• English
  • Hrvatski

Kako zgradiš zapor?

Radi si zamišljamo, da se stvari zgradijo iz nič. Morda si predstavljamo figurice iz videoiger, ki na kup zlagajo kamenje in malto, ali pa v višino naložene lego kocke. Večinoma imamo zelo enostavne predstave o tem, kako poteka izgradnja našega sveta, pri čemer se zanašamo na igre iz našega otroštva. Morda je občasno celo bilo tako, ko so kolonizatorji gradili svoje postojanke. Morda so tudi oni nekoč bili otroci. A današnji svet je že preveč zazidan za tovrstna prizadevanja – prenapolnjen z rečmi. Kapitalisti raje uporabijo tisto, kar je že pri roki, kot da bi vlagali v zagonske projekte.

Na sredozemskem otoku Siciliji je bil ta priročni material križarka – zapor, v katerega je bila spremenjena, pa tako imenovana karantenska ladja, na kateri prisilno zadržujejo novo prispele migrante. Prav ti novi zapori so nov tehnološki pripomoček, ki najbolj jedrnato povzame trenutno preobrazbo italijanskega kapitalizma v obdobju covida-19. Nedvomno imajo tudi drugi otoki in celine svoje znamenitosti, razpršene po okuženi pokrajini, od z brezdomci nagnetenih newyorških hotelskih sob do skladišč hrane v osrednji Nigeriji. (In ob vsaki znamenitosti tudi odpor: tožbe, vložene na ameriška sodišča, ali pa plenjenje zalog nigerijskih protestnikov.)

Kljub temu lahko sicilijanski primer uporabimo za odpiranje nekaterih širših vprašanj o tem, kaj se dogaja na tem nadresničnem zgodovinskem mejniku, kako kapitalizem reagira ter katerim oblikam odpora smo priča. Afriški in azijski delavci že leta tolčejo po vratih Evrope, da bi ponovno naslovili ravnovesje v svetovnih neenakostih. Artikuliranega klica po svobodi, ki odmeva z naših meja, ni težko slišati: treba je zgolj utišati oglušujočo tišino našega trenutnega barbarstva.

S tem člankom bom pokušal pokazati, da ima odpor proti avtoritarnosti, ki jo je sprožila pandemija, tudi plat, ki jo lahko podpremo progresivne sile – ne da bi se pri tem ujeli v zanko zavračanja znanstvenih dokazov ter zavrgli maske in lastna načela. Na ta način se lahko oklepamo misli, da bodo morda na koncu vsega tega naše vlade zgradile še kaj drugega kot zapore.

Od križark do zaporov na vodi

Ena izmed prvih medijskih zgodb, ki je pandemijo razširila onkraj kitajskih meja (pred dolgimi desetimi meseci), je bila uvedba karantene za križarko Diamond Princess. Križarka v britanski lasti je bila v začetku februarja osamljena v japonskem pristanišču Okinava s skoraj štiri tisoč potniki in posadko na krovu. Tekom istega meseca se je okužila petina potnikov, ki so jih postopoma prepeljali v njihove države ali izkrcali v pristanišču (posadka je imela manj sreče in je bila manj mobilna). Prišlo je do štirinajstih smrti. Sledili so drugi množični izbruhi na križarkah: Rotterdam, Zaandam, Ruby Princess in Greg Mortimer – pri vseh je šlo za luksuzna počitniška plovila, ki so pripomogla k širjenju virusa po svetu. Zadnja med naštetimi je bila verjetno odgovorna za polovico vseh primerov v Avstraliji.

Poleg številnih kritik tega, kako so japonske oblasti blokirale vse na krovu, kar je pripeljalo do nepotrebnih smrti, je kmalu postalo jasno, da bodo počitniška križarjenja med prvimi trgi, ki bodo ukinjeni v imenu reševanja človeških življenj. Ali bolje: nevarnosti so bile tako očitne, da bodo turisti kmalu izginili – nevidna roka trga pa bo opravila svoje. Sektor je potonil. Podjetja za križarjenja so pred kratkim začela gojiti upanje na ponovni pričetek svojih podvigov – a drugi val je že opravil s takšno domišljavostjo.

Medtem ko so podjetja za križarjenja eno za drugim bankrotirala in so po internetu zaokrožile fotografije novih ladijskih pokopališč, pospremljene z obilnimi solzami Svetovnega ekonomskega foruma in savdskih princev, pa je bilo veliko manj besed dodeljenih enemu bolj nenavadnih, a povednih načinov, na katerega je bil sektor preusmerjen: »karantenskim ladjam«.

Četudi pustimo ob strani privoščljivost vsled nesreče lastnikov križark, pa počitniška križarjenja ravno tako predstavljajo izjemen simbol trenutne krize. Prinašajo trčenje generacijskega prepada – precej bogatejše starejše generacije z razpoložljivim kapitalom – s hipermobilnim internacionalizmom sodobnega kapitalizma. Gre za isto hipermobilnost, ki nam je prinesla pravočasno logistično poslovanje, mednarodne umetniške sejme in (kot je pravilno izpostavil marksistični geograf David Harvey) tudi samo pandemijo.

Izginevanje počitniških križarjenj je obeležil »travmatičen« dogodek: dopustniki, zadržani v karanteni na ladji. Dejansko so se novinarji osredotočali na pritožbe potnikov ter pomanjkljivo življenje višjih razredov na krovu, obenem pa so precej manj pozornosti posvečali tisočim članom posadke, ujetim v utesnjenih razmerah. Medtem ko so podjetja za križarjenja eno za drugim bankrotirala in so po internetu zaokrožile fotografije novih ladijskih pokopališč, pospremljene z obilnimi solzami Svetovnega ekonomskega foruma in savdskih princev, pa je bilo veliko manj besed dodeljenih enemu bolj nenavadnih, a povednih načinov, na katerega je bil sektor preusmerjen: »karantenskim ladjam«.

Novo prispeli migranti, ki so šli že čez pekel libijske vojne in plimo Sredozemskega morja, so zdaj za en mesec ali še dlje ujeti na krovu v pogojih, ki potencialno bolj spodbujajo kot pa preprečujejo okužbe.

Italijanska vlada je že maja prvič dobila idejo, da bi uporabila ladje za karanteno novo prispelih migrantov iz Afrike, ko je bila v ta namen zasežena trajektna linijska ladja Moby Zaza in zasidrana blizu otoka Lampedusa, z več sto na krovu ujetimi ljudmi. Od takrat sta na javnih razpisih zmagali dve podjetji za križarjenja – GNV in SNAV – ki morata zagotoviti manjšo floto križark, namenjenih karanteni več sto ljudi naenkrat. Podjetja so za to storitev plačana okoli 100 evrov na osebo dnevno, torej več kot milijon evrov mesečno po ladji.

Tisti na krovu – večinoma iz Tunizije, pa tudi Bangladeša, Etiopije, Libije, Sirije in zahodne Afrike – izkušajo zelo različne pogoje bivanja v izolaciji. Na nekaterih ladjah so tudi zdravniki in odvetniki. Potniki z manj sreče srečujejo zgolj paznike, posadko in policijske pse. Novo prispeli migranti, ki so šli že čez pekel libijske vojne in plimo Sredozemskega morja, so zdaj za en mesec ali še dlje ujeti na krovu v pogojih, ki potencialno bolj spodbujajo kot pa preprečujejo okužbe. Še bolj neverjetna so razkritja več primerov, ko so prosilce za azil pošiljali iz centrov v celinski Italiji na karantenske ladje, bodisi kot preventivo za okužbe ali pa kot kazen za tiste, ki se upirajo.

Morda bi lahko tovrstna plovila krstili za »začasne zaporniške ladje« ali celo »žariščne točke na vodi«. Zadnji izraz je še zlasti primeren v luči dejstva, da je pred nekaj leti italijanska vlada predlagala vzpostavitev »žariščnih točk« na mejah EU (za množično identifikacijo in pridržanje novo prispelih migrantov, s katerimi so eksperimentirali na italijanskih in grških otokih) na ladjah – pri čemer jih je imenovala ravno »žariščne točke na vodi«. Zamisel je zavrgla EU, saj je kršila malce preveč človekovih pravic. Toda v ljubezni, vojni in pandemiji je vse dovoljeno. Tu je kratka transkripcija videa, ki ga je ustvaril mladi Ganec, potem ko ga je Rdeči križ odpeljal iz njegovega begunskega hostla sredi noči:

Prejšnjo nedeljo pripeljati ljudi in reči, da nas želijo testirati za covid-19 … rekli so mi, da imam pozitivno. Odpeljali so me iz Rima v Palermo … Ljudi iz kampa sem spraševal – ki so mi rekli, da sem pozitiven – povejte mi, kje je moj dokument za pozitivno? Niso mi ga mogli pokazati … Vse iz Rima s koronavirusom, zdaj jih bodo zbrali na ladji? V Palermu me dati v karanteno, zdaj smo v pristanišču Bari. Odkar so me pripeljali tukaj, brez zdravil, ne morem videti zdravnika na svoje oči … Poskušajte na vso moč in objavite ta posnetek povsod, da ga lahko predvajajo in slišijo tudi italijanske oblasti, da se boriti za nas priseljence.

Luksuzni zabojniki

Uporaba luksuznih struktur za zapore je znana nedavnim priseljencem v Italiji – in pravzaprav vsakemu (ne glede na politično usmeritev), ki sledi razvoju italijanskega azilnega sistema. Zelo pogosto se dogaja, da prosilce za azil nameščajo v javno financirane (a zasebno vodene) hostle in nekdanje hotele, bodisi v gorah bodisi ob obali. Ravno tako lahko pogosto ugotovimo, da imajo te stavbe motno zgodovino mafijskih gradbenih špekulacij, majavih programov financiranja, tržnih nepopolnosti in na koncu koncev preureditev v hostle za azilante. Oziroma, če smo malce manj diplomatski, začasno nastanitev za revne črnce.

Propadla obmorska letovišča in smučarske koče niso bila edina podjetja, ki so jih podprli: najdemo lahko tudi vrsto propadlih domov za ostarele, propadlih rejniških domov, propadlih študentskih domov itd. Poleg tega hoteli-spremenjeni-v-kampe z leti vse bolj postajajo nenameren simbol skrajno desničarske kampanje proti afriškim delavcem. Azilante že leta označujejo za nesposobne, lene in domišljave, o njihovih protestih za osnovne dobrine (Wi-Fi, spodobno hrano, zdravniško pomoč) pa poročajo pod naslovi kot sta denimo »Migranti zavračajo hotel s 5 zvezdicami« ali »Hočemo Wi-Fi! Hotel ni dovolj dober za migrante« in podobno.

Kaj če bi se dalo luksuzni kapital spremeniti v skupno razkošje? Kaj če bi zarjavele razbitine današnjika lahko postale surovi material jutrišnje vizionarske prihodnosti?

Tovrstne preureditve obsežnejših nastanitvenih struktur iz počitniških domov/plovil v zapore – na vodi ali ne – predstavljajo trenutek tistega, kar bi lahko poimenovali »kapitalistično prestrukturiranje«, pri katerem se osnovni kapital uporabi za druge namene. Po italijanski recesiji leta 2012 so te hostle in druge prostore napolnili s proletarskimi odpadniki (tako ali drugače) sočasne arabske pomladi. »Karantenske ladje« so še en moment tovrstnega prestrukturiranja. Gre za enega reprezentativnih odgovorov na globalno recesijo 2020, ki jih že opažamo in jih bomo verjetno še naprej opažali: namesto rezov in varčevalnih ukrepov aktivne investicije in preureditev industrij, skozi izbruhe razcvetov in kriz, ki sledijo popadkom in krčem valov okužbe. Toliko o načinih kapitala.

Vendar pa je vprašanje, ki se ob tem poraja, do katere mere je možno ta novi svet reči preoblikovati v smeri več in ne manj svobode. Tovarne iz naftalina je možno ponovno odpreti, če se zanje najde primerna uporaba. Momentov prestrukturiranja ne manevrirajo božanske sile, temveč ideje in zmožnost človeških bitij, da jih uresničujejo. Na karantenskih ladjah najdemo uveljavitev določene ideje o preureditvi luksuznega kapitala v tovrstne namene. Prednost daje zadrževanju kot zaporu pred zadrževanjem kot skupnostjo.

Toda kaj če bi se dalo luksuzni kapital spremeniti v skupno razkošje? Kaj če bi zarjavele razbitine današnjika lahko postale surovi material jutrišnje vizionarske prihodnosti? Sama ideja, okoli katere se ustanavljajo ti zapori, je jedro revolucionarne misli: izolacija, eksodus, skupnost. Na vsakega Robinsona Crusoeja (izoliranega po naključju) je skupnost Maroonov (izoliranih po izbiri!). Obstajala je in še vedno obstaja izbira v smislu smeri, v katero gre ta trenutek prestrukturiranja.

Osnovni kapital iz starih sektorjev, ki je zdaj odložen v zgodovinski koš za odpadke – luksuzne križarke, nabito polne nakupovalne centre, nabito polne karkoli, pravzaprav – se lahko ponovno uporabi za raznovrstne namene. To, kar lahko vidimo pri »karantenskih ladjah« je odraz avtoritarnih tendenc, ki so prevladale nad utopičnimi. Ideja izolacije se tolmači kot zapor in ne kot dopust, kot Gospodar muh in ne kot Dežela Nije.

Michel Foucault je opazil ti dve nasprotujoči si tendenci pred približno štirimi desetletji, ko je napisal: »Izgon gobavca in ustavitev kuge s seboj ne prinašata istih političnih sanj. Pri prvem gre za čisto skupnost, pri drugem za disciplinirano družbo«. In kaj če – kot so namignili tudi Zapatisti v svoji reakciji na pandemijo – disciplinirana družba ni družba avtoritarnega discipliniranja, temveč tista, v kateri sami prevzemamo odgovornost? Kaj če bi namesto siljenja ljudi, da ostanejo v nasilnem prostoru, mesta karanten napolnili z nego in razkošjem, z izpolnjenimi željami, da jih nihče ne bi hotel zapustiti?

Tip družbe, na katerega namigujem, smo že omenili: počitniško letovišče. Dobro, morda ne počitniško letovišče kot tako – ne Princess Cruises ali Four Seasons. Morda nam kapitalizem še vedno ni priskrbel pravih počitnic. A morda celo ta drobcena oblika utopije, utopije nedela, minibarov in poležavanja na soncu, eksotičnih lokacij in intimne družbe, vsebuje majhno, omadeževano vizijo svobode.

Skakanje za svobodo

Morda se zdi domišljavo, celo slabega okusa, razpravljati o utopičnem potencialu osamitve sredi pandemije. Še toliko bolj, če o takšnih možnostih razmišljamo za najbolj izkoriščano in najmanj svobodno populacijo v Evropi, pred kratkim prispele afriške in azijske delavce na krovu teh ladij. Toda želja po svobodi je tam – in dviguje glavo proti vsem pričakovanjem.

Nekateri celo skačejo čez krov, da bi dosegli kopno. Vsaj en moški s krova Moby Zazà, čisto prve karantenske ladje, je umrl med tovrstnim naporom – če potrebujemo opomnik, da je lahko beg iz zadržanja tudi borba do smrti

Migranti so se osvobodili in se izognili vsem zaporom, ki so bili namenjeni njihovemu zadržanju. Ljudje so zbežali iz karantenskih centrov na kopnem, kar je pripeljalo do lova na Arabce po gozdovih sicilijanskih gorovij. Prihaja tudi do množičnih pobegov iz militarizirane »baze« v Villi Sikaniji, kjer je bil z avtom do smrti povožen Etiopijec, potem ko je zbežal skozi vhod. Borili so se s policijo na krovu karantenskih ladij, zažgali so – »tunizijski heroji«, kot jih je poimenoval tovariš iz Maroka – svoje postelje v centrih za pridržanje. Goltajo svoje britvice v protestu proti lastnemu ujetništvu na vodi in neizogibni deportaciji. Kot je povedal zgoraj citirani mladi Ganec, se obračajo na voditelje in sklepajo zavezništva z aktivisti.

Nekateri celo skačejo čez krov, da bi dosegli kopno. Vsaj en moški s krova Moby Zazà, čisto prve karantenske ladje, je umrl med tovrstnim naporom – če potrebujemo opomnik, da je lahko beg iz zadržanja tudi borba do smrti.

To ni prvič, da se je nekdo, rešen na sredozemski migracijski poti, pozneje utopil v morju, ko je v obupu poskušal doseči obalo ali drugo ladjo. Le malo je lahko tako grozljivih primerov usodnosti svobode iz čiste nujnosti pobega. A tragičnost in obup teh smrti ne odvzameta vzgiba po svobodi, ki ga odražata. Gre za pripoznanje tistega, kar je na kocki v tem trenutku kapitalističnega prestrukturiranja.

Klici po svobodi med pandemijo – in gibanja proti omejevalnim ukrepom, ki jih uvajajo vlade – so večinoma obarvana s precej drugačnimi odtenki. Vsaka država (ali pa vsaj tiste, ki so znane meni) ima svojo lastno verzijo gibanja proti zapiranju, obveznemu nošenju mask in tako naprej. Gre pri tem za isti vzgib po svobodi? Ali tovrstna gibanja predstavljajo isto pripoznanje novega obrata kapitala? Je odpor proti karantenskim ladjam isti kot odpor proti prepovedi prodaje alkohola ali množične potrošnje v nakupovalnih središčih?

Mislim, da ne. Ne toliko zaradi katere izmed »političnih« konotacij gibanja proti maskam v Združenih državah (povezanega s trumpizmom), pa tudi ne zato, ker eden nagovarja k vrnitvi medlega potrošništva, drugi pa osvetljuje temnejše, represivnejše kotičke evropske civilizacije. Gre bolj za to, da se ukvarjata z zelo različnima ravnema svobode, z različnimi posledicami za človeška življenja.

V družbi, ki jo označuje avtoritarni obrat, vsi stopamo stopničko nižje na lestvici človekovih pravic. Tisti, ki so imeli vse svoje pravice priznane in zagotovljene, so se znašli z malce natrganimi robovi svoje osebne ustavne listine. Tisti, ki so bili že prej nižje na lestvici, so se znašli z manj svobode, nagneteni v improvizirana prebivališča, prisiljeni zatajiti vidike svoje avtonomije. Tisti, ki so se oklepali še zadnje stopničke na lestvici, so bili vrženi v sivo cono legalnosti, vse njihove svoboščine pa so jim arbitrarno odvzeli brez razlogov ali razlag. Ravno v te sive cone začne kapital najprej prodirati, ko se prestrukturira. Tu začne in potem napreduje navzgor.

Pozabite na zanikovalce mask in njihovo iracionalnost: odpor, ki je vreden pozornosti, se razvija med ubežniki iz naših novih zaporov.

Prevedel: Mišo Mićić

Besedilo je nastalo za Jacobin.