Razglednica iz Sarajeva, 1.: Ti nisi ta, ki bo sovražil
Nedolgo nazaj sem med branjem romana Ahmeda Burića Ti je smešno, da mi je ime Donald, o sarajevskem taksistu nemškega rodu, privzdignil obrv, ko je ta isti Donald govoril o koridi. Sarajevski taksist se je med pripovedovanjem vojnih in povojnih zgodb dotaknil boja bikov, kar sem stereotipno povezoval s Španijo, zato je bil moj prvi impulz začudenje. Potem sem pred dnevi sedel v Džehenemu (Peklu). V enem od simpatičnih pajzlov v pritličjih zgradb sarajevske četrti Koševo se je vil gost oblak cigaretnega dima, na mizah sta bila rakija in pivo, v dušah pa nemir in potreba po deljenju zgodb – vojnih, povojnih, aktualno-političnih, glasbenih, književnih … Ob meni je sedel Ahmed Burić, zraven pa še novinarka Vanja Šunjić in novinar Ajdin Čolić. Znanci in donedavni tujci, ki so se jim poti prekrižale, ker si delijo poglede na svet. Kaj je lahko lepšega?
Vse smo obdelali: od Vlada Kreslina do Saše Lošića; od Une do Kostanjevice na Krki; od lakote v obkoljenem Sarajevu do Unproforja, četnikov in ustašev; od Aleša Debeljaka do Iva Andrića … Seveda je Ahmed na neki točki v roke vzel kitaro. Glede na to, da je del življenja preživel v Sloveniji in da je imel na obisku Slovenca, je bil navdahnjen predvsem s slovenskimi pesmimi, a glasbo so vseeno preglasile zgodbe. Nekje med pripovedovanjem, kako skupina (ne spomni se ali beograjski Idoli ali zagrebška Azra) ni hotela začeti koncerta, dokler se tam ni pojavil ustanovitelj Laibachov Dejan Knez, ki je bil v Beogradu ravno na služenju vojaškega roka, in med tem, ko je Ajdin Ahmeda prepričeval, naj napiše nov roman, saj je tisti o taksistu Donaldu vrhunska književnost, je skozi vse gostejši dim do moje z dunjevačo napolnjene glave spet prišla nepričakovana bikoborska informacija: »Jutri gremo na korido!«
Sledilo je težko jutro, a smo zmogli. In to ni bilo katerokoli jutro, ampak jutro po tem, ko se je v Zagrebu odvil »največji koncert v zgodovini človeštva«.
Z Ahmedom in Vanjo se vozimo proti Igmanu. Ahmeda sprašujem o zgodovini pastirskega rocka. Za začetnika te zvrsti Gorana Bregovića pravi, da je marsikaj, a ni seljak (hotel je le zaslužiti). Nismo mogli mimo tega, kako je Thompson po podobni splitski noči, kot smo jo mi preživeli nekaj ur prej, prek svojih ideoloških nasprotnikov iz Feral Tribune-a, ki so po napornem vojnem delovnem dnevu popivali v nečemu podobnem, kot je naš Džehenem, čez noč postal zvezda in simbol ustaštva (več o tem na primer v knjigi Sedma republika Anteja Perkovića). Ampak jebeš Thompsona, mi smo prispeli na Igman, pred nami se razprostira Bjelašnica, kjer je Jurek postal boljši kot burek. Na drugi strani nam pogled seže proti planini, na kateri so se sanje o olimpijski kolajni razbile Primožu Ulagi. Po ozki cesti se spustimo na planoto, zasedeno s stotinami avtomobilov. Ko premagamo izziv s parkiranjem, preskočimo ograjo iz lesenih desk, potem pa, ko nas ujame redar, vendarle plačamo po deset mark vstopnine in že smo tam – v središču teferiča.
Začnem se spraševati, zakaj se tu počutim precej bolje kot med ljubljanskimi liberalnimi intelektualci, ki bi gotovo moralizirali zaradi pečenih jagenjčkov in bikov.
Usedemo se na razmajane plastične stolčke v senco košatega drevesa. Ahmed pravi, da je treba vedno preizpraševati stereotipe, domišljam si, da počnem prav to, ko opazujem okolico. Na kovinskih palicah se vrti več deset jagenjčkov, na stojnicah prodajajo kavbojske klobuke in sončna očala, igrače, plastične puške, sladoled iz avtomata, na mini štedilniku kuhajo kavo, medtem ko se na ogromnem travniku razprostirajo trije »flori« narodnozabavne glasbe. Pod šotorom, kjer so mize polne pečenja in čevapov, lokalna pevka navdušuje z živo glasbo. Streljaj stran se pleše kolo. Mladi in stari se razporedijo v dva ogromna polkroga i idemo …. Zvok sintesajzerja mi požgečka pete, da začnem poplesavati in ploskati, najraje bi se pridružil polkrogu, a se odločim, da bom ostal ob strani.
Začnem se spraševati, zakaj se tu počutim precej bolje kot med ljubljanskimi liberalnimi intelektualci, ki bi gotovo moralizirali zaradi pečenih jagenjčkov in bikov, ki čakajo, da jih pošljejo v ring. Ne vem, zakaj moram na okroglih mizah in literarnih večerih znova in znova poslušati ene in iste modrosti privilegiranih moških srednjih let, ki še niso slišali za refleksijo svojega razrednega položaja. Zakaj občutim nemoč, ko po okrogli mizi ali literarnem večeru med minglanjem stojim ob strani, in spet poslušam njihove fore, ki bi jih morali že pred desetletji odpeljati na deponijo. Takrat mi zablokirajo misli, zazdi se mi, da ne obstajam, kot bi vstopil v sanje, v katerih vpiješ z vso silo, a glasilke ostanejo neme. V istem toku misli se zavem, da se ob Ahmedu, prav tako intelektualcu (verjetno poznih) srednjih let, počutim povsem drugače. Ne razumem vseh kontekstov, ki jih konstruira, niti ne poznam vseh ljudi, ki jih omenja, a ob njem nisem neviden. Cenim in vpijam njegovo vednost, prepoznam ljudskost, toplino, mehkobo, iskreno zanimanje za sogovornika … Zmanjka mi besed, kako bi ga opisal, pa mi na pomoč priskoči Vanja, ko reče: »On je avtistični genij.« Pri njej iščem tudi odgovore za svoje občutke do prej opisanih moških: »Tako čutiš, ker smo mi pankerji.«
Ne vem, ali sem panker ali nisem, vem pa, da me je podoben odpor do ljubljanskih intelektualcev spreletaval, ko sem v spominskem centru v Potočarih spoznal romskega preživelca genocida Zija Ribića. Na predstavitvi raziskave o pobojih Romov med vojno je pripovedoval, kako mu je paravojska pod poveljem Sima Bogdanovića – Sima Četnika v naselju Skočić pobila vso družino, sam pa je pri osmih letih čudežno preživel. Kasneje sem se odpeljal v Tuzlo, kjer živi in dela kot kuhar v vrtcu. Usedla sva se v kafano Zmajevo srce. Tam preživlja prosti čas z ljudmi z Downovim sindromom, ki delajo v kafani in z njimi prostovoljno kelnari.
Danes ima Zijo družino, ženo, hčerko in sina. Ko se je poročil, je bila na čelu povorke 42 avtomobilov velika jugoslovanska zastava, za njo romska, potem zastave vseh republik Jugoslavije in drugih držav.
Poudarjal je, da ne sovraži in da je oprostil. Opisal je trenutek, ko se je soočil s skušnjavo po sovraštvu. Pričal je na sodišču, kjer je bil v istem prostoru s krivcem za umor svoje družine. »Zdaj sem bil jaz na poziciji moči, on pa nemoči, saj sem bil svoboden, on v priporu. Oblila sta me bes in sovraštvo. Potem sem si rekel: ’Počakaj, Zijo, ne počni tega, ti nisi ta, ki bo sovražil. Če bom sovražil, bom nekoč, ko bom poročen in imel otroke, prenašal sovraštvo na svoje otroke, oni na svoje in spet bo prišlo do vojne, spet bodo sirote, kot sem bil jaz, jaz pa nočem, da bi otroci živeli brez staršev.’ V tistem sem si rekel, da oproščam. Če ne oprostiš, boš hotel sovražiti. Seveda pa hočem pravico, hočem, da se ve, kdo je to naredil in da za to niso odgovorni vsi Srbi.«
Danes ima Zijo družino, ženo, hčerko in sina. Ko se je poročil, je bila na čelu povorke 42 avtomobilov velika jugoslovanska zastava, za njo romska, potem zastave vseh republik Jugoslavije in drugih držav. »Svatom sem rekel, naj vsak s seboj prinese svojo zastavo. Med svatbo v hotelu Tuzla smo za vsako mizo posadili ljudi različnih narodnosti. O poroki je poročal časopis, v naslovu so zapisali: ’Mala Jugoslavija na okupu.’«
Zijo je otroka peljal v Skočić in jima povedal, kaj se je tam zgodilo. Spodbuja ju, naj se izobražujeta o vseh religijah in naj ljudi ne ločujeta glede na narodnost in vero.
Ko sva govorila, me je spreletelo, da sva tisoče kilometrov oddaljena od liberalnih intelektualcev srednjih let. Prepričan sem, da bom imel podoben občutek čez dan, dva, ko se bom odpravil v Konjević polje, kjer bomo z domačinkami pripravljali sprejem za ljudi, ki so se odpravili na tridnevni in 110-kilometrski Marš miru, in kasneje, ko bomo v spominskem centru v Potočarih prisostvovali komemoraciji ob tridesetletnici genocida v Srebrenici, odrešeni njihovih dozdevno bistroumnih uvidov.
—
Naslovna fotografija: avtorjev osebni arhiv.
