Vrnitev v Rajsko dolino

Leta 1896 se je 53 Slovencev odpravilo v neobljudeno divjino severne Kalifornije. Pripadniki naše izseljenske skupnosti so se utaborili približno 170 km severno od San Francisca, blizu mesteca Ukiah, na zemljišču s slikovitim imenom Rajska dolina (Eden Valley). Sicer idilična pokrajina je bila do prišlekov trda, s surovimi zimami in neobvladljivim terenom. Nekaj mož je že ob prvem soočenju s silami narave zapustilo skupino, a 44 najpogumnejših je vztrajalo in začeli so z izvajanjem svoje misije: izgradnjo utopične naselbine slovenskih katoličanov. Tu, odmaknjeni od kvarnih vplivov sodobne civilizacije, naj bi tudi Slovenci po vzoru drugih utopičnih skupnosti dobili svoj košček nebes na Zemlji. Beseda se je hitro širila po slovenskih glasilih širom ZDA in vse več Kranjcev se je odločalo, da poskusijo svojo srečo v nebeški skupnosti – prihajali so z vseh koncev ter investirali svoje prihranke in delo v novonastajajočo kolonijo. Maja istega leta je v Rajski dolini živelo okoli 200 ljudi.

Idejni oče kolonije, duhovnik Peter Josip Jeram, ni nikoli skrival svoje agende. »Kar pa se tiče Slovencev, napel bom vse sile, da jih spravim ven iz mesta na deželo; da ustanovijo slovensko naselbino, kajti če še dve ali tri leta ostanejo v mestu, mi bo vse vrag pobral …« Zagnani idealist je močno verjel, da je njegovo misijonarsko delo med Slovani v San Franciscu obsojeno na neuspeh – v velikem mestu so ljudje enostavno preveč izpostavljeni škodljivim vplivom, opiju, seksu in modernim idejam. Tako kot mnogi utopisti pred njim je tudi sam prišel do prepričanja, da je sodobna civilizacija zavožena in da morajo kristjani, ki želijo resnično živeti biblične nauke, začeti znova v neokrnjenosti narave. Ko je odkril Rajsko dolino, je v njej videl priložnost, da postane ustvarjalec novega sveta. Z obljubami o dobri obdelovalni zemlji, pod katero se nemara skrivajo tudi dragi minerali, mu je uspelo pritegniti somišljenike in kalifornijski Slovenci so kmalu napraskali dovolj sredstev, da so dobili posojilo za nakup 4.000 hektarjev divje zemlje ter začeli svoj eksodus iz urbanega Babilona. Jeram jim je sporočil, naj s seboj ne nosijo ničesar, kar ni nujno.

Življenje v koloniji je bilo vse prej kot rajsko. Zgodnja poročila pričajo o »gladu in stiski«, izravnava zemlje in gradnja je potekala počasi in ljudje so spali natrpani v zasilnih barakah. Ne le da zemlja ni bila idealna za obdelavo in nikjer ni bilo sledu obljubljenih rudnin, ampak priseljenci tudi niso imeli izkušenj s tako velikimi in divjimi posestvi – večina ameriških Slovencev je kmetije zapustila že v otroštvu, svoja življenja pa so preživeli kot tipični urbani industrijski delavci. V skupnosti so se začeli pojavljati medsebojni očitki, saj naj bi nekateri lenarili, medtem ko so drugi garali, govorice o notranji neslogi pa so kmalu prišle tudi v lokalne časnike, kjer je bilo govora celo o streljanju.

Rajska dolina je postala skupnost sprtih in do vratu zadolženih Slovencev, ki so zmrzovali v pretesnih hišicah in hlevih.

Toda največjo težavo novonastajajoči skupnosti je predstavljala ureditev, ki si jo je zamislil Jeram. Vizionarski vodja je v pogodbi z naseljenci vztrajal, da mora ostati celotno premoženje, vloženo v naselbino, 50 let nedotaknjeno, zemljo pa morajo skupaj obdelovati vsaj pet let, preden se lahko deli med prebivalci. Izkazalo se je, da vlagatelji niso delili Jeramove skupnostne ideologije – z ameriškim kapitalizmom prepojeni Slovenci so prišli v dolino, da bi živeli svobodno na svojem gruntu, ne pa da bi sodelovali v ekosocialističnemu eksperimentu. Jerama so obtožili komunizma in svoje deleže zahtevali nazaj, a teh seveda že zdavnaj ni bilo več. Rajska dolina je tako postala skupnost sprtih in do vratu zadolženih Slovencev, ki so zmrzovali v pretesnih hišicah in hlevih. Edino obilje, ki so ga uživali, je bilo nebroj svetih podobic in drugih pobožnih predmetov, s katerimi so »duhovni iz vse Amerike preplavili kolonijo«.

***

Slovenski nacionalni projekt je bil že od samega začetka prepleten s fantazijo o vrnitvi k tradiciji, k pristnemu življenju na deželi. Kakih 50 let pred podvigi Josipa Jerama so si naši zgodnji domoljubi narod Slovencev zamišljali kot dediče gorskih bojevnikov, ki so ostali povezani z zemljo in starodavnimi obrtmi. Te podobe so si sposodili iz nemškega združitvenega gibanja, ki je nastalo kot odziv na francosko revolucijo. V nasprotju s francoskim nacionalizmom, nemški nacije ni definiral kot politično skupnost, pač pa kot skupnost Volka: ljudstva, ki ga združujeta kulturna in jezikovna kontinuiteta, ki naj bi segala tisočletja v zgodovino. Na ta način so kovali politično identiteto, ki bi iz apatičnih prebivalcev, razkropljenih po mnoštvu deželnih uprav, naredila enotno skupnost zvestih vernikov in podanikov. Krožki okrogloličnih jezikoslovcev, pravnikov in teologov, ki so v univerzitetnih laboratorijih izumljali nemškost, so prišli do istega zaključka: ta skrivnostna narodova bit se ne more nahajati v mestih, kakršna poseljujejo oni sami – ta so vendarle polna prevratnikov, sodomitov in Judov. Ne, pravo nemškost, ki bo združila ljudi v boj za cesarja, je bilo treba poiskati v neokrnjeni, predindustrijski, predrevolucionarni, predreformatorki preteklosti. Pravi Nemec je dedič mišičastih blondincev, ki so poseljevali neokrnjeno divjino, osvajali vršace, se kopali v gorskih jezerih, daleč stran od velikih nevarnih idej.

Te zamisli so bile blizu tudi okrogloličnim jezikoslovcem, pravnikom in teologom v slovanskih deželah cesarstva. Politične emancipacije še ni bilo na vidiku in aktivnosti izobražencev so bile usmerjene izključno v iskanje kulturne identitete – jezika in načina življenja, ki bi povezoval Slovane na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem, Tržaškem in v Istri. Ta identiteta kakopak ni mogla biti drugačna kot kmečka – Slovenca naj bi definirala njegova povezanost z zemljo. Slovanski avtorji so se tako kot tisti v drugih nemških in avstrijskih deželah prepuščali romantičnim fantazijam o vrlinah našega preprostega človeka, zdravilnih lepotah naše narave, junaštvih naših prednikov in seveda nevarnostih sodobnega sveta, ki se vsiljuje nepokvarjenemu ljudstvu. Idejni oče slovenskega nacionalnega projekta, celovški kaplan Matija Majar, je Slovence identificiral predvsem z njihovo versko in podeželsko čistostjo: »Slovenec je bogoljuben, pobožen in sapovedi od cerkve mu dane, natanjko izpolnuje. Cerkev na visočinah zida ali pa na hribih s logmi olepšanih, od kodar s radostjo (veseljem) polje gleda, ktere mu je Bog sa domovino odločil.«

Nacionalizem je prižgal iskrico upanja, da lahko neizobraženi hlapci postanejo tudi kaj več, in od tam ni bilo poti nazaj.

Zagotovo si ni nihče mislil, da bodo te nežne sanjarije že čez nekaj let postale podlaga za revolucionarno ihto, ki je zajela cesarstvo leta 1848. Volkisch nacionalisti sprva niso želeli strmoglaviti monarhije in vzpostaviti novega družbenega reda, želeli so ustvariti ideološko protiutež brezvernim prevratnikom iz Francije. Naši narodni buditelji s svojim slavističnim domoljubjem niso imeli nobenih ambicij nasprotovati zakonom cesarstva ali Cerkve – če kaj, je bila jezikovna standardizacija namenjena prav vzgoji boljših vernikov in podanikov. Spet Majar: »Oj presvetli kralj in cesar naš Ferdinand! da milostljivo na nas, svoje verne Slovence se ozira, kakor mi željno se oziramo na Njega, svojiga očeta milega, da nas vodi k sreči roda našega …« Cilj je bil obramba tradicije, ne pa njena odprava. A dialektična igra zgodovine je poskrbela, da so konservativni koncepti na koncu postali orodja nižjih razredov v boju proti gosposki – da so se lahko idealizirani slovanski kmetje prav na osnovi izmišljenih narodnostnih kvalitet začeli dojemati kot subjekt zgodovine ter zahtevati odpravo davščin in tlake. Nacionalizem je prižgal iskrico upanja, da lahko neizobraženi hlapci postanejo tudi kaj več, in od tam ni bilo poti nazaj.

Z nezadržnim vzponom množične politike pa so zgodnje germanske teze o naciji odslužile svojemu namenu in se po razpadu cesarstva umaknile novim idejam. Socialistična revolucija, ki je nasledila predhodne buržoazne in kmečke prevrate, ni imela več potrebe po volkisch nacionalizmu 19. stoletja. Ideali novega reda so bili modernizacija, emancipacija, industrializacija in urbanizacija prebivalstva. In po letih boja proti nemškemu okupatorju, katerega genocidna ideologija je temeljila na slavljenju Volka, so bili Slovani manj dovzetni za romantične sanjarije o gorskih jezerih. Čas je bil za novo identiteto. Družbeni projekt Partije je bil neomajno usmerjen v prihodnost, v svet, v vesolje – Slovan naj ne bi iskal svoje tradicije, ampak postajal nekaj, kar še ni. »Proletarska revolucija ne more črpati svoje poezije iz preteklosti, temveč le iz prihodnosti.«

***

V filmu Nekoč je bila dežela pridnih je režiserka Urša Menart morda najbolj nazorno upodobila vrnitev volkisch nacionalizma, ki je konec osemdesetih znova preplavil Slovenijo. Njena teza je bila zelo preprosta: novi slovenski nacionalizem so ustvarili oglaševalci. V letih, ko so tržne reforme in mednarodni pritiski oslabili socialistični projekt, smo Slovenci zasanjano gledali TV reklame in se naslajali ob vse bolj pisani ponudbi gaziranih pijač, gospodinjskih aparatov in loterijskih iger. »Ekonomsko-propagandni program« takrat še ni bil dojet kot naporen hrup, ki bi nam ga vsiljevali kapitalisti, bil je najbolj priljubljen del TV programa, o katerem smo se naslednji dan v šolah vsi pogovarjali – še danes se spomnim otroškega rituala po Dnevniku: »Samo še šport in reklame pogledaš, potem pa spat!« Potrošništvo se je ponujalo kot osvoboditev od vse napornejšega kolektivizma, naši oglaševalci pa so bili arhitekti gibanja, ki nas je začelo povezovati v drugačno nacionalno skupnost.

Potrošništvo se je ponujalo kot osvoboditev od vse napornejšega kolektivizma, naši oglaševalci pa so bili arhitekti gibanja, ki nas je začelo povezovati v drugačno nacionalno skupnost.

Če bi v reklamah poznih osemdesetih iskali lajtmotiv, bi se ta nedvomno glasil »vrnitev k tradiciji«. Najprej se nam pred očmi prikaže ikonični oglas Studia Marketing Delo Slovenija moja dežela, ki ga je naročila Gospodarska zbornica Slovenije za promocijo turizma. Oglaševani artikel je bila kar Slovenija sama, ki se je ponujala tujim obiskovalcem. Prikazana je bila kot dežela pridnih kmetov in obrtnikov, ki živijo sredi prostrane narave, obdani z jezeri, gorami in lipicanci. V oglasu ni praktično nobenega prizora mestnega življenja – Slovenci smo v domišljiji avtorjev Jerneja Repovša in Zdravka Duše ljudje, ki daleč stran od kaotične modernosti ohranjamo tradicionalne obrti. Gledalci smo se znali vživeti v te romantične upodobitve – ne zato ker bi izražale naše dejanske izkušnje, ampak ker so ponujale pobeg od sicer kompleksne jugoslovanske sedanjosti. Ali ne bi bilo lepo, ko bi se lahko vrnili k svojim koreninam in začeli znova?

Toda resnični preboj pri gradnji narodne zavesti so po mnenju sogovornikov Urše Menart ustvarili snovalci nagradne igre Podarim dobim, s katero se je zbiralo sredstva za Slovensko smučarsko zvezo. Slovenija je v podobi smučarjev Bojana Križaja in Mateje Svet odkrila starodavni arhetip ljudskega junaka – karantanskega kavboja, ki je discipliniral svoje telo, ki je postal eno z naravo in ki je osvojil divje gore. Skozi množično sodelovanje v hazarderski igri pa smo Slovenci postali del njihovega čarobnega kraljestva, plačevali smo jim tribut in jih zvesto podpirali, s čimer so njihove zmage postale tudi naše. Kot v dokumentarcu pove Marcel Štefančič Jr.: »S tem, ko je marketinška mašina ustvarila smučarje, smučarijo, Slovenca kot smučarja, Slovenca kot alpskega silaka, je po drugi strani ustvarila tudi Slovenijo.« Da je bila smučarija začetek gibanja za samostojnost, potrdi tudi glavni spokesman kampanje, igralec Rifle, ki takole opisuje takratni sentiment: »Saj veste, mi smo pridni …, ves dnar gre pa v Beograd … ampak to, kar damo za naše smučarje, to pa ne gre nikamor, to bo pa pr nas ostalo!« Slovensko pridnost, s katero že tisočletja obvladujemo divjo naravo, je bilo treba zavarovati pred grabežljivimi rokami pokvarjenih mestnih birokratov. Oglaševalci so želeli vrniti Slovence na deželo, preden jih pobere vrag.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Nacionalizem in tragedija.

Znova smo bili priča paradoksu, da so urbani intelektualci postali izumitelji tradicije – v tem primeru so vlogo jezikoslovcev, pravnikov in teologov prevzeli režiserji in copywriterji punk generacije. Ne le to, novodobni narodni buditelji so odkrili natanko isto narodovo bit kot tisti na Dunaju pred sto tridesetimi leti. Volkisch nacionalizem, ki se je nekoč rodil kot odziv nemškega sveta na pretrese buržoazne revolucije, se je v osemdesetih vrnil kot odziv na socialistično revolucijo. V laboratorijih ljubljanskih marketinških studiev se je tako ustvarjala ideološka podlaga za prihajajočo kontrarevolucijo: zasanjana melanholija Slovenca, ki mu je dovolj kričečih eksperimentov modernosti in ki si ne želi drugega kot v spokojnosti skrite doline opravljati tradicionalne obrti svojih prednikov. Poti v to skrivnostno preteklost pa mu ne odpira nihče drug kot svobodni trg.Dovolj je bilo petletnih planov in pošiljanja denarja na jug za izgradnjo socialistične utopije, zdaj bo sleherni Slovenec končno obdržal sadove svojega dela in z njim gradil svojo utopijo kar na domačem dvorišču. In podpore za ustvarjanje te Rajske doline ne bo dobil nikjer drugje kot v Nemčiji, očetnjavi volkisch nacionalizma.

***

Težava pri ideološkem projektu osamosvojiteljev pa je bila zelo podobna tisti, s katero se je v Rajski dolini spopadal Josip Jeram. Kot prvo, Slovenci že dolgo nismo bili mali kmetje in obrtniki – prav nasprotno, živila smo v veliki meri uvažali iz drugih republik SFRJ, naše gospodarstvo pa je temeljilo na težkoindustrijski in visokotehnološki proizvodnji. In kot drugo, Slovenci nismo šli v Rajsko dolino, da bi sodelovali v kolektivnem žrtvovanju, kakršno bi bilo potrebno za uspešno izgradnjo nove družbe, ampak da bi kot posamezniki bogateli in uživali v izolaciji ograjenih zasebnih gruntov. Tako kot tisti kalifornijski gastarbajterji na obratu 20. stoletja smo bili prebivalci Slovenije v devetdesetih že temeljito prežeti z ideologijo ameriških biznismenov. Ta je v zlitju z ideologijo stare kmečke domačije ustvarila prevladujočo držo: »Naj vsak dela zase, in kdor bo priden, bo sigurno tudi uspel – kdor pa ne bo, verjetno ni pravi Slovenec.«

Ko je na deset tisoče delavcev pristalo na cesti in so bile opustošene celotne regije, so nam to razlagali kot del osvoboditve od komunizma, novi reveži pa so hitro pristali v kategoriji »Balkancev« – tistih, ki niso premogli dovolj slovenske pridnosti, da bi preživeli na trgu.

Ideja vrnitve k tradiciji zato nikakor ni bila združljiva z velikimi industrijskimi podvigi, ki bi bili dejansko potrebni za prestrukturiranje gospodarstva in preusmeritev na nove, zahtevnejše trge. Kot je vedel Jeram, bi izgradnja nove družbe potrebovala nekaj let kolektivizma, preden bi lahko začeli deliti dobičke. Toda z zahodno propagando nahajpani Slovenci nismo želeli čakati. Razdelili smo si lastniške certifikate nekdanje skupne proizvodnje, razgrabili državna stanovanja ter se začeli ukvarjati vsak s svojo lastnino. Certifikati so kmalu pristali v rokah novega razreda tajkunov, ki so razprodali industrijske temelje države, Mura, TAM, Pionir, Labod, Rog, Veletekstil in tisoči drugih obratov pa so ugasnili, da bi denar iz stečajne mase preselili v banke na eksotičnih otokih. Takrat smo poslušali, da je treba pustiti te komunistične industrijske gigante umreti, saj se bo šele po tem rodila nova, vitka ekonomija, ki bo bolj primerna za slovensko dušo. Ko je na deset tisoče delavcev pristalo na cesti in so bile opustošene celotne regije, so nam to razlagali kot del osvoboditve od komunizma, novi reveži pa so hitro pristali v kategoriji »Balkancev« – tistih, ki niso premogli dovolj slovenske pridnosti, da bi preživeli na trgu.

Svobodni trg pa ni prinesel krepitve lokalne identitete, oživitve starih obrti ali razcveta kmetijstva. V letih po osamosvojitvi smo bili priča hitremu opuščanju kmetijskih dejavnosti – zemljišča so bodisi propadala bodisi prehajala v roke veleposestnikom in Cerkvi, ki so jih obdelovali s pomočjo sezonskih delavcev iz še bolj opustošenih postsocialističnih držav. Uvoz hrane se je, še posebej po vstopu v EU, drastično povečal, povečale pa so se tudi socialne razlike med prebivalci mest in podeželja. Stare družbene vezi so bile pretrgane in v vaško življenje so prodrli vsi tisti družbeni odkloni, ki jih sicer pripisujemo mestom: droge, alkoholizem, samomorilnost in trashy jugo-muzika. Tako je na primer moja rodna Straža v prečudoviti dolini reke Krke za nekaj časa postala regionalno heroinsko središče. Nismo postali alpski silaki, ampak navaden white trash.

In tako kot nekoč v divjini severne Kalifornije Slovenci nismo dolgo vztrajali v izgradnji vaške pravljice, ko se je ta izkazala za lažno obljubo. Lahko bi rekli, da je avtocestni križ, ki je omogočil odhod iz periferije, edini veliki državni projekt samostojne države. Kdor si je želel ustvariti spodobno middle class življenje, se je priključil kolonam avtomobilov, ki se vsako jutro plazijo z dežele proti službam v mestnih središčih. Tako je vaško življenje postalo predmestno življenje. Ne le da vaščan zdaj preživi večino časa v avtu in v mestu, ampak hodi v iste supermarkete, gleda iste TV programe in skrola po istih IG reelsih kot katerikoli prebivalec blokovskega naselja. Kraje po Sloveniji zdaj diferenciramo zgolj po tistih čudnih skulpturah na sredi krožišč, ki povezujejo parkirišče supermarketa z bencinsko črpalko in obrtno-industrijsko cono. Osamosvojitev ni prinesla obljubljene vrnitve k zemlji, ampak je obstoječe podeželje spremenila v sivo suburbio.

Bogati Ljubljančani so zamenjali metropolitansko vzdušje za življenje na veliki turistični kmetiji. Izgnali so proletariat, poskrili džankije in brezdomce, utišali nočno življenje, umaknili avtomobilski promet ter iz centra naredili ličen muzej preteklosti.

Utopična ideja o družbi iz oglasa Slovenija moja dežela pa je kljub vsemu preživela pretrese tranzicije in se zasidrala tam, kjer se je sprva rodila: v centru Ljubljane. Tako smo zadnja leta priča bizarnemu obratu, ko se podeželje poskuša industrializirati (mnoštvo nemških podjetij je našlo cenejšo infrastrukturo in delovno silo prav ob krožiščih malih slovenskih krajev), prestolnica pa se poskuša spremeniti v vas. Skozi turistično strategijo, ki sledi nastavkom s konca osemdesetih, se Ljubljana obiskovalcem prezentira kot rustikalna skupnost malih obrtnikov, spokojna podalpska tržnica, zgrajena okoli gradu in cerkve. Turistični butiki ponujajo izdelke zdavnaj izumrlih obrti, lokali ponujajo domačo potico, ki je doma nihče ne peče. Bogati Ljubljančani so zamenjali metropolitansko vzdušje za življenje na veliki turistični kmetiji. Izgnali so proletariat, poskrili džankije in brezdomce, utišali nočno življenje, umaknili avtomobilski promet ter iz centra naredili ličen muzej preteklosti … še urbana kultura se konzumira v okviru rustikalnih lupin a la Vodnikova domačija in Švicarija. Biti sofisticiran Ljubljančan v resnici pomeni, da živiš cosplay starega vaškega življenja, ki so ga vaščani s svojimi supermarketi in prometnimi cestami že izgubili.

***

Na ta način je volkisch nacionalizem naredil cel krog – od urbanih izobražencev do kmečkih množic, pa nazaj do urbanih izobražencev. Ideja, ki je bila orodje slovenskih menedžerjev za mobilizacijo ljudstva za »obrambo slovenskega načina življenja« pred izprijenci iz Beograda, je danes orodje investitorjev in rentnikov, ki služijo s turizmom in luksuzno gradnjo ter nagovarjajo konservativne nagone lastnikov nepremičnin v boju proti progresivni davčni in stanovanjski politiki (»saj menda ne želite več grdih socialističnih blokov in delavske raje, ki bo zganjala hrup na vaših dvoriščih?«). Volkisch nacionalizem je torej urbani pojav, iznajdba višjih slojev za ohranitev starih lastniških odnosov. V tem smislu so Laibach perfekten primer umetnosti novega režima: njihove provokacije iz osemdesetih, ko so z uporabo nacistične ikonografije parodirali Partijo, nam sploh ni treba brati kot satiro socialističnega režima – bile so kvečjemu karikatura novonastajajoče družbe, v kateri so lovske barve in gorski motivi lahko nastopili kot del kulturnega mainstreama in celo uradne državne kulture.

Ne moremo zanikati, da je afirmacija podeželske identitete sredi 19. stoletja dejansko pripomogla k prebujenju in mobilizaciji kmečkih množic, četudi to ni bil njen namen. Ko so bili tlačani na evropski periferiji prvič nagovorjeni kot ljudje, ki so nekaj vredni in si zaslužijo boljše življenje, so začeli tudi stremeti k drugačni ureditvi. A z marčno revolucijo je nacionalistično gibanje doseglo svoj skrajni zgodovinski domet: prižgalo je prvo iskrico ljudske zavesti. Od tu naprej volkisch ideologija ni več mogla delovati kot podlaga naprednim družbenim projektom, saj je zaostajala za spremenjenimi produkcijskimi odnosi – samo vprašajte kolonialiste v Rajski dolini, ki so iz amerikaniziranih proleterov poskušali narediti obdelovalce divje zemlje. Ta ideologija je lahko služila zgolj še kapitalistom, ki so poskušali preprečiti organiziranje okoli novonastajajočih delavskih identitet. Znova in znova je nastopala kot zanikanje dejanske materialne stvarnosti, namesto razrednega boja pa ponujala pobeg v pravljični svet, ki nikoli ni obstajal. Ali kot v zapisu »Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu« povzame Močnik: »Slepilni označevalci, ki so nekdaj netili revolucionarni afekt, preživijo v splošni kulturi, se pravi, v vladajoči ideologiji, afekt pa se udomači v splošne oblike pristajanja na podrejenost – domoljubje, politična kultura in podobno.«

Kapitalisti lahko posegajo po identitetah preteklosti, delavski razred pa mora svojo zavest vedno graditi na novo. Cilj proletariata nikoli ni ohranjanje tega, kar smo bili, niti tega, kar smo – cilj je preseganje identitete, ki nam jo je vsilila razredna družba.

Kapitalisti lahko posegajo po identitetah preteklosti, delavski razred pa mora svojo zavest vedno graditi na novo. Cilj proletariata nikoli ni ohranjanje tega, kar smo bili, niti tega, kar smo – cilj je preseganje identitete, ki nam jo je vsilila razredna družba. Proletarsko organiziranje zato zaznamujejo nemogoče kontradikcije in nenehna, mukotrpna, izčrpavajoča samokritika. Ne ponuja nam počitka na junaštvih preteklosti ali poceni dopaminskega šusa domačijskega patriotizma. Zato je nemogoče napovedati, od kod točno bo danes prišla tista iskrica delavske zavesti, ki bo zanetila revolucionarni upor. Vemo pa, da ne bo prišla iz izumrlih produkcijskih odnosov – ne iz kmečke kolonije 19. stoletja ne iz razvojnih petletk SFRJ ne iz privatizacijskega buma neoliberalnih devetdesetih … priti bo morala iz Slovenije, kakršna je danes: iz industrijske polperiferije s suburbaniziranim prebivalstvom, gorami brez snega, izpraznjenim podeželjem, napihnjenim storitvenim sektorjem, pol milijona osamljenih upokojencev v prevelikih bajtah ter mnoštvom prekarnih in migrantskih delavcev, ki vse teže plačujejo najemnino. To je materialna realnost, iz katere bo moral nastati novi »mi«.

—