Na referendumsko bojišče!

V ponedeljek smo bili priča pompoznemu pohodu sindikalnih vodij nad slovenski parlament. Povorka z Andrejem Zorkom, Branimirjem Štrukljem in Jakobom Počivavškom na čelu je na Trgu republike z rdečimi škatlami v rokah napovedala ogorčen boj proti ukrepom prihajajoče vlade ter naznanila referendumski upor zoper interventni zakon, ki so ga sprejele nove oblasti. Bodoča koalicija se je, kot vemo, odločila še pred svojim uradnim nastankom po hitrem postopku sprejeti kopico prelomnih neoliberalnih reform in sprememb v korist kapitala in premožnih. Med sprejetimi novostmi lahko omenimo »razvojno« bogataško kapico, ki prinaša velikanske davčne odpustke vsem z mesečnimi dohodki nad 7500 evrov bruto, ponovno okrepitev zdravnikov dvoživk, deregulacijo stanovanjskega trga in nižje davke za najemodajalce ter za najbolje plačane lastnike espejev.

Redosled zlahka predvidimo: Državni zbor bo referendum prepovedal, nakar bo ustavno sodišče parlamentarno prepoved razveljavilo, saj zakon posega tako v davčna in finančna kot tudi v druga vprašanja, pobudniki pa bodo potem skušali zbrati še 40.000 overjenih podpisov, in verjetno bomo priča ljudskemu plebiscitu, kot ga naša država že dolgo ni doživela. Ne bo šlo le za »kulturkampf«, ne bo šlo za goli upor proti avtoritarizmu oblasti, ne bo šlo le za pregon korupcije, in ne bo šlo le za prepucavanje med političnimi strankami. Enostavno, šlo bo za razredni boj.

S prihajajočim nastopom novih oblasti je liberalni blok to pomlad ponovno odkril razredni boj, ki ga je v času lastne vladavine spregledal, od aktivistov in organizacij, ki so jih ti isti ljudje blatili in spodkopavali, pa sedaj pričakujejo sodelovanje in referendumsko pomoč.

Referendum proti privilegijem najbogatejših bi zato moral biti idealno bojišče za vse napredne socialiste, da se z jasno razredno agendo preizkusijo na političnem terenu. Kljub temu pa so bili nekateri med nami v prvi fazi zbiranja podpisov bodisi ravnodušni bodisi zadržani do sodelovanja v referendumski kampanji. Razlogi za to ne segajo prav daleč v preteklost. Ne gre pozabiti, da smo pred pol leta aktivisti iz Delavske koalicije prav tako zbirali podpise za neki drug referendum. Ko so se pokojninski reformi Luke Mesca uprle posamezne sindikalne in delavske organizacije in z drugimii aktivisti zagnali zbiranje referendumskih podpisov, smo se nasprotniki varčevanja na plečih ostarelih delavcev in delavk soočili z napadi in metanjem polen pod noge s strani provladnih sindikatov, liberalnega tiska in političnega centra s stranko Levica na čelu. S prihajajočim nastopom novih oblasti je liberalni blok to pomlad ponovno odkril razredni boj, ki ga je v času lastne vladavine spregledal, od aktivistov in organizacij, ki so jih ti isti ljudje blatili in spodkopavali, pa sedaj pričakujejo sodelovanje in referendumsko pomoč.

Ocene nekaterih kolegov in tovarišev so šle v teh tednih v smer, da bi v primeru skupne kampanje vse zasluge za potencialno referendumsko zmago prevzela liberalna sredina, ki je v zadnjih štirih letih uveljavila marsikateri zakon v korist bogatih, vključno s plačno reformo. Skupna kampanja s centrističnimi silami naj bi socialističnim gibanjem namreč otežila diferenciacijo od sredinskega bloka, delavski in levičarski aktivisti pa bi tako lahko zgolj prispevali k pospešitvi pretakanja ljudske podpore k strankam liberalnega tabora. Od njih seveda tudi v bodoče le stežka pričakujemo izpolnjevanje tistih nekaj skromnih ukrepov v korist pravičnejše razporeditve bogastva, ki jih vsakič znova pred volitvami obljubljajo civilni družbi. Resentiment številnih aktivistov najbolje povzamejo besede enega izmed tovarišev, ki je pred dnevi v pogovoru odvrnil: »Dovolj imam te moralne nuje, kako moramo bojevati vse bitke liberalov. Oni so nas spravili v ta drek, oni naj ga rešijo. Na nas je, da najdemo neko lastno bojišče.«

Tistih levičarjev, ki nasprotujejo priključitvi referendumski kampanji, seveda ne vodijo zgolj sektaštvo in politične zamere, temveč tudi povsem legitimni pomisleki. Besede o potrebi socialistov, »da najdemo neko lastno bojišče«, zato zagotovo držijo. Kljub upravičenim zadržkom in grenkobi, ki jih ob nedavnih dogodkih čutim tudi sam, pa vseeno mislim, da tovariš ni imel povsem prav.

Interventni zakon je zagotovo bojišče, ki bi težko bilo bolj naše. V nobenem referendumskem vprašanju zadnjih petintridesetih let namreč razredno vprašanje ni bilo tako jasno in očitno pred očmi. Strah pred tem, da bi bila socialistična gibanja v skupni kampanji z meščanskimi strankami razumljena kot del istega liberalnega tabora, je morda res legitimen, a v danem trenutku pomeni dokončna uveljavitev interventnega zakona zagotovo večjo grožnjo za delovne ljudi kot nevarnost, da se socialistični levici ne uspe dovolj jasno razmejiti od meščanskih strank. Kot nekdo, ki je sodeloval pri neuspelem zbiranju podpisov proti pokojninskemu zakonu, lahko iskreno priznam, da interventni zakon pomeni še mnogo hujšo grožnjo za slovensko družbo, saj naznanja ogromno povečanje premoženja in dohodkov za bogate in posledično osiromašenje javnih storitev. Zakon, ki prinaša velikansko zvišanje socialnih neenakosti, v resnici predstavlja enega najbrutalnejših neoliberalnih udarov v zadnjih desetletjih.

Interventni zakon je zagotovo bojišče, ki bi težko bilo bolj naše. V nobenem referendumskem vprašanju zadnjih petintridesetih let namreč razredno vprašanje ni bilo tako jasno in očitno pred očmi.

Tudi če bi uspelo liberalnim silam s Svobodo na čelu ugrabiti celoten politični kapital kampanje, to v resnici ne bi moglo zares poslabšati našega položaja, saj je ta že tako precej klavrn. Kaj namreč socialisti na domači sceni sploh premoremo: peščico naprednih sindikatov, nekaj gibanj, neodvisnih medijev in manjših organizacij ter obrobno stranko enega obraza, ki na volitvah ne doseže niti polovice ušivega procenta. Odprave kapitalizma in buržoaznega parlamentarizma se socialisti v kratkem tako res ne moremo nadejati, oportunistični liberalci pa bodo še dolgo tlačili zemljo in se prestopali na političnem odru. Nič manj socialisti nismo, če se v času hudih preizkušenj odločimo za sklenitev taktičnega sodelovanja. Tovrstna pragmatična zavezništva so v času hudih preizkušenj legitimna, kolikor nas ne oddaljijo od boja proti kapitalizmu, ki mora ostati temelj našega delovanja.

Če hočemo v okviru referendumskih aktivnosti socialisti organizirati resnično delavsko kampanjo, v kateri bodo glasno odmevala sporočila razrednega boja, se moramo ponovno zbrati pod skupnim dežnikom. Zopet je napočil čas za aktivacijo terenske levice, ki se je neoliberalnim potezam Golobove vlade že zoperstavila. Le skupaj nam lahko uspe, da se socialistični glasovi v referendumski kampanji ne razdrobijo v kakofoniji liberalnega antijanšizma. Zdaj pa strnimo vrste!

—