Razglednica s kavča: prepečeno poletje

Te dni se počutim kot turistka v lastnem domu. Dolga vrsta daljnih držav je, ki jih nisem nikdar obiskala. Nekaj sem jih in ena od zanimivih izkušenj iz subtropskih in tropskih krajev je, kako se to moje telo, izoblikovano v zmernem podnebju, prilagaja na njihove temperature. Danes mi po to izkušnjo ni več treba z letalom daleč stran in mimogrede dodajati svojega prispevka k podnebnim spremembam. Te so mi jo prinesle kar na domače dvorišče, dobesedno.

Podnebja iz mojega otroštva ni več. To je nova normalnost ali nastavek zanjo. Na lastnem domu sem podnebna turistka iz preteklosti.

Iz otroštva se spomnim poletij na obrobju Ljubljane, ko smo tarnali, ko so temperature zlezle nad 30 stopinj. Triintrideset stopinj je bila nezaslišana vročina. Danes je triintrideset oddih in olajšanje. Potem se spomnim poletja, ko je Ljubljana prvič dosegla 36 stopinj in je bila to čista eksotika. Danes gledam Arsove podatke s samodejnih vremenskih postaj in upam, da se bo temperatura ustavila pri 36, pa vem, da se najbrž ne bo. Včeraj jih je bilo 38.

Na parkirišču pred Hoferjem se spotikam ob vdolbine v asfaltu, ki so jih pustila kolesa parkiranih vozil. Ne morem si predstavljati, kako vroče je na gradbiščih. Iz klimatiziranega avta, mehurčka umetno zmernega podnebja, je lahko komentirati, da so delavci na avtocesti leni. V resnici je njihovo telo v primežu med dvema ognjema, med buhtenjem sonca in puhtenjem asfalta. Jaz pa se kar grbim in lovim sapo, ko samo stopim mimo južne fasade domače hiše, da obesim perilo, in pri tem razmišljam, kako primerna je kolokacija, da vročina pritiska. Pritiska, kot da te hoče sploščiti. Kako šele melje telesa na deloviščih pod nemilim nebom, v razbeljenih kuhinjah restavracij, na kolesih z oprtanimi Woltovimi nahrbtniki …

Klimi v hiši se za zdaj še upiram – pa tudi draga je –, zračim ponoči, čez dan spuščam rolete, v kleti se vzpostavlja pomožna kuhinja, da se bivalni prostori ne grejejo še od tega. Luksuz, vem, da živim v hiši, da ima ta na dveh straneh vrt, ki vsaj malo blaži segrevanje, čeprav so njegovi deli že hrustljavo prepečeni, in da lahko ponoči naredim pošten prepih. Usvajam nove tehnike boja proti vročini in se poskušam privaditi misli, da ne gre za boj, temveč za sobivanje z njo. Kajti podnebja iz mojega otroštva ni več. To je nova normalnost ali (strašna misel) nastavek zanjo. Na lastnem domu sem podnebna turistka iz preteklosti.

S pospešeno militarizacijo ob orožarjih in UI mogotcih je sekirica padla v med še industriji fosilnih goriv. Kakšna peklenska trojica.

Vmes ko spremljam meritve temperature in vremensko napoved – in upam, da se ne bo to do suhega prepečeno poletje zlomilo v katastrofalne poplave kot pred tremi leti –, spremljam tekoče novice. Politiki na celini, ki se najhitreje segreva – to je namreč Evropa –, zanikajo podnebne spremembe ali se nanje vsaj požvižgajo; namesto tega z mediji, ki jim pri tem pretežno nekritično držijo štango, pospešeno normalizirajo militarizacijo in višanje izdatkov za oboroževanje. Vojaška industrija ima ogromen ogljični odtis: po ocenah odtehta vsaj 5,5 % celotnega ogljičnega odtisa človeštva, pri čemer sploh ni zajet odtis dejanskih vojaških operacij. Prva dva tedna letošnjega ameriško-izraelskega napada na Iran sta imela ogljični odtis Kuvajta – ali ekvivalent seštevka odtisov 84 držav z najnižjimi emisijami. Genocidni napad na Gazo je zgolj v prvih dveh mesecih proizvedel več emisij, kot jih v celem letu več kot dvajseterica držav, ki so najbolj izpostavljene podnebnim spremembam – le še en vidik tega, da uničevanje Palestine ne zadeva »samo« Palestink in Palestincev, kot da ne bi bilo že to neznosno dovolj in preveč.

Nič od tega ni zajeto v obveznem poročanju držav o svojih emisijah in v njihovih podnebnih ciljih. In niti ne vem, ali je v navedeno lansko oceno vključen okoljski odtis ponorelega razmaha uporabe »umetne inteligence«, katere velik del odpade na vojaško in »varnostno« industrijo. Vem pa, da je s pospešeno militarizacijo ob orožarjih in UI mogotcih sekirica padla v med še industriji fosilnih goriv. Kakšna peklenska trojica. Če vas ob teh razmislekih kljub vročini ne oblije mrzel pot, imate očitno potencial za članstvo v Muskovi marsovski distopiji.

Brala sem o novem dokumentarcu Earth’s Greatest Enemy Abby Martin, ki govori o vojaški mašineriji ZDA kot uničevalcu okolja. Obljubila sem si, da ga bom pogledala, ko bo malo hladneje in bom lažje mislila. Ampak mogoče ni časa, da bi čakala.

Preberite tudi: Katja Zakrajšek: Kompleksno je, pravijo, kar pomeni: ne imenujte zločina.

Kajti medtem ko se veselo militariziramo, je odzivanje na podnebne spremembe – prilagajanje na nove klimatske pogoje, ki smo si jih zakuhali, in zmanjševanje emisij, da si ne bi zakuhali še slabših – tiho zdrsnilo z vseh političnih prioritetnih list, ki postajajo vse kratkovidnejše, okoljska in protivojna prizadevanja – ki so vse bolj sinonimna – pa se preganja kot ekstremizem in terorizem.

Ob tem, no, ob tem pa se ne počutim kot turistka. Počutim se kot nekdo, ki je padel sem z drugega planeta, morda s tistega planeta B, ki ga ni. Zavidam nekdanji verziji same sebe, ki si še ni belila glave s tem vozlom vprašanj. Ko so perunike na domačem vrtu še cvetele junija, takrat ko je Perun naših prednikov pošiljal prve poletne nevihte, in ne konec aprila kot zdaj, ko je koncept poletnih neviht zastarel. Namesto dobrih starih poletnih neviht imamo zdaj vremenske ekstreme.

Hotela sem zapisati: ker smo si kolektivno skurili planet. Ampak kot opozarja Ailton Krenak, k temu ni prispevalo celotno človeštvo. Zato Krenak, kot staroselec v današnji Braziliji, tudi zavrača oznako »antropocen« in namesto tega vztraja pri »kapitalocenu«. Torej popravek: planet je skurilo kapitalistično gnanje za kratkoročnim dobičkom za peščico, češ da je to najvišje dobro za vse človeštvo. Pozabite na kemtrejle. Prava zarota je točno ta: kapitalizem. Ali ga izklopimo ali pa ne vem, koliko časa si bomo še pisali razglednice.

—

Naslovna fotografija: Dijana Matković.