Trpljenje srednjega razreda

Srednji razred je menda v zadnjih izdihljajih in potrebuje pomoč. O tem je enotna tako rekoč vsa politična elita, reševanju te marginalizirane družbene skupine pa so zapisane skorajda vse politične stranke pri nas. Konservativci in liberalci se sicer občasno ne strinjajo povsem o tem, kako ublažiti tegobe tega hirajočega družbenega razreda, a vseeno vsaka nova vlada ne skriva, da davčno politiko oblikuje z mislijo predvsem na zapostavljen in ogrožen srednji razred.

Parlamentarna desnica tegobe srednjega razreda v tem mandatu tako rešuje z interventnim zakonom in socialno kapico za tiste, ki zaslužijo več kot 7.500 evrov bruto na mesec. Nekdanji voditelj NSi Matej Tonin je že pred časom zatrjeval, da socialna kapica »pomeni predvsem razbremenitev srednjega razreda«, enako pa so aprila ob sprejetju interventnega zakona ponovili tudi podjetniki in njihove parlamentarne oprode v vladni koaliciji. Visokorazredni oksimoroni o srednjem razredu seveda niso značilni zgolj za predstavnike vladajoče desnice, temveč se jih, nemalokrat še bolj odkrito, poslužujejo tudi voditelji levoliberalnih strank. Za prav nič bistroumen nesmisel je tako letos poskrbel predsednik SD Matjaž Han, ki je v predvolilnem soočenju izrazil željo, da bi »najbolj pomagal srednjemu sloju, tistemu sloju, ki najtežje ta moment živi. Na eni strani namreč nima socialnih transferjev, na drugi strani so neto plače verjetno prenizke in jim je treba na nek način pomagat.«

Že hiter preračun pokaže, da mora štiričlanska družina, v kateri oba starša prejemata minimalno plačo, kljub višjemu otroškemu dodatku, subvencioniranemu vrtcu in šolski prehrani mesec preživeti s približno 1.000 evri manj kot enako velika družina, v kateri oba starša prejemata povprečno plačo. Če nismo že povsem cerebralno bankrotirali, dokaj hitro pridemo do spoznanja, da tako imenovani srednji sloj nikakor ne more biti v težjem materialnem položaju od nižjega sloja, karkoli vse naj bi že ta dva sploh pomenila. S kančkom zdravega razuma lahko torej razumemo tudi, da so zaposleni z najnižjimi plačami, delavci migranti, siromašni prekarci ter brezdomci, ki tudi dobesedno nimajo za burek, neprimerno revnejši od srednjega razreda.

Čeprav politična sredina nasedanje populizmu največkrat pripisuje nižjim in manj izobraženim slojem, je Hanovo stokanje o trpljenju srednjega razreda v resnici izraz prvovrstnega populizma, ki mu rade volje pritrjujejo prav pripadniki te privilegirane družbene skupine.

Hanova izjava najbrž vendarle ni zgolj plod gole neumnosti, temveč predvsem igranje na strune tistih, ki se zlahka prepoznajo v srednjem razredu. Politična sredina in levi liberalci namreč prav v pripadnikih srednjega razreda danes običajno prepoznavajo svojega ključnega zaveznika. Čeprav politična sredina nasedanje populizmu največkrat pripisuje nižjim in manj izobraženim slojem, je Hanovo stokanje o trpljenju srednjega razreda v resnici izraz prvovrstnega populizma, ki mu rade volje pritrjujejo prav pripadniki te privilegirane družbene skupine. Pridige o mukah srednjega razreda so naletele na posluh številnih volivcev, ki se sicer zagotovo morajo zavedati, da je marsikomu mnogo še mnogo slabše kot njim, a vseeno trdno verjamejo, da je njihovo trpljenje toliko krivičnejše.

Kaj je srednji razred?

Karl Marx je v svoji analizi razrede opredelil glede na njihov odnos do produkcijskih sredstev v družbi. Kapitalizem je, kot vemo, izoblikoval dva temeljna razreda: buržoazijo oziroma meščanstvo, ki ima v lasti produkcijska sredstva in jih nadzoruje, ter delavski proletariat, ki teh sredstev nima in mora za preživetje prodajati svojo delovno silo. Čeprav Marxova analiza srednjega razreda torej ne pojmuje kot dejanskega razreda, je srednji razred v zgodnjem kapitalizmu pogosto označeval prav buržoazijo. Tudi Friedrich Engels je v svojih pisanjih začetke tega sociološkega pojma uzrl v srednjem oziroma tretjem stanu pozne fevdalne družbe, ko se je poleg plemstva in tlačanstva z rojevanjem kapitalizma pričelo razvijati tudi vedno številčnejše meščanstvo, ki so ga predstavljali trgovci, obrtniki, podjetniki, uradniki, učitelji, pravniki in drugi izobraženci. Z nadaljnjim razvojem marksizma se je srednji razred vse bolj začel povezovati z malomeščanstvom oziroma »drobno buržoazijo«, v katero so prvenstveno sodili predvsem mali obrtniki in mali trgovci, z malomeščani pa so se pričeli povezovati tudi širši sloji izobražencev, uradnikov, učiteljev in drugih strokovnih poklicev – torej skupine, ki jih še danes meščanski sociologi običajno uvrščajo v srednji razred.

Ali srednji razred določata lastnina in družbeno mesto v procesu produkcije ali višina dohodka ali pa moramo sem prišteti še poklic, izobrazbo in družbeni prestiž? Zakaj sploh govorimo o tej družbeni skupini kot razredu? Za tovrstne sociološke dileme se gotovo ni kaj prida zmenila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, bolje poznana pod kratico OECD, ki je iznašla sila enostavno matematično rešitev te težave. Po razlagi OECD v srednji razred preprosto sodijo gospodinjstva, ki imajo dohodek med 75 % in 200 % medianega dohodka v državi, pri čemer mediana pomeni dohodek, ki je na sredini, če vse dohodke razvrstimo od najnižjega do najvišjega.

Vprašanje srednjega razreda moramo razumeti zlasti v okviru družbenih identitet, saj je srednji razred tudi stvar samopodobe in ne jasno določljive kategorije. Prav zato lahko prepoznamo vsaj eno skupno stvar, ki združuje večino tistih, ki se v njem prepoznajo – prepričanje o svoji razredni večvrednosti.

V resnici kakšne posebne koristi od iskanja dokončne sociološke rešitve srednjega razreda ni. Bolj ko poskušamo določiti njegove meje, bolj se nam izmikajo. Konec koncev moramo vprašanje srednjega razreda razumeti zlasti v okviru družbenih identitet, saj je srednji razred tudi stvar samopodobe in ne jasno določljive kategorije. Prav zato lahko prepoznamo vsaj eno skupno stvar, ki združuje večino tistih, ki se v njem prepoznajo – prepričanje o svoji razredni večvrednosti.

Kdor se prepoznava kot pripadnik srednjega razreda, se kakopak ne želi enačiti z delavskim razredom. Čeprav se večina pripadnikov srednjega razreda ne preživlja s kapitalistično lastnino, temveč z lastnim delom, bo marsikdo po tihem užaljen, če ga kdo označi za delavko ali delavca. Kravatarski uradnik s povprečno plačo kakopak ne sodi v isto kategorijo kot prepoteni modri ovratniki na gradbiščih, Woltovi dostavljalci s tujim državljanstvom in gospe za blagajno v bližnji trgovini.

Preberite tudi: Primož Krašovec: Srednji razred in razredizem.

Del srednjega razreda, ki se ponaša z izobrazbo, intelektom in svetovljanstvom, občutek večvrednosti črpa predvsem iz t. i. »kulturnega kapitala« – lastnosti, ki naj bi nerazsvetljenemu in prostaškemu plebsu primanjkovale. Tisti, ki svoj družbeni položaj utemeljujejo predvsem na materialnem in finančnem statusu, pa na delavce, ki garajo za drobiž, pogosto gledajo kot na zgube: bodisi kot nesposobneže, ki so za svoj neuspeh krivi sami, bodisi kot ljudi, vredne pomilovanja in pomoči. Med srednjim razredom najdemo kopico socialno čutečih pravičnikov, vendar se tudi pri njih pogosto razkrijejo pokroviteljstvo, prikriti prezir in socialna distanca do nižjih slojev. V pripadnike nižjih slojev prav liberalni malomeščani projicirajo najrazličnejše politične strahove – od desnega populizma do fašizma in nacizma. Le koga naj bi bilo lažje zmanipulirati in voditi za nos kot zagovedeno plebejsko rajo? Zgodovina nam pri tem kakopak ponuja precej drugačen odgovor.

Malomeščanski fašizem

Začnemo lahko kar pri politiki Weimarske Nemčije, ki jo je konec dvajsetih let pretresel silovit vzpon priljubljenosti nacistične stranke. Tik pred začetkom velike gospodarske krize, ki je svet zajela po zlomu newyorške borze, sta v Nemčiji tako imenovani delavski tabor predstavljali med seboj sprti socialdemokrati na eni strani in Komunistična partija na drugi. Delavski stranki sta na volitvah leta 1928 skupaj dosegli 40,38 odstotka glasov, skoraj vse preostale glasove pa so Nemci namenili strankam meščanskega tabora, ki so ga sestavljale različne liberalne in konservativne sile. Nacisti so tedaj dosegli zgolj borih 2,63 odstotka glasov. Štiri leta pozneje, novembra 1932, so v Nemčiji potekale zadnje večstrankarske volitve, na katerih je Adolf Hitler slavil zmago s približno tretjino vseh oddanih glasov. Kljub temu sta obe delavski stranki skupaj dosegli 37,29 odstotka glasov in v primerjavi z volitvami štiri leta prej izgubili zgolj tri odstotne točke. Odliva delavskih glasov od socialdemokratov in komunistov k vzpenjajoči se nacistični stranki torej skorajda ni bilo. Velikanski osip so doživele stranke meščanskega tabora, katerega glavna baza podpornikov je izhajala prav iz malomeščanskih vrst oziroma t. i. srednjega razreda. Nacistom tako nikakor niso množično oddajali glasov delavci. Zakaj je torej za Adolfa Hitlerja s takšnim zanosom volil prav nemški srednji razred?

Ne pred stotimi leti in ne danes niso fašizma izvolili najbolj izkoriščani in najbolj zapostavljeni. Ne v Nemčiji ne v ZDA.

O nemškem fašizmu in srednjemu razredu je že pred prihodom nacizma na oblast pisal nemški sociolog Theodor Geiger, ki je analiziral družbene razrede v Nemčiji. Ugotovil je, da je bil ravno srednji razred najbolj dovzeten za fašistične ideje, razlog za to pa je videl v njegovem negotovem socialnem statusu, ki so ga načenjali gospodarska kriza, politični kaos in nevarnost delavskega prevzema oblasti. V strahu pred socializmom in izgubo svojih razrednih privilegijev je nemški »srednji razred« tako raje izbral grožnjo rasističnega genocida, vojne in ubijalskega nacionalizma.

Kljub dejstvu, da je zgodovinskemu fašizmu in nacizmu najodločneje pritrjeval ravno t. i. srednji razred, se malomeščanski predsodki o manipuliranih in zavedenih nižjih slojih, ki naj bi nasedali floskulam sodobnih »desnih populistov«, še danes pogosto in neutemeljeno širijo. Zagotovo najslavnejši predstavnik sodobnega »desnega populizma«, Donald Trump, naj bi tako obe svoji predsedniški zmagi slavil na krilih obubožanega in brezposelnega delavstva, južnjaških »redneckov« in »white trash« izmečkov ter drugih menda neizobraženih kmetavzov. Številke in demografski kazalci ponovno kažejo drugačno podobo. V svoji prvi predsedniški tekmi jeseni 2016 je »nori« Trump zbral 46 odstotkov glasov, demokratka Hillary Clinton pa 48 odstotkov, vendar je izgubila zaradi seštevka elektorskih glasov. Med volivci z visokošolsko izobrazbo oziroma diplomanti je Trump prejel kar 44 odstotkov glasov, kar je bilo le dve odstotni točki manj od njegovega nacionalnega rezultata. Med delavci in najrevnejšimi državljani, katerih letni družinski dohodek je znašal manj kot 50.000 dolarjev, pa je prejel zgolj 41 odstotkov glasov. Podobno se je ponovilo tudi ob njegovem porazu proti Joeju Bidnu štiri leta pozneje. Med volivci z družinskimi dohodki pod 100.000 dolarjev je slavil demokrat, med državljani z dohodki med 100.000 in 200.000 dolarji pa republikanec. Kljub Trumpovemu porazu se mu ti tedaj niso odrekli, temveč so mu namenili kar 57 odstotkov glasov. Liberalni komentariat spričo svojih malomeščanskih predsodkov in slabo prikritega razrednega rasizma, ki veje iz njihovih jalovih političnih analiz, tovrstne ugotovitve kakopak popolnoma ignorira in še naprej utrjuje stereotipne predstave o zabiti plebejski raji, ki naj bi bila najlažja tarča desnega populizma. Ne pred stotimi leti in ne danes niso fašizma izvolili najbolj izkoriščani in najbolj zapostavljeni. Ne v Nemčiji ne v ZDA. Niti izkoriščano delavstvo niti srednji razred seveda nista imuna na ideje skrajnega tradicionalizma, militarizma in rasizma, toda kot kažejo volilne raziskave, se najrevnejši tudi danes očitno vendarle zavedajo, da glas za fašistoidno desnico ne odgovarja njihovim materialnim interesom.

Srednjerazredni reveži

Privzemimo močno poenostavljeno tezo, da srednji razred v prvi vrsti res določata višina dohodka in premoženje. K slednjemu lahko prištejemo predvsem rešen stanovanjski problem oziroma lastništvo nepremičnine. Vseeno se zdi, da se slovenska politika in predstavniki kapitala sučejo okoli številnih različnih idej o materialnem standardu srednjega razreda. V srednji razred, kot si ga zamišlja vladajoča koalicija, tako sodi celo 1,3 odstotka najpremožnejših, ki dosegajo bruto mesečne dohodke v višini 7.500 evrov. Je torej to Toninov srednji razred? Je morebiti srednji razred bolj smotrno povezovati s tistimi, ki se sučejo okoli povprečne slovenske plače? Popolni primerek srednjega razreda bi tako moral biti ljubljanski uradnik s povprečno neto plačo, ki se trenutno giblje okoli 1.723 evrov, ter živi v družinski hiši ali večsobnem lastniškem stanovanju. Je morda to trpeči slovenski srednji razred, o katerem je govoril Matjaž Han? Ob misli na katere trpine je Matjaž Han zavzdihoval? V Sloveniji namreč kar dve tretjini zaposlenih prejemata dohodke, nižje od povprečja. Prejemniki povprečne plače z lastnim stanovanjem v resnici sodijo med privilegirano manjšino – pa naj si to priznajo ali ne. Je torej povprečna plača kot merilo srednjega razreda zavajajoča in se je pametneje osredotočiti na mediano slovenskih plač, ki se giblje malo nad 1.400 evrov? Tudi tisti zaposleni v Sloveniji, ki sodijo v dohodkovno sredino in torej dosegajo višje dohodke od revnejše polovice prebivalcev v državi, uživajo vsaj na svetovni ravni precejšnje plačne privilegije. Mednarodna organizacija dela (ILO) je pred časom namreč predstavila mediano plač na svetovni ravni za polni delovni čas, ki je, preračunano po pariteti kupne moči oziroma prilagojeno razlikam v cenah, leta 2021 znašala 846 dolarjev. Glede na to, da je slovenska plačna mediana pred petimi leti dosegala 1.104 evre oziroma po tedanjem tečaju 1.325 ameriških dolarjev, vidimo, da se lahko večina sveta za trpečim slovenskim srednjim razredom zgolj zavidljivo ozira.

Večno nerganje pripadnikov t. i. srednjega razreda o strašnih krivicah, ki se jim godijo, se ne konča zgolj pri besedah. Svoje muke in trpljenje vsakih nekaj let izlijejo tudi na volilne lističe, na katerih svoj glas namenijo politiki, ki jim obljublja tisto, česar v resnici ne potrebujejo – še več prestiža in obilja na račun blaginje najbolj izkoriščanih.

Kot nekdo, ki je bil rojen v družino t. i. »srednjega razreda«, vendar je z osamosvojitvijo spolzel po dohodkovni lestvici navzdol, mi moj sedanji položaj ponuja marsikateri dvojni vpogled v privilegije trpečih malomeščanov, imenovanih »srednji razred«. Kot najemnik in »espeizirani« prekarni delavec z dohodki, ki po plačilu prispevkov večino mesecev ne dosežejo višine neto minimalne plače, me neprestano pritoževanje srednjega razreda tako res ne more pretirano ganiti. Zavedam se, da so mnogi še v dosti manj zavidljivem položaju od mene. Malomeščansko tarnanje čez previsoke davke, plačno uravnilovko in prenizke plače za »visoko kvalificirane kadre« si lahko zasluži zgolj prezir. Večno nerganje pripadnikov t. i. srednjega razreda o strašnih krivicah, ki se jim godijo, se namreč ne konča zgolj pri besedah. Svoje muke in trpljenje vsakih nekaj let izlijejo tudi na volilne lističe, na katerih svoj glas namenijo politiki, ki jim obljublja tisto, česar v resnici ne potrebujejo – še več prestiža in obilja na račun blaginje najbolj izkoriščanih. Dokler imamo v tej državi izčrpane delavce, ki po cele dneve zastonj garajo za razne Mijiče in podobne kalibre, dokler imamo podplačane čistilke, skladiščnike, natakarice, zidarje in prodajalke, dokler imamo prekarce, ki zaslužijo manj kot minimalno plačo, in dokler imamo na ulicah Ljubljane množice brezdomcev, do takrat mi za težave opevanega in trpečega srednjega razreda ne bi moglo biti bolj vseeno.

—