Vojna revnih in terorizem bogatih

Po skoraj dveh letih genocida v Gazi, ko je na celotnem obleganem ozemlju skorajda nemogoče najti kotiček, ki ne bi bil zasut z ruševinami in zravnan z zemljo; ko prizori izraelskih vojakov in tujih plačancev, ki z jurišnimi puškami in artilerijo streljajo na kolone obupanih in izstradanih ljudi, ki se med visokimi jeklenimi ograjami, obdanimi z bodečo žico, pred zvočno kuliso brenčanja dronov, bobnenja helikopterskih propelerjev ter bombnih eksplozij grebejo za vreče moke, postajajo nekaj normalnega; ko Izrael napoveduje popolno zavzetje Gaze in priključitev celotnega Zahodnega brega, Haaretz pa objavlja njegove načrte za dokončno rešitev palestinskega vprašanja v Gazi, ki vključuje »prostovoljno izselitev« (etnično čiščenje) in izgradnjo »humanitarnega mesta« (koncentracijskega taborišča na ruševinah Rafe, kamor nameravajo zgostiti celotno prebivalstvo Gaze), so nekateri zahodni voditelji zaostrili svojo retoriko proti Izraelu: predstavniki EU vsakodnevno izražajo ogorčenje nad humanitarno katastrofo, pozivajo k prekinitvi ognja in končanju blokade dostave humanitarne pomoči v Gazo. Celo najtesnejši politični zavezniki Izraela, kot so Združeno kraljestvo, Francija, Kanada in Avstralija, napovedujejo priznanje Palestine, Slovenija in Nemčija pa sta uvedli delno prepoved uvoza vojaške opreme v Izrael.

Pustimo ob strani, da gre večinoma še vedno le za retorične geste in moralni teater, medtem ko so maloštevilni konkretni ukrepi, ki so seveda dobrodošli, nezadostni in prepozni. Po tem, ko je 27 članic EU zaradi vojne v Ukrajini soglasno potrdilo že 18 svežnjev sankcij proti Rusiji – spomnimo, da so prvi sveženj soglasno sprejele že dan pred vojaško operacijo, takoj ko je Rusija priznala republiki Doneck in Lugansk, drugi sveženj pa le en dan po vdoru Ruske vojske v Ukrajino –, je nekaj držav EU na lastno pest minimalne konkretne ukrepe sprejelo šele po 22 mesecih spremljanja Izraelove kampanje načrtne eksterminacije in stradanja civilnega prebivalstva, medtem ko velika večina držav EU še vedno zavrača celo sprejetje kozmetičnih ukrepov, kot je »delni suspenz sodelovanja Izraela v programu EU za raziskave in inovacije«.

Ob tem dejstvo, da so prav te države stale za Izraelom, ko je s sistematičnim razrezovanjem palestinskega ozemlja in agresivno širitvijo judovskih naselbin na Zahodnem bregu ter popolnim uničenjem Gaze, de facto onemogočal nastanek suverene palestinske države, govori glasneje od njihove naknadne odločitve, da »priznajo Palestino«. Diplomatski akt priznanja neke države sicer ni nujno le nepomembna gesta brez materialnih učinkov. A če države ne naredijo ničesar za to, da bi se priznanje Palestine uveljavilo v praksi, in hkrati ne ukrepajo proti Izraelu, ki dela vse, kar je v njegovi moči, da bi nastanek suverene države onemogočil, potem njihovih deklaracij pač ni mogoče jemati resno.

V očeh razsvetljenega liberalca iz Evrope, ki na eni strani emfatično zagovarja pošiljanje orožja v Ukrajino, je kakršnakoli oblika oboroženega upora proti Izraelu avtomatično delegitimirana in obravnavana kot terorizem.

O hipokriziji teh držav pa priča tudi njihov odnos do oboroženega upora proti Izraelu. Čeprav so ob pogledu na množične pokole nedolžnih žensk in otrok po dveh letih morda primorani priznati, da je agresor Izrael, pa ob pogledu na Hamasove ali Hezbolahove borce, ki si drznejo etnosupremacistični naseljenski koloniji, ki izvaja genocid, upreti z orožjem, vse do danes prav nič ne more omajati njihovega prepričanja, da so Izraelci tisti, ki so žrtve terorizma. Izrael se ima zato po njihovem mnenju v Gazi še vedno »pravico braniti« pred Hamasovimi »teroristi«, le da mora biti pri tem bolj »pazljiv« in »zaščititi civilno prebivalstvo«. Zahodni voditelji zato ob napovedih priznanja Palestine nikoli ne pozabijo poudariti, da se mora zaradi »grožnje Hamasovega terorizma Izraelu in njegovemu ljudstvu« Gaza demilitarizirati s popolno razorožitvijo Hamasa. V očeh držav, ki same sebe imenujejo »mednarodna skupnost«, Hamas pač ne more imeti nobene legitimnosti. To poudarja tudi slovenski premier Golob: »Da je Hamas teroristična organizacija, govorimo od prvega dne.«

Enake obravnave so brez izjem deležni tudi vsi drugi akterji, ki so se namesto zatekanja k prazni retoriki dejansko uprli Izraelovi kampanji genocida v Gazi, pa naj gre za Hezbolah, jemenske hutijevce ali pa za Iran. V očeh razsvetljenega liberalca iz Evrope, ki na eni strani emfatično zagovarja pošiljanje orožja v Ukrajino, je kakršnakoli oblika oboroženega upora proti Izraelu avtomatično delegitimirana in obravnavana kot terorizem. Logika njegovega objokovanja humanitarne katastrofe v Gazi ob hkratnem kategoričnem zavračanju in srditem obsojanju vseh organizacij v Gazi, ki se z orožjem upirajo genocidu, je pravzaprav enostavna: civilist v Gazi je morda res žrtev »prekomerne uporabe sile« ali celo genocida, a takoj ko prime za orožje, postane terorist, s tem pa povsem legitimna tarča izraelskega eksterminacijskega stroja.

Na tej točki si je vredno ponovno prebrati esej palestinskega teoretika Edwarda Saida iz leta 2006 z naslovom The Essential Terrorist, ki si za izhodišče kritike koncepta terorizma vzame eno od kanonskih del o terorizmu iz leta 1986, zbornik z naslovom Terrorism: How the West Can Win. Spremno in sklepno besedo k temu slovitemu zborniku, ki vključuje prispevke najbolj uglednih politikov in »strokovnjakov« s področja varnostnih ved, je napisal takratni izraelski veleposlanik pri Združenih narodih, nihče drug kot Benjamin Netanjahu. V uvodnem besedilu, kjer začrta konceptualni okvir in ton celotnega dela, Netanjahu terorizem definira kot »namerno in sistematično ubijanje, pohabljanje in zastraševanje nedolžnih ljudi z namenom vzbujanja strahu za doseganje političnih ciljev«. Ob razmeroma abstraktni in ohlapni definiciji bi seveda terorističnih dejanj že takrat zlahka obsodili Izrael ali pa ZDA, a Netanjahu z nadaljnjo ekspozicijo poskrbi, da do tega ne more priti: pojmu terorizma konkretno vsebino dajeta »dve gibanji, ki sta se v drugi polovici 20. stoletja uveljavili na mednarodni ravni, komunistični totalitarizem ter islamski (in arabski) radikalizem«.

Terorizem bogatih je legitimiran pod oznako vojne, vojna revnih pa je kriminalizirana pod oznako terorizma.

Kot paradigmatski primer prvega gibanja Netanjahu navaja Sovjetsko zvezo, zraven pa stlači še praktično vse države, ki v okviru hladnovojne delitve sveta niso enoznačno na strani ZDA, kot paradigmatski primer drugega gibanja pa seveda navede Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), pri čemer ne pozabi omeniti tudi drugih protikolonialnih gibanj, kot je alžirska Narodnoosvobodilna fronta (NLF). Po Netanjahuju komunistični in arabski radikalizem druži njuno sovraštvo do samih temeljev judovsko-krščanske (bele in evropske) civilizacije. Takšno pojmovanje, ki ostaja aktualno vse do danes, v prvi vrsti uokvirja rasistična kolonialna optika, ki oznako terorizma uporablja za delegitimacijo vsakega oboroženega upora proti kolonializmu in imperializmu, s posebnim poudarkom na islamu, ki je pojmovan kot čisto nasprotje evropske civilizacije.

Medtem ko so vse države Vzhoda, ki se upirajo zahodnemu imperializmu in kolonializmu, označene za inherentno teroristične, pa države kapitalističnega Zahoda kot zastopnice civilizacije, ki je v izhodišču opredeljena kot žrtev terorizma, že po definiciji ne morejo biti teroristične: »V duhovnem smislu so vrednote [Zahoda], neposredno nasprotje terorizma.« Še več, medtem ko na eni strani železne zavese oznaka terorizma služi kot kritika represije državnega aparata – Netanjahu se razpiše tudi o »brutalnem notranjem državnem terorju« Kitajske in Sovjetske zveze –, pa je na drugi strani ista oznaka uporabljena za upravičevanje represije državnega aparata nad lastnimi državljani: »vojna proti terorizmu se mora začeti doma«. Vseprisotna grožnja terorizma tako v očeh Zahoda ne upravičuje le vojaških intervencij v tujini – pa naj gre za invazijo na Afganistan ali Irak pod vodstvom ZDA ali za vojaške intervencije Izraela v Libanonu, Iraku, Siriji, Jemnu in Iranu –, pač pa tudi povečevanje represivnih ukrepov nadzora in discipliniranja lastnih državljanov – od množične kriminalizacije študentskih protestniških gibanj v ZDA in preganjanja irskih hip-hop skupin, ki protestirajo proti genocidu, do pritiskov, ki jih nad Palestinci, ki živijo v Sloveniji, izvaja Sova, in vsesplošnega avtomatiziranega spremljanja objav na socialnih omrežjih z algoritmi, ki označujejo »potencialne ekstremiste«.

O tem, kdaj bo uporaba sile veljala za legitimno vojaško operacijo in kdaj za terorizem, pogosto odloča razredna dinamika. Če parafraziramo Petra Ustinova, je terorizem vojna revnih, vojna pa terorizem bogatih. Terorizem bogatih je legitimiran pod oznako vojne, vojna revnih pa je kriminalizirana pod oznako terorizma. V očeh evropskega liberalca tako teroristov nikoli ne gre iskati v vrstah IDF, ene od najmočnejših in tehnološko najbolj razvitih vojsk na svetu – ta namreč množično eksterminacijo Palestincev večinoma izvaja z uporabo najnovejše Palantirjeve UI tehnologije za lociranje tarč, tankov Merkava, Elbitovih dronov in najnovejših bojnih letal F-35 –, pač pa v vrstah Hamasa, ki nima niti enega bojnega letala, niti enega bojnega helikopterja, niti enega tanka, niti enega kosa artilerije, niti ene raketne baterije in niti ene bojne ladje: zaradi tehnološke zaostalosti se je primoran v boju proti izraelski okupaciji zatekati k »barbarskim« orožjem, kot so motorna jadralna padala, kalašnikovke, motocikli in z eksplozivom obteženi komercialni droni.

Za Izrael in njegove podpornike se zgodovina začne in konča 7. oktobra 2023: in ravno zato, ker nič ne more opravičiti 7. oktobra, lahko 7. oktober opraviči vse.

Oznaka terorist v tem kontekstu postane še posebej zlovešča, ko nasprotnika spreminja v edinstveno kategorijo povsem iracionalne eksistenčne grožnje. Po Saidu je redukcija nasprotnika na terorista v prvi vrsti poskus izbrisa zgodovine in same časovnosti: operacija ga »iztrga iz časa, iz verige vzrokov in posledic ter iz njegovih preteklih dejanj« in ga s tem »prikaže kot nekoga, ki je ontološko in brez kakršnekoli utemeljitve nagnjen k pustošenju, k pustošenju zaradi pustošenja samega«. Prav takšna operacija je ključno orodje legitimacije genocida v Gazi: 7. oktober je kot goli akt terorizma iztrgan iz zgodovine, izoliran od časovnosti, od nakbe leta 1948, od izraelske okupacije Gaze leta 1967, od smrtonosnih vojaških operacij Izraela v Gazi v letih 2008–09, 2014, 2021 itn. Za Izrael in njegove podpornike se zgodovina začne in konča 7. oktobra 2023: in ravno zato, ker nič ne more opravičiti 7. oktobra, lahko 7. oktober opraviči vse.

To edinstveno dimenzijo terorizma v omenjenem predgovoru zajame sam Netanjahu, ko zatrdi, da so »glavni vzrok terorizma teroristi«. Temu pa doda, da »[n]e gre zgolj za to, da cilji teroristov ne upravičujejo izbranih sredstev; prav izbira sredstev pokaže, kaj so njihovi pravi cilji«. Opravka imamo z dvema tavtologijama: ne le da vzrok terorizma ni nič drugega kot terorizem, tudi cilj terorizma ni nič drugega kot terorizem. Terorja tako ni mogoče razumeti niti kot posledice zgodovinskih oziroma družbenih okoliščin niti kot taktičnega sredstva za doseganje kakega političnega cilja onkraj samega terorja – Netanjahu posebej izpostavi »narodno osvoboditev« –-, pač pa to sredstvo v sebi že razkriva svoj ultimativni cilj: gre za teror, katerega cilj je le nadaljnje sejanje terorja. S tem so dejanja nasprotnika iztrgana tudi iz slehernega režima, v katerem bi jih bilo mogoče kontekstualizirati, razumeti ali logično pojasniti: gre za redukcijo njegovih dejanj na čisto patologijo, ki nima nobene racionalnosti, razen slepe nihilistične sle po nasilju, uničevanju in pustošenju. S takim nasprotnikom se ni mogoče pogajati. Prav tako se problemov ne da reševati s spreminjanjem materialnih okoliščin, ki bi porajale terorizem, ampak zgolj z eliminacijo nasprotnika.

Naracije o vztrajajoči grožnji terorizma v Gazi, ki jih vsakodnevno še naprej reproducirajo tudi razni »nevtralni« opazovalci, ki so sicer »resnično zaskrbljeni« nad poboji civilistov, niso nič drugega kot genocidna ideologija, ki Izraelu daje zeleno luč za nadaljevanje kampanje eksterminacije »teroristov«.

Naracije o vztrajajoči grožnji terorizma v Gazi, ki jih vsakodnevno še naprej reproducirajo tudi razni »nevtralni« opazovalci, ki so sicer »resnično zaskrbljeni« nad poboji civilistov, niso nič drugega kot genocidna ideologija, ki Izraelu daje zeleno luč za nadaljevanje kampanje eksterminacije »teroristov«. Pri teh nikoli ne gre le za oborožene borce Hamasa, ampak vedno tudi za prikrite »teroriste«, ki se skrivajo med novinarji ali pa med zdravstvenim osebjem bolnišnic (»skritih operativnih centrov Hamasa«), in bodoče teroriste, ki Izraelce zavajajo z videzom nedolžnih otrok. Izrael popolno zavzetje Gaze, tako kot vse predhodne brutalne operacije, katerih glavne žrtve so v veliki večini civilisti, izvaja pod parolo »popolnega poraza Hamasovih teroristov«. Praktično celoten Zahod pa ga še naprej brezpogojno podpira pri doseganju tega cilja. Nemški kancler Merz tudi po uvedbi delne prepovedi uvoza orožja v Izrael vztraja: »Stojimo ob strani Izraelu. Vzrok konflikta je povsem jasen: Hamasov terorizem – teror 7. oktobra 2023, ki še vedno traja. Treba ga je zatreti.«

Na zadnji konferenci ZN o rešitvi dveh držav so se vse članice EU in vse države Zahoda, ki so nedavno napovedale priznanje Palestine (Avstralija, ZK, Kanada …), strinjale, da lahko po »vojni« poleg Izraela stoji le povsem demilitarizirana Palestina brez Hamasa. Bolj kot to, da med podpisnicami ni bilo Izraela in ZDA, ki, z besedami izraelskega finančnega ministra Smotriča, vztrajata, da »ni ničesar, kar bi priznali, in nikogar, ki bi ga priznali«, je pomenljivo, da med njimi ni bilo najtesnejšega zaveznika Palestine v ZN, Irana: medtem ko so se predstavniki zahodnih »liberalnih demokracij« v slogu kolonialnih uprav pogovarjali, komu bi lahko podelili mandat za upravljanje Gaze, so predstavniki tega »despotskega« režima zagovarjali stališče, ki je za evropske elite še vedno povsem nezamisljivo: Palestinci naj na referendumu, skladno z načelom samoodločbe, sami izberejo svoje vodstvo.

Resnica delovanja zahodnih voditeljev, ki se po več kot 22 mesecih genocida, ki ga je Izrael izvajal z njihovo finančno, politično, vojaško in moralno podporo, odločajo za priznanje Palestine, se nemara najbolje kaže ravno v njihovem odnosu do Hamasa ter pravice Palestincev do samoodločbe. V ozadju njihovih zahtev o popolni razorožitvi Hamasa in demilitarizaciji Gaze ne gre za skrb za življenja civilistov – če res menijo, da je treba zaradi tisoč žrtev napada 7. oktobra demilitarizirati Hamas in celotno Gazo, potem bi morali po isti logiki zaradi več kot 62.000 smrtnih žrtev še toliko bolj glasno zahtevati razorožitev IDF in popolno demilitarizacijo Izraela. Prav tako ne gre za to, da bi se bilo treba Hamasa znebiti, ker bi s kakimi nerazumnimi ultimati preprečeval konec »vojne«: Hamas je že večkrat povsem pragmatično predlagal zamenjavo vseh ujetnikov za prekinitev ognja in umik izraelske vojske iz Gaze, kar pa Izrael vztrajno zavrača.

Idej o demilitarizirani Palestini brez Hamasa tu ne problematiziramo zato, ker bi verjeli, da je Hamas brezmadežna organizacija, ki se mora za vsako ceno obdržati na oblasti – o tem, kdo naj vlada Gazi, naj se odločijo Palestinci –, temveč zato, ker je bistvo idej o razorožitvi zagotoviti, da se Izrael v obliki etnosupremacistične naseljenske kolonije ohrani tudi po tem, ko izvrši genocid. Dobrohotni zahodni voditelji si z diplomatskimi sredstvi pravzaprav prizadevajo doseči točno to, kar je tudi eden od temeljnih ciljev eksterminacijske kampanje, ki jo z vojaškimi sredstvi izvaja Izrael: zlom slehernega odpora proti okupaciji in popolno podreditev palestinskega prebivalstva. Razorožitev v tem kontekstu ne pomeni nič drugega kot predajo oblasti kolaboracionistični vladi, ki naj na ruševinah Gaze palestinskemu ljudstvu prepreči upor proti apartheidu in kolonizaciji. Podobe Palestine, ki ustrezajo »vrednotam zahodne civilizacije«, prej spominjajo na vichyjski režim kot pa na suvereno državo.

Vsakdo, ki se z orožjem bori proti etnosupremacistični naseljenski koloniji, ki izvaja genocid, si zasluži našo polno podporo.

Razne »nepristranske« komentatorje, ki nas prepričujejo, da »sta obe strani slabi«, pa je vredno spomniti na dogodke z Bližnjega vzhoda pred desetimi leti. Ko smo bili priča agresivnemu vojaškemu ekspanzionizmu Islamske države (ISIS), ki je izvajala genocid nad Jazidi ter etnično čiščenje raznih šiitskih, krščanskih in drugih skupnosti v Iraku in Siriji, je bil njihov odziv povsem drugačen. Situacija je bila enostavna. Barbarsko teokracijo je bilo treba uničiti, pri čemer je bila moralna ali politična neoporečnost vojaških sil, ki so se ji upirale, drugotnega pomena. Nihče ni zares problematiziral, da se države NATO pakta v Siriji in Iraku kljub nasprotnim ciljem skupaj z Rusijo, Iranom in Hezbolahom borijo proti ISIS. Ko pa se danes Hamas, Hezbolah, jemenski hutijevci in Iran borijo proti kampanji kolonialne ekspanzije, etničnega čiščenja in genocida, ki ga vmnogo večjem obsegu kot ISIS izvajajo beli izraelski naseljenci, pa situacija kar naenkrat ni tako črno-bela: komentatorji z izostrenim moralnim čutom jo morajo ves čas ocenjevati iz mnoštva različnih perspektiv. Situacija nenadoma postane preveč zapletena. Pa ni. Vsakdo, ki se z orožjem bori proti etnosupremacistični naseljenski koloniji, ki izvaja genocid, si zasluži našo polno podporo.

—