Razglednica iz Sarajeva, 4: Hargita

Drage tovarišice, dragi tovariši!

Zelo lepo ste me presenetili s kolektivnim odzivom na moje pismo. Takoj sem sklenil, da vam napišem še eno. A je trajalo malo dlje, kot sem načrtoval. Malo me je ujelo poletje, malo lenoba, ki je, o tem sem prepričan, ena od naših skupnih političnih točk. Že davno sem rekel, da bi morali pravico do lenobe zapisati v ustavo, in ne nazadnje v kapitalizmu še najmanj škode povzročijo tisti, ki ne delajo ničesar.

Razmišljal sem o vaših odgovorih. Ne morem se dotakniti vseh, pa se bom le Dijaninega, ker je zgodba, ki bi jo tokrat rad delil z vami, povezana z njenim razmišljanjem. Strinjam se s tvojo razlago, draga Dijana, da ljudje laže razumemo lokalne probleme, ker so nam ti blizu, razumljivi in prevedljivi v lastna življenja, globalni pa ostajajo abstraktni, prav tako soglašam, da v kontekstu želje po spodbujanju delovanja ne bo kaj dosti pomagalo, če le razložimo širšo sliko, ki jo, kot praviš, že itak vsi razumemo. Vprašanje je, zakaj se počutimo tako nemočne. Mislim, da tudi zato, ker smo tako individualizirani, da smo pozabili, kaj je kolektiv, kaj je skupnost. Prepričali so nas, da je pomemben le vsak sam zase in da skupnosti ne moremo več zgraditi, a moramo početi prav to. V Ljubljani, Sarajevu ali kje drugje. Iskati medprostore in graditi iz detajlov. Kot književnica veš, da so ti najpomembnejši za zgodbo, pa tudi za to, da bi ljudje ne le razumeli, ampak tudi začutili širšo sliko. To se mi zdi še bolj pomembno početi, ker je očitno, da marsikateri stari levičarski princip ne deluje več, medtem ko lovljenje medprostorov daje vsaj upanje, da bomo dognali kaj novega.

Vsako lepilo je v redu. Naj bo somrak, oblak, rakija, lopata, žoga, motika, kolo, knjiga, protestniški transparent ali karkoli drugega. Hargita to ve. Prav tako Ines in prav tako vi, tovarišice in tovariši, dobro veste, da imamo le še drug drugega. Tako kot vi na tem gradite v Ljubljani, se mi trudimo v Sarajevu.

Zato pravim, da hodim po svetu in iščem nežnost in ljubezen, kar skušam povezati v kolektivno izkušnjo, iz katere lahko vznikne tudi bolj konkreten upor. To je precej preprosto početje: vedno znova se znajdem v neki skupnosti, ki jo opazujem in obenem soustvarjam, zraven pa skušam povezati še vse skupnostne niti v kakšno besedilo in upam, da bi to lahko prispevalo k povezovanju. Včasih to uspe bolj, drugič manj, tretjič sploh ne. Le v tem še vidim smisel v boju proti sovraštvu, izkoriščanju in individualizmu. Pomembno je videti človeka zraven sebe in z njim ali njo (in še bolje njimi) graditi odnos. V ekstremno individualiziranem svetu je že to subverzivno. Včasih je ta akt malo bolj političen, drugič malo manj, tokrat pa bi vam želel pokazati, kako sem povsem spontano tovrstno razpoko v dnevu, nebu in sistemu nekega poznega oktobrskega popoldneva na Alipaševem polju ujel skupaj z dvema krasnima osebama, od katerih ene žal ni več med nami.

***

S prijateljico Ines Baždalić sediva na kamniti klopi, ravno dovolj široki za naju. Na travo odloživa lončka za kavo iz avtomata, prižgeva cigareto, s koleni se skoraj dotikava spomenika, na katerem so izpisana imena pokopanih članov naključne družine, ki je ne poznava. Ines, lica se ji še niso osušila od solz, prebira imena v cirilici, ki gre meni približno tako hitro kot abeceda predšolskemu otroku. Ne trudim se z branjem, le poslušam jo in opazujem okolico.

Sonce razsvetljuje pokopališče Bare na gričevnatem terenu, levo pravoslavne grobove, desno katoliške, v sredini muslimanske, v nekem prostoru v ozadju, ki ga ne vidim, ateistične in nekje pod nama bolnišnico, olimpijski stadion in Zetro. Poslušam vrane, na sicer povsem modrem nebu opazim le en bel oblaček v obliki srca. Morda ni v obliki srca, a jaz si ga tako predstavljam.

»Kaj ni lepo? Rada imam pokopališča,« reče Ines. V pritrditev globoko vdihnem. Potem skupaj na glas razmišljava, da so ti grobovi dokaz sobivanja. »Dobrodošel v Sarajevu,« doda z že suhimi lici.

Na tej kamniti klopci sva pristala, ker sva hotela podoživeti, kar se je zgodilo malo prej. Hodila sva na repu kratke kolone, ki je na zadnjo pot pospremila Hargito Dittrich.

»Se spomniš, kako nam je bilo lepo, ko sva Hargito spoznala v tisti birtiji na Alipaševem polju?«

Kako se ne bi spomnil.

Ines počakam pred Domom RTV, kjer vrsto let kot novinarka dela v kulturnem programu Radia Bosne in Hercegovine (BHR). Vodi me proti naselju z nepreštevnimi nebotičniki, spominjajo me na Fužine, le da te niso grajene v hrib. Razlaga mi o socialistični gradnji s parki, igrišči in sadnim drevjem, premišljeni do podrobnosti, kot je tloris, ki omogoča vetru potovati med zgradbami. Prispeva do brunarice sredi ogromne ploščadi med bloki. Imenuje se Fontana. Hočeva se usesti na leseni klopci. Prepodijo naju dežne kaplje. Nekaj časa blejeva okoli brunarice, potem starejšo gospo, zakomotano v kot pod nadstreškom, vprašava, ali lahko prisedeva. Kaj sprašujeva neumnosti.

Natakar, rundo prosim. Pivo za gospo, kajsijo za Ines, dunjo zame. Fotografiram nebo. Prvič je resasto, drugič modro s kopastimi oblaki, tretjič sivo, četrtič črno … Spreminja se kakor tokovi naših misli.

»Gospa, kako vam je ime?«

»Hargita.«

»Lepo, nenavadno ime.«

»Dobila sem ga po največjem vrhu v Karpatih.«

»Zanimivo. Kako pa to?«

»Moj oče je bil Nemec, mama pa Madžarka.«

»In vi ste pristali na Alipaševem polju.«

»Ja, prej smo živeli v mestu, na Koševem.«

»Pa pred tem?«

»Ta zgodba je dolga.«

»Midva imava čas in vas rada poslušava.«

»Oče je bil folksdojčer, rojen v Jabuki pri Pančevu. Moral je v nemško vojsko. Bil je v skupini vojakov, ki so jih partizani ujeli in jih kot vojne ujetnike odpeljali v Mostar. Potem je sodeloval pri gradnji hidrocentrale v Jablanici. Umrl je pri 59 letih, zaradi sladkorne. Tudi mama je umrla zaradi diabetesa, a veliko kasneje. In tudi ona je bila iz Vojvodine. Spoznala sta se v Jablanici, prek očetovega prijatelja, ki je bil oženjen z Madžarko. Ko so končali z gradnjo hidrocentrale, so ju preselili v Sarajevo, v Hidrogradnjino stavbo, kjer je živela naša družina. Štiri otroke sta imela, vsi smo se rodili v šestih letih. Jaz sem najstarejša. Stara sem 75 let. Malo me zdravje daje. Vsak dan popijem tableto aspirina za redčenje krvi.«

Hargitin svetli obraz je obsijan s soncem, s tistim svežim, ki je posijalo tik po dežju. Ustnice ima raztegnjene v zadovoljen nasmeh in na obrazu se ji ne vidi nobena guba.

Hargita nekoliko zastane, pogleda naju izpod čela, kot bi hotela preveriti, ali jo še poslušava. Nosi korekcijska sončna očala, ki ji pod oči mečejo vijoličen odsev. Dolge sive lase, pomešane z nekaj črnimi prameni, ima urejene z obročem, da ji v dveh šopih padajo na ramena. Hargitin svetli obraz je obsijan s soncem, s tistim svežim, ki je posijalo tik po dežju. Ustnice ima raztegnjene v zadovoljen nasmeh in na obrazu se ji ne vidi nobena guba. Ines glavo nagiba globoko v desno proti Hargiti. Skupaj stiska oči, ki jih draži sonce, skozi širok nasmeh pokaže zobe.

Hargita omeni, da je delala v Energoinvestu. Zanimivo, ravno sem si ogledal film Jasmile Žbanić o Emeriku Blumu, znamenitem direktorju Energoinvesta in županu Sarajeva v času olimpijskih iger. Je res toliko naredil za pravice delavcev?

Hargita prikima, potem nadaljuje.

»V Energoinvestu sem začela delati leta 1975, ko je bil Blum še živ. Takrat so štipendirali inženirje različnih strok. Bila sem ena od njih. Ko sem bila absolventka, so mi plačali še leto učenja angleščine v Londonu. Diplomirala sem iz matematike in fizike, moje diplomsko delo je bilo iz teorije verjetnosti, napisala sem ga v angleščini. V Energoinvestu sem delala kot programerka. Vsak, ki je dobro delal, je napredoval in dobival vse boljšo plačo. Imeli smo zelo dober sindikat, dobivali božičnico, 13. plačo, regres … Kakšen kolektiv smo bili … Ni bilo podtikanj, pomagali smo drug drugemu, firma je organizirala izlete. Veliko nas je bilo krvodajalcev, pa smo hodili na izlete k drugim krvodajalcem, na Češko, Madžarsko, Poljsko. In potem … Vojna se je začela aprila, jaz sem s hčerko novembra z organiziranim konvojem odšla iz mesta. Mama je ostala v Sarajevu, da je čuvala hišo. Spomnim se, da nas brez vizuma niso spustili v Slovenijo. Govorili so: Na Hrvaško, na Hrvaško! Poklicala sem brata v Nemčijo. Neki Slovenec mu je pokazal, kje na zeleni meji ni kontrole, in naju je s hčerko peljal čez in naprej v Nemčijo, kjer so živeli vsi trije bratje. Delala sem po hišah, čistila, dobivala sem lep denar. Petnajst nemških mark na uro. Leta 1998 sva se s hčerko vrnili v Sarajevo, sprejeli so me nazaj v Energoinvest.«

Nikogar ne moreš prisiliti, da te bo ljubil. Teči za njim in ga vleči za roko. Ljubezen je sama sebi dovolj.

Predahne. Odpije požirek piva, iz polivinilaste vrečke vzame cigareto. Sonce ji še vedno osvetljuje obraz, zdi se mi, da je vse boljše volje. Nasloni se na leseno klopco. Nazdravimo. Medtem ko je govorila, smo naročili še eno rundo, ali dve ali tri. Ines je iz torbice vzela telefon. Čas je za glasbo. Hargita si zaželi Oliverja. Ako voliš me.

Hotel sem jo še spraševati o njenem življenju, vendar … Ko med sarajevskimi bloki vzvalovi dalmatinski maestral, nam ni več pomoči. Takrat se na plan pritihotapi duša. Slovanska, kot bi zapel Balašević? Ali jugoslovanska? Ali kakšna druga? Saj je vseeno. Mi smo trikotnik, Oliver je naša središčna točka, lahko bi bil tudi Đole ali Kemal ali Arsen ali Gabi ali Dino ali Adnan … Ni važno. Vsak je en kot, vsak je malo odškrtnjen in top.

In tako sedimo tam. Tri osebe dveh generacij, treh zgodb, istih hrepenenj.

»Hargita, kaj je prava ljubezen?«

»Ljubezen je verjetno, ko nimaš pričakovanj, ali se bo uresničila. Ko samo je.«

»Lepo se sliši.«

»Nikogar ne moreš prisiliti, da te bo ljubil. Teči za njim in ga vleči za roko. Ljubezen je sama sebi dovolj.

»Si bila zaljubljena?«

»Ooo, sem.«

»V moža?«

»Ne, od njega sem dobivala samo batine. Po pol leta sem ga zapustila. Še prej bi ga morala. Nihče me ne bo tepel. Nihče!«

»Tako je! V koga si pa bila zaljubljena?«

»Davno sem se zatrapala v enega fanta. Kako sem se zagledala vanj. A sem vedela, da mi ne bo odgovoril.«

»Ni ti odgovoril?«

»Ni mi odgovoril.«

»Šupak!«

Asfalt pred brunarico je moker. Vmes je deževalo, skozi kaplje sijalo sonce in prenehalo deževati. Kopasti oblaki se vozijo z neba. Le še nekaj minut imajo na voljo, potem jih bo pojedel mrak. Dan ugaša, mi se prižigamo. Barve se prelivajo, prevladovati začne vijolična. Ines se zazre.

»Somrak. To je najlepši del dneva,« reče.

»Somrak je razpoka med svetovi,« odgovori Hargita.

Ines nadaljuje: »Največja energija nastane med spreminjanem določenih stanj. Med dnevom in nočjo, med letnimi časi, med življenjem in smrtjo. Med zoro, ko sonce vzide, in zdaj, ko sonce zahaja. V medprostoru je najmočnejša energija.«

Hargita se nasmiha in prikimava.

Ines še enkrat pritisne Play.

Nočem, da bi trajalo kratko. Da bi se končalo. Razpoko med svetovi hočem zadržati. Snemam.

»Ako voliš me / ja ti ruku pružam. Ako voliš me / dat ču ti sve / šta san ti dužan.« Ines blesti. Rahlo pordela koža od sonca na obrazu, raven frufru, frizura na paža in medaljon čez diskreten dekolte. Pleše z rameni, vrti zapestja in milo zapoje: »Pusti srce, da se smijeeeeee.« Hargita prižiga cigareto. Združi dlani, da bi ogenj zaščitila pred rahlim vetrom. Na tem prizoru ni nič posebnega. Le še ena oseba, ki si prižiga cigareto. A za nas to ni le še ena kadilka, tako kot Ivanina Kofetarica ni samo še ena pivka kave. To je dvanajst sekund našega medprostora. Ko bi takrat vedel, da bo to tudi naše zadnje srečanje, bi naredil daljši posnetek.

Popolna neznanca Hargitini družini sediva na tisti kamniti klopci in razmišljava, kako je živela v zadnjih mesecih pred smrtjo. Veva, da ni imela lahkega življenja, a v to nisva drezala.

In zdaj Ines in jaz na Barah. Popolna neznanca Hargitini družini sediva na tisti kamniti klopci in razmišljava, kako je živela v zadnjih mesecih pred smrtjo. Veva, da ni imela lahkega življenja, a v to nisva drezala. Ines jo je večkrat videvala v soseski, bili sta skoraj sosedi. Spomni se, kako se je veselila poroke sorodnika. Veselila se je, da si bo uredila frizuro, oblekla lepo obleko, kupila čudovito darilo in se z avtobusom odpeljala v Novi Sad, na dvodnevno slavje, kjer bo videla vse sorodnike, tudi tiste iz Nemčije. In tako je tudi bilo. Hargita je odšla na poroko, se vrnila na Alipaševo polje, potem pa … Načrtoval sem, da se bomo spet dobili v Fontani, da bo pripovedovala o poroki. Moral bi jo poklicati takoj, ko sem se vrnil v Sarajevo. Prehitela me je Ines z žalostnim sporočilom.

Draga Hargita, upam, da se imaš lepo v eni od razpok na nebu. Da naju z Ines kdaj pogledaš od tam gori in se spomniš na naše druženje na Alipaševem polju. Midva pogosto pogledava proti tebi. Ravno danes mi je Ines na Grbavico prinesla tvoje literarne zapiske, ki si nama jih podarila. Spila sva kavo, pokadila cigareto in govorila o tebi.

***

Vsako lepilo je v redu. Naj bo somrak, oblak, rakija, lopata, žoga, motika, kolo, knjiga, protestniški transparent ali karkoli drugega. Hargita to ve. Prav tako Ines in prav tako vi, tovarišice in tovariši, dobro veste, da imamo le še drug drugega. Tako kot vi na tem gradite v Ljubljani, se mi trudimo v Sarajevu. Podobno počnejo naši tovariši in tovarišice v Beogradu, Skopju, Zagrebu, Prištini, Novem Sadu, Podgorici. Vsi skupaj lahko navdih črpamo iz jugoslovanske ideje skupnosti. Zato je moja politična odločitev, da se bom gibal med naštetimi mesti in iskal smoter, ki ga skušam ubesediti.

Z ljubeznijo,

vaš Andraž

—

Foto: avtorjev arhiv.