Pokojninska reforma: zapiski s terena

V torek 11. novembra smo nasprotniki nove pokojninske reforme doživeli poraz. Po tednih zbiranja referendumskih podpisov je postalo jasno, da številke 40.000 nikakor ne bomo dosegli, novi varčevalni zakon o kasnejšemu upokojevanju in nižanju pokojnin pa bo brez nadaljnjih preprek z letom 2026 stopil v veljavo. Delavska koalicija, v katero so se združili nekateri napredni sindikati in delavske organizacije, je namreč zbrala 28.000 podpisov premalo, da bi dosegli referendumski cilj.

Za delavce in upokojence je nova pokojninska reforma brez dvoma slaba novica. V zameno za evropska sredstva je varčevanje pri pokojninah Bruslju prva obljubila že zadnja vlada Janeza Janše, v končni zakon pa je reformo nato prelil minister Luka Mesec. Ta je kot koordinator Levice na volitvah nastopil s programom, ki je daljšanju dela jasno nasprotoval. Toda dejstvo je, da bo reforma najbolj obremenila delavce s fizično napornimi poklici, ki bodo prisiljeni delati še dlje, višine pokojnin pa se večinsko ne bodo več vezale na rast plač, temveč na inflacijo, ki se običajno usklajuje počasneje.

Aktualna vlada se je jasno odločila, da bo varčevalne reze izvajala na delavcih in upokojencih, in ne na delodajalcih, ki v pokojninsko blagajno prispevajo le malo več kot pol toliko sredstev kot njihovi zaposleni. Že vlada Janeza Drnovška je namreč leta 1996 sprejela »začasni« ukrep znižanja prispevka delodajalcev, ki tako še danes v pokojninsko blagajno vplačujejo zgolj 8,85 odstotka, medtem ko delavci vplačajo precej višjih 15,5 odstotka svojega dohodka. Ker se bogati in kapital z vsako novo pokojninsko reformo izognejo plačevanju pravičnejšega zneska, v pokojninski blagajni letno zmanjka kar 1,5 milijarde evrov iz delodajalskih žepov. Ob vsem tem nas trenutna oblast prepričuje, da ni dovolj denarja za pokojnine, vlada načrtuje nepotrebne orožarske posle, vojaški nakupi po diktatu NATO pakta pa bodo v naslednjih letih odžrli kar 20 % državnega proračuna.

Kljub škodljivosti reforme se je večina slovenskih sindikalnih voditeljev uklonila varčevalni pokojninski reformi in se po dolgih pogajanjih z vlado in delodajalci v okviru Ekonomsko-socialnega sveta naposled vdala pritiskom kapitala.

Kljub škodljivosti reforme se je večina slovenskih sindikalnih voditeljev uklonila varčevalni pokojninski reformi in se po dolgih pogajanjih z vlado in delodajalci v okviru Ekonomsko-socialnega sveta naposled vdala pritiskom kapitala. Vrhovni sindikalisti so namreč sklenili, da je takšna reforma največ, kar v danem trenutku lahko iztržijo, in da bi bila lahko katerakoli druga reformo pod Janševo vlado za delavce in upokojence zgolj še slabša. Sindikalna vodstva so klecnila kljub temu, da je Ministrstvo za delo pod vodstvom Levice iz zakona umaknilo ključno obljubo – povišanje prispevkov delodajalcev vsaj na raven prispevkov delavcev. Luka Mesec je namreč napovedoval, da se bo prispevna stopnja za delodajalce kot za delavce izenačila v vrednosti približno 13 odstotkov in da bodo torej delodajalci plačevali nekoliko več, delavci pa nekoliko manj. To se spričo ponavljajočega se podrejanja interesom delodajalcev na koncu kakopak ni uresničilo. Čeprav je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) dogovor o predlogu pokojninske novele 2. aprila podpisala, je 10 od njenih skupno 22 sindikatov podporo neoliberalni reformi vseenoodtegnilo.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Živel kompromis!

Po kolaboraciji sindikalnih vrhov z vlado in delodajalci so mesec za tem v ZSSS sledile še ene volitve, ki so prav tako jasno nakazale nadaljevanje ustaljenih poti, ki so sindikate letos privedle do sramotne podpore pokojninski reformi. Konec maja je to najpomembnejše slovensko sindikalno združenje s 130.000 člani namreč izbiralo novega predsednika. Za mesto naslednika dosedanje voditeljice Lidije Jerkič sta se v drugem krogu pomerila generalni sekretar Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije David Švarc in dolgoletni izvršni sekretar zveze Andrej Zorko. V svoji kampanji se je Švarc zavzel za aktivnejši sindikalizem ter zagovarjal idejo, da bi si morali sindikati drzniti pogosteje poseči v delavski boj tudi s protesti in stavkami, ko bi bilo to potrebno. Nasproti Švarcu je na volitvah nastopil sindikalni funkcionar Zorko, ki se je kot glavni favorit zavzel za nadaljevanje dediščine dotedanje predsednice. Delegatke in delegati so na koncu z 51 glasovi res izvolili Zorka, Švarcu pa je uspelo z bojevitejšim pristopom na svojo stran pridobiti 32 predstavnikov. Konservativne sile znotraj slovenskega sindikalizma so tako po potrditvi pokojninske reforme že drugič dosegle nadvlado, Jerkič pa je po koncu kongresa še dodala, da z Zorkovo zmago večjih sprememb v zvezi ne bo: »Mislim, da zveza ne bo šla po posebej drugačni poti kot do zdaj, še vedno so njena naloga zlasti socialni dialog in pogajanja na državni ravni.«

Žalostna resnica je, da slovenski sindikati danes le še stežka napolnijo ulice in trge, grožnje množičnih protestov pa so tako tudi vedno manj uresničljive, saj so delavski voditelji strateške usmeritve slovenskega sindikalizma v veliki meri podredili socialnemu dialogu.

Po mnenju staroste slovenskega sindikalizma Lidije Jerkič naloga delavskih predstavnikov tako ni, da svoje člane povedejo v stavko in na ulico, kolikor bi bilo to potrebno, temveč morajo sindikati v prvi vrsti slediti pravilom socialnega dialoga z vlado in delodajalci. V skladu s to retoriko se sindikalisti, vladniki in kapitalisti prelevijo v socialne partnerje, razredni boj pa se s cest in iz tovarn premakne v lepo urejene vladne sobane, kjer pogajalci v okviru Ekonomsko-socialnega sveta civilizirano in kulturno razčiščujejo medsebojna nesoglasja. Žalostna resnica je, da slovenski sindikati danes le še stežka napolnijo ulice in trge, grožnje množičnih protestov pa so tako tudi vedno manj uresničljive, saj so delavski voditelji strateške usmeritve slovenskega sindikalizma v veliki meri podredili socialnemu dialogu.

Prav na primeru pokojninske reforme postane jasno, v kolikšni meri je socialni dialog sindikate pacificiral ter vezal na dobro plačane službe, ki so v dobršni meri odvisne prav od sledenja pravilom tega dialoga. O tem in o preveliki prepletenosti sindikatov z institucijami kapitalistične države priča novica, ki se je po pogajanjih z ZSSS brez velikega trušča znašla v domačih medijih: kmalu po tem, ko je šest od sedmih sindikalnih central aprila podpisalo dogovor o novi pokojninski reformi, so te namreč oddale vlogo na vladni razpis, prikladno namenjenem ravno krepitvi socialnega dialoga. Razpis je ministrstvo objavilo sredi marca, pogoj za pridobitev razpisnega denarja pa je bilo kakopak sodelovanje v Ekonomsko-socialnem svetu. Sindikalne centrale so na razpisu po zaključku pogajanj dobile vsaka po 208.000 evrov, polemična novica pa je kljub temu hitro utonila v medijsko pozabo. Tudi brez jasnih dokazov o vladnem pogojevanju finančnih sredstev s pristankom sindikatov na reformo lahko uvidimo problematičnost takšnih razpisov, saj ti zgolj še krepijo odvisnost delavskih sindikatov od aparatov kapitalistične države.

Preberite tudi: Grega Hrib: Kdor voli sredino, je verjetno idiot.

Ko so koalicijski poslanci v državnem zboru pokojninsko reformo septembra dokončno potrdili, je Delavska koalicija krenila v akcijo. Aktivisti smo v prvi fazi hitro zbrali potrebnih 10.000 podpisov, zataknilo pa se je v drugem delu, ko smo pobudniki referenduma pred upravnimi enotami zaman čakali ljudske množice. Ko smo se s tovariši občasno in mimogrede vprašali po vzrokih tega, smo med pomenljive razloge hitro uvrstili tudi tradicionalni »antijanšizem«, ki je močno zažrt v slovensko liberalno levico. V skladu z antijanšističnim nazorom namreč ne smemo nikakor aktivno nasprotovati liberalcem na oblasti in jih rušiti, pa naj bodo še tako škodljivi, saj nas v nasprotnem primeru neizogibno čaka nova vlada Janeza Janše. K temu smo prišteli seveda tudi medijsko blokado, vladno propagando, demografska zavajanja, politični cinizem in nezanimanje ljudi za družbeno dogajanje. Delavska koalicija se je bila primorana spopasti s poskusi spodkopavanja sindikalnega delovanja, saj je Pošta Slovenije takoj na začetku kampanje zaposlenemu sindikalistu Saši Gržiniču izdala opozorilo pred odpovedjo, s takšnimi in podobnimi primeri pa so podporniki reforme očitno uspešno hromili dejavnejše udejstvovanje upornih sindikatov pri zbiranju podpisov. Med vsemi razlogi za naš neuspeh se je bilo najteže soočiti prav s precejšnjo neaktivnostjo mnogih sindikalnih članov, na katere smo zaman računali. Kampanja je pokazala, da večina sindikatov in njihovih predstavnikov, ki so nasprotovali pokojninski reformi, žal ni bila kos delavskemu organiziranju. Bili smo maloštevilni, naša terenska mreža po državi pa prešibka.

V zadnjem tednu zbiranja podpisov je bilo že popolnoma jasno, da nam zastavljenega cilja ne bo uspelo uresničiti. Vseeno smo vztrajali do konca. Tudi sam sem se kot član Inštituta za delavske študije še zadnjič odpravil do Linhartove ceste v Ljubljani, kjer smo pred vrati upravne enote aktivisti iz različnih skupin brezupno ogovarjali mimoidoče ter jih prepričevali, naj oddajo svoj glas. Ker ljudi na Linhartovi žal ni bilo veliko, je dosti časa preostalo za najrazličnejše politične debate, strinjanja in razhajanja. Po nekaj urah agitiranja smo začeli iskati smisel svojega brezplodnega početja. Tovariša iz druge socialistične organizacije sta na to odgovorila: »Če nič drugega, smo se levičarji vsaj malo spoznali med seboj.«

Naši koaliciji je uspelo povezati številne delavske in socialistične skupine, ki so kljub političnim razlikam stopile skupaj in se poenotile v skupnem cilju, frakcionaštva in neprestanega deljenja vajeni levičarji pa smo dobili priložnost za grajenje novih političnih zavezništev.

Kljub porazu se lahko iz te preizkušnje res naučimo tudi česa spodbudnega. Naši koaliciji je uspelo povezati številne delavske in socialistične skupine, ki so kljub političnim razlikam stopile skupaj in se poenotile v skupnem cilju, frakcionaštva in neprestanega deljenja vajeni levičarji pa smo dobili priložnost za grajenje novih političnih zavezništev. Aktivisti smo težave, s katerimi se sooča slovenski sindikalizem, občutili na lastni koži. Sindikati so bili prav zaradi kampanje končno prisiljeni razkriti svoje karte in se postaviti na eno izmed dveh strani. Sedaj ko smo prešteti, smo uvideli, kje stojimo. Nekateri so izbrali oportunizem in vladne kupčije, drugi smo izbrali razredni boj. Zgodovina slovenskega delavskega gibanja tega ne bo zlahka pozabila. Kljub navidezni zmagi vladne koalicije in ministra Mesca je tudi Levica prejela mučno lekcijo, saj je postalo jasno, da bodo napredna gibanja vedno teže pristajala na izbiro manjšega zla, ki ga ta ponuja. Levica se mora pripraviti na nadaljnji odpor proti odločitvam, s katerimi ta stranka, ki je nekoč klicala k boju proti kapitalizmu, sedaj izdaja svoj ustanovni socialistični program. Neuspeh pri zbiranju podpisov nas je naučil, da je pravo, na razrednem boju osnovano sindikalno gibanje v Sloveniji treba šele izgraditi, referendumska kampanja pa je bila zgolj ena izmed vaj za bodoče boje. Socialistično delavsko gibanje je iz zgodovine namreč vajeno porazov, in do prvih zmag nas čaka še marsikatera izgubljena bitka. Minister Mesec je s pokojninsko reformo dosegel zgolj Pirovo zmago, in kot kaže, se bliža koncu svoje politične poti. Mi smo šele na začetku.

—