• English
  • Hrvatski

Srbija je naredila korak naprej v žanru vsakodnevne distopije, v kateri sta se povezali globalna pandemija in lokalna avtokracija.

Po dveh nočeh demonstracij državljank in državljanov, 7. in 8. julija 2020, ki sta jih spremljali policijska brutalnost in konflikti policije z delom demonstrantov, je edina trenutno povsem jasna stvar neposredni vzrok za protestno zborovanje državljanov. Prebivalce Beograda je v torek, naslednji dan pa tudi tiste v drugih srbskih mestih, izzvala izjava srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki je zaradi širjenja epidemije korona virusne bolezni, napovedal ponovno omejitev gibanja od petka popoldne ob 18. uri do ponedeljka zjutraj ob 5. uri. Teden dni pred tem je srbski predsednik med gostovanjem na javni radioteleviziji (RTS) izzval manjši protest študentov zaradi najave, da se bodo študentski domovi v izogib širjenju novega koronavirusa ponovno zaprli. Več sto študentov iz vseh beograjskih študentskih domov se je po objavi intervjuja podalo na ulice in sprehodilo do državnega zbora z namero, da oblast v naslednjih dneh to odločitev prekliče. Zdi se, da Vučićeva vlada reagira samo še na množične pritiske javnosti, tako da je Krizni štab, sestavljen iz vladnih politikov in zdravnikov, medtem ko je srbski predsednik iz letala na poti v Pariz sporočal, da je »država sposobna varovati mir in stabilnost,« izjavil, da policijske ure med vikendom ne bo.

Foto: Damjan Dobrila

Stabilno izredno stanje

Da bi razumeli motive državljank in državljanov, ki že tri večere zapored demonstrirajo na ulicah Beograda in drugih srbskih mest, se moramo spomniti, na kakšen način se je srbska oblast soočila s prihajajočo pandemijo. Na zdaj že razvpiti tiskovni konferenci 26. februarja, ko je bil virus videti še večinoma kitajski in italijanski problem, je Branimir Nestorović, član Kriznega štaba in profesor na beograjski medicinski fakulteti, izjavil: »Ne morem verjeti, da se narod, ki je preživel sankcije, bombardiranje in nadlegovanja vseh vrst, ustraši najbolj smešnega virusa v zgodovini človeštva, ki obstaja na Facebooku,« in priporočil, da »gredo lahko ženske zdaj prosto po nakupih v Italijo, saj sem slišal, da bodo tam zdaj visoki popusti.« Za tem je v začetku marca, ko v Srbiji še ni bilo obolelih, predsednik Vučić izjavil, da ne misli nositi maske, saj »vsak dan od ugriza komarja (ki prenaša malarijo) umre 25 odstotkov ljudi več kot od novega korona virusa.«

Kljub temu se je iz začetne šaljive ležernosti sredi marca skočilo v rigoroznost kriznega vladanja. Na ustavno sporen način – brez obravnave v državnem zboru, a s pisnim dogovorom predsednika, premierke in predsednice državnega zbora: vseh treh iz vladajoče Srbske napredne stranke – je bilo v Srbiji uvedeno izredno stanje, ki je trajalo skoraj dva meseca, vse do 6. maja. Zapomnili si ga bomo po ukrepih, ki so s svojo rigoroznostjo presegali tiste v sosednjih državah in večini drugih držav po svetu: vključevali so skoraj trajno prepoved odhoda od doma starejšim od 65 let (kasneje jim je bilo enkrat tedensko dovoljeno iti v trgovino med 5. in 7. uro zjutraj) in popolno prepoved odhoda od doma ali t. i. policijsko uro, ki je kontinuirano trajala 3 do 4 dni (od četrtka ali petka popoldne do ponedeljka ali torka zjutraj).

Vladajoča stranka, ki je razglasila zmago nad korona virusom, je brezskrbno organizirala predvolilna srečanja po vsej Srbiji in organizirala sicer nedovoljeno kampanjo funkcionarjev, dovolila pa je tudi športne manifestacije.

Na preklic izrednega stanja niso vplivali samo relativno ugodni podatki o številu obolelih in umrlih ter famozno sploščevanje pandemične krivulje, temveč tudi potreba po čimprejšnjih rednih parlamentarnih, pokrajinskih in lokalnih volitvah v Srbiji, ki so se kljub nasprotovanju opozicije, ki je predlagala njihov odlog na jesen, zgodili 21. junija. Tako kot se je nenadoma zaključilo eno od najbolj restriktivnih izrednih stanj, se je nenadoma in brez pojasnil vstopilo v obdobje sprostitve ukrepov proti koronavirusu. Vladajoča stranka, ki je razglasila zmago nad koronavirusom, je brezskrbno organizirala predvolilna srečanja po vsej Srbiji in organizirala sicer nedovoljeno kampanjo funkcionarjev, dovolila pa je tudi športne manifestacije. Takšen je bil teniški turnir Adria, ki ga je otvoril Novak Đoković. Dogajal se je v Beogradu, v Budvi so ga odpovedali, v Zadru pa prekinili, ko se je razvedelo, da se je nekaj tenisačev okužilo z novim koronavirusom. In še dve tekmi polfinala in finala Srbskega pokala v nogometu, ko se je na stadionih zbralo več deset tisoč ljudi.

Samo dan po volitvah v Srbiji je Balkanska mreža preiskovalnih novinarjev (BIRN) objavila podatke, da so oblasti po ukinitvi izrednega stanja in predvsem dva tedna pred volitvami zmanjševale število v javnosti objavljenih podatkov o okuženih in umrlih za koronavirusno boleznijo. Po podatkih BIRN je zaradi COVID-19 umrlo 632 pacientov, kar je za 388 več od uradnega števila. Število okuženih se je v zadnjem tednu pred volitvami gibalo med 300 in 340 dnevno, medtem ko je bilo po uradnih podatkih največje število okuženih 97. Kadar se ni trudil z diskreditacijo preiskovalnih novinarjev, je Krizni štab drastično razliko večinoma pojasnjeval s tem, da so preminuli bolehali še za drugimi boleznimi ter da jih statistično ni mogoče prikazati samo kot žrtve COVID-19.

Vladajoča SNS je sicer na parlamentarnih volitvah, ki so jih najpomembnejše opozicijske stranke združene v Zvezi za Srbijo bojkotirale, na vseh nivojih nastopala pod imenom »A. Vučić – za naše otroke«, torej brez imena svoje stranke na volilnem seznamu in z 188 mandati (od skupaj 250) osvojila zgodovinski rezultat. Volilni cenzus, ki je bil s petih na tri odstotke znižan nekaj tednov pred volitvami (kar je bilo očitno kršenje predvolilnih postopkov), sta dosegli samo še dve stranki, če izvzamemo liste manjšinskih strank, ki so izglasovane po drugačnem sistemu. Volitve so spremljale številne nepravilnosti: od prednostne obravnave vladajočih strank v medijih do pritiskov na volivce in volivke ter nepopolne kontrole volilnega procesa. Pri čemer je paradoksalno najpomenljivejši podatek o volilni udeležbi, ki je bil objavljen šele po drugem krogu, torej čez deset dni. Glasovalo je manj kot 50 odstotkov registriranih volivcev (natančneje 48,93 odstotkov), medtem ko je bila najnižja volilna udeležba v Beogradu, nekaj več od 30 odstotkov.

Protesti proti samovladi

Najava nove policijske ure ob obtožbah prebivalcev o epidemiološki neodgovornosti v dneh, ko je število novo obolelih eksponentno naraslo s približno 100 na več kot 250 dnevno, je izbila sodu dno in že tako anksiozne državljane in državljanke pognala na ulice. Potrebe po prirejanju podatkov ni bilo več, volitve s precej problematično legitimnostjo so minile, oblast utelešena v predsedniku, ki že od začetka svojega mandata deluje široko izven svojih ustavnih pooblastil, pa je ponovno pokazala svoj bahav in avtističen obraz, ki reagira in se umika le pod pritiskom ulice.

Podporniki vladajoče stranke so prisiljeni zagotoviti določeno število glasov, volivce se pred volitvami poimensko kliče na stacionarni telefon z vprašanjem, ali bodo glasovali za stranko na oblasti, na volilni dan pa ali so že odšli volit.

To je deveto leto kontinuirane vladavine Aleksandra Vučića, med katero mu je uspelo dokončno izničiti skromne dosežke demokratične tranzicije Srbije po zrušitvi Miloševića oktobra leta 2000. Vučić od prevzema oblasti leta 2012 dalje vlada z ustvarjanjem nenehne predvolilne psihoze, dušenjem svobodnih medijev, rušenjem neodvisnih institucij in konstantno demonizacijo opozicije, vnašajoč elemente nasilja tudi v sam volilni proces.

Na primer, podporniki vladajoče stranke so prisiljeni zagotoviti določeno število glasov, volivce se pred volitvami poimensko kliče na stacionarni telefon z vprašanjem, ali bodo glasovali za stranko na oblasti, na volilni dan pa ali so že odšli volit. Ljudje v črnih džipih se vozijo mimo volišč v manjših krajih, tajnost glasovanja se krši tako, da so volivci z mobilnim telefonom primorani slikati svoj glasovalni listič, kot dokaz za koga so glasovali. Ali pa se uporablja tehnika imenovana »bolgarski voz«, pri kateri podkupljeni ali izsiljevani volivci dobivajo že izpolnjene glasovalne lističe, ki jih morajo vreči v glasovalno skrinjico itd. Vse to v funkciji zastraševanja volivcev. S tem volitve kot svobodno in zaupno izražanje politične volje volivcev ne postanejo zgolj povsem brez smisla, temveč tudi kulisa za volilno prevaro in (pre)napeta simulacija legitimnosti oblasti.

O rušenju medijskih in institucionalnih razmer v Srbiji med drugim pričata dve kredibilni mednarodni oceni. V začetku maja letos je organizacija Freedom House, ki se ukvarja z monitoringom človekovih pravic in promocijo demokracije v svetu, v svojem letnem poročilu Srbijo skupaj s Črno Goro iz statusa »delno konsolidirane demokracije« uvrstila eno kategorijo nižje, v skupino »hibridnih režimov« za katere je značilna s strani izvršne oblasti »ugrabljena država«, »zloraba oblasti in taktike strahovlade«. Srbija je prav tako aprila letos na lestvici držav z omejeno medijsko svobodo, ki jo pripravlja združenje Novinarjev brez meja, padla za tri mesta nižje in sicer na 93. mesto: tako zaradi povečane ogroženosti novinarjev v Srbiji kot tudi zaradi redkih in dolgotrajnih sodnih postopkov proti tistim, ki ogrožajo novinarsko delo (frapanten je recimo primer novinarja Milana Jovanovića, ki so mu zažgali hišo, za naročnika zločina pa obdolžili predsednika beograjske primestne občine Grocka, v kateri novinar Jovanović živi).

V »posebno medijsko vojno«, ki jo proti maloštevilnim neodvisnim medijem, med katere sodi en dnevnik (Danas) in nekaj nizkonakladnih tednikov (NIN, Vreme, Nedeljnik in Novi magazin) ter televizijska postaja brez nacionalne frekvence (N1), tako da njenega programa ne more gledati večina Srbije izven Beograda, je treba uvrstiti tudi tako imenovano skupino botov, ki jih je že pred več leti vzpostavila vladajoča stranka. Njihov cilj je vsakodnevno objavljati provladne komentarje na straneh vseh medijev, pa tudi na družbenih omrežjih in tako ustvarjati na tisoče profilov, katerih edina funkcija je, da retvitajo zaželene novice, komentarje in objave. Tako je družbeno omrežje Twitter v začetku aprila objavilo, da je zaprlo 8.668 profilov, ki so »delovali za promocijo SNS in Vučića« (working to promote Serbia’s ruling party and its leader).

Aleksandar Vučić je od leta 1993, ko je postal član Srbske radikalne stranke in se potem povzpel na mesto njenega generalnega sekretarja in tretje najpomembnejše osebe v stranki, aktivno deloval na promociji šovinistične ideje o Veliki Srbiji, ki naj bi obsegala celotno Črno Goro, Makedonijo, Bosno in Hercegovino ter večji del Hrvaške.

Na robu diktature in državljanske vojne

Smisla oropan volilni proces, podrejeni, instrumentalizirani in napadani mediji, piratsko okupiran in deplasiran virtualni prostor elektronskih medijev, vsakodnevno verbalno in medijsko nasilje, kateremu so zlasti v tabloidih podvrženi politični nasprotniki in do oblasti kritični intelektualci, neredko z zlorabo nedopustnih sredstev (objavljanje podatkov iz njihovih zdravstvenih kartotek, razkrivanje intimnih nagnjenj ali družinske zasebnosti), paktiranje s huligani, ki so do možnosti izražanja prišli ravno zaradi teh novih procesov, ko neidentificirani in zamaskirani civilisti sodelujejo skupaj s policijo v brutalnem pretepanju državljanov na protestih; z vsem tem Srbijo spreminjajo v kraj, ki ga je po nevarnosti in brezperspektivnosti mogoče primerjati z Miloševićevo Srbijo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, z državo, ki je se je borila in izgubila v vsaj treh vojnah (Hrvaška, BiH, Kosovo) in bila naposled na Meddržavnem sodišču v Haagu obsojena, da je »odgovorna, da ni naredila ničesar, da bi preprečila genocid v Srebrenici, niti da bi kaznovala storilce.«

Aleksandar Vučić je od leta 1993, ko je postal član Srbske radikalne stranke in se potem povzpel na mesto njenega generalnega sekretarja in tretje najpomembnejše osebe v stranki, aktivno deloval na promociji šovinistične ideje o Veliki Srbiji, ki bi naj bi obsegala celotno Črno Goro, Makedonijo, Bosno in Hercegovino ter večji del Hrvaške, in pošiljal na bojišče srbske prostovoljce. Leta 1995 je v skupščini Srbije v primeru mednarodne intervencije v Bosni in Hercegovine zagrozil z maščevanjem, da bodo za vsakega ubitega Srba pobili sto Muslimanov, nato pa leta 1999 med NATO intervencijo v ZRJ postal minister za informiranje v srbski vladi in bil uradni cenzor srbskega tiska, ki je deloval med bombardiranjem. Ko je bila leta 2008 ustanovljena Srbska napredna stranka, je Vučić postal njen drugi človek in se predstavljal za moderno verzijo političnega konservativca in evroentuzijasta ter kot takšen leta 2012 prevzel oblast v Srbiji, obljubljajoč ne le hitrejših evrointegracij in ekonomskega napredka, pač pa tudi rešitev kosovskega problema, enega najzapletenejših vprašanj na Balkanu.

V osmih letih na oblasti je sodeloval pri številnih pregovarjanjih s predstavniki kosovskih inštitucij, ki jih Beograd navadno imenuje »začasne«, in pristajal na to, da s tem, ko gredo Srbi v kosovsko skupščino, na sodišča ali policijo, priznavajo zakone Republike Kosovo, toda spodletel je v zgodovinski rešitvi problema, podrobnosti in zasnove katere ni nikoli javno predstavil.

Ta načrt je najverjetneje nastal po načelu razdelitve Kosova in možne izmenjave območij: štiri občine s srbsko večino na severu Kosova v zameno za dve občini z albansko večino na jugu Srbije, toda načrt ni izvršen zaradi silovitega evropskega, zlasti nemškega, nasprotovanja, saj bi s tem ustvarili precedens etničnemu razmejevanju, ki bi lahko zelo neugodno vplival najprej na prihodnost Bosne in Hercegovine ter Severne Makedonije, potencialno pa tudi na druge države v Evropi s podobnimi težavami.

Enotnost v delitvah, delitve v enotnosti

Ker je Evropska unija glede rušenja demokracije v Srbiji od začetka gledala na vladavino Aleksandra Vučića kot na benevolentno in ga imela za kooperativnega stabilokrata brez pomembnejše opozicije, se zdi, da se je njegov manevrski prostor bistveno skrčil zaradi pomanjkanja kakršnekoli alternativne rešitve za Kosovo. Po drugi strani pa, čeprav je bila srbska opozicija podvržena procesom notranjih cepitev in izgubi podpore volivcev, protesti, ki smo jim priča danes (v četrtek se je zaključil tretji po vrsti in prvi, ki je kljub sprotnim provokacijam potekal mirno), niso izšli iz ničesar posebej določenega, temveč predstavljajo kontinuiteto državljanskega upora pod Vučićem, upora, ki se je pojavil vedno, kadar je kršenje zakonov ali ogrožanje življenj naraslo.

Tako je bilo tudi z večmesečnimi državljanskimi protesti, ki so se začeli leta 2016 zaradi nezakonitega rušenja stavb v beograjski četrti Savamala oziroma s študentsko-državljanskimi protesti, ki so v nekem smislu trajali poldrugo leto, od 2018 do poletja 2020. Začeli so se pod geslom »Stop krvavim majicam« zaradi pretepa enega opozicijskih vodij Boška Stefanovića v Kruševcu, potem pa so bili preimenovani v »1 od 5 milijonov« in so nastali zaradi uzurpacije institucij, afer lažnih doktoratov nekaterih ministrov ali nasilja, ki so mu izpostavljeni novinarji in karikaturisti, pa tudi zaradi spolnega nadlegovanja delavk na občini Brus, za katerega je obtožen župan te občine.

Vsi ti primeri konkretno prikazujejo atmosfero, v kateri se izvaja vladavina naprednjakov in Aleksandra Vučića, a tudi živ odpor nepristajanja, ki pa vendarle ni ustvaril ustrezne politične platforme, da bi lahko šla na volišča in ga premagala v obstoječih, izrazito neenakih pogojih. Srbska opozicija, v nekem smislu pa tudi upirajoči se državljani, je bila v glavnem razdeljena na dva načina.

Prvi je metodološki: kako se najučinkoviteje zoperstaviti samodržcu, ki nima zadržkov pred uporabo nasilja. Večina se je odločila za bojkot nedavnih volitev 21. junija, da bi delegitimirala novo sestavo parlamenta in razgalila osamljenost Vučićeve s silo vzpostavljene politične dominacije.

Druga delitev je vrednostna oziroma ideološka. Najpreprosteje povedano, čeprav je stvarnost nekoliko bolj zapletena, je srbska opozicija razdeljena: na tisto, ki misli, da moramo še močneje in dosledneje vztrajati na močnejšem sprejemanju evropskih vrednot v Srbiji, vključno z ne le investicijskimi in privatizacijskimi programi, temveč tudi z levo-zelenimi iniciativami in gibanji, ter na tisto, ki si raje prizadeva za tradicionalno patriarhalno družinsko usmeritev in zunanjepolitične povezave z Vzhodom, najprej z Rusijo, in ki gleda na Kosovo kot na neodtujljivo srbsko ozemlje in kot na bistveni del srbske nacionalne identitete.

Od tod tudi razlike v kritiki Vučićevega režima, pa tudi občasno zatekanje k problematičnim opozicijski akcijam, zlasti klerikalne desnice, zbrane v gibanju Dveri [Vrata]. Po svoji naravi vidi desnica v fizičnih konfliktih in protinasilju pot učinkovitega odpora režimu, kar se je občasno dogajalo v preteklih letih na državljanskih protestih (npr. vdor demonstrantov v javni servis). Vendar pa obstajajo indici, da je bilo nasilje, po katerem so posegli demonstranti v prvih dveh nočeh protestov v Beogradu, podtaknjeno in da so ga izvajali pripadniki skrajne desnice (npr. gibanje Leviatan, katerega pripadniki so napadli Sergeja Trifunovića, igralca in vodjo enega izmed opozicijskih gibanj) in huligani pod zaščito policije, da bi dali Vučiću razlog in povod, da proteste označi za nasilne in fašistične, česar pa, kot vemo, ni pozabil storiti.

Državljani so pokazali, da ne bodo več samoumevno upoštevali priporočil Kriznega štaba, še manj pa osornih, prezirljivih in žaljivih ukazov o zapiranju državljanov v hiše in stanovanja ob koncu tedna.

Soočenje s prihodnostjo

Čeprav je nemogoče po samo treh protestnih večerih predvideti nadaljnji potek demonstracij – ali jih bo več, kakšna bo njihova dinamika in koliko udeležencev bodo imele, še posebej ker so danes (petek, 10. julija) sprejeti ukrepi prepovedi množičnih zbiranj, ki jih je sprejela Vlada Republike Srbije –, je očitno, da bo Vučić, navkljub superiorni dominaciji v novi sestavi parlamenta, zelo težko upravljal z državo. Vse države na svetu v začetku jeseni čaka ekonomska kriza, a tudi situacija s korono ne kaže, da se bo že umirila, medtem pa se srbski zdravstveni sistem trenutno nahaja že blizu svoje optimalne obremenjenosti.

Poleg tega so državljani pokazali, da ne bodo več samoumevno upoštevali priporočil Kriznega štaba, še manj pa osornih, prezirljivih in žaljivih ukazov o zapiranju državljanov v hiše in stanovanja ob koncu tedna ali o nenadni izselitvi študentov iz študentskih domov.

Ti protesti vsekakor ne oznanjajo padca Vučićevega režima in morda tudi ne začetka njegovega skorajšnjega padca z oblasti. Vendar pa so pokazali, da so državljani prišli pripravljeni v drugi polčas, za katerega pa ni nujno, da bo trajal novih osem let nedotakljivega Vučićevega avtoritarizma.

Z načelno kritično naravnanostjo iz Evrope, ki mora opustiti svojo iluzijo o koristnih stabilokratih, lahko morda nekje v dogledni prihodnosti vidimo konec vladavine ošabnega uzurpatorja, ki je začasno zaustavil demokratizacijo Srbije in jo preusmeril v vode neliberalnih populističnih režimov, kakršni so zlasti ti na Madžarskem, v Turčiji, Rusiji ter tudi v Sloveniji, s katerimi sicer ohranja tesne osebne in politične vezi.

Iz srbščine prevedla: Miha Poredoš in Rok Plavčak

Preberite tudi: Protestne noči na beograjskih ulicah