Znova izumiti ljubezen

Welcome to Berlin, a city where love comes to die, se glasi pozdravno sporočilo, ki sem ga nedavno prebral na nekem zidu – resničnem ali virtualnem, tega ne vem več, saj ju je vse teže ločiti. A ciničen in hkrati iskren ton sporočila se mi je zarezal v spomin in tam ostal.

Ko sem razmišljal, zakaj sem se tako močno prepoznal v tem napisu na zidu, sem spoznal, da govori o številnih usodah, ki me obdajajo – in da je v nekem trenutku govoril tudi o moji lastni. Osamljenost v velikem mestu ni nov pojav, o njej je bilo že veliko napisanega. A ko tej osamljenosti od blizu pogledaš v oči, ko opazuješ trmaste, vztrajne poskuse, da bi našli ljubezen, ki bi trajala dlje od metuljčkov v trebuhu in zrasla v tisto famozno brezpogojno ljubezen; ljubezen, ki bi svet nenadoma naredila – če že ne boljšega, pa vsaj takega, ki ga lahko gledamo z odprtimi očmi, brez občutka, da nas bo zmlel. Gledati svet torej tako, kot ga včasih gleda zaljubljen človek. Ali pa – z veliko sreče in dela v ljubezni – tisti, ki uspe iz zaljubljenosti prestopiti v resnično, globoko ljubezen, takšno, ki lahko svet dejansko reši.

Radikalna ljubezen po eni strani življenje naredi izjemno zapleteno, po drugi strani pa nam omogoča, da se skozi to zapleteno in strašno življenje vendarle premikamo z večjo močjo za boj proti vsem elementom, ki nam želijo življenje – in potencial za ljubezen – odvzeti.

Ali sem rekel »resnična ljubezen«? Ali sem rekel »ljubezen, ki lahko reši svet«? In kaj je sploh ta večno iskana, redko najdena »resnična ljubezen«? Na neskončnih berlinskih posedanjih po stanovanjih, v tem mestu, kamor naj bi – tako se govori – skupaj z ljubeznijo prišel umret tudi tabu, je včasih mogoče slišati prav ta vprašanja: kaj je zate ljubezen, ali verjameš v ljubezen, ali si zaljubljen …

Leto pred kovidom in prvo leto kovida sem srečno preživel ob delu na dramatizaciji Tolstojevega romana Ana Karenina za potrebe sijajne, majhne gledališke skupine v Črni gori, s katero sem imel srečo sodelovati. Rezultat dela celotnega kolektiva je bila odmevna predstava, s katero smo uspeli tudi obkrožiti »regijo« in osvojiti nagrade, na katere nismo računali. Zame pa je bil veliko zanimivejši drug rezultat: delo s snovjo nam je na številne, pogosto nepričakovane načine spremenilo življenja. Med temi spremembami sta bili najpomembnejši na področju dveh desetletnih ljubezenskih razmerij, ki sta nepopravljivo razpadli; ena ljubezen, ki se je rodila in nekaj let gorela v močnem plamenu, nato pa ugasnila; in en zakon, ki se je še dodatno utrdil v želji, da vztraja – kljub svetu, ki nam nenehno sporoča, da stvari ne bi smele trajati, da se morajo iztrošiti, ker so pokvarljivo blago, ker je vse blago, vse spremenljivo, zaradi česar naj bi spremembe jemali lahkotno in ne pomislili, da bi lahko spremenili tisto bistveno: sistem, ki ta razmerja oblikuje in pogojuje.

Med delom na dramatizaciji Ane Karenine, obseden s snovjo, ki mi je bila ob prvem branju v srednji šoli povsem nezanimiva, potem pa se mi je v tridesetih zavlekla pod kožo z očitnim namenom, da tam ostane, sem v pripravljalni fazi med prijatelji izvajal majhno, ustno anketo. Ankete ni bilo težko narediti, saj se vsi, ki smo vsaj enkrat segli po Tolstojevi klasiki, spomnimo ene ključnih pripovednih linij – tiste, po kateri je roman tudi dobil ime.

Ana Karenina: lepa, inteligentna ženska, ki živi običajno aristokratsko življenje svojega časa – bogat družbeni melange, zakon brez ljubezni, zadovoljstvo, utemeljeno predvsem v stabilnosti in občutku doma, kamor se po rednih plesih in občasnem spogledovanju, namenjenemu površnemu vzdrževanju družbenih konvencij in življenjske iskre, vedno vrača k bogatemu in spodobnemu možu ter ljubljenemu sinu.

Ta ženska nekega dne – na poti, da bi rešila posledice seksualne afere svojega brata in poskusila obvarovati njegov zakon – na vlaku sreča moškega po imenu Aleksej Vronski in se vanj zaljubi. Sama stopi v past, ki bo uničila še en zakon, njenega lastnega. Kljub vsem poskusom racionalizacije Ana Karenina ne uspe uiti silovitemu magnetizmu, ki preraste v ljubezen, zaradi katere je pripravljena storiti nekaj, kar je celo danes tabu: zapustiti moža in sina ter vse stave položiti na ljubezen do moškega, ki ga resnično ljubi.

Prijatelje sem vprašal, ali verjamejo, da lahko v kateremkoli trenutku na vrata stanovanja ali kavarne, v kateri sedimo, vstopi oseba, v katero se bodo zaljubili tako, da se jim bo »svet obrnil na glavo«?

Časi so – vsaj v nekaterih pogledih – drugačni. V našem, zahodnem delu sveta ženska danes zaradi prešuštva ne bi bila nujno »vržena iz hiše« in ne bi samodejno izgubila skrbništva nad otrokom (čeprav tudi takšni primeri še vedno obstajajo). Zato bi lahko rekli, da ženska iz višjega razreda, ki bi danes predstavljala ekvivalent aristokratskemu svetu Rusije 19. stoletja, za ljubezen à la Ana in Vronski ne bi morala nujno plačati tako visoke cene. A da bi se karkoli zgodilo, je treba najprej sprejeti možnost, da se takšno srečanje – takšno, ki tektonsko poruši naš skrbno, racionalno zgrajeni svet – sploh lahko zgodi.

To je bilo preprosto vprašanje iz moje improvizirane ankete. Prijatelje sem spraševal, ali verjamejo, da bi se jim takšno srečanje sploh lahko zgodilo. Ali verjamejo, da lahko v kateremkoli trenutku na vrata stanovanja ali kavarne, v kateri sedimo, vstopi oseba, v katero se bodo zaljubili tako, da se jim bo »svet obrnil na glavo«. Moji prijatelji so daleč od konvencionalnih ali konservativnih ljudi, a je večina vendarle odgovorila nikalno. Govorili so: »Ne, to je vendarle konstrukcija, kaj takega obstaja samo v knjigah.« Treba je poudariti, da je bila večina vprašanih starejša od trideset let – bodisi v dolgih zvezah bodisi ljudje, ki že leta poskušajo najti nekoga, s katerim bi uresničili to, kar si predstavljajo kot ljubezen. Tako eni kot drugi, čeprav odprti in radovedni, očitno utrujeni vsak od lastnega napora preživetja v svojem svetu, so mi razkrili, da v takšno, radikalno ljubezen, kakršna se je zgodila Ani Karenini in Alekseju Vronskemu, preprosto ne verjamejo. Nisem mogel razumeti tega nenadnega defetizma, in to prav na področju ljubezni, ki se zdi edino resnično gorivo za spopad z grozotami življenja.

V tistih dneh, ko sem izvajal to majhno anketo, so bili v mojem življenju in v krogu prijateljev zelo prisotni dokumentarni filmi Adama Curtisa. Prav Curtis družbo, v kateri živimo, spretno analizira s pomočjo kolaža arhivskih posnetkov iz arhiva BBC-ja, nakar jo obrne proti nam kot ogledalo, ki nam včasih pokaže ne le, kdo smo, temveč tudi, zakaj smo takšni, kakršni smo.

V enem izmed intervjujev Curtis pravi: »Mislim, da je eno najbolj zanimivih področij za opazovanje to, kaj se je v našem času zgodilo z ljubeznijo. Stara ideja ljubezni je bila, da se v celoti predaš nekomu, da skočiš v prazno in se prepustiš osebi, ki jo ljubiš. Danes ljubezen vse bolj razumemo kot neko vrsto pogajanj med dvema individuumoma. To je lepo, a gre hkrati tudi za zoženje te ideje, saj se ne predaš v celoti. Še vedno imaš nadzor. (…) Predaja se zdi kot šibkost, a morda je prav predaja moč. Star verski rek o svobodi se je glasil ›v čigar službi je popolna svoboda‹, kar poomeni, da se s tem osvobodiš pasti, kletke lastnih želja, in postaneš del nečesa večjega ter se naučiš nekaj več. A na vse to smo v dobi jaza pozabili.«

Ta Curtisov citat mi je pomagal razumeti, da večina ljudi, s katerimi sem se takrat pogovarjal, dejansko predstavlja idealne primerke svojega časa. »Kletka lastnih želja« je bila popoln opis prostora, v katerem smo se takrat nahajali – in v katerem so mnogi od nas ostali. Pomislil sem, da se nam prav zaradi te pozicije, zaradi pogleda iz »kletke lastnih želja«, klasična ljubezenska zgodba zdi nemogoča. Vsaj nemogoča v našem času.

V pripravljalni fazi odpiranja lastnih možnosti za razumevanje Tolstojevega sveta radikalne ljubezni mi je pomagala tudi knjiga Alaina Badiouja Hvalnica ljubezni, iz katere je na splet pricurljala večkrat ponovljena Žižkova misel o strahu pred zaljubljanjem (to fall in love) in sodobni želji, da bi v ljubezen – če je le mogoče – vstopili brez »padca«. Badiou to tezo, pa tudi splošno obrambo radikalne ljubezni, v knjigi razširi in razvije do navdihujočih misli, knjigo pa odpre z znanim Rimbaudovim citatom o ljubezni, ki jo moramo »znova izumiti«. Ob branju Badiouja dobiš vtis, da govori o nečem, kar je obstajalo v nekem daljnem, preteklem času – tako kot so moji prijatelji imeli vtis, da se radikalna ljubezen Ane in Vronskega lahko zgodi le v domišljiji pisatelja devetnajstega stoletja.

Levin išče vse: želi občutiti enotnost med seboj, vesoljem in ljudmi. Išče Boga, skozi katerega bi začutil, da ima svet smisel. In vprašanje iskanja Boga morda zmede še bolj kot vprašanje radikalne ljubezni. V to temo prijateljev sploh nisem skušal vpletati; dovolj mi je bilo gledati njihov strah pred ljubeznijo. Bog bi bil tu kaplja čez rob.

Tako kot jim je bila nepredstavljiva radikalna ljubezen, jim je bila nepredstavljiva tudi druga pripovedna linija istega romana, tista, ki spremlja mladega Levina, veleposestnika, nezadovoljnega s svetom, v katerem živi – človeka, ki prav tako išče ljubezen, a na drugačen način kot Ana in Vronski. Levin išče vse: želi občutiti enotnost med seboj, vesoljem in ljudmi. Išče Boga, skozi katerega bi začutil, da ima svet smisel. In vprašanje iskanja Boga morda zmede še bolj kot vprašanje radikalne ljubezni. V to temo prijateljev sploh nisem skušal vpletati; dovolj mi je bilo gledati njihov strah pred ljubeznijo. Bog bi bil tu kaplja čez rob.

Kljub temu v romanu obstaja lik, ki smo ga vsi brez težav našli v sebi – radoživi Stiva Oblonski, tisti, čigar zakon na začetku zgodbe poskuša (kar ji tudi uspe) rešiti njegova sestra Ana Karenina. Stiva je klasičen oportunist, po modelu, ki se ponavlja skozi stoletja: ne preveč in ne premalo izobražen, človek, ki ima rad dobro družbo in lahkotno zabavo, ceni stabilnost doma in družine, a hkrati ne izpusti nobene priložnostne afere, niti tiste z varuško lastnih otrok – kar je bil tudi povod za njegovo zakonsko krizo. Tega Stive ni težko razumeti iz naših sodobnih »kletk lastnih želja«, saj so v tej kletki želje univerzalne in se večinoma vrtijo okoli osebnega udobja, ugodja, izogibanja tveganju – ali, povedano bolj grobo, okoli varovanja lastne riti. In to večina od nas v današnjem svetu počne skoraj ves čas.

Za nas, ki smo imeli srečo, da smo se prepustili dveletnemu procesu dramatizacije in postavitve Tolstojeve kompleksne zgodbe na oder, je bila dobra okoliščina prav to, da smo skozi scensko uprizarjanje lahko opazovali žive ljudi, kako postopoma gradijo konstrukcijo vsebine, pri kateri smo sodelovali in vanjo vnašali tudi dele lastnih izkušenj, ljubezni in življenj.

To nam je omogočilo, da smo v trenutkih, ko smo se resnično odprli dramskemu materialu, lahko jasno videli, katere like najbolj predstavljamo. In predvsem: kdo bi si želeli biti, kdo mislimo, da smo, in kdo v resnici smo. V mojem primeru so bila prav oportunistična izmikanja Stive Oblonskega – človeka, ki iskreno verjame, da s tem, ko skuša izpolniti vse svoje želje, ne da bi se čemurkoli odpovedal, pravzaprav ne dela ničesar narobe, čeprav je njegovo življenje prepojeno z lažjo in prizadejanjem bolečine ljudem okoli sebe – ogledalo, v katerem sem se najjasneje prepoznal. Hkrati sem si želel prepoznati se v radikalnih ljubimcih Ani in Vronskemu ter verjel, da sem v resnici tisti, ki išče ljubezen in absolut, kot Levin. Skratka: to, kar sem videl v ogledalu, mi ni bilo všeč. A mi je pomagalo, da sem začutil lastni strah pred ljubeznijo, nezaupanje do tega radikalnega padca in izstopa iz »kletke lastnih želja«.

Ljubezen – in to v njenem najbolj radikalnem pomenu, v katerem se odpovemo sebi in se popolnoma prepustimo na milost in nemilost drugemu, s slepim upanjem, da se bo ta drugi enako odprl proti nam – je morala postati moj edini način življenja.

Od tistega trenutka sem svoje življenje spremenil v eksperiment in začel živeti njegove posledice. Brezpogojno in nemudoma sem moral prekiniti nekaj pomembnih odnosov, ki niso več temeljili na ljubezni. Prekinil sem tudi nekaj odnosov, ki so temeljili na laži in pretvarjanju. Ljubezen – in to v njenem najbolj radikalnem pomenu, v katerem se odpovemo sebi in se popolnoma prepustimo na milost in nemilost drugemu, s slepim upanjem, da se bo ta drugi enako odprl proti nam – je morala postati moj edini način življenja.

In prav zaradi tega eksperimenta, izvedenega na lastni koži, sem prišel do zanimivega rezultata. Radikalna ljubezen po eni strani življenje naredi izjemno zapleteno, po drugi strani pa nam omogoča, da se skozi to zapleteno in strašno življenje vendarle premikamo z večjo močjo za boj proti vsem elementom, ki nam želijo življenje – in potencial za ljubezen – odvzeti. Ko rečem »življenje«, mislim predvsem na družbene in politične sisteme, ki naša življenja organizirajo in oblikujejo. In tu pridemo do političnega potenciala radikalne ljubezni. Kajti takšna ljubezen bi bila lahko tudi osnova za nenaden preboj k empatiji, kakršne pred ljubeznijo nismo poznali. Preboj k razumevanju, da smo le v predaji drugim celoviti in dovolj močni, da se odpovemo osebnemu udobju, se povežemo in se nato spopademo z grozotami obstoja in sveta.

Morda, ko se zares prepustimo radikalni ljubezni, končno dobimo možnost, da se osvobodimo iz »kletke lastnih želja«. In to je že samo po sebi korak k boju za radikalno drugačen svet. Radikalno drugačen svet pa je – kot vemo – največji strah neoliberalnega kapitalizma, ki nam, vseprisoten in tehnološko izpopolnjen, kot alternativo radikalni ljubezni neprestano ponuja konfekcijsko idejo razmerja: neljubezen, zapakirano v neskončno možnost izbire. Vprašanje za kakšno prihodnjo anketo med prijatelji bi se zato glasilo: kdo se bo ob tolikšnem razmišljanju o sebi in svoji podobi v lastnem svetu sploh še pripravljen izvzeti in predati nečemu pomembnejšemu od lastnih želja? Kdo bo sposoben prenesti takšno žrtev za ljubezen in nato, okrepljen z ljubeznijo, morda tudi poskusiti radikalno spremeniti svet?

Radikalna ljubezen je lahko tudi osnova za nenaden preboj k empatiji, kakršne pred ljubeznijo nismo poznali. Preboj k razumevanju, da smo le v predaji drugim celoviti in dovolj močni, da se odpovemo osebnemu udobju, se povežemo in se nato spopademo z grozotami obstoja in sveta.

Svet, v katerem bi moji prijatelji tudi na to vprašanje odgovorili: »Nihče, vse to je konstrukcija in romantična zgodba o revoluciji«, je strašen svet. A kljub vsemu je to še vedno svet, v katerem je radikalna ljubezen mogoča. Dokaz za to je dejstvo, da svet še vedno obstaja in da ga – z besedami Jamesa Baldwina – ohranja resnična ljubezen majhnega števila ljudi. Ko nam ne bo preostalo nič drugega, kot da se tem nosilcem sveta pridružimo, bo to znak ne le, da je radikalna sprememba mogoča, temveč da se je že začela. In to ne več v nas, temveč z nami in z drugimi – v radikalnem skupništvu, tej nočni mori ciničnega in neljubečega individualizma.

—

Prevedla: DM.