelih dreves. Takšna slika ni omejena na naravne rezervate in odmaknjene vasi, temveč je prisotna povsod. Tudi v mestih z več sto tisoč prebivalci. Domačini živalske someščane vsakodnevno dobesedno prestopajo ali pa se zanje sploh ne zmenijo. Vseeno jim je za v neurju padla orjaška drevesa, ki v tempeljskem gaju in ob mestni rivi polporušena še naprej poganjajo velike zelene mesnate liste, cvetijo in obrodijo. Po ulicah bolj poležavajo, kot tavajo, pasja krdela mešancev brez povodcev, verig ali nagobčnikov. Brez ovratnic, potnih listov in cepilnih knjižic. Evropejcu se vse skupaj zdi popolnoma nezaslišano, kaotično, pa tudi nehumano. Začno se nama porajati vprašanja o temeljnih razlikah v pristopu k naravi, s tem pa naravovarstvu, med kapitalističnim centrom Evrope in postkolonialno periferijo Južne Azije.
Človek in narava
Varkala, 18. januar. Po popoldanskem sprehodu vzdolž slavne promenade, kamor se zgrinjajo množice poduhovljenih Evropejcev, se usedeva v kavarno. Vprašam, kdaj se je odnos človeka do narave prvič spremenil. To bo neolitska revolucija, hitro dobim odgovor. Začela se je pred skoraj 12 tisoč leti na območju rodovitnega polmeseca, Evropo je dosegla pred dobrimi osmimi tisočletji. Sprememba nomadskega življenjskega sloga lovcev in nabiralcev v statično kmetovanje in pastirstvo je morala vplivati na način dojemanja divjih živali, vodnih virov in gozdov. Kavarna, kjer sediva, je polna belcev in mení je prilagojen zahodnemu, ne indijskemu okusu. Nadaljuje, da ljudje kar naenkrat niso bili več neposredno podrejeni in podvrženi volji narave; nasprotno – zdaj so si podredili naravo, začeli so aktivno sodelovati v njenem preoblikovanju. Divjad je postala tekmec, zveri sovražnik, stara debla in korenine pa ovire motiki in srpu. Preoblikovanje okolja so prek razvoja abrahamskih religij kmalu začeli upravičevati z božjo voljo.
V prevladujočem diskurzu, ki temelji na stari maksimi ‘moč nad naravo‘, naravovarstvo še kar razumemo kot malodane edino pravilno postopanje. Četudi smo priča naprednim pozivom, da lahko zaton le še upravljamo, tudi ti temeljijo na človekovem upravljanju.
Naročiva americano. Ob srebanju vroče in nenavadno kisle kave se nama utrne, da je rodovitni polmesec eno redkih subtropskih območij sveta, kjer se ne pojavlja nobena vrsta primatov razen Homo sapiensa. Najbližje vrste opic so za časa razvoja kmetijstva in zgodnjih civilizacij živele (in še vedno živijo) šele v oddaljenih gorovjih Atlasa, Sudana, južnega Arabskega polotoka ter v porečju reke Ind daleč proti vzhodu. Ali je bilo prav to odločilno za oblikovanje gospodovalnega odnosa do narave? se sprašujeva. Najbrž so neolitski kmetje svojstvenost človeške vrste videli kot nekaj, kar je ustvarjeno po božji podobi in upravičuje njihovo podrejanje in poselitev sveta. Nasprotno so mnoge vrste opic širom južnega in vzhodnega dela Azije – vse do Japonske – nekaj povsem običajnega. Vsak pogled primatu v oči opozarja na srhljivo podobnost z ljudmi. Kljub kmetijski revoluciji so ljudje, ki še vedno sobivajo s primati, ohranili drugačen odnos do vseh živali. Hindujski templji so polni podob bogov z živalskimi obličji. Kot svete živali tam častijo slone, tigre, leve, krave in pave. Budisti, še posebej šrilanški, so stopili korak dlje in (p)ostali skoraj povsem vegetarijanski. Indonezijci orangutane, ki so med najbližjimi človekovimi sorodniki, imenujejo modreci iz gozda, ki ne želijo govoriti z ljudmi, da jih ti ne bi prisilili v delo.
Agriótopos–circenses–nulle terre sans seigneur / Zgodovinski pregled
Varkala, 19. januar.Jutro začneva s posedanjem v isti kavarni, ki sva jo obiskala prejšnji dan. Beseda nanese na svet starih Grkov, zato poudarim, da sta zanje obstajala dva pola – človeški, podvržen človekovemu spreminjanju, in božanski, podvržen nečloveškemu delovanju. Polis, obzidano varno mesto in civilizacija na eni strani, na drugi strani pa strašna, surova divjina, agriótopos, kjer ne veljajo ne zakoni ne pravica. Tako je, mi skoči v besedo, prostor, kjer levi goltajo bojevnike, izgnance in potepuhe. Še za časa Aristotela so goščavam severne Grčije, Makedonije in Bolgarije, vse do Panonske stepe, namesto zakonov gospodovali levi. Prav ista vrsta levov, ki so jo po arabskih in perzijskih deželah iztrebili v začetku 20. stoletja, danes pa ji je ostalo eno samo samcato zatočišče, in sicer v zvezni državi Gudžarat na severu Indije. Dodam, da so Grki redko zapuščali svoja utrjena mesta, kmetje pa so svoje vinograde in oljčnike sadili samo v njihovi bližnji okolici. Lov na leve naj bi bil, sodeč po arheoloških ostankih, izključno privilegij in prestiž kraljev. Plovba in ribolov v mirnem Sredozemlju sta se očitno izkazala za precej varnejšo možnost; trgovina, kot tudi kasnejše širjenje – kolonizacija – je potekala po morju.
V boj z dobro oboroženimi gladiatorji so pošiljali medvede, leve, perzijske tigre, leoparde, noje, jelene, zebre in še kopico drugih, danes povsem eksotičnih živali. Samo za časa vladavine prvega cesarja, Oktavijana Avgusta, naj bi bilo v amfiteatrih pogubljenih okoli 3500 slonov.
Tokrat ne naročiva kisle kave, ampak se raje prepustiva indijskemu okusu: ingverjevemu čaju. Pogovor s pogledom na osončen Indijski ocean se nadaljuje z Rimljani, ki so ravnali obratno. Začeli so z infrastrukturo, povzamem skozi civilizacijsko prizmo, z velikim naporom so s cestami prepredli celoten imperij od Britanije do Egipta in poleg močnejših trgovskih vezi povečali tudi poseljenost dežele. Nastalo je podeželje. Bogati veleposestniki – latifundisti – in veterani so izkrčili mnogo gozda, nadaljuje on. Zrasla so nova mesta, predvsem v notranjosti Evrope. Večja mesta so svojim prebivalcem poleg zaščitnih zidov, tavern in term ponujala tudi zabavni program – gledališče in gladiatorske boje. V boj z dobro oboroženimi gladiatorji so pošiljali medvede, leve, perzijske tigre, leoparde, noje, jelene, zebre in še kopico drugih, danes povsem eksotičnih živali. Samo za časa vladavine prvega cesarja, Oktavijana Avgusta, naj bi bilo v amfiteatrih pogubljenih okoli 3500 slonov. Bolj eksotična ko je bila ubita žival, večji je bil prestiž dogodka. Ob teh številkah si lahko predstavljava, da so bile populacije velikih sesalcev Južne Evrope, Severne Afrike, Male Azije in Bližnjega vzhoda popolnoma zdesetkane. Mezopotamske slone so tako povsem iztrebili, ravno tako evropske leve in domala tudi afriške medvede. In to vse izključno za naslado ter zabavo patricijev in otopelega plebsa. Panem et circenses v svojem najmračnejšem sijaju. Prizaneseno je bilo le mitološkim stvarnikom, zaščitnikom Rima. Ubijanje volkov v namene zabave je bil eden redkih tabujev tedanje družbe, vsaj kar se živalskega sveta tiče.
Čeprav nama je osnovnošolska izobrazba evropski srednji vek prikazala kot čas zatona, je to obdobje za naravo predstavljalo pomemben premor od intenzivnega izkoriščanja. Z barbarskimi vdori in izginotjem večine mest so se obnovili gozdovi in dodobra tudi živalske populacije. Ravno takrat mimo prileti vodomec, ki jih je v Kerali v primerjavi z Evropo res veliko. Prizor prekinem: v visokem srednjem veku so ugodne kmetijske razmere povzročile rast prebivalstva. Fevdalizem je zemljo postavil za največje bogastvo – nulle terre sans seigneur–, vendar je plemstvo kmalu začelo hlepeti po denarju in uveljavilo vse višje davke. Rast prebivalstva in pohlep sta se dialektično le še stopnjevala. Tlačanstvo je bilo prisiljenov naseljevanje, ustanavljanje novih naselij na manj ugodnih legah, da bi maksimirali proizvodnjo fevdalnega posestva. Notranje ali ravninske kolonizacije je bilo hitro konec, zato so fevdalci nameravali izkoristiti tudi odmaknjene strme gorske gozdove. S 13. stoletjem se je pričela višinska kolonizacija in naseljena je bila sleherna ped vsaj malo izkoristljive zemlje.
Tako je, dobim potrditev, a hkrati tudi dopolnitev z lokalnim kontekstom: takrat so ljudje zagospodarili poprej divjim dolinam zgornje Soče, Savinje, Idrijce; izkrčili prostrane kočevske in notranjske gozdove in, kjer se je le dalo, osnovali samotne visokogorske kmetije. Tudi živino, ki se je v zgodnjem srednjem veku poleti večinoma pasla po tratah v nižinah, so bili kmetje sedaj primorani gnati vse više in više, do koder se je pač dalo. To je botrovalo nastanku večine planinskih pašnikov visoko v Alpah. Živino je bilo treba ščititi – četudi je bil srednjeveški lov na jelenjad in divje prašiče domena plemstva – lačno kmetstvo je preganjalo zveri stran od pašnikov in domov. Kam le so pregnali živali? Veliko prostora jim ni preostalo.
Evropska dominanca
Munroejev otok, 19. januar. Na mirnem tropskem otoku, ki še kar nosi ime škotskega kolonialista, stanujeva pri nekem tovarišu (komunistična partija je v teh krajih močna). Po obilni večerji se spet posvetiva razvoju svoje misli. Evropejci so si zaradi pogoltnih oblastnikov praktično vse svoje vire pokorili že zelo zgodaj, začne in medias res. Takoj se vključim z mislijo, da je fevdalni red dokončno izoblikoval dominanten odnos do narave, ki se je s prehodom v zgodnji kapitalizem še bolj komodificirala, vpliv na naravo pa je iz antropogenega postal kapitalogen. Najin gostitelj pogovor prekine z večernim čajem in omeni, da je kot prvi na otoku začel s turizmom za zahodnjake leta 1999. Ko odide nazaj v kuhinjo, pomenljivo nadaljujeva z evropskimi imperiji, ki so začeli krasti skupno zemljo; mnogi Evropejci so bili prisiljeni nove možnosti poiskati v novem svetu. A z množičnimi selitvami, ki so z razvojem industrije postale še intenzivnejše, v širjave sveta niso izvažali le svojih genov, temveč tudi odnos, ki ga je tlačan, Evropejec, izoblikoval do narave, kapitalist pa ga je izkoristil za svoj dobiček. Narava je vir in človek se bojuje za obstanek. Boj z živalsko konkurenco in boj s staroselci. Narava in človek sta material za neskončno akumulacijo kapitala. Izkoriščanje narave in ljudi. Spomnim se, da sem nekje prebral, da se je poleg proletariata oblikoval biotariat, podstat vse žive in nežive narave, ki omogoča delovanje kapitalističnega sistema. Odkar so Evropejci od Mongolov in Osmanov prevzeli strelno orožje, so si z lahkoto podrejali s takimi tehnologijami prvič seznanjene ameriške, afriške in avstralske domačine. Strelne rane niso ugonobile le upornih ljudstev, ki so se želela izogniti suženjski prihodnosti, ampak tudi gomilo dotlej nepreganjanih živalskih vrst. Večino Amerike in Avstralije so pred tem poseljevale skupine lovcev in nabiralcev, ki so divjim vrstam prizadejale le komaj omembe vredno škodo; še več – ljudje so bili neločljiv del ekosistema.
Vsakega ubitega bizona so počastili s posebnim obredom zahvale. Množični pokoli so tako gospodarsko kot duhovno uničili indijanske skupnosti, ki jih je nova država nato laže strpala v majhne rezervate in oropala kakršnekoli prihodnosti.
Na večernem čaju spoznava dve starejši Milančanki, ki sta prišli za nama in nameravata na otoku ostati le do naslednjega dne. Lahkotno humoren pogovor o potovanjih nanese na dejstvo, da nikoli nista bili v Sloveniji, čeprav sta prepotovali ves svet, od Avstralije do Amerike. Slednja je iztočnica za prekinitev miselnega oddiha. V severnoameriških prerijah so nekoč zemljo teptale gromozanske črede bizonov z ocenjeno populacijo 30 do 60 milijonov. Konec 19. stoletja, ko si je beli človek skoraj povsem podjarmil to celino, je njihovo število znašalo pičlih tisoč osebkov. Večina je bila pobitih zaradi kožuhov, zabave in v gastronomiji cenjenih jezikov. Pogosto so okoli tono težko žival le odrli, ji odrezali jezik in večino mesa zaradi napornega transporta raje pustili gniti. Obenem so črede pobijali namerno, da bi uničili domorodna ljudstva, ki so bila ne le odvisna od trajnostnega lova, ampak so bizone častila. Vsakega ubitega bizona so počastili s posebnim obredom zahvale. Množični pokoli so tako gospodarsko kot duhovno uničili indijanske skupnosti, ki jih je nova država nato laže strpala v majhne rezervate in oropala kakršnekoli prihodnosti.
Rojstvo naravovarstva
Koči, 20. januar. Na sprehodu po Ernakulamu, predmestju Kočija, ki naju preseneti z redom in čistočo, razpredava o industrializaciji 19. stoletja. Začne s hipotezo, da je ta bistveno spremenila družbo in njen odnos do narave. Pričelo se je z množičnim kurjenjem fosilnih goriv, rudarjenjem in v skladu s kapitalistično mantro z grabljenjem in lastninjenjem vsega, od česar je moč profitirati. Medtem ko plujeva proti staremu mestu z električnim vodnim metrojem (trajektom), ki beneške vaporette zasenči s svojo okoljsko prijaznostjo, na glas razmišljam o tem, da se je v tem obdobju zahodni človek vseeno začel zavedati posledic svojega početja. Razvoj industrije je pospešil urbanizacijo in množice s podeželja so iskale možnosti za preživetje v rastočih mestih. Meščani so začeli zaradi onesnaženosti lastnih domov redneje obiskovati naravo, v njej iskati mir in oddih od kolesja vrtoglavega tovarniškega razvoja. Izkrcava se v utrdbi, ki izgleda popolnoma evropsko – on postane in reče: 1872! Kot pomembno prelomnico morava vzeti to leto, ko je Kongres ZDA sredi Skalnega gorovja ustanovil Narodni park Yellowstone, prvi narodni park na svetu. Utemeljitev nove oblike rezervata, namenjenega meščanski javnosti za občudovanje narave, je vsekakor predstavljala novost, ki je zaznamovala stoletje in pol naravovarstva.
Lačna sva in v gentrificirani restavraciji si privoščiva keralski fusion. Ob sladici se utrne trpek pomislek, da je revolucionarna ideja že kmalu pokazala svoje pomanjkljivosti. Velikansko območje, ki so ga vključili v meje narodnega parka, seveda ni bilo tako prvobitno in neposeljeno, kakor so velele ideje o čisti naravi. Že več tisočletij so tam lokalna indijanska plemena lovila, ribarila in nabirala plodove – del naravnega okolja je bil tudi predkmetijski človek. Pod pretvezo zaščite divjadi so morali ljudje svoj dolgoletni dom zapustiti, čeprav so v biti igrali vlogo v ekosistemu in niso predstavljali nobene eksistencialne grožnje ne divjadi in ne plenilcem. K naravovarstvu so pristopili iz istega miselnega okvira – gospodarjenja naravi –, ki je industrializirane pokrajine že privedel v propad. Naravovarstvo je popolnoma zanemarilo tako proletariat kakor biotariat. Ozkogleda ideja o varovanju divjadi je pomenila tudi namensko iztrebljenje volkov z območja parka, saj odlok o prepovedi lova seveda ni upošteval medvedov, pum, kojotov in volkov. Zabloda je imela daljnosežne posledice, saj je neravnovesje v ekosistemu in odsotnost plenilcev vplivala na vodotoke in pretirano pašo ravninskih predelov. Šele po približno sedemdesetih letih, ko so volkove ponovno naselili v park, se je ekosistem začel obnavljati.
Človek kot vsevedni gospodar upravlja z naravo, jo izkorišča in ji tudi pomaga, vendar je pomoč odmerjena po človekovi presoji – narava sama ne ve, kaj je zanjo dobro.
Yellowstone verjetno ni osamljen primer? vprašam. Ni! Je le prvi iz serije tovrstnih poskusov, ki so se v naslednjem stoletju hitro uveljavili širom celotnega planeta. Takšen koncept pa s seboj ni prinašal le dobrih praks zaščite narave, ampak tudi omejen pogled, ki še dandanes pesti globalna naravovarstvena prizadevanja. Človek kot vsevedni gospodar upravlja z naravo, jo izkorišča in ji tudi pomaga, vendar je pomoč odmerjena po človekovi presoji – narava sama ne ve, kaj je zanjo dobro. Posebej po koncu druge svetovne vojne so tako v Evropi kot v Afriki in Aziji po hitrem postopku ustanavljali zavarovana območja po ameriškem vzoru. Ko je bil leta 1948 ustanovljen tanzanijski Narodni park Serengeti, so prvotnim prebivalcem območja prepovedali pašo in lov znotraj novozačrtanih meja. Z namenom preprečevanja divjega lova in ohranjanja karizmatičnih velikih petih so bili pastirski Masaji in lovci plemena Hadza obsojeni na iskanje novega doma.
Indijski rezervati za tigre
Polači, 22. januar. Prav takšni ironiji kot tisti iz Serengetija sva tistega dopoldneva priča v indijskih Zahodnih Gatih. V središču povsem neturističnega mesta za večerjo naročiva birjani. Končno imava čas, da ubesediva dogajanje tistega dne. Kljub dejstvu, da je Indija že tisočletja stičišče najrazličnejših civilizacij, so gorske tropske gozdove, večinoma neprimerne za pridelavo tipičnih indijskih kulturnih rastlin (riža, kokosovih in bananinih palm) ali za pašo goveda in drobnice, vse do časa angleškega gospostva brez večjih pretresov naseljevala nomadska plemena lovcev in nabiralcev. Nič kaj dosti drugačna od nam iz reportaž bolj poznanih amazonskih staroselcev. V skladu z rastočim povpraševanjem po dotlej le na Kitajskem rastočem čajevcu so britanski kolonialisti izkrčili pragozd, da bi na svoji zemlji lahko proizvajali čaj. To je bil prvi, a še zdaleč ne zadnji udarec staroselcem. Po osamosvojitvi Indije leta 1947 in pričetku institucionalnega naravovarstva so širom republike začeli ustanavljati tako imenovane rezervate za tigre. Tako so sicer uspešno ustavili izumiranje te velike mačke, simbola države, a je imel (in še vedno ima) projekt tudi svojo temno plat. Izkusiva jo z obiskom rezervata za tigre Parambikulam v zvezni državi Kerala. Čeprav sva se pripravljala na navdušenje ob vseh naravnih krasotah, sva ob večerji še najbolj vzhičena nad dejstvom, da sva zmogla v Indiji voziti avto. Po levi strani ceste, z volanom na desni, s kravami na vozišču in kaosom skuterjev v mestu! Samostojno se po rezervatu ni dovoljeno gibati – vstop je možen zgolj z lokalnim vodnikom. Izkaže se, da najin vodnik tudi sam pripada plemenu in da je odraščal znotraj območja rezervata. Pleme (ang. tribe) ves čas najinega obiska ostane neimenovano, saj prevladujoče prebivalstvo nanje še vedno gleda zviška. Imena ne omenjajo, ker je identiteta zvodenela in ker nimajo biti na kaj ponosni. Ljudje tam niso Parambikulamci ali Parambikulamčani, ampak so plemenski ljudje (ang. tribal people). Kljub nekaj jezikovnim preprekam nama razloži dobronamerne začetke in bridko usodo rezervata. Pleme, ki je imelo dotlej zanemarljiv vpliv na naravo (ali pa je bilo celo integralni del ekosistema), je bilo ravno zavoljo njenega ohranjanja prisiljeno opustiti svoj življenjski slog. Naselili so jih – zanje je bila to prva stalna naselitev – v strnjenih vaseh na robu rezervata in jim dovolili le ribolov, nabiranje medu divjih čebel in ukvarjanje s turistično dejavnostjo (vodništvo). Na neki način so jih še bolj izolirali, saj je prost prehod čez meje rezervata prepovedan. Prav tako je postal prepovedan lov. Četudi morda ti ukrepi sprva ne zvenijo preokrutno in se nama, opazovalcema z Zahoda, zdijo celo humani (nihče ne bo ubijal ubogih tigrov), morava izpostaviti, da je večina tamkajšnjih ljudi nepismenih ali zgolj osnovno izobraženih, za svoje preživetje pa so se zanašali izključno na naravno okolje. Turizem jim nudi le manjši zaslužek, saj Indija med zahodnjaki ni preveč popularna safari destinacija, število čuvajev in vodnikov je omejeno, za takšna delovna mesta pa je zahtevana univerzitetna izobrazba, ki je večini pač nedostopna. Najin vodnik je na srečo končal študij biologije, ki mu je omogočil delo v parku in življenje v rodni vasi. Potarna nama, da se plemenska skupnost vztrajno manjša in izseljuje v mesta. Nasilno jim je bila odvzeta možnost starega načina življenja, poleg tega pa so jim domovanje iz pragozda spremenili v serijo akumulacijskih jezer za namakanje nižinskih polj in nasadov hitro rastočih dreves za papirno industrijo. Ironično. Verjetno nama ni treba poudarjati, da – razen nekaj opic in srnjadi – opevane obilice živalskih vrst ni bilo na spregled, čeprav naj bi rezervat še zmeraj naseljevale v velikem številu.
Ljudje in narava so šele z nastopom rezervata zares postali uporabni za kapitalizem. Naravovarstvo pred naravo postavi druge motive in se reševanja narave loti na enak način kot reševanja bankrotiranega podjetja.
Nekoliko v jezi, nekoliko pa v razočaranju se večer zaključi s trpkim povzetkom. Izhodišče ustanovitve rezervata je bila zaščita tigrov. Izhodišče se je izkazalo za krinko. Rezultati ustanovitve rezervata so: uničenje in marginalizacija plemena, uničenje habitatov z akumulacijskimi jezeri, v katera so se naselile druge vrste, in turistifikacija oddaljenega pragozda. Pod krinko naravovarstva so uspešno proletarizirali pleme in biotarizirali naravo. Ljudje in narava so šele z nastopom rezervata zares postali uporabni za kapitalizem. Naravovarstvo pred naravo postavi druge motive in se reševanja narave loti na enak način kot reševanja bankrotiranega podjetja.
Dvoličnost
Bengaluru, 23. januar. V botaničnem vrtu Lalbagh so plastenke prepovedane. Na vhodu jih morava – tako kot množice drugih obiskovalcev – odvreči v koše za smeti. Jasno se nama kaže način razmišljanja zahodnega naravovarstva. Še vedno smo hlapci kolonialne dediščine. Kjerkoli po svetu, predvsem pa v Afriki, Južni Ameriki in Južni Aziji, se večina naravovarstvenih projektov osredotoča na ustanavljanje rezervatov. Varovanje prvobitne divjine ali pa ogroženih živalskih vrst vodijo zveze, ustanove, fundacije, ustanovljene na Zahodu, financirane z zahodnim kapitalom. Strategije varstva diktirajo, financirajo in pogosto izvajajo strokovnjaki z Zahoda. V paviljonu je razstava cvetja in vsi se drenjajo, da fotografirajo živopisne cvetlice, aranžirane v virtuozne formacije. Viktorijanski prizor je ironična alegorija domačinov, ki so v naravovarstvu večinoma vključeni le v nižjih strukturah in nimajo možnosti odločanja – so le podporno osebje, čuvaji, prevajalci, stik z lokalno javnostjo. Žejna sva, a nimava plastenk z vodo. Žejo si lahko potešiva le z nakupom kole, ki jo v steklenicah prodajajo širom parka. Steklenico bi moral vrniti, a jo raje obdržim, ker je lepa. Bogovi so padli na glavo, si pri tem mislim.
Na globalnem jugu se teži k popolnim ekosistemom z minimalizirano vlogo ljudi in njihovih neturističnih dejavnosti znotraj območja. Hipokrizija ne bi mogla biti večja, saj je situacija v Evropi (in pogosto tudi v Severni Ameriki) skoraj nasprotna. Države severozahodnega dela celine, na čelu z Združenim kraljestvom, Nemčijo, Nizozemsko, Dansko, Avstrijo, ki večinoma vodijo prej omenjene prekomorske projekte, na svojih tleh ne prizanašajo niti domorodnim plenilcem, ki se vračajo na stare, izvorne teritorije. Avstrijski lovci pokončajo vsakega volka, risa ali pa medveda, ki zatava preko meje z naših ali italijanskih koncev. Isto se dogaja z losi, ki so dokazano živeli v Alpah še do srednjega veka. Poljske in češke populacije losov so se povečale do te mere, da nova domovanja posamezne živali poiščejo proti zahodu in jih pot včasih zanese preko avstrijske meje, kjer jih nato lovci pokončajo. Države, ki na svetovni ravni prednjačijo po svojem angažmaju v ekološkem kmetijstvu, zelenem prehodu, ločevanju odpadkov, obnovljivih virih energije, boju proti plastiki, urbanem čebelarstvu in podobnih novih trendih ter skozi evropske direktive, podnebne forume in naravovarstvene fundacije pridigajo barbarskemu Jugu, same efektivno preganjajo velike zveri, svoje monokulturne nasade smrek pa na veliko izsekavajo z metodo goloseka.
Prevladujoča miselnost temelji na neprestanem nadzoru nad naravo. Od natančnih izračunov posameznikovih emisij toplogrednih plinov do lovskega narativa o nujnosti človekovega upravljanja z naravo in divjadjo. Iz izvornih grehov takšnega odnosa do narave se očitno nismo kaj dosti naučili, saj iste pristope prenašamo na reševanje nastale situacije. V prevladujočem diskurzu, ki temelji na stari maksimi moč nad naravo, naravovarstvo še kar razumemo kot malodane edino pravilno postopanje. Četudi smo priča naprednim pozivom, da lahko zaton le še upravljamo, tudi ti temeljijo na človekovem upravljanju. Čas je, da premislimo, kako pristopiti drugače – ali morda celo kako ne pristopiti in biotariatu prepustiti vodilno vlogo.
—
