Sarajevski atentati

V črnih vodah se gobavci gledajo.
Georg Trakl

Medtem ko sedimo na terasi kavarne ob Miljacki, reke ne vidimo. Jo pa slišimo. Zato si lažje predstavljamo prizor, enega tistih vsakdanjih prizorov, ki postanejo dragoceni šele takrat, ko smo daleč stran, ko jih pozlati nostalgija. Miljacka se valja po betonskem koritu. Sploh ni podobna reki. Kot da po njenem koritu odteka sama zemlja, iz katere raste to mesto.

Spomladi je Miljacka polna otroških žog. Ob vznožju malih slapov reka kot talce zadržuje žoge, ki v otroških igrah – tako neprevidnih! – padejo vanjo. Nazadnje sem to videl leta 1999, ko sem pred poblaznelo Miloševićevo vojsko bežal v Sarajevo iz Ulcinja, kamor sem pred to isto vojsko iz Sarajeva pobegnil sedem let prej. Ko sem se sprehajal po Vilsonovi, sem videl otroke, ki so žalostno stali na obrežju in gledali žogo, ki jo je Miljacka na mestu skoraj histerično vrtinčila.

Ampak res – kaj se na koncu zgodi z žogami, padlimi v Miljacko?, razmišljam, medtem ko mimo nas pelje kolona neprebojnih vozil. Najprej smo, ko so vozila prispela do Pozorišta, zagledali njihove modre rotacijske luči. Ko so prevozila Drvenijo, smo videli le še zadke limuzin, ki so odnašale diplomatske tablice, še preden bi jih uspeli razbrati.

Naša kantonska riviera, premeteno pripomni nekdo za nami.

Ne nasmejem se, ker sem preveč osredotočen na pismo, ki ga berem. Pismo starega prijatelja. Nazadnje sem ga videl aprila 1992. Na Dobrinjskem trgu sva igrala košarko, otroka, že dovolj stara za vojsko. Iz smeri Kule so se zaslišali streli. Obrnila sva se proti težkim zvokom mitraljeza in zagledala nekaj črnih postav, ki so tekle proti nama.

»Ta mitraljez zveni kot Metallica,« je rekel.

Ne kot trash – vojna je zvenela kot thrash metal.

Balkanski white trash je tistega dne vadil za vojno, pomislim, medtem ko berem njegovo pismo in se spominjam, kako sva vrgla žogo vstran in stekla. On proti najbližjemu vhodu, jaz po stopnicah v atomsko zaklonišče, eno tistih, ki so bila obvezni del novih naselij v državi, pripravljeni na atomsko vojno, zgoreli pa v dobri stari klavski državljanski vojni.

Pismo mi ni povedalo veliko o prijateljevem življenju. Razbral sem, da živi v Ameriki. Da je poročen. Otrok, mislim, nima. Niti stalne službe. Pismo je, kot piše, poslal vsem ljudem iz Bosne, ki jih pozna. Predstavljam si ga, kako vsako jutro po ulicah waspovskega predmestja proti poštnemu nabiralniku potiska voziček, poln pisem.

Zgodovinske paralele so preveč natančne, analogije preveč popolne, piše. Čuti dolžnost, da nas opozori. To je vse, kar še lahko stori.

Boji se, da ga ne bodo jemali resno. Tudi sam zapiše, da je skepsa naravna reakcija na preroški ton. Toda zgodovinske paralele so preveč natančne, analogije preveč popolne, piše. Čuti dolžnost, da nas opozori. To je vse, kar še lahko stori. Vsako jutro se zbuja v ledenem znoju in s tresočimi rokami prižiga televizijo. Čaka – ne živi več, samo še čaka. Ve, kaj se bo zgodilo in v kakšni obliki bo prišlo.

Leta 1903 je bil v Beogradu ubit srbski kralj Aleksandar Obrenović. Za njegovim umorom je stala močna vojaška organizacija. Med grehi, ki naj bi jih storil Aleksandar in s katerimi so atentatorji pozneje opravičevali likvidacijo, posebej izstopa njegova izdajalska, premalo antigermanska politika, piše.

Leta 2003 je bil v Beogradu ubit prozahodno usmerjeni srbski premier Zoran Đinđić. Za njegovim umorom so stale vojno-varnostne strukture, ki so po atentatu na oblast pripeljale Vojislava Koštunico. V letih po umoru je bil Đinđić označen za »izdajalca, ki si je zaslužil kroglo«. Srbija se obrne proti Rusiji in proti Zahodu dvigne simbolni veliki zid, piše.

Leta 1908 Avstro-Ogrska anektira Bosno in Hercegovino. Beograd to razume kot nezaslišano krivico in žalitev.

Leta 2008 Kosovo razglasi neodvisnost. Beograd je besen.

Leta 2008 srbski politiki ponavljajo refren: neodvisnost Kosova pomeni kršenje mednarodnega prava.

Leta 1908 Jovan Cvijić med aneksijsko krizo napiše razpravo, ki bo takoj prevedena v angleščino, francoščino in češčino. Cvijić pravi: »V zadnjih desetletjih noben dogodek ni povzročil toliko nesoglasij med balkanskimi narodi in državami, posebej in predvsem med Srbi, kot aneksija Bosne in Hercegovine … To dejanje ubija vero v vrednost mednarodnih sporazumov.«

Doda še, da se pripravljajo veliki dogodki, ki jih je mogoče odložiti le za nekaj časa.

In bili so odloženi: do 28. junija 1914, ko je v Sarajevo prišel Franc Ferdinand. Tam ga je čakala Mlada Bosna, piše.

Februarja 2008, v dneh pred in po razglasitvi neodvisnosti Kosova, so odjeknile eksplozije v objektih slovenske trgovske verige Mercator in v središču Misije Evropske unije v Kosovski Mitrovici. Odgovornost za napade je prevzela skupina, ki se je imenovala Mlada Bosna.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Vojni zločini, atomske bombe in ostale družinske vrednote.

Kakšen mesec prej je bil v beograjskem časopisu Vreme objavljen esej, v katerem avtor prikliče duha Gavrila Principa.

»Oh, ko bi lahko o kateremkoli delčku tega sveta, najmanjši drobtinici realnosti, tako pogumno in tako jasno povedal to, kar je Gavrilo Princip z enim samim strelom povedal evropski civilizaciji!«

Marca 2008 vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik razglasi, da Republika Srbska želi neodvisnost. Podpira jo Rusija, ne pa zahodne sile. Bosna ostane celovita, toda Beograd Republiko Srbsko dojema kot svoj teritorij, ki sta ga anektirali Evropska unija in Amerika.

Analogna zgodovina v digitalnem času, piše.

Kaj še preostane, da se krog sklene? Kaj manjka, da se celotna doba ponovno zlije v eno samo točko, ki bo kot črna luknja vase posrkala vse, kar je ostalo od naših življenj?

Kaj še preostane, da se krog sklene? Kaj manjka, da se celotna doba ponovno zlije v eno samo točko, ki bo kot črna luknja vase posrkala vse, kar je ostalo od naših življenj?

Samo še ena stvar. Samo še ena krogla. Še en sarajevski atentat, piše.

Z občutkom vrtoglavice odložim prijateljevo pismo. Iz smeri Vijećnice prihajajo eksplozije in streli. Slišimo policijske sirene in sirene rešilcev.

»Kot da kopirajo Public Enemy,« se pošali nekdo za nami, ki še vedno ne razume.

Iz smeri Vijećnice proti nam, s policistom za petami, priteče mladenič s krvavo srajco. Kot v hali hotela Del Mayo, pomislim, tik preden se vrže v reko.

Medtem ko sedimo na terasi kavarne ob Miljacki, reke ne vidimo. Lahko pa si predstavljamo prizor: naenkrat svet postane izrabljena VHS-kaseta, ki pod ukazom pause začne preskakovati. Vsak od nas ve, kaj sledi, saj se zdaj vsak od nas spominja lastnega obupa.

Potem začne vse znova teči.

—

Prevedla: Dijana Matković.

Besedilo je bilo napisano pred približno petnajstimi leti ter prevedeno in objavljeno na AirBeletrini, kjer so medtem izbrisali večji del nekdanjega arhiva medija. Ne avtor ne prevajalka se danes ne spomnita natančne letnice nastanka besedila.