Osvobodilni Kosovel
V Kosovelovem letu na Dan Osvobodilne fronte razmišljam o nenavadni povezavi med Kosovelom, partizanskim uporom in revolucionarno preobrazbo družbe, ki mu je sledila.
Ta povezava ni bila samo v tem, da se je po Kosovelu imenovala partizanska brigada – katere duhove, duhove Kosovelovcev, je nedavno pretresljivo priklical na oder Dragan Živadinov s Kosovelovim krogom.
Kosovelov primer je v svetovnem merilu eden najčudovitejših primerov tega, kako neposredni družbenotransformativni učinek ima lahko poezija.
Ko je šel Kajuh v partizane, si je tam v beležnico zapisal načrt za dva cikla pesmi:
Ciklus: Lenin, Marx, Engels
Ciklus: Srečku Kosovelu
V tistem času so trojico klasikov marksizma običajno dopolnjevali s Stalinom, Kajuh pa jo je tu dopolnil s Kosovelom.
Edvard Kardelj, ena ključnih osebnosti slovenskega in jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja in glavni teoretik jugoslovanskega samoupravnega socializma, je leta 1959 v intervjuju za beograjski časopis Mladost, ko so ga spraševali o začetkih njegove revolucionarne poti in o tem, ali je nanj vplival kakšen pisatelj, povedal:
Najneposrednejši vpliv, mogoče v smislu določenega preobrata k aktivnemu boju v okviru delavskega gibanja, je imel name Srečko Kosovel. […] V svoji poeziji je izpovedoval prav tisto, kar je bilo v našem mladem pokolenju takrat najbolj izrazito. To so bili socialni momenti, razredna nasprotja, boj delavskega gibanja, problemi malega zatiranega naroda, problem mladosti, ki jo pritiska k tlom teža in brezperspektivnost, ideološka in politična iskanja, ki so prevladovala med mladimi ljudmi, ko so iskali svojo perspektivo itd. V delih Srečka Kosovela so bile izražene vse te stvari na aktiven način, ki je terjal boj in ga spodbujal. Zdi se mi, da poezijo Srečka Kosovela še zdaj dokaj podcenjujemo.
Kardelj ni poznal tedaj še neobjavljenih Kosovelovih beležnic, a je, kot da bi jih poznal. Kosovel je namreč po »velikem prevratu« poleti 1925, ko se je v luči novega gledanja na življenje in smrt odločil za akcijsko zbližanje s komunisti, v svojo beležnico napisal:
Naša literatura mora biti silno močna, da bo vzbujala akcijo, silo velikih dejanj, ki jih naš narod mora izvršiti. To je njeno poslanstvo.
Ona obuja duše, ogenj mora biti, požar, ki uničuje, potop, ki potaplja Evropo pred Smrtjo.
Naša literatura ≡ energetika.
Velika dejanja, ki jih narod mora izvršiti. Čista napoved tega, kar je za naš prostor pomenila Osvobodilna fronta. Energetika, o kateri govori Kosovel, je obenem ustvarjalna in uničevalna. Kot je menil Kardelj:
Ko smo šli na tako pot, smo pač morali vedeti, da bo revolucionarni proces dal iz sebe prekrasne primere junaštva in plemenitosti, pa tudi nemalo primerov razkroja in celo zločinov. V tem obstoji ravno naloga revolucionarja, da se bori proti sovražniku v lastnih vrstah. Ta boj na dveh frontah daje ravno veličino revolucionarni borbi.
Ravno ko sta tako uničevanje kot ustvarjanje dojeta kot ista energija, je mogoče oboje usmeriti v en sam ustvarjalni proces; Kosovel je na neki listek zapisal:
Zavedamo se, da zidamo, tudi kadar rušimo.
Mi smo z življenjem
eno.
Ampak od kod ta učinek močne spodbude k delovanju v Kosovelovi poeziji?
Ta aktivni »način, ki je terjal boj in ga spodbujal«, pri Kosovelu ni bil preprosto deklarativno spodbujanje k boju, ampak je bil v najglobljem smislu prej učinek tistega boja, ki se je dogajal v samem Kosovelu. Leta 1925 je v pismu Fanici Obid napisal:
V meni se vrši velik prevrat. Ali v korist ali v škodo, ne vem. Vem pa, da je v mojem razvoju nujen in celo stopinja naprej. Kar sem delal doslej, je bilo samo iskanje, sedaj mislim, da sem se bolj približal razvojnim možnostim. Stopil sem na kitajsko obzidje naših kulturnih razmer in se razgledal širše po svetu in kozmosu. Marsikaj mi je postalo jasno, kar mi ni bilo. Z novim spoznanjem pa pride nova naloga, novo žrtvovanje. Če bo trpljenje: pozdravljeno! Tudi trpeti se splača za ideje. Šele ako trpimo zanje, oživijo. S krvjo naših src jih moramo živeti. Strašna naloga, a lepa. Končno, kaj je življenje? Človeštvo živi, recimo, 500. 000 let in kaj je 50 let v primeri s tem. Nič. Kaj bi se človek bal za teh par let. Človek mora preko mostu nihilizma na pozitivno stran. Dva fakta sta v življenju: življenje in smrt. Več jih ni. Saj pravim: piše se o tem težko. Jaz čutim v sebi veliko silo ravno vsled tega, ker mi Smrt ne more ničesar vzeti. Absolutno ničesar.
In drugje:
Bojim se gledati v zrcalo, moj obraz je strašen. […] vse, vse se bojuje …
In tudi:
Ničesar ne znam delati.
Kosovel je to pisal v času, ko je val revolucionarnega vrenja po prvi svetovni vojni zamrl, ko se je o dobi revolucij začenjalo govoriti kot o nečem preteklem, ko je bila slovenska nacionalna situacija obupna in ko se je Evropa že začela fašizirati. Ampak Kosovel je prav v notranjem konfliktu, ki ga je ob tem vsem občutil, prepoznal revolucionarno silo.
Vse, vse se bojuje. Ničesar ne znam delati. Kakšen vir akcije je v tem!
