Razglednica iz Berlina, 2.: Ljubav, politični projekt

Za Evo in druge tovarišice in tovariše, ki so danes za vse nas zmagali.

Thomas Bernhard je trdil, da je najbolje pisati takrat, ko si obkrožen z ljudmi, ki ne govorijo tvojega jezika. Francozom in Nemcem lahko zavidamo, da njihovi literatura in filozofija nastajata v velikih jezikih, s čimer se brez naporov prevajanja samodejno vpisujejo v literarno in intelektualno tradicijo, toda obstaja redka situacija, ko lahko veliki zavidajo nam – trenutek, ko se znajdeš v tujem mestu in je tvoj jezik samo tvoj. To ustvarja okoliščine, v katerih je jezik, tako Bernhard, ločen od izvornega kulturnega konteksta in družbenih, pa tudi intimnih pomenov, ki ga zaznamujejo, kar nam šele omogoča svobodno mišljenje in pisanje. Obenem prostorska distanca ustvarja občutje, ki ga najbolje oriše naslov časopisnega članka, davno in kdo ve kje prebranega, ki je šel nekako takole: Starček svoja pisma leta nevede odlagal v koš za pasje iztrebke. Iz Berlina lahko pišem, kot da bom razglednico nesla v smeti, ne pa objavila v javnosti. Če bi jo po kakem naključju kdo iz smeti vendarle izbezal in se nanjo odzval, pa bi do mene prišel zgolj pridušen hrup, kot prepir ali veseljačenje v stanovanju sosedov, neko tuje življenje, ki me ne vsebuje. 

Ustvarjalna svoboda je, skratka, drugo ime za nepripetost, izvzetost iz vplivov okolja. Ravno nasprotna dinamika je na delu pri ljubezni. Ker ne glede na to, kar so trdili hipiji, ko so vzklikali geslo svobodna ljubezen, smo v ljubezni vse, samo svobodni ne. Ljubezen – skrb, zanimanje – nas pripenja na druge, pa tudi, če si to dovolimo, odpira zanje, za vse odtenke pomenov in zgodbe, ki jih nosijo s sabo in se kot kakšna kemična reakcija sprožijo v stiku z našimi vsebinami, kar nas dela izrazito ranljive. Podvržene vplivom, ki jih ne moremo nadzorovati. Lahko smo torej ustvarjalno, intelektualno svobodni, ali pa si za to vsaj prizadevamo, ne moremo pa biti svobodni v ljubezni. 

Kako bi bilo, če bi bila ljubezen več kot zgodbarjenje – strast, ki svet drži skupaj, da ne razpade?

Toda sveta ne držijo skupaj misli in stavki sami po sebi, pač pa »svet drži skupaj, resnično drži skupaj, ljubezen in strast zgolj nekaj ljudi«, je rekel James Baldwin, še eden od pisateljev, h katerim se rada vračam, ravno zato, ker je sam sodil med teh nekaj ljudi, zaradi katerih svet doslej še ni povsem razpadel.

***

S Svenom se sprehajava po ulicah vzhodnega Berlina, od blokovskih naselij, ki jih je tu več kot na drugi strani, skozi kompleks nekdanje »fabrike piva«, v zadnjih letih preimenovane v »kulturo piva«, do staromeščanskih stavb, ki so v pritličju polne raznovrstnih lokalov, gostiln, številnih storitvenih dejavnosti. V »izložbi« 24/7 pralnice na široki okenski polici zagledam žensko v poznih štiridesetih, v spodnji majici in navadnih sivih gatah, z nosom v debeli knjigi, s katero premošča čas do trenutka, ko se bo perilo, ki ji ga je očitno zmanjkalo, opralo in posušilo. »Berrrrliiiin,« veselo zavpijem, ne prvič ta večer, in stečem po ulici kot zajček, ki so ga popadli zoomies, medtem ko me Sven z umirjeno hojo čaka, da priskakljam nazaj. Kot bi bilo sredi aprila, začne naenkrat pršeti, kar pa da Svena sploh ne moti, če tudi tebe ne, toda stavek komaj izreče do konca, ko se že ulije kot iz škafa, zato sva sprehod primorana končati in si zavetje najti v prvem lokalu.

»Was du vorhin gesagt hast … über das Schreiben und die Liebe während des Aufstiegs des Faschismus,« reče Sven, ko nama natakar na mizo položi vino. »Was meinst du damit?«

Iščem besede, s katerimi bi lahko odgovorila. Ali vsaj nekatere od besed, ki so še ostale v mojem hudo osiromašenem nemškem besednjaku. Ob srečanju sem ga prosila, ali lahko poskušava z nemščino, da bi videla, kje z jezikom sploh sem. Traja sto let, nemalo Svenove potrpežljivosti in cel kozarec vina, da misli približno ubesedim. Posluša me, potem moj koncept ljubav/pisanje/fašizem, ki sem ga doma kot kak kipec za posebne dosežke postavila na knjižno polico in vsak dan malo poglancala, v treh elegantnih stavkih dekonstruira. Tako hitro, da zaboli. Iz vaje si, se potolažim, preden bi moj notranji imposter lahko prišel do bolj obremenilnega sklepa. Dolgo se nisi zares pogovarjala. 

Kasneje, ko se zvedri, sediva na vrtu stanovanja, ki sem ga najela pri slovenski znanki, v dvoriščnem panoptikumu mestnih hiš, ki pa sodeč po ugasnjenih lučeh danes več ne obratuje. Eksterier s potencialom zgodbenosti, sem pomislila, ko sem Svena na vrt povabila.

V nasprotju z Baldwinom, pa tudi Angelo Davis, Greto Thunberg, Francesco Albanese in drugimi, ki z ljubeznijo in strastjo držijo svet, da ne razpade, sem sama zgolj nepoboljšljiv romantik. V vsako dogajanje bom, če le ima količkaj potenciala in če želim v tistem trenutku nekaj doživeti, ali prečustvovati, vnesla elemente zgodbenosti, torej ustvarila bom atmosfero, pomen, dramaturgijo. Zgodb ne tvorim samo, ko pišem, to je pravzaprav redko, pogosteje jih, večinoma brez vednosti ljudi, ki so vanje vpeti, ustvarjam za sprotno potrošnjo. 

»Einer, du, einer, ich, ok?« rečem in mu predam svoj telefon, povezan z manjšim zvočnikom. Kar se demokracije tiče, jo najraje udejanjam v aktu skupnega poslušanja glasbe, ki je sama zase, tako kot literatura, eno od redkih resnično demokratičnih področij – glasba, ki nima jezikovnih omejitev, še izraziteje kot literatura dopušča, da vsakdo in na svoj način vstopa vanjo. Najlepše je vanjo vstopati skupaj – še nekaj, česar akt samotnega branja ne omogoča. 

Spila sva že vse vino, ki sva ga kupila v Spätiju, zato grem v kuhinjo in iz hladilnika potegnem steklenico, ne da bi pogledala, kaj na njej piše – dejanje, ki ga bom naslednji dan obžalovala: šlo je za redek letnik dalmatinskega vina, vsekakor predober za najino stanje opitosti, predvsem pa steklenice ne bom imela s čim nadomestiti.

Prostor, ki ga naseljujeva s svojima telesoma, s svojimi mislimi, je, čeprav se alkoholno maje, približno uravnotežen. En komad on, enega jaz. In tako nekaj časa. Dokler se ne odločim in dam gor nekaj povsem drugačnega od sedanjega repertoarja, ki je večinoma vseboval dobre rock klasike ter glasbeni eksperiment. Ob uvodnih rifih se uležem na vrtne ploščice in zaplavam s pogledom v severno nebo, ki tudi ponoči ne ugasne v popolno temo.

Sven miruje na svojem stolu, ne ve, kako nadaljevati.

»Komm, leg dich zu mir,« mu situacijo olajšam. Ob tej muzki je treba ležat, podčrtam pomembnost komada in si prižgem cigareto. Opazim, da sem pričela ukazovati, torej ustvarjati zgodbo po lastni meri, s čimer rušim ravnotežje, ki sva ga ves večer držala. To je zato, si razložim, ker moramo k romantiziranju nagnjene zgodbarke malo tudi ukazovati. Nadzirati, da se kaj ne zalomi in ne pristanemo v zgodbi koga drugega. Ali, huje, prozaičnosti, odsotnosti zgodbe. 

Tako leživa pokrčenih kolen, ki se zibajo in dotikajo. Potiho pojem. Sven je naenkrat predvsem tiho. Iz zvočnika začnejo vzletavati kresničke, polagoma v ritmu druga za drugo, najprej kot posamezne note, potem roj fraz, ki v mikrogalaksiji vrta ustvarja drhteče ozvezdje, morda dve minuti, tri minute in … ugasne. Vtem se nekaj narahlo razpoči, kot kadar v temi pohodiš polža lazarja in tragični pok bolj čutiš kot slišiš, potem krik, ki kar traja in traja, da ga je že težko zdržati, a zdrživa, dihava, dokler, končno … pihala, pomiritev, konec komada. Tišina.

»Jezt du,« znova ukažem. Navsezadnje tudi v demokraciji, v prostoru na videz enakovredne udeleženosti, nekdo določa pravila igre. 

Ne morem dat naslednja komada, reče. »Ich kann nicht. Du machst weiter! Das war verrückt!«

A ne! A ne! se navdušim, ker šteka. Pritisnem play žanrsko podobnemu dvanajstminutnemu komadu. 

Kaj je sploh to, kar poslušava? vpraša. »Was ist das??«

Mlin na veter, se nasmehnem.

»Who?«

»It’s not a who … aber … ein … eine Musikszene,« poskušam, izgubljena med jeziki, tudi slovenščino v glavi, iz katere si mestoma prevajam. »Da ist … ein Pub … in die … in der post-Brexit UK … ehm … es ist … wie sagt man … es ist …«

»You’re too drunk to make linguistic sense,« se zasmeje in me odreši muke, ki sem si jo, kot to v glavnem počnem, naložila sama.

»Thank god for the music,« olajšano odvrnem in pomislim, da bi bilo na glasbo, če ne bi ravno ležala, vredno nazdraviti. Tako pa še vedno leživa, h climaxu prihaja tudi trenutni komad, vse bolj lezeva skupaj, dokler se govor telesoma v celoti ne umakne in se prvič poljubiva.  

Sven, razmišljam, ko s konico jezika potuje po mojem jeziku, jaz pa s svojim jezikom po njegovem.

Poimenovala ga bom Sven.

***

Kako bi bilo, če bi bila ljubezen več kot zgodbarjenje – strast, ki svet drži skupaj, da ne razpade? Ali nasprotno – strast, ki ruši, kar je treba porušiti?

Ker to, kar sva doživela s Svenom, je natančno odmerjena vsebina, ki sem si jo bila pripravljena tisti večer izmenjati, vključno z bolečo dekonstrukcijo mojega idejnega koncepta ter glasbo, ki naju je na trenutke ponesla. Odmerjena, vnaprej začrtana zgodba.

»Kljub tveganju, da bom izpadel smešen,« je svoj strah pred krindžem v šestdesetih ubesedil Che Guevara, ko je napisal nekaj redkih stavkov o ljubezni, »bi rekel, da pravega revolucionarja vodijo veliki občutki ljubezni.«

Morda je imel z velikimi občutki ljubezni v mislih srečanje – za revolucionarja, ki mora biti »hladno inteligenten, ker sprejema boleče odločitve« gotovo tudi problematično –, ko je v prisotnosti ljubljene osebe težko nadzorovati lastne misli, celo telesne funkcije, spodnese nam tla, zmanjka nam sline, vzame nam sapo, govor se prav tako polomi, ali docela ugasne, a ne zaradi alkoholne izgubljenosti na križišču jezikov, pač pa občutij, preveč silnih ali nasprotujočih si za ubesedovanje. Ni mogoče nadzorovati poteka zgodbe, ustvarjati dramaturgije, pomena, atmosfere, ko ne moreš nadzorovati niti lastnega telesa.

Resnično in redko srečanje dveh, kjer odnos ni zgolj olikana daš-dam transakcija, je šok za celoten mentalni, čutni, spoznavni, prebavni, živčni sistem. Je nasilje, ki ruši in premeče, kar smo dotlej gradili, želeli o sebi in drugih verjeti, je nepredvidljiv katalizator sprememb.

Kot v Erotizmu (Založba/ *cf, 2022, prevedla Sonja Dular) o zaljubljeni strasti pravilno opaža norec (ni vsega v tej knjigi za požegnat, no) Georges Bataille: »Nikoli ne smemo pozabiti, da strast kljub obljubam o sreči, ki jo spremljajo, najprej prinese nemir in zmedenost. Sama srečna strast zaplodi tako hud nered, da je sreča, še preden postane sreča, v kateri je mogoče uživati, tako velika, da je primerljiva s svojim nasprotjem, trpljenjem.«

Kako bi bilo, če bi šest desetletij po hipijih in ob vnovičnem vzponu fašizma spet poskusili z ljubeznijo, ne s »svobodno«, pač pa bi ljubezen sprejeli kot disrupcijo sistema ter jo skozi skupno kreativno delovanje usmerili v družbo? Bi lahko takšna na ven obrnjena ljubezen s svojo nepredvidljivo dinamiko zanetila in požgala tudi ustaljene družbene strukture? Bi bilo mogoče zajeti energijo zaljubljene strasti in jo transformirati v javno delovanje? In če ja – kako?

Kot pravim, ljubezen je šok za sistem. Toda kot bi rekli anarhisti:

jebeš sistem.

—

(se nadaljuje …)