O izbrisu 2.0: glasovi stroke in civilne družbe

10. junija 2026 je Odbor za notranje zadeve na 5. nujni seji potrdil spremembe Zakona o lokalnih volitvah, ki državljanom tretjih držav z dovoljenjem za stalno prebivanje v Sloveniji odvzemajo pravico do glasovanja na lokalnih volitvah. Gre za ljudi, ki v Sloveniji živijo že vrsto let, delajo, plačujejo davke, vzgajajo otroke in soustvarjajo lokalne skupnosti, katerih nepogrešljiv del so. Sprememba, če je referendum ne prepreči, bo po ocenah utišala približno 100.000 glasov – skupino prebivalcev, ki je volilno pravico na lokalnih volitvah pridobila pred več kot dvema desetletjema.

Zakon je odbor obravnaval po skrajšanem zakonodajnem postopku, na samem začetku mandata in tik pred jesenskimi lokalnimi volitvami, kar je onemogočilo širšo javno in strokovno razpravo, ki bi jo tak poseg v volilno zakonodajo nedvomno zahteval. Kritiki opozarjajo tudi, da volilna zakonodaja s tem postaja politično orodje – morda hiter obliž, s katerim naj bi se v času vse večje globalne negotovosti in draginje javnost »pomirila«, tujci pa naj bi ponovno postali izgovor za preusmerjanje pozornosti od številnih težav lokalne uprave. Pri tem se sprašujejo tudi, ali predlagatelji niso z odvzemom volilne pravice prizadeli prav tistih upravičencev, ki so na preteklih lokalnih volitvah glasovali zanje.

Predlog je sprožil odzive akademikov, aktivistov in predstavnikov civilne družbe, ki se v svojih komentarjih vračajo k podobnim referenčnim točkam: izbrisu iz leta 1991, vprašanju, kdo dejansko soustvarja lokalne skupnosti, primerjavi s prakso drugod po Evropi in skrbi, kam takšni posegi vodijo naprej.

Dobrodošli so bili, ko je bilo treba graditi skupnost, ne pa tudi, ko gre za odločanje o njej

Sociologinja dr. Milica Antić Gaber dogajanje strne v eno samo poved: »Nekaterim v Sloveniji očitno en izbris ni bil dovolj.« Prvi izbris iz registra stalnega prebivalstva so po njenih besedah pred več kot tremi desetletji predstavljali kot tehnično in birokratsko vprašanje. »Danes vemo, da ni bil ne tehničen ne nedolžen. Za sabo je pustil na tisoče prizadetih življenj, ogromno trpljenja, negotovosti, ponižanj in tudi nepopravljivih življenjskih tragedij. Zdaj smo priča novemu poskusu izbrisa.« Opozarja, naj si ne zatiskamo oči pred tem, za kaj v resnici gre: »Pred lokalnimi volitvami nekateri želijo približno 100.000 prebivalkam in prebivalcem Slovenije odvzeti pravico, ki jo že imajo. To so ljudje, ki tukaj živijo že vrsto let, delajo, plačujejo davke, soustvarjajo lokalne skupnosti in prispevajo k razvoju krajev, v katerih živijo.«

dr. Biljana Žikić iz Kulturnega centra Danilo Kiš gre še dlje in med nekdanjimi in novimi izbrisanimi postavi enačaj: »Gre predvsem za državljane Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Kosova in Severne Makedonije. To je ista skupina ljudi, katere pripadniki so bili leta 1991 izbrisani.« Opaža tudi, da se za opravičevanje odvzema volilne pravice uporablja podoben diskurz kot takrat: »Zakaj pa ne vzamejo slovenskega državljanstva? Če bi ga imeli, bi imeli tudi vse pravice.« Temu argumentu nasprotuje: »Toda ne gre za to. Državljanstva ne moreš kar tako »vzeti«. Odpovedati se moraš svojemu obstoječemu državljanstvu. Veliko ljudi ima v državah, iz katerih prihajajo, starše, sorodnike, premoženje in številne praktične ter čustvene vezi. Slovenija zgolj v redkih primerih dovoli dvojno državljanstvo, večinoma se moraš izvornemu odpovedati, če želiš pridobiti slovenskega.« Dodaja, da je pridobivanje državljanstva tudi sicer »dolgotrajen, kompliciran in drag proces«, prizadeti pa niso naključni prišleki: »Stalno prebivališče lahko pridobiš šele po petih letih bivanja v Sloveniji. To niso turisti ali naključni tujci, ki so se znašli tukaj. To so ljudje, ki v Sloveniji živijo najmanj pet let in imajo tukaj svoje življenje.«

Dejstvo, da se prav tej skupini danes odvzema politični glas, nosi močno simbolno sporočilo: dobrodošli so bili, ko je bilo treba graditi skupnost, ne pa tudi, ko gre za odločanje o njej. – dr. Lana Zdravković

Podobno vzporednico izpostavi tudi dr. Lana Zdravković z Mirovnega inštituta, ki opozarja, da izbris »ni bil birokratska napaka. Bil je politični trenutek, v katerem je država določila, kdo pripada in kdo ne« in dodaja, da je »še posebej problematično, da največji del ljudi, ki jih ukrep prizadene, predstavljajo prebivalci s koreninami v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Gre za ljudi, katerih družine so desetletja sodelovale pri gradnji slovenskega gospodarstva, infrastrukture in javnih institucij. Mnogi med njimi živijo v Sloveniji dlje, kot obstaja samostojna slovenska država. Dejstvo, da se prav tej skupini danes odvzema politični glas, nosi močno simbolno sporočilo: dobrodošli so bili, ko je bilo treba graditi skupnost, ne pa tudi, ko gre za odločanje o njej.«

Kdo soustvarja skupnost

Zgodovinar in aktivist Grega Hrib vprašanje pripadnosti zastavi skozi konkretno vzporednico: »Naj mi nekdo razloži, zakaj je prav, da se moji bosanski sosedi, ki tukaj dela, plačuje davke in tekoče govori slovensko, po novem odvzame volilna pravica na lokalnih volitvah, medtem ko argentinski pravnuk nekega domobranca, ki tukaj ne živi, naše države še videl ni in slovensko sploh ne zna, še naprej lahko voli celo na državnozborskih volitvah? Pri tem zakonu nimamo več opravka s kulturnim rasizmom, ki je na Zahodu nadomestil nekdanjo ideologijo »Blut und Boden«. Zdi se, da je vlada ponovno rehabilitirala stari dobri biološki rasizem, po katerem se »pravega Slovenca« prepoznava po krvi.«

Naj mi nekdo razloži, zakaj je prav, da se moji bosanski sosedi, ki tukaj dela, plačuje davke in tekoče govori slovensko, po novem odvzame volilna pravica na lokalnih volitvah, medtem ko argentinski pravnuk nekega domobranca, ki tukaj ne živi, naše države še videl ni in slovensko sploh ne zna, še naprej lahko voli celo na državnozborskih volitvah? – Grega Hrib

Isti razkorak Antić Gaber ponazori z vprašanji o vsakdanjem odločanju: »In zdaj naj ne bi smeli odločati o vprašanjih, ki neposredno vplivajo na njihova življenja? O vrtcih in šolah, urejanju ulic, javnem prevozu, javnih parkiriščih, mestnih in drugih parkih, športnih igriščih, kakovosti zraka in razvoja svojih občin? Kje tukaj vidite problem? Česa se bojite?«

Primerjava z Evropo

Slovenska ureditev volilne pravice za tujce na lokalni ravni doslej ni bila obrobna posebnost, temveč del širše, uveljavljene evropske prakse. Tovrstno pravico v različnih oblikah priznava večina članic Evropske unije: na Švedskem, Danskem, Portugalskem in v Litvi jo tujci lahko uveljavljajo po treh letih zakonitega prebivanja, na Finskem po štirih letih, v Belgiji, na Nizozemskem in na Madžarskem pa po petih. V Luksemburgu, kjer je udeležba na volitvah obvezna, časovnih pogojev sploh ni – tujci volilno pravico pridobijo z vpisom v volilni imenik. Na Irskem lahko na lokalnih volitvah glasujejo vsi prebivalci ne glede na državljanstvo, pri čemer zadoščajo prebivanje v lokalni skupnosti, starost najmanj 18 let in vpis v volilni imenik. V državah, ki volilne pravice (še) ne priznavajo – med njimi Avstrija, Nemčija, Italija in Grčija – so namesto tega razvili druge mehanizme vključevanja, denimo migrantske svete in integracijske komisije, ki omogočajo institucionalizirano zastopanje in dialog z lokalnimi oblastmi, čeprav ne nadomeščajo volilne pravice same. Take posvetovalne mehanizme imajo tudi v Luksemburgu, Belgiji, Španiji in na Nizozemskem, kjer hkrati pod določenimi pogoji priznavajo tudi volilno pravico.

Na Irskem lahko na lokalnih volitvah glasujejo vsi prebivalci ne glede na državljanstvo, pri čemer zadoščajo prebivanje v lokalni skupnosti, starost najmanj 18 let in vpis v volilni imenik.

Slovenska ureditev je glede na ta pregled doslej veljala za razmeroma restriktivno, a hkrati za zgled dobre prakse na področju integracijskih politik. Volilno pravico na lokalnih volitvah je tujcem s stalnim prebivališčem podelila vlada Janeza Drnovška maja 2002, v obdobju zaključevanja pristopnih pogajanj za vstop v Evropsko unijo, ko je mlada slovenska država želela dokazati, da je demokratična, solidarna in zavezana evropskim vrednotam; predlagatelji so razširitev takrat predstavljali kot civilizacijsko normo in del približevanja evropskim standardom. Istega leta sta podobni rešitvi uvedli tudi Estonija in Litva. Drugačno pot je nedavno ubrala Nemčija: čeprav državljanom tretjih držav ne priznava volilne pravice, hkrati pa beleži visok delež prebivalcev migrantskega porekla, je junija 2024 poenostavila dostop do nemškega državljanstva in s tem do polne politične participacije – namesto krčenja političnih pravic je izbrala vključujoč pristop.

Homo sacer ali življenje brez političnih pravic in glasu

Filozofinja dr. Karolina Babič dogajanje umešča v širši teoretski okvir. Najprej zavrne enostavno razlago, da gre zgolj za izraz razširjenega sovraštva do tujcev: »Resda je v naši družbi veliko nezaupanja do tujcev in v določeni meri celo sovraštva do tujcev, ne moremo pa kar sklepati, da je to dejanje odvzema volilne pravice državljanom tretjih držav posledica splošnega sovraštva do tujcev, da gre za rezultat neke psihološke realnosti ali pa za neko moralno nezmožnost ljudi za odprt odnos do drugosti in drugačnosti. Ne, bolj verjetno gre za čisti politični akt oblasti, ki hoče (dolgo)trajni obstoj na oblasti.«

Pri tem se opira na italijanskega filozofa Giorgia Agambena, ki »ksenofobije ne razume kot primarno psihološki ali moralni problem, temveč kot neposreden stranski proizvod delovanja suverene oblasti. Ker so sodobne države nacionalne države, se zavezujejo principu »državljanstva« in ne principu »človeštva«.« Doda, da je to ena ključnih Agambenovih premis: »Ideja o človekovih pravicah je (licemersko) v zahodnih demokracijah podrejena ideji državljanskih pravic, to je ena ključnih Agambenovih premis.« Po tej logiki, pravi, »država Slovenija spreminja prebivalca, ki je državljan tretje države, v homo sacer, torej v golo življenje brez političnih pravic in glasu, medtem ko je splošno sovraštvo do tujcev šele posledica takega delovanja suverene oblasti, ki se skozi izključevanje utrjuje.« Dodaja, da za to oblasti ni treba biti skrajno desna: »Oblast ne rabi biti skrajno desna, da svojo suverenost gradi na taki logiki, če samo pogledamo novo evropsko migrantsko zakonodajo izpred parih dni, ali gradnjo žičnih ograj pri nas pred dobrim desetletjem.«

Trenutna skrajno desna oblast je hitro pokazala, da bo poleg uresničevanja neoliberalne politike nemudoma pričela še utrjevati svojo suverenost. Da bi zakrila krhkost in nelegitimnost svoje pozicije, bo skozi na videz mikro spremembe zakonov postopno spreminjala življenja mnogih v gola življenja, v producente brez pravic. – dr. Karolina Babič

Opozarja tudi na konkretne poteze trenutne oblasti: »Trenutna skrajno desna oblast je hitro pokazala, da bo poleg uresničevanja neoliberalne politike nemudoma pričela še utrjevati svojo suverenost. Da bi zakrila krhkost in nelegitimnost svoje pozicije, bo skozi na videz mikro spremembe zakonov (kot je tudi ukinitev možnosti pritožbe na ustavno sodišče v zvezi s parlamentarno preiskavo) postopno spreminjala življenja mnogih v gola življenja, v producente brez pravic.« Po njenem mnenju se mehanizem, ko se enkrat vzpostavi, ne ustavi pri tujcih: »Ta stroj se ne ustavi, ko požre »tujce«, ampak nadaljuje tudi na manj tuje (politične nasprotnike, novinarje itd.), tiste najbolj »naše« pa itak sproti požre strah in prah, ki se kadi iz stroja. Naš skupni problem niso tisti, ki sovražijo tujce (vsaj primarno ne), ampak avtoritarna oblast, ki bo naredila karkoli, da se obdrži na oblasti.«

Sklene s pozivom k drugačnemu razmisleku o politični skupnosti: »Zato moramo mi delati vse za to, da se ta oblast obdrži čim krajši čas. In si zamišljati drugačno (ne ob-lastno in ne nacionalno) političnost človeka, ker nobeno življenje ne sme biti zreducirano na golo življenje.«

Kaj lahko sledi

Več sogovornic opozarja, da ukrep po njihovem branju ne bo ostal osamljen. Žikić opisuje vzorec, po katerem naj bi po njenem mnenju delovala avtokracija: »Najprej se širi sovraštvo do drugačnih etničnih skupnosti, tujcev in LGBT+ oseb. Nato pridejo na vrsto ženske – najprej starejše in tiste brez otrok, potem tudi mlajše, samske in feministke. Nazadnje pa vsi, ki si drznejo karkoli reči proti velikemu vodji in njegovi sviti. To smo videli že neštetokrat. Vidimo tudi zdaj, v Srbiji.« Zato meni, da je treba ukrepati zgodaj: »Razmišljam, da je morda, res morda, mogoče to ubijalsko hobotnico ustaviti na začetku, kajti čim dlje bo napredovala, tem težje jo bo ustaviti. Zato menim, da moramo reagirati na vsako kršitev človekovih pravic ter na vsako omejevanje in odvzemanje pravic.«

Zdravković svoj prispevek sklene kratko: »Demokracija ne propada le takrat, ko ljudem odvzameš svobodo. Začne se krčiti že takrat, ko jim odvzameš glas.«

Naj tujci rezidenti dobijo volilno pravico na vseh volitvah, ne zgolj na lokalnih. O pokojninski reformi tako niso mogli odločati tuji delavci, ki jih bo škodljiva reforma najbolj prizadela. Je to pravično? – Filip Slakan Jakovljević

Študent in aktivist Filip Slakan Jakovljević pa vprašanje postavi liberalni demokraciji sami: »Izključevanje ni hiba liberalne demokracije, ki jo izkoriščajo zlobni politiki – izključevanje je temelj naše liberalne demokracije. Tako se je zgodba samostojne Republike Slovenije tudi začela, z izbrisom množic ljudi, ki pač niso bili v skladu z nacionalističnimi ideali novorojene države. In izključujoča narava naše demokracije se je brez ovir nadaljevala pod vsemi vladami, saj so vse od takšnega ali drugačnega izključevanja profitirale.« Kot zgodovinski primer navaja boj proti ženski volilni pravici konec 19. stoletja: »Že konec 19. stoletja so se denimo naši liberalni – svobodnjaški! – politiki (Tavčar, Hribar, Triller) borili proti ženski volilni pravici. Takšno izključevanje jim je koristilo v volilnem rezultatu, medtem ko se je klerikalna stran zavzemala za splošno in enako volilno pravico, ki je pač koristila njenemu volilnemu rezultatu. Izključevanje je osnovni mehanizem liberalne demokracije, s katerim oblikuje svoje pogoje za preživetje. Mislim, da je, kot pravi v svojem eseju de Lagasnerie, napočil “čas, da prekršimo tabu kritike demokracije”. Je demokracija, kot jo poznamo danes, res svetinja in popolni sistem, h kateremu stremimo? Lenin je pred več kot 100 leti v Državi in revoluciji jasno zapisal, da kapitalistična ureditev v Evropi povzroča “vse večje omejevanje demokracije”. Resnična demokracija je bila zanj možna zgolj v komunistični družbi. Ozavestimo neločljivo povezavo konceptov: kapitalizem–liberalna demokracija–nacionalizem, ki jo v knjigi Nations and Capital poudari Hadžidedić. Razmislimo o Gadafiju, ki je zavračal koncept demokracije in ga nadomestil z Džamahirijo, nezahodnim konceptom neposrednega ljudskega odločanja. Razmislimo izven okvirov današnjega liberalnodemokratičnega diskurza.« Iz te perspektive predlaga obrnjeno logiko: »Naj tujci rezidenti dobijo volilno pravico na vseh volitvah, ne zgolj na lokalnih. O pokojninski reformi tako niso mogli odločati tuji delavci, ki jih bo škodljiva reforma najbolj prizadela. Je to pravično? Naj državljani nerezidenti izgubijo volilno pravico. Zakaj bi ljudje iz Argentine, Avstralije in Kanade odločali o politiki pri nas?«

Toda razmišljanje ni dovolj. V ponedeljek, 22. junija ob 12h se izteka rok za zbiranje podpisov podpore referendumski pobudi proti spremembi zakona. Kdor želi svoje nestrinjanje s spremembo zakona izraziti s podpisom referendumske pobude, lahko to stori na več lokacijah po Sloveniji.

Z besedami dr. Biljane Žikić: »Povezati se moramo. Vse manjše pobude, organizacije, skupnosti in oblike upora. Vsi smo v istem loncu.«

In sklene: »Ko smo povezani, solidarni in vztrajni, imamo resnično moč in se lahko zoperstavimo fašizmu. Predvsem lokalno, ker tu je naša moč največja.«

—

Naslovna fotografija: Črt Piksi.