Nobelova nagrada za poslušnost

Pred kratkim nas je zadela novica, da je bila za Nobelovo nagrajenko za mir izbrana Venezuelka María Corina Machado. Konservativna opozicijska političarka mnogim predstavlja nepričakovano in nenavadno izbiro. O njej – vsaj pri nas – doslej nismo slišali kaj dosti, še posebej ne v kontekstu mirovništva. Razvnele so se razprave, ali si je nagrajenka nagrado zaslužila, kdo si jo zares oziroma kdo bi bila (naj)boljša kandidatka. Niz vprašanj pa je v resnici na široko razprl trhlo podobo Nobelovih nagrad za mir, ki z mirom nimajo kaj dosti skupnega. Bizarne novice, kakor je bila tista o Netanjahujevem predlogu Trumpa za Nobelovo nagrado za mir, so vzpodbudile retorične bitke o zaslugah in mirovništvu posameznikov in posameznic. Vsekakor se je nobelovstvo ponovno približalo širšim množicam.

Dejstvo je, da za Nobelovo nagrado za mir še nikoli ni bil zares izbran noben socialist, nobena revolucionarka, noben gverilec, nobena predstavnica leve avantgarde, noben partizan.

O Nobelovih nagradah za mir se je nazadnje toliko govorilo pred dobrim desetletjem, natančneje leta 2014, ko je nagrado prejela Malala Jusafzai. Pakistanska aktivistka za pravico otrok do šolanja in za pravice žensk je postala najmlajša tovrstna nagrajenka, hkrati pa je množicam predstavljala vzornico v več pogledih. V očeh javnosti se je približala velikima borcema za človekove pravice – Martinu Luthru Kingu ml. in Nelsonu Mandeli. Oba sta bila tudi Nobelova nagrajenca za mir, in prav takšne osebnosti si navadno predstavljamo v tej vlogi.

Kaj hitro pa se izkaže, da Nobelove nagrade za mir velike mirovnike in mirovnice nagradijo le na vsake kvatre. Večina nagrajencev je politikov ali pa vsaj ljudi, ki so tesno povezani s politiko. Že drži, da je politika pač del življenja in da je najverjetneje vpletena tudi v mir, vendar vzorec nagrajencev takšne dikcije ne potrjuje. Gre predvsem za ljudi, ki so del zahodne liberalnodemokratične in kapitalistične hegemonije, ali pa politične disidente iz držav, ki tej hegemoniji tako ali drugače kljubujejo. Pri vsem tem pa tudi ne manjka kontroverz – na prosti enciklopediji se najde obsežen članek s tematskimi in kronološkimi seznami škandalov ali sumov nanje. Tako lahko zasledimo nespretno nominacijo Adolfa Hitlerja, ki jo je, sicer v šali, leta 1939 podal švedski antifašistični poslanec. Ko je bil leta 1994 za nagrado izbran Jaser Arafat, je član odbora javno odstopil, češ da so izbrali najvidnejšega terorista na svetu. Nagrada leta 2012 je pripadla Evropski uniji – brž so se začele polemike o miroljubnosti te zveze držav.

Proces izbire nagrajenca se začne z nominacijami. Nominiranca lahko predlaga vsakdo, ki ustreza točno določenim kriterijem. Ti pa so, milo rečeno, zanimivi – predlagatelji so lahko člani političnih struktur (parlamentov in vlad) posameznih držav, člani mednarodnih sodišč, posameznih inštitutov in univerzitetni profesorji z določenih področij, dosedanji prejemniki Nobelovih nagrad za mir ter ljudje, povezani z norveškim Nobelovim odborom (tj. odborom, ki nagrado podeljuje). Glede na kriterije nas ne sme preveč presenetiti, da se med nominiranci znajde nebroj dvomljivih imen.

Preberite tudi: Michael Martens: Kako je Ivo Andrić prejel Nobelovo nagrado in komaj preživel slavo

V zadnjih 25 letih tako med nominiranci zasledimo Slobodana Miloševića, nominiranega leta 2000, torej leto po obtožbi za zločine proti človeštvu. V naslednjih nekaj letih sta bila kar štirikrat nominirana George W. Bush in Tony Blair, zaslužna za več sto tisoč žrtev v vojnah na Bližnjem vzhodu. Leta 2005 se jima je pridružil še njun pajdaš Colin Powell. Seveda na seznamu ne manjka ameriških in zahodnoevropskih politikov dvomljivega slovesa: Rudy Giuliani, Gerhard Schröder, John Bolton, Jacques Chirac, Helmut Kohl, Nicolas Sarkozy, Angela Merkel, Joe Biden, Jared Kushner, Elon Musk in seveda Donald Trump – veliki mirovnik s kar osmimi nominacijami. Njim se pridružujejo samodržci Nursultan Nazarbajev, Vladimir Putin, Narendra Modi in Recep Tayyip Erdogan. Kar trikrat je bil nominiran nekdanji šef pakta NATO Jens Stoltenberg, dvakrat od tega v časovnem okviru svojega mandata. Jasno pa je, da je druščina mirovniških nominirancev nepopolna brez Benjamina Netanjahuja, ki je bil za nagrado nominiran leta 2021.

Nazadnje je odmeven vojni zločinec nagrado prejel leta 2009. To je bil Barack Obama, ameriški predsednik, ki je v času svojih dveh mandatov v imenu demokracije napadel sedem držav.

Brez dvoma se med nominiranci najdejo tudi resnični mirovniki. Včasih predstavljajo celo večino kandidatov za nagrado. Treba pa je priznati, da so zanje prej našteti nominiranci prava žalitev mirovništva. Ljudje, ki boju za mir in človeštvo namenijo svoje življenje, se z nominacijo za Nobelovo nagrado za mir kar naenkrat znajdejo na seznamu skupaj z vojnimi zločinci, hujskači, prevaranti, zatiralci manjšin, spolnimi prestopniki, rasisti, tirani, mačisti, izkoriščevalci … Nobelova nagrada za mir, ta prvovrstni absurd, poskrbi, da so ljudje z obeh koncev boja za mir, vsaj deklarativno, izenačeni.

V nadaljevanju norveški Nobelov odbor izbere zmagovalca – prejemnika Nobelove nagrade za mir za določeno leto. Mnogi bi si mislili, da absurdni kandidati ostanejo le to – kandidati –, a žal zgodovina nagrajencev potrjuje nasprotno. Že davno tega, leta 1919, je bil za nagrajenca izbran ameriški predsednik Woodrow Wilson. Sloviti rasistični politik je imel med drugim veliko besede pri zarisu evropskih meja po prvi svetovni vojni – kar smo z grenkobo občutili tudi v naših krajih. Razumni ljudje bi si mislili: časi so bili drugi, rasizem pred več kot sto leti res ni bil takšen problem, odtlej pa smo napredovali. Ni res. Leta 1973 je nagrado prejel Henry Kissinger, ameriški zunanji minister. Svetovni javnosti je najbolj znan po svojih hujskaških politikah, s katerimi so se ZDA vmešale v številne oborožene konflikte: vojna v Vietnamu (do 4 milijoni mrtvih), genocid v Kambodži (do 2 milijona mrtvih), državni udar v Čilu (do 40.000 mrtvih) … Nazadnje je odmeven vojni zločinec nagrado prejel leta 2009. To je bil Barack Obama, ameriški predsednik, ki je v času svojih dveh mandatov v imenu demokracije napadel sedem držav: Afganistan, Irak, Libijo, Pakistan, Somalijo, Sirijo in Jemen – kjer je bil tako ali drugače odgovoren za 1,5 milijona smrtnih žrtev. Mnoge od teh vojn so se zavlekle dolgo v leta, ko se je Obama poslovil iz Bele hiše in svoj čas začel namenjati dobrodelnemu delu, nekatere pa se žal odvijajo še danes.

Letošnja nobelovka María Corina Machado vsekakor ne sodi v kategorijo vojnih zločincev. Toda nikakor je ne gre uvrstiti niti med človekoljube in mirovnike. Njen življenjepis nam lahko ponudi uvid v morda najbolj zastopano kategorijo nagrajencev – politične disidente, ki pred mir postavljajo poslušnost hegemoniji Zahoda, natančneje ZDA. Pomenljivo je dejstvo, da je svojo nagrado brezsramno posvetila Trumpu, ki si jo je sicer sam obetal. Machado se je rodila v družino bogatih venezuelskih industrialcev in izobražencev. Od leta 2001 dalje se aktivno bori proti vladajočima socialističnima strankama MVR in kasneje PSUV. Po demokratičnih volitvah leta 1998 je namreč predsedniško mesto Venezuele zavzel Hugo Chávez, ki je z nacionalizacijo naftne industrije zagotovil univerzalen dostop do stanovanj, zdravstva, šolstva in preskrbe s hrano. Vsem reformam v chavistični Venezueli je bil skupen participatorni pristop, tako imenovana radikalna demokracija. Za Machado očitno demokratičnost ni bila dovoljšna, zato se je v okviru organizacije Súmate, ki jo je soustanovila, na pomoč večkrat obrnila na razširjevalca demokracije, Georgea W. Busha, nekdanjega predsednika ZDA. V kasnejših letih so ji pri boju za demokracijo – proti prav tako demokratično izvoljenemu Nicolásu Maduru – priskočili na pomoč še Barack Obama, Donald Trump in Joe Biden. Žal pri svojih zastavljenih ciljih ni bila uspešna, v Venezueli so še naprej na oblasti socialisti, si je pa za svoje požrtvovalno delo in poslušnost Ameriki očitno zaslužila Nobelovo nagrado za mir.

Machado je resnično le ena izmed mnogih svoje vrste. V zadnjih petih letih so bili poleg letošnje nagrajenke nagrajeni kar trije poslušni: Iranka Narges Mohamadi, Belorus Aleš Bjaljacki in Rus Dimitrij Muratov. Podobno kot Venezuelka so bili vsi izbrani na podlagi svojega političnega in aktivističnega dela proti državni oblasti, ki je v vseh primerih kritična do imperialnega Zahoda. Vsi so bili s strani domačih držav označeni za tuje agente. Tudi drugi nedavni nagrajenci se pridružujejo množici poslušnih, ki so s svojim delom pripomogli h krepitvi vrednot liberalne demokracije, razsvetljenske svobode in kompetitivne enakosti: Mihail Gorbačov, razpustitelj Sovjetske zveze; Tenzin Gyatso – 14. dalajlama, zagovornik fevdalnega Tibeta; Menahem Begin, ustanovitelj izraelske skrajno desne stranke Likud; Andrej Saharov, sovjetski oporečnik; Širin Ebadi, iranska oporečnica; Liu Šjaobo, kitajski oporečnik; Lech Wałęsa, prvi protirevolucionarni predsednik Poljske; Jicak Rabin in Šimon Peres, sionistična izraelska vojščaka in politika.

Dejstvo je, da za Nobelovo nagrado za mir še nikoli ni bil zares izbran noben socialist, nobena revolucionarka, noben gverilec, nobena predstavnica leve avantgarde, noben partizan. Med nobelovci tako ne zasledimo Clare Zetkin, Huga Cháveza, Tita, Cheja Guevare in Majde Vrhovnik. Čeprav so bili nekateri celo nominirani, je očitno v očeh norveškega Nobelovega odbora kakršnakoli deviacija od liberalne, demokratične, kapitalistične, seksistične in izkoriščevalske ideologije nezdružljiva s konceptom miru. Jasno je, da Nobelova nagrada za mir ne nagrajuje prizadevanj za mir, pač pa poslušnost.

—