Planetarni proletariat v prepletu življenja

Za podnebno krizo ni krivo človeštvo, temveč kapitalizem. Kapitalizem je tisti sistem – stroj, ki spleta moč, profit in živo naravo v eno samo mrežo –, ki je opustošil ekosisteme po vsem svetu, z njimi pa tudi človeško dobrobit. V svoji nepotešljivi lakoti po bogastvu se kapitalizem trudi, da bi vse, kar je živega, spremenil v priložnost za kovanje dobička – in posledice so grozovite. Od kolonialnih pokolov 16. stoletja do ekocidov in genocidov 20. – vse to je delo imperija kapitala, ki ropa naš planet in njegove prebivalce. Neodjenljiv lov za dobičkom je motor kapitalogene podnebne krize – krize, ki je torej ne ustvarja človek, temveč kapital. Ne gre za »antropogenost«, temveč za kapitalogenost.

Ne zadošča, da zahtevamo »sistemske spremembe namesto podnebnih sprememb«; sistem že imamo, in razred kapitalistov je tisti, ki mu vlada.

Da bi to krizo razumeli, potrebujemo novo prizmo, skozi katero bomo opazovali razredno družbo. Ne zadošča, da zahtevamo »sistemske spremembe namesto podnebnih sprememb«; sistem že imamo, in razred kapitalistov je tisti, ki mu vlada. Pri razredu sicer ne gre le za moč korporacij, vseeno pa ne bo odveč omeniti, da je bilo po podatkih iz zadnjega poročila Carbon Majors (2024) 78 korporacij odgovornih za 70 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov od leta 1854. Ti plutokrati in gangsterji imajo imena in naslove – kot jih imajo tudi njihovi bančni računi.

Medtem se je na terenu večji del levice bodisi povsem odpovedal razredni analizi bodisi se – kot denimo Matt Huber v sicer pomembnem delu Podnebne spremembe kot razredna vojna (Climate Change as Class War) – vrnil k socialdemokratskemu ekonomizmu. Drži sicer, da je mezdni sistem – v okviru katerega delavci prodajajo svoje delo, da lahko preživijo – ključno bojno polje. Toda mezde so le ena nit v širšem prepletu moči, dobička in življenja, prepletu, ki plačano delo nerazdružljivo veže na neplačano. Marx je nekoč pripomnil, da angleški delavci stojijo na »podstavku« suženjskega dela. In čisto nič se ni motil, le da to niti ni edini podstavek: tu so še neplačano »žensko delo«, dolžniško suženjstvo, garanje priseljencev, pa tiho delo gozdov, zemlje in rek. Vsak dolar, ki ga sistem iztisne iz mezdnega delavca, stoji na podlagi globlje in daljnosežnejše apropriacije: na zniževanju stroškov življenja kot takega – človeškega in nečloveškega –, in to ne zgolj v smislu nižanja plač.

Dejanski delavec ni bil nikoli zgolj tovarniški par rok, na katerega bi bila pripeta mezda. Preozko osredotočanje na mezde – marksisti stare šole so to imenovali »ekonomizem« – lahko privede do politične katastrofe, kot denimo ko so evropski socialisti podpirali prvo svetovno vojno ali, če vzamemo nedaven primer, ko so zahodni socialni demokrati zagovarjali neoliberalne varčevalne programe in ameriško večno vojno stanje. Antiimperialisti, kot je bila Rosa Luxemburg, so si prizadevali za širšo, dialektično perspektivo; in celo Lenin je v Razvoju kapitalizma v Rusiji (1899) opozarjal, da nekateri »preveč šablonsko pojmujejo teoretično trditev, da zahteva kapitalizem svobodnega delavca brez zemlje«. Družbeni razredi so bolj kaotični in dinamični, kot jim priznava ekonomizem.

Preživetje delavskega razreda že od nekdaj temelji na ohranjanju občutljivega ravnovesja med mezdnim in neplačanim delom. Glavnina delavcev živi v gospodinjstvih, ki jih stroka imenuje »polproletarska« – to je osnovna realnost večine delavskih družin. In kot dobro ve vsak delavec, to občutljivo ravnovesje sloni na neplačanem delu, ki ga najpogosteje opravljajo ženske, ki so skoraj vselej tudi same mezdne delavke. Proletarke so tiste, katerih biološko, čustveno in telesno delo ohranja mezdni sistem pri življenju. Za vsak drobec »dodane vrednosti«, ki ga kapitalisti iztisnejo iz delavcev, je tu skriti »spolni presežek«, ki reproducira delovno silo. In ta dinamika – lahko bi ji rekli »dialektika proletariata in femitariata« – je temeljna lastnost kapitalizma že vse od njegovih začetkov.

Femitariata ne sestavljajo zgolj ženske, temveč tudi vsi drugi, ki opravljajo feminizirano, neplačano skrbstveno delo, od katerega je odvisno vsakdanje življenje. Feminiziranost ni naravni zakon, temveč kapitalistična iznajdba. Kuhanje, pospravljanje, vzgoja otrok in čustvena podpora – femitarec mezdne delavce, tako moške kot ženske, na vsakem koraku pripravlja na tovarniško, pisarniško ali honorarno delo. Hkrati pa je feminizirano delo vselej omalovaževano kot »naravno« – samo pomislite na podcenjujočo besedno zvezo »žensko delo«. Toda to delo je hrbtenica kapitalizma. Brez tega neplačanega garanja – ki ga sociologi imenujejo »druga izmena« – gospod Bogatin ne bi mogel ustvarjati dobičkov in sistem bi se zrušil.

Nobenih visoko letečih teorij ne potrebujemo, da bi dojeli, kar razume vsakdo, ki je kdaj delal na vrtu ali imel opravka z živalmi: da življenje in delo obstajata tudi onkraj človeškega. Brez njiju kapitalizem ne bi preživel niti dneva – kaj dneva: niti minute, niti sekunde.

Zajetnih dobičkov pa ne omogoča le človeško neplačano delo. Kapitalizem ne bi mogel cveteti brez tretjega stebra: brez biotariata. Ta pojem sem si izposodil pri pesniku Stephenu Collisu, vsekakor pa ne gre za nikakršen posthumanistični izmislek. Rastline in mikrobi in konji so resnično vpreženi v delo za kapital. Ne gre sicer za isto stvar kot pri človeškem delu, vendar pa biotariat s proletariatom druži podrejenost kapitalistični fantaziji, da je mogoče vse delo in vse, kar je živo, zreducirati na zamenljiv sestavni del, na material za brezkončno akumulacijo, ki škoduje vsemu in vsakomur. Biotariat ni objekt, ki naj se ga zapre v ogrado in izkoristi, temveč je živi srčni utrip sveta. Nobenih visoko letečih teorij ne potrebujemo, da bi dojeli, kar razume vsakdo, ki je kdaj delal na vrtu ali imel opravka z živalmi: da življenje in delo obstajata tudi onkraj človeškega. Brez njiju kapitalizem ne bi preživel niti dneva – kaj dneva: niti minute, niti sekunde.

Biotariat torej niso zgolj rastline ali reke. Biotariat so zemlja, ki rodi našo hrano, gozdovi, ki shranjujejo ogljik, človeška telesa, ki delajo, skrbijo in rojevajo. Kapitalizem ta srčni utrip zreducira na poceni naravo, toda utrip porajanja življenja se mu upira. Ko je Marx opisoval delavce, češ da se počutijo kot ljudje samo v svojih »živalskih« trenutkih – ko jedo, spijo, se ljubijo –, je namigoval na biotarsko razsežnost proletariata. Ko je pisal o »industrijskih patologijah«, ki da spreminjajo kri delavcev v kapital, je razumel surovo enotnost proletariata in biotariata. In česa se lahko iz tega naučimo? Da socializem, ki spregleduje femitariat in biotariat, zgreši poanto solidarnosti. Z besedami Industrijskih delavcev sveta (Industrial Workers of the World, IWW): »Kar škoduje enemu, škoduje vsem.« Nič čudnega, da je Marx mdr. citiral tudi komunističnega duhovnika Thomasa Münzerja: »Osvoboditi je treba tudi živali.«

Socializem, ki spregleduje femitariat in biotariat, zgreši poanto solidarnosti. Z besedami Industrijskih delavcev sveta: »Kar škoduje enemu, škoduje vsem.«

Planetarni proletariat je dialektična celota: vsak delavski razred je hkrati proletarski, femitarski in biotarski. Ne gre skratka za ločene kategorije, temveč za prepletene realnosti v kapitalistični mreži življenja. Če so podnebne spremembe kapitalogene, iz tega sledi, da je podnebna kriza produkt dela, ki so nam ga odtujili in izpridili naši plutokratski gospodarji. Velika razlika je med tem in dojemanjem podnebnih sprememb kot konflikta med »človeštvom« in »naravo« – kakršna je že stoletja perspektiva konkvistadorjev, klera in kapitalistov. Podnebna kriza je rezultat petih stoletij boja med imperialistično buržoazijo in planetarnim proletariatom. In teza o kapitalocenu v nasprotju z antropocensko to realnost tudi prepoznava.

V mitu o antropocenu je za podnebni kaos odgovorno človeštvo v celoti, krivda je enakomerno porazdeljena, kot bi bil planet pač zbolel za človeškim virusom. Pri čemer problem ni zgolj v tem, da mit krivdo za kapitalogeno podnebno krizo vali na njene žrtve, temveč je še mnogo hujši: ideja antropocena je zgolj zadnji izraz »civilizacijskega projekta«, ki se je rodil v šestnajstem stoletju in iz katerega razumevanja Človeka kot zoperstavljenega Naravi ter argumentov za »naravno pravo« so izšle politike zniževanja stroškov in podrejanja delavcev ter kmetov. Dandanes mit o antropocenu postavlja zelene fasade prevaram, kot so razni »zeleni New Deali« in zasilne tehnološke rešitve, kot je geoinženiring, ki obljubljajo, da bodo planet spravile iz težav, ne da bi se pri tem dotaknile kapitalizma.

Preberite tudi: Jacob Blumenfeld: Upravljanje zatona.

Teza o kapitalocenu pa po drugi strani pokaže na resničnega krivca: na sistem, ki se je začel vzpostavljati leta 1492, ko so evropski imperiji začeli krasti skupno zemljo in kolonizirati njene prebivalce. V Angliji so kmete s polj pregnali v mezdno delo, kjer so postali proletariat, a bili prisiljeni za preživetje še naprej obdelovati skromne vrtičke ob svojih kajžah. V Ameriki so zaradi plantaž in rudnikov zasužnjili milijone ljudi, ob tem pa izsekali gozdove in tako izkoristili biotariat. Vsi ti sistemi pa so funkcionirali zahvaljujoč femitariatu – ženskam in drugim skrbstvenim delavcem – in njegovemu neplačanemu delu, omalovaževanem, češ da gre za stvar narave. Rojstvo podnebne krize moramo iskati v rojstvu kapitalizma – in vzpostavitvi planetarnega proletariata, ki ga je spremljala.

Podnebna kriza – ki proži poplave, gozdne požare in vročinske valove – je kapitalogena, žene jo sistem, ki ljudi, skrb in biosfero razume kot »poceni stvari«, ki samo čakajo, da se jih nekdo polasti. Isto logiko so žal v precejšnji meri posvojili tudi okoljevarstveniki.

Vprašanje planetarnega proletariata je v osrčju razredne vojne, kolikor se ta odvija v prepletu življenja, in ni je revolucionarne podnebne politike, ki bi ga mogla zaobiti. Pri vzpostavitvi planetarnega proletariata pa ni šlo zgolj za stvar ekonomije, temveč tudi ekologije, politike in ideologije. Na njegovem izkoriščanju je bil zgrajen kapitalizem, kot tudi njegova logika, ki uničuje svet. V konvencionalnem okoljevarstvu, tudi v njegovih levičarskih podobah, je ta resnica zakrita. Obsedeno se ukvarja s toplogrednimi plini – »stop nafti!« –, v zvezi z razredno vojno, ki je premog in nafto sploh spremenila v fosilni gorivi, pa molči. Surovine, onesnaženje, hrana – to niso zgolj »stvari«, temveč so produkti dela v prepletu življenja.

V 19. stoletju je industrijska revolucija kapitalogene podnebne spremembe še korenito pospešila. Tovarne, ki jih je gnal premog, so kurile fosilizirane ostanke biotariata, mezdni delavci so garali in femitariat je rojeval ter vzdrževal ceneno delovno silo, in ta vzorec se do danes ni spremenil: rudniki litija na bolivijskem slanem jezeru Uyuni uničujejo ekosisteme, slabo plačani mezdni delavci se spopadajo z neodjenljivo prekarnostjo, skrbstveni delavci, večinoma ženske, pa ohranjajo družine skupaj, ne da bi za to prejemali plačilo. Podnebna kriza – ki proži poplave, gozdne požare in vročinske valove – je kapitalogena, žene jo sistem, ki ljudi, skrb in biosfero razume kot »poceni stvari«, ki samo čakajo, da se jih nekdo polasti. Isto logiko so žal v precejšnji meri posvojili tudi okoljevarstveniki. Problem ni v slabih stvareh, temveč v sistemu moči in dobička, ki razkošni mozaik življenja spreminja v objekte, ki se jih uničuje, kupuje in prodaja.

Antropocenski narativ tej resnici ni pripravljen pogledati v oči. Oziroma še huje: je akademska kulisa podnebnim »rešitvam«, ki jih promovirajo elite, medtem ko jih v celoti plača planetarni proletariat. Toda po desetletjih zelenih prevar – ogljičnih izravnav in sekvestracije ogljika, baterij in tehnologij za nadzor (pod pretvezo ekologije), ki jih poganja kobalt iz Konga, politik ničelnega ogljičnega odtisa, ki temeljijo na selitvi industrij na druge celine – bi pač že morali spregledati mentaliteto razreda, ki sestankuje v Davosu. In ker levica o teh prevarah molči, lahko populistična desnica tudi konvencionalne podnebne usmeritve označuje za goljufije – pri čemer se niti ne moti povsem. Planetarni nadrazred je okoljevarstvo spremenil v orožje, s katerim forsira varčevalne politike, ki tlačijo delavce in kmete, hkrati pa ščitijo bogastvo najbogatejših.

V konceptu kapitalocena se po drugi strani razkriva sistem, ki za svoj uspeh trga ljudi od njihove zemlje, njihovega orodja, njihovih družin in njihove čustvene ter duhovne dobrobiti – ter upravičuje vsakršno izkoriščanje proletariata, femitariata in biotariata. Toda to razlikovanje je pravzaprav laž. Ljudje so vpleteni v vse povezave v živi naravi, in te odnose je mogoče vzpostaviti na novo, drugače. Demokratične podnebne politike v svoje osrčje postavljajo mezdne in skrbstvene delavce ter živo okolje.

Razredni boj, spleten iz mezdnega in skrbstvenega dela ter ustvarjanja življenja, razkrije laž, ki leži v srcu kapitalizma: laž, da je človeštvo in naravo mogoče odrezati drugega od drugega, ju komodificirati in po uporabi zavreči.

Moj koncept – planetarni proletariat – odpira prostor novemu mišljenju, mišljenju, ki gre onkraj splošno sprejetih modrosti konvencionalnih marksizma in okoljevarstva. Začne se s kreativnostjo in soodvisnostjo vsega živega – ljudi, živali, rastlin, prsti – in se ne boji s prstom pokazati na nasilje, ki ga nad tem prepletom vrši kapitalizem.

Planetarni proletariat – zmes proletarskega, femitarskega in biotarskega – kaže pot naprej. Ne gre zgolj za delavce, ki prejemajo plačo v zameno za čas, ki ga pustijo na delovnem mestu, ne zgolj za skrbstvene delavce, ki ohranjajo družine, ali za ekosisteme, ki ustvarjajo življenje. Delavska, feministična in okoljevarstvena gibanja doslej še niso prepoznala tega, kar jih druži – to pa je delo, kot tudi prizadevanja za osvoboditev iz železne kletke kapitala. Delo združuje vse tri momente; v njem se prepletajo, so izkoriščani, toda v njem tudi vstanejo in se uprejo. Predstavljajte si skladiščno delavko v Memphisu v Tennesseeju, ki gara za Amazonov imperij, proletarko, ki za borno plačo dela 12-urne izmene, kjer ponavljajoči se gibi pod nenehnim nadzorom uničujejo njeno telo. Hkrati je femitarka, ki po službi odhiti domov, kuhat in pospravljat in skrbet za otroke, se pravi opravljat neplačano delo, zahvaljujoč kateremu njena družina – in kapitalistova delovna sila – sploh lahko obstane. Nadalje pa je tudi biotarka, kajti njeno zdravje najeda onesnažen zrak iz bližnjih logističnih vozlišč, prav kakor se reka Misisipi duši od industrijskih odplak. Ta razredni boj, spleten iz mezdnega in skrbstvenega dela ter ustvarjanja življenja, razkrije laž, ki leži v srcu kapitalizma: laž, da je človeštvo in naravo mogoče odrezati drugega od drugega, ju komodificirati in po uporabi zavreči.

Da bi lahko zgradili to prihodnost, moramo razgraditi kapitalistično logiko zniževanja stroškov – stroškov dela, stroškov skrbi, stroškov denarja, stroškov vojn, stroškov življenja. Podnebna kriza ni poraz človeštva, temveč zmaga kapitala. Čas je, da se preostali tej zmagi upremo in jo obrnemo na glavo. Z združitvijo proletariata, femitariata in biotariata lahko ustvarimo svet, v katerem bo merilo življenje, ne dobiček – svet, v katerem se bo življenje znova razcvetelo.

—

Izvorni naslov eseja je daljši – Podnebje, razred in kapitalocen: Planetarni proletariat v prepletu življenja –, a smo ga morali pri objavi skrajšati.

Prevedel: Jernej Županič.

Naslovna fotografija: DM.