D’Annunzio ali Blaznost protofašizma

Gabriele D’Annunzio je bil italijanski pesnik, heroj prve svetovne vojne, ekscentrik, militanten nacionalist in megaloman. Obenem tudi kokainoman, erotoman in še marsikaj. V življenju, prežetem z ekstravaganco in bizarnostmi, velja D’Annunzieva okupacija mesta Reke za eno najbizarnejših epizod. Ravno to D’Annunzievo misijo, njen začetek, nenavadne podrobnosti in njen potek, obravnava Fiume o Morte! (Reka ali Smrt!), večkrat nagrajeni film hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. Film je letos na rotterdamskem filmskem festivalu prejel glavno nagrado Tiger.

Avtor Bezinović prihaja iz mesta Reka (italijansko: Fiume), Reka pa je danes del Republike Hrvaške. Na Reki še danes živi italijanska manjšina, ki govori v narečju italijanščine, imenovanem »fiuminese«. Prav to narečje je v veliki meri jezik pripovedi filma Fiume o Morte!.

Fiume, Italija? Ne, hvala …

Leta 1919, ko je D’Annunzio s 25 tovornjaki, polnimi oboroženih vojakov, krenil nad Reko in jo brez izstreljenega naboja »osvojil«, je bila Reka mesto na razmejitveni črti med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, sveže ustvarjeno na versajskih zemljevidih, ki so jih zavezniki zrisali tik po zaključku prve svetovne vojne.

V začetku prejšnjega stoletja so na Reki živeli Italijani, pa tudi Hrvatje, Srbi in Slovenci. Tovrstna demografska struktura je zapletala politični položaj mesta, zato jo je D’Annunzio, pesnik in zanesenjak, 12. septembra 1919 mahnil iz Benetk na Reko, odločen, da jo pripoji Kraljevini Italiji. Ni računal s tem, da si Kraljevina Italija v tistem občutljivem povojnem času ne bo ravno voljna pripisovati zavezniških ozemelj (fašizem je bil šele v povojih, D’Annunzio in Benito Mussolini pa sta drug drugega v pismih zgolj opogumljala), zato je Italija svojemu že tako slavnemu pesniku in osvajalcu začetniku vendarle rekla: »No, grazie!«

Toda pesnik se ni dal zmesti. Po vdoru se je z nekaj tisoč vojaki nastanil na Reki, kjer se mu je sčasoma pridružilo še več italijanskih mladeničev, razpoloženih za »okupacijo«. Opogumljen z dobrodošlico, ki mu jo je priredilo italijansko prebivalstvo, je D’Annunzio Italiji skušal podariti svoj vojni »plen«. Ko je po letu dni poskusov dojel, da mu to ne bo uspelo, se je septembra 1920 odločil Reko na lastno pest razglasiti za mesto-državo, imenovano »Reggenza Italiana del Carnaro«, na njeno čelo pa je dal postaviti samega sebe.

Bi bili radi D’Annunzio?

S tem se zaključi daljši uvod v zgodovinski kontekst, kajti tematika tega besedila ni le Gabriele D’Annunzio, temveč tudi Bezinovićev film Fiume o Morte!, ki je k temi pristopil na specifičen, igrano-dokumentarističen način. Že na samem pričetku filma avtor podrobno poustvari predvsem arhivske fotografije mesta Reke iz obdobja D’Annunzieve okupacije. Povsem razumljiva izbira dramaturškega postopka, saj je D’Annunzio svojo okupacijo podrobno in skrbno beležil. Zapuščina njegove propagandne mašinerije obsega več kot 10.000 fotografij in nekaj zelo zanimivih filmskih izdelkov.

Spričo tako bogatega arhiva lahko Igor Bezinović že od prvega kadra naprej poustvari lokacije starih fotografij. Zgodba se začne s prikazom fotografij mostov na reki Rječini, ki jih je D’Annunzio dal porušiti, ko je napovedal vojno svoji matični Italiji (o tem zgodovinskem paradoksu bomo spregovorili kasneje).

Bezinovićeva tehnika je sila preprosta. Dokumentarnega gradiva ne prikazuje v maniri kakšnih televizijskih oddaj o zgodovini, marveč nam v začetnem kadru filma roka neznane osebe pokaže staro, arhivsko fotografijo, okrog njenega okvirja pa vidimo današnjo, moderno Reko. Roka nato fotografijo odstrani in nam pokaže kraj, kjer so jo pred dobrimi stotimi leti posneli.

Od trenutka, ko vstopi v Reko, gledamo dekonstrukcijo političnih shodov, govorov in množice fotografij D’Annunzieve vojske, kako uživa v zgodovinsko nori zabavi, ki jim jo je med 16-mesečno okupacijo mesta priskrbel slavni pesnik.

Avtor tako že na začetku vpelje dramaturški sistem, s katerim lahko dekonstruira zgodovinske dogodke s pomočjo gradiva iz realnosti, ki ga obdaja. Najprej drži fotografije v roki in pripoveduje začetna dejstva, kasneje pa na ulici izbira med svojimi reškimi someščani (tako Italijani kot Hrvati) in jim predlaga, naj glede na svojo fizično podobnost v filmu igrajo samega D’Annunzia! Na ta način bomo prek »avdicije« (ki ji sledimo tudi mi) prišli do kar sedmih »igralcev«, ki bodo igrali D’Annunzia, in ta nenavadna zgodba se lahko prične …

Od takrat naprej spremljamo D’Annunzia, v mnogih različicah in inačicah, kako se mrzlično vozi iz Benetk proti Reki, najprej z ladjo, nato pa s Fiatovim kabrioletom, v spremstvu konvoja tovornjakov. Od trenutka, ko vstopi v Reko, gledamo dekonstrukcijo političnih shodov, govorov in množice fotografij D’Annunzieve vojske, kako uživa v zgodovinsko nori zabavi, ki jim jo je med 16-mesečno okupacijo mesta priskrbel slavni pesnik.

Novi zanesenjaki militarizma

Dekonstrukcija dogodkov vsebuje obilo humorja. Avtor, pa tudi igralci, tj. njegovi someščani, očitno uživajo ob »igranju« D’Annunzia in njegove vojske. In vendarle, v nobenem trenutku fokusa filma ne zapusti temačna nit. In prav ta nit je verjetno njegova največja odlika. Namreč, v realnosti, ki nas obdaja, v kateri avtoritarni voditelji, megalomani D’Annunzievega formata, odkrito govorijo o priključitvi tujih ozemelj, nekateri med njimi pa te namere celo udejanjajo, italijanski pesnik osvajalec in njegovi legionarji, ki se izživljajo nad nekim mestom in njegovimi prebivalci, učinkujejo kot karikatura iz preteklosti, ki jo lahko v tem trenutku gledamo skozi politično optiko sedanjosti, tako na območju nekdanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev kot tudi z vidika Italije in preostanka Evrope ter sveta.

D’Annunzio najprej vkoraka v Reko z namenom, da jo pripoji Italiji. Poskuša delovati »legalno«, hkrati pa kaznuje opozicijo, kakor tudi pripadnike drugih narodov, prepove karneval in množična zborovanja ter celo poskuša organizirati volitve o prihodnosti Reke, ko pa dojame, da ga ljudje ne želijo več v svojem mestu, s pomočjo svojih legionarjev volitve prekine in jih zaradi »nepravilnosti« razglasi za neveljavne.

V nekem trenutku kokainske lucidnosti D’Annunzio celo napove vojno lastni deželi, Kraljevini Italiji.

V nekem trenutku kokainske lucidnosti D’Annunzio celo napove vojno lastni deželi, Kraljevini Italiji, in ta kratkotrajni spopad, v katerem jih Italijani skupijo od drugih Italijanov, naznani konec D’Annunzievih obskurnih sanj o osvojitvi Reke in priključitvi mesta Italiji.

In vendar je D’Annunzieva karizma, ob vzponu Mussolinijevega fašizma, pesniku politično in eksistencialno pomagala preživeti vse, celo 16 mesecev politično-vojaškega norenja, pa tudi napoved vojne lastni državi. Namesto da bi ga privedel pred vojaško sodišče ali zaprl, je Mussolini D’Annunzia preoblikoval v živ zgodovinski eksponat. Dovolil mu je, da se nastani v prekrasni vili, od koder je nadaljeval svoje bonvivansko življenje, obdan z eksponati, ki so ga spominjali na »zlate čase« okupacije mesta Reka.

Fašizem, prekrit z zlatom

Po zgodbi o okupaciji z začetka 20. stoletja pripoved spretno preskoči nazaj v sedanjost, od katere se zaradi dramaturškega postopka poustvarjanja dokumentarnih dogodkov nikoli nismo zares ločili. Avtor nas na koncu opomni, da v današnji Italiji, natančneje v mestu Trst, le 75 kilometrov oddaljenem od Reke, od leta 2019 stoji spomenik Gabrieleju D’Annunziu, ob katerem se je fotografirala tudi Giorgia Meloni, zdajšnja italijanska premierka.

Meloni je, še preden je postala premierka, ob neki priložnosti izjavila, da italijanska mladina na majicah ne bi smela nositi slike Cheja Guevare, temveč sliko Gabrieleja D’Annunzia.

Meloni je, še preden je postala premierka, ob neki priložnosti izjavila, da italijanska mladina na majicah ne bi smela nositi slike Cheja Guevare, temveč sliko Gabrieleja D’Annunzia. Ravno zgodovinski revizionizem, h kateremu je nagnjena tudi italijanska premierka, se da lepo opisati z besedami Benita Mussolinija, citiranimi v filmu. Po D’Annunzievi vrnitvi v Italijo naj bi bodoči Il Duce spričo pesnikovih mirnih upokojenskih dni menda izjavil, da je D’Annunzio »kot gnil zob, ki ga bodisi izpuliš bodisi prekriješ z zlatom«. D’Annunzio je bil v Mussolinijevi fašistični Italiji vsekakor prekrit z zlatom.

In s podobnim »zobozdravniškim« posegom se zgodovinski fašizem v Italiji (in žal ne samo v Italiji) v zadnjih letih prekriva z revizionizmom, namesto da bi ga odkrito kritizirali. Na podoben način se tudi D’Annunzievo biografijo pogosto predstavlja v pozlačeni različici, kot biografijo pesnika, zanesenjaka in domoljuba, pa tudi velikega sovražnika Mussolinijevih fašistov.

To besedilo lahko zaključimo z ironičnimi besedami režiserja Igorja Bezinovića z začetka filma: »Moji sodelavci iz Italije so me opozorili, da zaradi italijanskega občinstva ne bi bilo dobro, če v uvodu preveč omenjam fašizem, zato se bom na tej točki ustavil.« Naj se tudi to besedilo na tej točki ustavi. In naj bodoči gledalci tega filma sami presodijo, kakšna je ta nit, ki povezuje film Fiume o Morte!, militantni nacionalizem Gabrieleja D’Annunzia in naš današnji, čedalje bolj militarizirani svet.

—

Prevedel: Tim Senčar.