• English
  • Hrvatski

Srečo imam, da smo se doma vedno veliko pogovarjali. Starša sta bila prepričana, da je z mano pomembno govoriti o vsem, tudi o resnih in (takrat zame) strašljivih temah. Kot hčerka dveh sociologov sem bila zelo hitro seznanjena s koncepti svobodnega odločanja o lastnem telesu, postavljanja meja in prepoznavanja podrejenosti. Tako sem odraščala z jasnim prepričanjem o tem, da sta spolno nadlegovanje in nasilje nekaj nedopustnega. O spolnem nadlegovanju in nasilju smo se veliko pogovarjali ob filmih in knjigah, doma so mi namreč vedno dovolili gledati vse, kar sta gledala tudi starša.

Stara sem bila okrog deset, ko sem si v družbi mame in njene najboljše prijateljice ogledala film Enough, v katerem Jennifer Lopez (igralsko precej neprepričljivo) obračuna z nasilnim bivšim partnerjem in zaščiti sebe in svojo hči. Že ob ogledu filma mi je bilo razloženo, da je naloga države, da prepreči družinsko nasilje in nudi zaščito žrtvam in da to ne bi smela biti naloga glavne junakinje filma. Mamina najboljša prijateljica pa mi je (napol v šali, napol zares) pokazala nekaj udarcev, ki bi jih potrebovala v samoobrambi. Nikoli namreč ne veš, kaj se lahko zgodi, oblasti pa ni dobro preveč zaupati. Se pa v družini, ko sem bila še otrok, nikoli nismo pogovarjali o tem, ali se je komu od bližnjih kdaj kaj takega tudi osebno zgodilo. Dokler nisem bila dovolj stara, da sem se z vlakom prvič sama odpravila k starim staršem v Maribor. »Nika, ne sedi sama v kupeju. Usedi se h kakšni starejši ženski,« je bila odločna mama. Povedala mi je, da se je kot študentka ob vikendih v Maribor vračala z vlakom. Takrat je slišala številne grozljive zgodbe svojih vrstnic. Vse so vedele, kaj se dogaja na vlakih ženskam, ki sedijo same v kupeju.

Osebno me je najbolj presenetilo, ko so se s svojimi izpovedmi o spolnem nadlegovanju in nasilju name obrnile številne prijateljice in znanke. Naivno sem verjela, da v mojem najožjem socialnem krogu tovrstnih izkušenj ni, saj o tem nikoli nismo zares govorile. Motila sem se.

Po tem pogovoru nisem nikoli sedela v samotnih kupejih, sem pa na pogovor pozabila, dokler nismo z Inštitutom 8. marec začeli s kampanjo #jaztudi. Kampanja #jaztudi je nastala na pobudo Renate Šribar, Darje Zaviršek in Irene Šumi. Ugotavljale so, da kljub številčnemu mednarodnemu gibanju v Sloveniji do množičnega izjavljanja o spolnem nadlegovanju in nasilju ni prišlo spontano. Prosile so Inštitut 8. marec, da zaženemo kampanjo #jaztudi, ki pa smo se je po premisleku lotile manj senzacionalistično: v kampanji smo želeli slišati zgodbe vseh ljudi — samozaposlenih, prekarnih delavcev, študentk in upokojenk. Posameznice in posameznike smo zaprosili, da svoje pričevanje o spolnem nadlegovanju in nasilju delijo preko anonimnega obrazca ter na ta način dobili vpogled v to, kje vse in na kakšen način se spolno nadlegovanje in nasilje dogajata in kako se reproducirata. In prejeli več kot 150 pričevanj. Osebno me je najbolj presenetilo, ko so se s svojimi izpovedmi o spolnem nadlegovanju in nasilju name obrnile številne prijateljice in znanke. Naivno sem verjela, da v mojem najožjem socialnem krogu tovrstnih izkušenj ni, saj o tem nikoli nismo zares govorile. Motila sem se. Bil pa je to le še dokaz več, da sta spolno nadlegovanje in nasilje res vseprisotna.

Če v Sloveniji #metoo na spletu ni imel spontanega odmeva, pa lahko že nekaj mesecev na Instagramu spremljamo številne samonikle fenomene najrazličnejših osebnih izpovedi. Začelo se je s Srcozlomom in Delozlomom, na katerih so sledilci in sledilke preko posnetkov zaslona spletnih klepetov spregovorili o slabih delovnih pogojih in ljubezenskih težavah (ali tudi prešitju obojega). Nadaljevalo se je z Vladozlomom, Čefurozlomom, Ženozlom … Nedavno se je tem profilom pridružil še Železnicezlom, ki je bil odprt z namenom, da bi uporabniki Instagrama na njem delili pritožbe in nezgode s postaj in vlakov Slovenskih železnic. Pričakovano so se na strani najprej pojavljali bolj ali manj duhoviti zapisi o zamudah vlakov, njihovi dotrajanosti ter kakšnem neprijaznem odzivu sprevodnika ali sprevodnice.

Pričevanja na profilu Železnicezlom ne govorijo zgolj o spolnem nadlegovanju in nasilju s strani potnikov, ampak tudi s strani zaposlenih. Prav tistih posameznikov, na katere naj bi se obrnili, če bi na naši poti z vlakom naleteli na kakšno težavo.

Zelo hitro pa so začela prihajati tudi pričevanja o spolnem nadlegovanju in nasilju. Prav takšna kot tista, o katerih mi je pred več kot desetimi leti govorila mama. »Približno pol leta nazaj, večerni vlak za Ljubljano, praktično prazen. Na eni postaji pride gor en tip in se usede nasproti mene []. Se hoče nekaj pogovarjat, poskušam vljudno dat znak, na eni točki tudi naravnost povem, da meni ni do tega, da bi raje samo brala svojo knjigo. Nakar začne tip poleg mene gledat porniče in me božat po nogi. Jaz rahlo zmrznem, nikoli se mi še ni zgodilo kaj takega in rečem, da naj neha. […] Ne neha in mi blokira pot.« Tako izpoveduje eden od zapisov na Železnicezlomu in dokazuje, da so opozorila, ki si jih zlasti ženske predajamo iz generacije v generacijo, še vedno aktualna. Spolno nadlegovanje in nasilje sta na vlakih še vedno prisotna in očitno pogosta.

Pričevanja na profilu Železnicezlom pa ne govorijo zgolj o spolnem nadlegovanju in nasilju s strani potnikov, ampak tudi s strani zaposlenih. Prav tistih posameznikov, na katere naj bi se obrnili, če bi na naši poti z vlakom naleteli na kakšno težavo. Ker so izpovedi anonimne, ne moremo biti prepričani, od kod prihajajo žrtve, kakšna sta njihova starost ali poklic. Kar pa lahko z gotovostjo trdim, je, da si vse izpovedi delijo mesto skupnega solidarnega izjavljanja. Profil Železnicezlom je presegel individualno izkušnjo oseb.

Pred kratkim sem o fenomenu Železnicezloma razlagala tudi svojima sodelavki in sodelavcu. Prebrala sem jima nekaj izpovedi. Pozneje sta priznala, da sta oba na kakšni vožnji z vlakom že doživela razkazovanje. To se jima je zdelo kot nekaj »normalnega«, kot samoumevni del potovanja z vlakom, kot zamude. Temu se lahko izogneš zgolj tako, da se naučiš najrazličnejših praks izmikanja. »Sam sem na primer moškemu, ki se je pred mano samozadovoljeval, rekel, da moram nekaj nujno preveriti, in se hitro umaknil iz prostora,« mi je razložil kolega.

Eno od številnih pričevanj na Železnicezlomu.

O spolnem nadlegovanju in nasilju v javnem prevozu pa govorijo tudi pričevanja, ki smo jih že prejeli v okviru kampanje #jaztudi. »V času osnovne šole sem se v glasbeno šolo vozila z vlakom. Pogosto je v vagon vstopil moški, se nekako prerinil na sedež nasproti mene, se usedel in se s svojimi koleni dotikal mojih. Nič več kot to, a počutila sem se ujeto, preganjano, napadeno, pa tudi negotovo, saj ni nihče od ostalih sopotnikov opazil, da bi bilo kaj narobe. Nisem se premaknila ali zapustila sedeža, saj z vlaka tako ali tako nisem mogla in lahko bi mi sledil kamorkoli, tudi na manj obljudena mesta. Nisem si želela biti kjerkoli sama z njim. Nekoč se je žal ravno to zgodilo. Na poti iz glasbene šole domov sem sedela v praznem delu vlaka. Prišel je, a se ni usedel nasproti mene, temveč v naslednjo vrsto, na sedež na nasprotni strani vagona. Potem se je ulegel, odpel razporek na hlačah in izvlekel spolovilo.« Pravzaprav skoraj vsako deseto pričevanje kampanje #jaztudi izhaja iz izkušnje javnega prevoza. Največ pričevanj govori o razkazovanju, nekaj o verbalnem nasilju in dve o posilstvu.

Zaposleni na Slovenskih železnicah in stalni potniki pogosto vedo za storilce spolnega nadlegovanja in nasilja, na vlakih pa jih pogosto prepoznajo tudi žrtve.

Podobni so si tudi odzivi okolice, ki so ga bile deležne pričevalke. Izpovedi kampanje #jaztudi opozarjajo na ignoranco bližnjih, ki so bili priče spolnemu nadlegovanju in nasilju. »Od takrat dalje se spomnim le tega, kako sem hodila iz lokala in jutra, ko sem se z bolečino v glavi zbudila v neznanem stanovanju z dvema neznancema. Ki sta me izkoristila. V sramu sem ju prosila, da me peljeta domov. In to sta naredila. Na kamerah v lokalu se, jasno, nič ne vidi. Prič ni. Vsaj niso bile trezne, kot pravijo. Nekateri so mi rekli, da sem si to zaslužila. Ker je pač zgledalo, da se ne zabavam. Ostali so bili tiho in poslušali. Nihče pa se ni postavil zame. Kar je bolelo še najbolj.« V skoraj polovici pričevanj, zbranih v okviru kampanje #jaztudi, se je okolica na spolno nadlegovanje in nasilje odzvala z molkom. Četrtina pričevanj govori o obsojanju žrtve, samo 15 % pa o podpori. Pričevanje o spolnem nadlegovanju sprevodnika na Instagram profilu Železnicezlom nakazuje podoben vzorec: »Ja, punce tvoje starosti ne bi smele same hoditi v temi. Dude, ravnokar si me hotu faking zažvalit, ne mi o tem, k sm prišla domov, sm napisala pismo na firmo in je gospod seveda vse zanikal, ampak sem dobila informacijo, da to ni bilo prvič.« To pričevanje jasno nakazuje, da zaposleni na Slovenskih železnicah in stalni potniki pogosto vedo za storilce spolnega nadlegovanja in nasilja, na vlakih pa jih pogosto prepoznajo tudi žrtve.

Poveden je tudi odziv Slovenskih železnic. Na opozorila na profilu Železnicezlom se Slovenske železnice ne odzivajo. Administratorji profila Železnicezlom opozarjajo, da komentarje z opozorili brišejo, pričevanja žrtev pa so jih celo tako zmotila, da so dosegli začasno blokado profila Železnicezlom.

Izpovedi kampanje #jaztudi in pričevanja na profilu Železnicezlom na srečo govorijo tudi o solidarnosti in zavezništvu. Nakazujejo na to, kako pomembno je, da ne molčimo ali pogledamo stran: žrtev je treba zaščititi in opozoriti na nesprejemljivost vsakršnega spolnega nadlegovanja ali nasilja. Takšna individualna dejanja solidarnosti in pomoči so sestavni del prizadevanj za enakopravnejšo družbo. Ena izmed oseb na primer zapiše: »Ko je prišel vlak, je stopila do mene in mi potiho rekla, če se lahko usedem zraven nje, ker noče, da jo nadleguje še na vlaku. Itak na vlaku zložimo vse vrečke, torbice in jopice, kar smo jih premogle, na sedeže, pa še vseeno se je gospod hotel kar zriniti zraven, na koncu je odšel težit nekomu drugemu, ampak morala zgodbe je, da prosim vprašajte za pomoč neznance, če jo potrebujete. Skupaj smo močnejši!«

Vse odgovornosti za odpravo spolnega nadlegovanja in nasilja ne smemo preložiti na posameznike in njihovo omejeno delovanje.

Kot družba moramo nehati molčati o spolnem nasilju, aktivno in konsistentno opozarjati nanj ter zaščititi žrtve. Ne glede na to, kako pozabljiv je bil slab akcijski film z Jennifer Lopez v glavni vlogi, je lekcija, ki jo lahko iz njega potegnemo še kako relevantna in močna. Vse odgovornosti za odpravo spolnega nadlegovanja in nasilja ne smemo preložiti na posameznike in njihovo omejeno delovanje, na prijaznost neznancev, dobrohotna materinska opozorila in srečo. Z nadlegovanjem in nasiljem se moramo kot družba spoprijeti tudi na strukturni ravni: tako na ravni institucij, v katerih se kljub opozorilom spolno nadlegovanje in nasilje dogajata in reproducirata naprej, kot tudi na ravni zakonodaje.

Je lahko v državi, ki ima v zakonih zapisano, da gre za posilstvo le, če je do dejanja prišlo z nasiljem ali grožnjo, torej prisilo, sploh drugače, kot da sta spolno nadlegovanje in nasilje vseprisotna in pogosta?

Zakonodaja trenutno predvideva, da smo vsi ves čas, vse do trenutka, ko se temu upremo, pripravljeni imeti spolne odnose. Povedano drugače: vse potnice na vlaku zgolj čakajo, da se jim približa kakšen potnik in jim v uporabo ponudi svoje spolovilo. Spolnega odnosa glede na naše zakone nočejo samo takrat, ko se temu uprejo s silo. Trenutna zakonodaja ima ob tem tudi čisto konkretne negativne posledice. Od žrtev zahteva aktivno upiranje, čeprav se te zelo pogosto ne zmorejo upreti, saj fizično in psihološko ohromijo ali pa bi morebitno upiranje celo pomenilo še hujše fizične posledice in nevarnost zanje.

Če se torej žrtev ne upira, posiljevalcu pa ni treba uporabiti sile, tako dejanje v slovenskem pravu ni kvalificirano kot posilstvo. Tožilstva morajo zato v primerih, ko se žrtve niso mogle fizično upreti, primere zavreči.

Raziskave kažejo, da kar 70 odstotkov žrtev ob posilstvu zaradi strahu, šoka in nemoči otrpne.

Medtem v družbi obstaja jasen konsenz, da potrebujemo redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, saj nam je jasno, da je za vsak spolni odnos potreben predhodni pristanek obeh oseb. S spremembo zakonodaje po modelu »samo ja pomeni ja«, ki temelji na predhodno izraženem pristanku, na načelni, konceptualni ravni sporočamo, da je telo vsake osebe absolutno nedotakljivo brez njenega predhodnega pristanka. Samo model »ja pomeni ja« neposredno ščiti žrtve, s svojo definicijo posilstva osvetljuje storilca in njegovo dejanje ter žrtvam odvzema občutke krivde, da se niso upirale dovolj in da so za nasilje torej krive same. Namesto da žrtev dokazuje, da se je upirala, mora storilec dokazati, da je pridobil njen pristanek. Raziskave namreč kažejo, da kar 70 odstotkov žrtev ob posilstvu zaradi strahu, šoka in nemoči otrpne. Številne tako niso sposobne govoriti in se storilcu fizično upreti. Takšnim žrtvam optimalno zaščito nudi samo model »ja pomeni ja«. Z drugimi zakonodajnimi rešitvami se lahko ponovno ponovi primer koprskega sodišča.

Zadnjič sem se zalotila, da sem prijateljico, ki se je z nekega sestanka domov vračala z vlakom, prosila, naj se mi javi, ko pride domov, in da naj pazi s kom sedi v vagonu. V mislih so mi odzvanjala pričevanja, zbrana na profilu Železnicezlom, kot so verjetno mami v glavi odzvanjale izpovedi njenih kolegic. Generacije se menjajo, spolno nadlegovanje in nasilje pa ostajata zakoreninjena v naši družbi. Zdaj je čas, da v te vzorce posežemo tudi z (zakonodajno) oblastjo. Z redefinicijo kaznivega dejanja posilstva bomo končno dobili sporočilo, da bo na institucionalni ravni storila vse, da ga izniči. Karkoli drugega bi bilo žal samo gledanje stran in čakanje na nove zlome.