Zana Fabjan Blažič: »Migrantski delavci so vedno poskusni zajčki za krčenje delavskih pravic«
Zano Fabjan Blažič lahko vidimo na praktično vsakem protestu in akciji, ki se v Ljubljani bori proti nepravičnosti in za boljši svet. Je prekaljena borka, ki pravi, da ji pogum in moč za delovanje dajejo člani in članice Ambasade Rog. Z migrantskimi delavci in delavkami se organizira že več kot deset let. Začelo se je v Avtonomni tovarni Rog s Protirasistično fronto brez meja, kjer je svojo ljubezen do glasbe premešala z ljubeznijo do socializma in se posvetila delu z migranti, ki so takrat množično prihajali k nam po Balkanski poti. Vzporedno s tem, ko so se njeni soborci in soborke iz neželenih prišlekov spreminjali v iskano delovno silo, ki se jo da prikladno izkoriščati, se je tudi ona iz zagnane aktivistke za pravice migrantov preobrazila v izjemno veščo delavsko organizatorko. V kletnih prostorih, kjer od izgona iz Roga deluje Ambasada Rog, je njen »prestol«, kot se pošali, preprost lesen stol, obkrožen z množico papirjev, socialistično literaturo in gesli ter nepogrešljivim pripomočkom za boj – telefonom, ki tudi med intervjujem ne neha zvoniti. Ne glede na to, kaj dela, je vedno pripravljena dati nasvet in nuditi podporo svojim tovarišem in tovarišicam – tudi med intervjujem je hitro razrešila birokratsko zagato enega izmed članov, se v trenutku zbrala in nadaljevala s pogovorom. A kar Ambasado Rog ločuje od nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z begunci, in sindikatov, ki zastopajo delavce, je to, da »na svoje člane ne gleda kot na pasivne prejemnike pomoči, ampak kot na nosilce moči«, ki so vsi po vrsti bojevniki v delavskem boju.
Od prej te poznamo kot didžejko, uživali smo v tvoji elektronski glasbi in jo tudi pogrešamo. Kako se je zgodil prehod od glasbenice k delavski organizatorki in kakšno vlogo igra glasba v tvojem življenju danes?
Ko smo ustanovili Protirasistično fronto brez meja v Avtonomni tovarni Rog, smo vsak petek organizirali DJ večer, na katerem je vedno nekdo od članov vrtel glasbo. Kadar to nisem bila jaz, sem ponavadi tistega, ki je prišel na vrsto, ves teden pripravljala na nastop. Na neki točki sem popolnoma preklopila na glasbo iz Bollywooda, ki je bila dobra vstopna točka v migrantsko organiziranje, saj so na bollywoodske večere hodili pretežno indijski delavci in drugi migranti. Ljubezen do glasbe sem prenesla tudi v aktivistično delo. Vse izkušnje, ki sem jih pridobila že prej kot didžejka in organizatorica dogodkov, so zelo dragocene tudi za to, kar počnemo danes, saj je bila organizacija glasbenih dogodkov od zmeraj povezana z gradnjo skupnosti.
Ne bi rekla, da je lokacija Ambasade Rog skrita, ni pa to javen prostor. Vsak, ki nas želi najti, nas najde, migranti s tem nimajo težav. Iz očitnih razlogov pa lokacija ni javno objavljena.
Se glasbeni večeri odvijajo tudi v Ambasadi Rog? Se še kdaj znajdeš za mešalko?
Redno ne, predvsem zaradi prostorskih omejitev. Seveda pa je glasba še vedno močno prisotna na raznih piknikih in novoletnih druženjih. Zdaj to sicer raje prepustim mlajšim generacijam članov, ki se ukvarjajo z glasbo, sem pa na lanskem novoletnem druženju po dolgem času ves večer vrtela glasbo in sem res uživala.
Kakšni so spomini na avtonomno tovarno Rog?
Začelo se je leta 2015 s Protirasistično fronto brez meja, veliko platformo raznih aktivistov in organizacij, ki smo se združili, da bi se odzvali na naraščajoči rasizem v družbi. Takrat se je začelo govoriti tudi o spremembi poti beguncev po balkanski poti, ki so začeli v Evropsko unijo množično prihajati čez Hrvaško in Slovenijo, manj pa prek Srbije in Madžarske kot dotlej. V Rogu smo začeli organizirati prvo aktivistično skupnost prosilcev za azil. Organizirali smo veliko protestov in se odzivali na najbolj pereča vprašanja. Iz tega je čez čas nastala Ambasada Rog, ki je v Rogu delovala do leta 2021, vse do izgona. Tam smo se veliko naučili od generacij, ki so se delavsko organizirale že pred nami, in se tako vpeli v tradicijo terenskega organiziranja od spodaj.
Kaj je za delo Ambasade pomenil izgon iz Roga?
Iz tega smo dobili izjemno pomembno lekcijo: kar te ne ubije, te okrepi. Mislim, da je za vsakega aktivista pomembno spoznanje, da se mu ni treba bati porazov, saj se lahko iz njih uči in z njimi postaja močnejši. Ko je enega poglavja konec, to še ne pomeni, da je konec vsega, saj je to lahko nov začetek. In tako smo vse skupaj tudi sprejeli. Že naslednji dan smo imeli sestanek vseh članov in se soglasno odločili, da – seveda – nadaljujemo. Sledila je reorganizacija našega delovanja. Strinjali smo se, da ne skvotamo novega prostora, ker je naše delo postalo preveč odgovorno, da bi lahko tvegali nestabilnost, ki jo prinaša skvot. Iskati smo začeli prostor za najem, kar pa je tudi pomenilo, da smo morali začeti pobirati članarine, s katerimi smo najemnino lahko pokrili.
Kako ste našli ta prostor in zakaj ste njegovo lokacijo primorani skrivati?
Dva meseca smo si na spletu in s kolesi ogledovali različne stavbe, iskali lastnike, spraševali ljudi, ali poznajo kaj primernega za nas. Ves čas smo mislili, da bomo morali dobiti prostor prek nekoga, ki nam bo naklonjen, ampak se to ni zgodilo. Zato smo se odpravili na oglede prostorov, ki smo jih našli na spletu. Imeli smo več sreče kot pameti, saj je bil ta prostor, kjer smo zdaj že šesto leto, prvi, ki smo si ga ogledali. Z najemodajalko smo se ujeli, všeč nam je bil, in zato smo ostali. Ne bi rekla, da je lokacija skrita, ni pa to javen prostor. Vsak, ki nas želi najti, nas najde, migranti s tem nimajo težav. Iz očitnih razlogov pa lokacija ni javno objavljena.
Hiša, v kateri smo, je simbolna maketa razredno razslojene družbe. V njej skupaj prebivajo višji in nižji sloji družbe, pri čemer se višji sloji ves čas brez razloga počutijo nelagodno že zaradi obstoja delavskega razreda v njihovem spektru zaznavanja.
Kako vas sprejema soseska?
Hiša, v kateri smo, je simbolna maketa razredno razslojene družbe. V njej skupaj prebivajo višji in nižji sloji družbe, pri čemer se višji sloji ves čas brez razloga počutijo nelagodno že zaradi obstoja delavskega razreda v njihovem spektru zaznavanja, kar je razlog za nevšečnosti. Podobno poveden primer se mi zdi dejstvo, da so za varnostno tvegano območje razglasili središče mesta okrog Kotnikove, kjer je azilni dom za migrante, ne pa tudi Viča, kjer je bistveno večji azilni dom. Središče mesta je prostor, kjer se srečujeta višji in nižji sloj, buržoazni in delavski razred, medtem ko na Viču ta razredna razlika ni tako izrazita. Višje sloje očitno moti že to, da vidijo obstoj drugih in drugačnih ljudi.
To nelagodje je bilo očitno tudi pri Rogu. Izgon je bil gotovo tudi posledica tega, da oblast tako velikega in močnega skvota ni mogla dopustiti v središču mesta, zato ga je gentrificirala …
… in rogovce ter rogovke umaknila izpred oči višjih slojev in javnosti. To potrjuje tudi izjava ljubljanskega župana iz leta 2016, ko smo mu pred prvim poskusom izgona predstavili pomen Roga, pri čemer smo izpostavili tudi to, da je zelo pomemben za begunce, saj v njem najdejo različne aktivnosti, kot so vedno bolj nedostopni tečaji slovenščine, prek katerih se vključujejo v družbo. Odgovoril je, da ga to nič ne moti, ampak naj se s tem ukvarjamo za obvoznico. S tem je le iskreno izrazil, kar si marsikdo iz višjih slojev dejansko misli.
Ambasada Rog je danes veliko bolj delavska organizacija, ki je osredotočena na organiziranje migrantskih delavcev in delavk, kot pa humanitarna nevladna organizacija, ki naj bi pomagala beguncem. Kako je prišlo do tega?
To je bil naš namen že od vsega začetka. Vedno smo se distancirali od delovanja nevladnih organizacij, kar pomeni, da se nikoli nismo prijavljali na državne in evropske razpise ter da smo se v praksi odmikali od humanitarnega dela k organiziranju. Delovanju v Rogu bi težko rekla delavsko organiziranje, ker ljudje takrat niso imeli pravice do dela in tudi na črno niso mogli veliko delati. Zato smo se ukvarjali predvsem z azilnimi vprašanji, kot sta pridobitev pravice do bivanja in pravična obravnava. Preskok v delavsko organizacijo se je zgodil, ko so člani sami začeli izpostavljati vedno bolj nevzdržno dilemo: ker niso imeli pravice do dela, so životarili v azilnem domu z 18 evri mesečne državne »podpore«, če so želeli s tem presekati, pa so morali delati na črno, kar se jim ni zdelo prav, poleg tega pa so jih tako lažje izkoriščali in jim pogosto niso niti plačali. Zato smo začeli s kampanjo, s katero smo opozarjali na pravico prosilcev za azil do dela, pri čemer smo bili tudi uspešni. Začelo se je veliko zaposlovanje, a z njim se je pojavilo tudi veliko vprašanje: Če imajo delavci očitno pravico delati, zakaj nimajo pravice ostati v državi, kjer delajo? Naslednja faza kampanje se je zato osredotočila na pridobitev enotne pravice do dela in prebivanja na podlagi dela. Tudi pri tem smo bili uspešni, kar nam je dalo osnovo in moč, da smo se lahko v zadnjih letih posvetili boju proti izkoriščanju migrantskih delavcev in delavk, ki so imeli zdaj končno tudi zakonsko priznane delavske pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja.
Tuji delavci so postali pravi hit, podjetja so se dobesedno grebla, da bi jih zaposlila čim več, saj naj bi bili pridni, ponižni in pripravljeni delati za mnogo nižje plačilo. Veliko delodajalcev izhaja iz predpostavke, da ne poznajo zakonodaje in jih lahko zaradi tega veliko bolj izkoriščajo.
Na spletni strani Ambasade Rog lahko beremo številna pričevanja članov in članic o izkoriščanju in rasizmu. Se je kapital samo prilagodil novi situaciji z novimi načini izkoriščanja?
Kapital vedno izkorišča najbolj ranljive. Razcvet gospodarstva, v katerega je država po koroni tudi veliko vlagala, je prinesel potrebo po številnejši delovni sili, ki je ni bilo mogoče dobiti na domačem trgu dela. Ne zatiskamo si oči, zavedamo se, da so začeli naši člani in drugi prosilci za azil zaposlitve dobivati tudi zaradi te potrebe. Kmalu je začela država govoriti o tem, da je treba privabljati tudi delavce iz še bolj oddaljenih držav, kot so Nepal, Filipini in Indija, kar se je hitro tudi zgodilo. To je veliko podjetij prepoznalo kot priložnost za izkoriščanje. Tuji delavci so postali pravi hit, podjetja so se dobesedno grebla, da bi jih zaposlila čim več, saj naj bi bili pridni, ponižni in pripravljeni delati za mnogo nižje plačilo. Veliko delodajalcev izhaja iz predpostavke, da ne poznajo zakonodaje in jih lahko zaradi tega veliko bolj izkoriščajo. Primerov, ko so delavci s pogodbami o osemurnem delavniku postavljeni pred dejstvo, naj delajo dvanajst ur dnevno šest dni na teden ali pa »naj se vrnejo, od koder so prišli«, je ogromno. Delavci pa so to velikokrat prisiljeni sprejeti, saj se v tej situaciji znajdejo sami, pri čemer so ves denar porabili za pot in za delovni vizum. Vztrajajo tako dolgo, dokler ne spoznajo, da je to nevzdržno, in lahko zbežijo drugam. Zato se ogromno ukvarjamo z izobraževanjem naših članov, da se zavejo svojih pravic in situacije, da znajo prepoznati kršitve, se obrniti na nas ali druge instance in zavrniti takšne delodajalce. A še vedno je na tisoče delavcev, ki niso vpeti nikamor: delodajalci jih enostavno poberejo na letališču, peljejo v tovarno, kjer delajo in spijo ter tako preživljajo mesec za mesecem …
Dejansko gre torej za preselitev modela »švicfabrik« na evropska tla.
Točno to. Delavci so popolnoma v rokah delodajalcev. Tudi če morajo k zdravniku, jih tja pelje šef, da ja ne bi imeli kontakta z zunanjim svetom. Plačani so po 500, mogoče 700 evrov na mesec. Kako je to mogoče, če je minimalna plača 1000?! Izkoriščanje je resda vseskozi prisotno, a obseg, v katerem se je razpaslo v zadnjih treh letih, je nepredstavljiv. Številni ljudje, s katerimi se o tem pogovarjamo, so presenečeni, da se lahko to dogaja tudi v Sloveniji. Dejansko vzpostavljamo sužnjelastniški sistem.
Ves mehanizem trdnjave Evropa je namenjen poniževanju ljudi, da ne bi bili v poziciji, ko bi lahko zahtevali boljše delovne pogoje in plačilo.
S tem izpostavljaš srž dvoličnosti Evrope, ki po eni strani kot trdnjava ustavlja in pretepa ljudi na meji, po drugi strani pa jih prepušča skozi ravno toliko, kolikor jih potrebuje, del česar je tudi militarizacija evropskih držav, ki služijo z vojaško industrijo, hkrati pa vedno nove tokove beguncev spreminjajo v suženjsko delovno silo.
Trdnjava Evropa, se pravi nadzor meja, ni nič drugega kot nadzor nad cenami na trgu dela. V državah tretjega sveta je z vidika kapitala ogromna delovna sila, ki je Evropa in Severna Amerika nimata in jo potrebujeta. Ljudi na meji ne pretepajo, zavračajo in zapirajo v koncentracijska taborišča, ker ne bi želeli migrantske delovne sile, ampak zato, da nižajo njeno ceno. Izberejo eno skupino delavcev, ki jo popolnoma ponižajo in razčlovečijo, s čimer pošljejo signal vsem ostalim, da se lahko to zgodi tudi njim, če ne bodo pridni in poslušni. To je dobro ubesedil fant, ki je prišel v Slovenijo čez Bosno in bil najprej večkrat zavrnjen na meji, nato pa zaprt v deportacijskem centru v Postojni. Ko je bil končno izpuščen, je rekel, da je Postojna tovarna poceni delavcev za Nemčijo. Najprej te tam držijo zaprtega več mesecev, da ti strejo duha, ko prideš ven, pa zaradi slabe izkušnje zbežiš v drugo državo, kjer ves srečen obiraš bučke za 1 evro na uro. Ves mehanizem trdnjave Evropa je namenjen poniževanju ljudi, da ne bi bili v poziciji, ko bi lahko zahtevali boljše delovne pogoje in plačilo.
Drug namen te represije pa je tudi discipliniranje domače delovne sile, saj s tem hkrati nadzorujejo tudi njeno ceno, jezo pa usmerjajo v tuje delavce, ki naj bi kradli delovna mesta, stran od kapitala in oblasti, ki oboje izkoriščata.
Absolutno. Deli in vladaj.
V kolikšni meri ta mehanizem deluje? Ali narašča nestrpnost do tujih delavcev ali pa morda solidarnost med slovenskimi in tujimi delavci?
Slovenske delavce običajno držijo daleč stran od migrantskih in obratno. Večina naših članov pravi, da ni nikoli delala s kakim Slovencem. Tudi če delajo v istem podjetju, delajo v eni izmeni ali obratu migranti, v drugi oziroma drugem pa domačini. Solidarnost in povezovanje sta s tem močno otežena, saj se slovenski in migrantski delavci nikoli ne srečajo, da bi se pogovorili o svojih identičnih težavah. Glede rasizma v družbi pa nočemo kar poenostavljeno reči, da je Slovenija rasistična. V Sloveniji absolutno obstaja institucionalni, birokratski rasizem. Za tujce je vse izjemno težko: dobiti papirje, obdržati papirje, urediti karkoli – nenehno se soočajo s težavami in ovirami. Ves čas jih držijo na tanki liniji med legalnostjo in ilegalnostjo, kar je temelj kapitalističnega izkoriščanja, saj so delavci vseskozi v negotovosti, ali bodo lahko ostali in delali, in tako ne morejo zgraditi neke stabilnosti, iz katere bi lahko zase zahtevali več. Kapitalizem to načrtno vzdržuje, pri čemer mu pomaga ves birokratski aparat. S tega vidika Slovenija gotovo je rasistična država. Tudi v družbi je rasizem v porastu, a za zdaj živi predvsem na spletu in v določenih ekstremnih krogih. Naše izkušnje na vsakodnevni ravni pa niso tako črnoglede. V zadnjem času se veliko osredotočamo na obiskovanje Slovenije izven Ljubljane, pri čemer obiskujemo tudi manjše kraje na podeželju. Ljudje, ki jih srečujemo, niso sovražni, ampak radovedni, gostoljubni, odprti. Ko vidijo migrante, njihova radovednost prevlada nad strahom in nezaupanjem.
Realnost slovenskega podeželja je veliko bolj multikulturna, kot bi si desnica želela. Kamorkoli pridemo, pristopajo do nas, sprašujejo migrante, nas pogostijo, tudi v okoljih, ki tradicionalno volijo desnico.
Sovraštvo, ki ga spodbuja predvsem desnica, torej nima realne podlage?
Realnost slovenskega podeželja je veliko bolj multikulturna, kot bi si desnica želela. Kamorkoli pridemo, pristopajo do nas, sprašujejo migrante, nas pogostijo, tudi v okoljih, ki tradicionalno volijo desnico. V manjših krajih na igrišču velikokrat igrajo skupaj košarko Slovenci, Afričani, Nepalci, Romi … Mit o čisti Sloveniji izven degenerirane, multikulturne Ljubljane enostavno ne drži. Delavski razred je še posebej multikulturen in ljudje se na tej osnovi lahko povezujejo in gradijo podlago za solidarnost. A po drugi strani skuša kapital, katerega podaljšana roka je tudi desnica, delavce ves čas getoizirati, izključevati, to pa ravno zato, ker potem ne more priti do organskega povezovanja, ker samo v takšnih pogojih sovražna propaganda lahko deluje. Vsi ukrepi, ki so napovedani proti tujim delavcem, so namenjeni prav temu, getoizaciji migrantske delovne sile, da se prepreči stik med ljudmi.
V kolikšni meri na vaše delo vpliva to, kdo je na oblasti? Kakšna je razlika med liberalci, ki že dolgo niso več levica v pravem pomenu besede, in iliberalci oziroma vedno bolj skrajno desnico, ki pred vsakimi volitvami zažene tovarne sovraštva.
Ko je na oblasti desnica, je absolutno slabše. Medijska krajina je katastrofalna, ne glede na to, kdo je na oblasti, in ne glede na to, ali smo pred volitvami ali po njih, saj tovarne sovraštva neprestano delujejo. Jasno je, da je proizvajalec tega sovraštva desnica, liberalni pol pa tega ne zna nikoli zares demantirati in se temu zoperstaviti. Od menjave oblasti tudi ni odvisen omenjeni sistemski rasizem. Živimo v kapitalistični državi, in kdorkoli je na oblasti, je tako ali drugače predstavnik kapitala, ne glede na strankarsko barvo. V interesu kapitala je, da čim bolj veča svoje dobičke z izkoriščanjem delovne sile. Razlika pa je v tem, da liberalna stran vseeno javno govori o integraciji, delavskih in človekovih pravicah. V večini primerov to ostaja zgolj mrtva črka na papirju – prejšnja vlada je na primer sprejela strategijo o integraciji, ki se nikoli ni začela uresničevati –, ampak vseeno imata delavec ali delavska organizacija s tem vsaj nekaj, na kar se lahko v boju sklicujeta. Če se tisto, kar je bilo izrečeno ali zapisano, ne izvaja, lahko na to opozarjamo in tako s pritiskom na politike gradimo svoj boj. Medtem pa desna vlada preprosto pove, da ne bo nobene integracije in nobenih delavskih pravic za migrante. »Lahko pridejo delat in odjebejo nazaj domov. To je to, kar nas zanima.« Nima jim smisla očitati, da pri svojih politikah niso iskreni, ker jasno povedo svoj cilj in temu cilju tudi sledijo.
Kako se spremeni način vašega dela glede na to, kdo je na oblasti? Če pogledamo dva specifična primera spornih zakonov: sprejeta je že bila novela zakona o lokalnih volitvah, ki v Sloveniji živečim tujcem odvzema volilno pravico, v proceduri pa je tudi zakon o tujcih, ki bi z nemogočimi pogoji razbil številne delavske družine.
V času liberalne vlade se lahko borimo za izboljšave, za širjenje nabora pravic in uveljavljanje obstoječih pravic, ki se ne udejanjajo v praksi. Kadar je na oblasti iliberalna vlada, pa si je težko zamišljati izboljšave, saj je treba predvsem braniti tisto, kar je bilo že doseženo, čeprav niti to ni ravno dobro. Zakon o tujcih, ki ga omenjaš, je tako brutalen korak nazaj, da ga lahko primerjamo z izbrisom z začetka devetdesetih. Če bi bil sprejet predlagani zakon, bi praktično pomenil izbris pravice do bivanja tisočev družin, ki že bivajo tukaj, družin, v katerih starši že delajo v Sloveniji in plačujejo davke, otroci pa hodijo v slovenske šole. Tudi za nas in številne druge organizacije bi bila to katastrofa, saj bi mnogo naših članov lahko izgubilo pravico do bivanja. Po novem zakonu bi morali prikazati 2000 evrov neto plače, da bi lahko dobili pravico do bivanja, to pa še vedno ne bi bilo dovolj za združitev z družino! Cilj tega zakona je institucionalizacija zalivskega modela uvažanja delovne sile iz oddaljenih držav. Delavci bi prišli, oddelali eno leto in se vrnili domov, pri čemer ne bi mogli koristiti nič od tega, kar so vplačali v davčno ali pokojninsko blagajno. Zavedati se moramo, da na migrantskih delavcih stojita ali padeta naši pokojninska in zdravstvena blagajna, saj predstavljajo že 16 odstotkov delovne sile v Sloveniji. Vlada se boji, da bi jim morala vračati njihov davkoplačevalski denar, da bi kakšen migrant dejansko tudi kaj imel od tega, kar je vplačal v vse te sisteme.
Ste sodelovali pri zbiranju podpisov za referendum proti noveli zakona o lokalnih volitvah? Zakaj referenduma ne bo?
Pri zbiranju podpisov smo sodelovali, nismo pa med pobudniki. Tema je izjemno pomembna, saj gre za prvo sporočilo vlade, da je treba tujce izključiti iz kakršnegakoli soodločanja in da so drugorazredni prebivalci te države, kljub temu da gre za ljudi, ki imajo tukaj stalno prebivališče, kar pomeni, da tu živijo in delajo že več let. Zavedamo se sicer, da bi referendum ponudil priložnost za še več širjenja sovraštva, zato razumemo tudi umik referendumske pobude z namenom, da se vprašanje preseli na sodišče. A žal je Ustavno sodišče razočaralo in ni izdalo zadržanja zakona do končne odločitve, zato bodo že novembrske lokalne volitve potekale brez udeležbe tujcev.
Kako se boste zoperstavili zakonu o tujcih?
Organiziramo protest tujih delavcev na Trgu republike pred parlamentom, zbiramo pa tudi podpise pod peticijo. Po protestu bomo nadaljevali z organiziranjem delavcev in drugimi oblikami aktivnosti.
V zgodovini delavskega organiziranja imamo več primerov od vsepovsod, ko so migrantski delavci vodili najbolj progresivne in radikalne delavske boje. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da so migrantski delavci vedno prvi poskusni zajček, na katerem se preizkuša, do katere mere je možno streti delavske pravice.
Kaj pa ostale delavske organizacije?
Vsekakor pričakujemo podporo sindikatov, saj to vprašanje ne zadeva le migrantskih delavcev, ampak vse. Mislim, da bi morali tudi sicer sindikati boj migrantskih delavcev končno prepoznati kot zelo pomemben del delavskega boja. V zgodovini delavskega organiziranja imamo več primerov od vsepovsod, ko so migrantski delavci vodili najbolj progresivne in radikalne delavske boje. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da so migrantski delavci vedno prvi poskusni zajček, na katerem se preizkuša, do katere mere je možno streti delavske pravice. Če kapitalu uspe pri njih, se ne bo ustavil niti pri nižanju pravic ostalih delavcev. Kdorkoli misli resno z delavskim organiziranjem, bi moral prepoznati ključni pomen boja migrantskih delavcev.
Na vaših sestankih je prostor ponavadi premajhen za vse, ki se jih udeležijo. Od svojih velikokrat slabih plačil vsi člani prispevajo članarino za delovanje organizacije, ob tem pa skrbijo za skupni prostor in so aktivno vključeni v organiziranje in delovanje. Zakaj vam vedno bolje uspeva to, kar številnim sindikatom vedno manj?
Stik sindikatov z delavci na terenu se pospešeno izgublja. Prav ta stik pa je ključen pri delavskem organiziranju. Naši člani in članice so v življenju prestali ogromno težkih stvari, karkoli so dobili, so si morali izboriti. Že samo to, da so preživeli, je zahtevalo boj. Prečkali so ne vem koliko mej, se skrivali pred policaji in večina jih je bila pri tem tepena. Ko jim je to končno uspelo, so se morali prebiti skozi nešteto postopkov in papirjev, da so lahko sploh začeli legalno delati. Boj je zanje način delovanja, saj se zavedajo, da brez tega ni nič. V vseh teh bojih so izkusili pomen solidarnosti, ki jo znotraj naše organizacije neprestano poudarjamo. Tudi vsi naši člani niso v istem položaju: nekateri imajo azil, drugi so prosilci za azil, nekateri so na delovnih vizumih, drugi na študentskih … Zmeraj pa vsi podpremo tisto skupino, ki v določenem trenutku najbolj potrebuje podporo. Iz tega smo razvili bojevito etiko solidarnosti, zato tudi gremo na vse druge proteste, ki jih je vredno podpreti. Na tej etiki se pri domačem delavstvu ne dela dovolj, zato tudi ni tako razvita. Največja napaka sindikatov je, da ne delujejo kot organizator delavcev v njihovem boju, ampak kot posrednik med delavci in državo. Največja napaka humanitarnih nevladnikov pa je, da begunca vidijo kot ubogega, nemočnega posameznika, ki mu je treba pomagati, s čimer se postavljajo v vlogo rešiteljev. Ambasada Rog na svoje člane ne gleda kot na pasivne prejemnike pomoči, ki jim je treba pomagati, ker imajo težko preteklost in še težjo prihodnost. Svoje članstvo prepoznavamo kot nosilca moči. Ker so delavci, imajo določeno moč znotraj tega sistema, in ker vedo, kaj prispevajo, lahko zahtevajo svoje dostojanstvo. To moč se mora delavec samo naučiti uporabiti in usmeriti, zato se mora organizirati. Pri tem ne potrebuje posrednika med seboj in državo, ampak druge delavce. Vsak delavec je bojevnik znotraj delavskega boja.
V ohranjanje tega stika z delavci oziroma delo na terenu tudi sama vlagaš nešteto neplačanih ur. Kaj te pri tem žene naprej?
Žene me iskreno sovraštvo do fašizma in izkoriščevalskega kapitalističnega sistema. Po drugi strani pa ljubezen do socializma, vera v ljudi in boljši svet. Vsako jutro se zbudim in si rečem: danes je nov dan, da lahko postorim nekaj v tem boju, in to vidim kot svojo dolžnost. Pogum in moč pri tem pa mi dajejo člani in članice Ambasade Rog. Vsakomur, ki pride do nas, damo jasno vedeti, da bo moral kot član organizacije k njej tudi prispevati z lastnim delom. Če ves dan hodim po sestankih ali sodiščih, bo nekdo drug skuhal kosilo. Če nekdo pride urejat papirje, mu ne morem reči, naj počaka eno uro, da pomijem prostor, ampak mi bo pri tem pomagal. Skratka, tega ne more početi pet ljudi. Mediji vedno znova pišejo »begunci pod okriljem Ambasade Rog«. Sprašujejo me, koliko nas je. In ko odgovorim, da nas je osemsto, še vedno vztrajajo: »Ne, koliko je vas?« Koga »nas«? Slovencev? A, to je vprašanje, ki ga postavljate. Ampak Ambasada Rog ni nekaj Slovencev, ki pomagamo beguncem. Ambasada Rog je osemsto ljudi, od katerih vsak prispeva svoje. Boja sem se naučila od naših članov. Borijo se za svoj obstoj, brez papirjev, pod grožnjo deportacij, a so pri tem velikokrat neverjetno optimistični, neustrašni in močni. Ko včasih vidim kakšno novico, kaj bo spet storila vlada, sem vsa zamorjena – dokler ne pridem na sestanek na Ambasado. Po sestanku sem vedno dobre volje, vedno dobim moč, da se lahko spopadem s čimerkoli. Najbolje to povzame naksalistični verz, ki ga je z nami delil eden izmed članov in smo ga nekoč tudi že uporabili v govoru na protestu: You can’t stop the might of people by arresting them, you just can’t stop the bright sunlight by raising a palm against it. Kdo bo uničil ta žar, to voljo do življenja, do boja proti nepravičnosti – to iskro?!
—
Foto: Črt Piksi.
