“Zahodni” volunturizem na balkanski poti

V zimi 2018/19 sem preživel tri mesece v Veliki Kladuši, ki se nahaja na bosansko-hercegovski strani meje s Hrvaško. Deloval sem znotraj SOS Team Kladuša in No Name Kitchen kolektivov, kjer smo beležili policijsko nasilje in organizirali prehrano, zdravila, obleke ter pomagali z informacijami, ki so jih ljudje na poti potrebovali. Menim, da je bilo delo, ki smo ga opravljali potrebno, a se je kljub temu zapletalo v mnoga nasprotja; ko sem našo prakso gledal iz vidika dobrobiti ljudi na poti, preko kritike gole humanitarnosti in z jemanjem v obzir mnenja lokalnih prebivalcev, zgodovino BiH in makropolitično situacijo. Potreba po članku izhaja še posebej iz izražene frustracije lokalnih prebivalcev in aktivistov v BiH glede nerazumevanja in neupoštevanja zahodnih humanitarnih delavcev, prostovoljcev in aktivistov do političnih, zgodovinskih, kulturnih in socialnih razmer znotraj katerih ti delujejo. Zaradi tega sem poklical sarajevsko novinarko in aktivistko Nidžaro Ahmetaševid, da mi pomaga situacijo nekoliko razjasniti.

Balkanizacija Evrope, ne evropeizacija Balkana!

Če hočemo danes politično govoriti o migracijah, moramo govoriti o antiimperializmu in anti(neo)kolonializmu. Živimo znotraj planetarne razdelitve bogastva in moči, ki ni nujna in ki ni od vekomaj. Kolonialni imperiji seveda niso domena samo zahodnega sveta in prav v kontekstu Balkana in Otomanskega cesarstva je to očitno. In čeprav končujemo dobo pax americane, kjer hegemonija izvira iz severnega evroatlantskega prostora, bo ta gotovo še nekaj časa brcala, še posebej v post-jugoslovanskih prostorih. Specifika našega imperija je, za razliko od prejšnjih, kapitalizem, v kakršni koli že pozni obliki. V tem kontekstu niso samo vojne razlog, zakaj ljudje odhajajo, temveč je potrebno govoriti tudi o vlogi imperialno vodenih mednarodnih in nadnarodnih institucij pri vzpostavljanju zapora revščine iz katerega ljudje odhajajo po boljše življenje. Prav tako naš evroatlantski imperij ni to samo v vojaškem in materialnem smislu, ampak gre tudi za njegove ideje, soft-power, ki so njegov glavni izvozni produkt, kar se med drugim pokaže v prenekaterem razočaranju migrantov ob prihodu na željene destinacije, kjer naj bi to boljše življenje bilo tudi za njih. Pa velikokrat ni. Eksternalizacija mej Trdnjave Evropa je eden izmed načinov, kako ljudem preprečiti, da jim pot v Evropo uspe. Gre za prestavljanje nadzora in mejnih mehanizmov zunaj samih članic EU na države, in tisto kar ostane po njihovem uničenju s strani imperija (kot na primer v Libiji), od Severne Afrike do Balkana.

In Balkan je tampon cona tega imperija. Od janičarjev do hrvaških policajev, za enega ali drugega gospodarja, Habsburgi, Ogri, Otomani in danes EU ter NATO. In te ideje blagostanja, ta prej omenjeni imperialni soft-power producira nek »ne še Evropa« občutek, ki ga lokalci internaliziramo, še bolj pa je prisoten pri »evropejcih«, ki pridejo na Balkan delovati. Gre za reprodukcijo orientalizma do tega prostora. To je tudi jasno v rabi besede balkanizacija, ki označuje proces teritorialne, ponavadi nasilne politične fragmentacije. Ta diskurz nadaljuje bogato tradicijo rimskega imperija, ki je prav na balkanu izpilil tehniko »divide et impera«.

Ob tem nagrmadenem kopičenju slabosti je potrebna druga drža. V njej hodi lik barbarogenija, o katerem piše Ljubomir Micid, protagonist avantgardnega krožka Zenit v dvajsetih letih 20. stoletja. »Balkanizacija evrope in ne evropeizacija balkana! Decivilizator barbarogenij tuli v gorati balkan!«. Ta patos vzame za svoje politično izhodišče tudi Andrej Grubačid v svoji knjigi Don’t Mourn, Balkanize, za vznik protihlapčevskega, samoživega političnega prostora, kjer je samobitnost videna kot nasprotje zaplankanosti nacionalizmov. V tej luči bi hotel gledati tudi ta članek. Torej kako na tem našem polotoku ne kupiti izbire med liberalno servilnostjo kompradorskih politikov na eni in razpihovanjem sovraštva etnopodjetnikov na drugi strani istega kovanca.

Volunturizem in hollidarity

Zanima me torej vprašanje tujega, še posebej »zahodnega« prostovoljstva in aktivizma glede migracij na balkanski migracijski poti, konkretkno v Bosni in Hercegovini. Dva pojma s katerim ReflActionist Collective kritično opisuje svoje aktivistično delovanje po balkanski ruti iz bele nemške pozicije, sta volunturizem in hollidarity. Volunturizem, torej prostovoljstvo in turizem, opisuje kakršno koli prostovoljno delo, ali še boljše povedano, dobrodelnost, ki je del prostočasnega potovanja popotnikov. olunturizem opisuje v tem kontekstu ljudi iz globalnega severa ali kapitalističnega centra, ki za počitnice hodijo na manj priviligirane svetovne prostore za pridobitev izkušnje drugosti preko izvajanja različnih del in dejavnosti za dobro lokalnih skupnostih.

Poleg perverzije paternalizma, s katero je ta dejavnost ponavadi spremljana, je to na svetovnem nivoju resna industrija s sistemskimi učinki, ki odraža in sodeluje pri strukturnih neenakostih globalne razporeditve bogastva in moči. To še toliko bolj velja za humanitarnost plačanih humanitarnih delavcev in njihovih mednarodnih organizacij. Imperij najprej pošlje bombe, potem pa preko humanitarnih organizacij vzpostavi taborišča in pošilja pomoč, s čemer vzpostavlja odvisnost in nadzor. Nasprotja se prestavijo višje v organizacijsko strukturo in niso več vprašanja lastne politične ideologije in etike, temveč postanejo omejene možnosti glede na pogoje financiranja, misije organizacije ali pa so izkušena kot ukazi.

S pojmom holidarity (holiday + solidarity) lahko vzpostavimo razliko do volunturizma. Temu primerno je rahlo bolj niansiran fenomen, saj v kontekstu migracij pomeni solidarnost kot egalitarno politično dejavnost in kot enega izmed odgovorov na geslo protirasističnega gibanja »Kako je tvoja osvoboditev zvezana z mojo?«. V tem oziru solidarnost predstavlja nekaj drugega kot prostovoljna dobrodelnost in humanitarnost. Pojem holidarity izpostavlja probleme, ki izvirajo iz počitniškega padalstva do neke mere politično ozaveščenih aktivistov, ki odhajajo izven svojega okolja delovati politično, kar pomeni, da v obzir jemljejo obstoječa razmerja moči in poskušajo preko svojega »humanitarizma« na njih vplivati; za razliko od golega prostovoljstva oziroma volunturizma, ki znotraj statusa quo išče načine zadovoljevanja osnovnih človeških potreb. Čeprav s tem (mnogokrat nevede) poglabljajo agendo imperija.

Razlika v pristopih se na primer vidi ob kriminalizirani humanitarnosti. Ista dejavnost, na primer prinašanje hrane ljudem v stiski, je lahko način nadzora ali osvoboditve. In prav pri razdeljevanju hrane, oziroma vzpostavitvi prostorov, kjer bi se to lahko redno počelo ter za to vključujočih koordinacijah in bitkah med oblastmi, humanitarnimi organizacijami, aktivističnimi skupinami, lokalnim prebivalstvom in ljudmi na poti, se to dobro vidi. Aktivisti bodo seveda hrano dali, kjer je ta potrebna, a bodo načine skušali prilagoditi temu, da ta dejavnost služi ljudem na poti. Tako da ostanejo na poti. Ti načini prej ali slej postanejo kriminalizirani ali drugače onemogočeni. Medtem ko je pri prostovoljstvu mnogokrat razdeljevanje hrane način identifikacije populacije, njeno vezanje na nek prostor in izguba njene svobode. Torej gre za kontekst. A zahodni »holidaristi« se pogosto prav v tem kontekstu izgubijo, saj na primer delajo vse za ljudi na poti, medtem ko pohodijo lokalno prebivalstvo, ki mnogokrat počne več »za stvar« in pa tudi samo ni v zavidljivi situaciji. Tako kljub razliki med samima akterjema, torej prvo prostovoljca turista in drugo počitniške aktivistke, oboji radi zapadejo v take ali drugačne oblike orientalizma.

A to ni nič novega.

Par vinjet iz zgodovine zahodnega dobrodelja na Balkanu

Maria Todorova opisuje, kako je bil sam pojem turizem skovan prav v popotovanjih na Balkan, kamor so vkulturirani zahodni Evropejci in kasneje Američani hodili iskat zibeljke svoje civilizacije. Zgodilo se je, ko je Grčija zamenjala Italijo kot destinacijo za The Grand Tour, po sorazmernem zaprtju zahodne Evrope zaradi revolucionarnih vrenj in napoleonskih vojn.

Todorova tudi piše, kako so bili sredi 19. stoletja v javnosti popularni zapisi britanskih popotnikov prežeti s političnimi stališči njihovih avtorjev, ki pa se pravzaprav niso dosti razlikovala od stališč uradne politike. Čeprav so si takšna potovanja takrat lahko privoščili večinoma pripadniki višjih razredov in so tudi sami velikokrat bili aktivni proponenti civilizacionizma, pa naj so bili mladi po šolanju, diplomati ali pisatelji, lahko danes zaznamo podobno psihologijo (čeprav popotovanje na Balkan nima več istega statusa) v volunturitističnih ali novinarskih poročilih, ki objokujejo to grozo človeštva in bedo migracij, kjer nezavedno reproducirajo podoben civilizacijsko superioren diskurz, ki temelji na pasivizaciji in govoru o žrtvah, nezmožnih krojiti svojo usodo. Pa naj gre za migrante ali lokalce.

Prav tako je bil Balkan viden kot vadbišče za novopečene diplomate, da se izurijo, preden jih pošljejo na »pravi Orient«. V podobnem oziru lahko morda danes gledamo na karierizem znotraj mednarodnih humanitarnih organizacij. Saj je v pozni kapitalistični ureditvi menedžer zamenjal kapitalista ali državnika kot figuro moči. Za menedžerja pa je organizacija vselej organizacija, naj gre za humanitarno organizacijo, profitno podjetje ali javno ustanovo.

Obrat v za našo temo bolj preslikljive dejavnosti lahko vidimo v Todorinem opisu dveh britank Georgine Mackenzie in Adeline Irby na sredi 19. stoletja, ki sta na javnih predavanjih na domačih tleh predstavljali mučni položaj podjarmljenih Slovanov na Balkanu in kasneje ustanovili tudi pravoslavno šolo za deklice v Sarajevu. Podobno kot se ta članek poiskuša prebijat skozi plasti diskurza razvoja, napredka in ustrezajoče superiornosti, tako sta se onidve prebili skozi olajševalna pojasnila otomanskih uradnikov, saj sta neomajno verjeli prav v te tri diskurze v relaciji do Slovanov na Balkanu. Irbyjeva je namreč v Bosancih našla smisel, se mu predala in postala neomajna zagovornica. Čeprav je verjela, da bodo vselej ostali polbarbari.

V današnjem času sta volunturizem in holidarity lahko razumljena tudi kot kompenzacija za politično delovanje v domačem prostoru, tako kot je v 19. stoletju nek anglež opozoril na sposobnosti nekaterih svojih sonarodnjakov: »Svojo vest rešujemo pogube, ker smo zanemarili neslikovite reveže na vzhodnem koncu Londona, tako, da pokažemo zanimanje za slikovite reveže na vzhodnem koncu Evrope.« Ob tem je morda dobro dodati pripombo prijateljice, ki je izvorno iz Sarajeva, in ki pravi: »Aj, da ja idem voluntirat u Francusku za beskučnike. Dodjemo tamo, otvorimo NGO, skupljamo donacije, i tako.«

Pogovor z Niđaro Ahmetašević

Ko sem deloval na balkanski poti sem nevede zapadel v lapsuse, ki morda niso tako drugačni od odnosa turistov med 17. in 19. stoletjem do Balkana. Na srečo je bil tam Pixi, dolgoletni neodvisni prostovoljec balkanske rute, ki je rad ponavljal refren: »Western volunteers coming here and trying to save the world. White middle class motherfuckers!«. Vzemimo ta refren za izhodišče pogovora. Kaj praviš na to?

Tudi sama sem bila del tega, na primer v Grčiji, čeprav nisem nikoli verjela, da rešujem svet ali da ga sploh lahko rešim. Če pa govorimo znotraj BiH, mi je delovanje nekega Nemca prva stvar na katero v tem oziru pomislim. Njegovo ekipo prostovoljcev je obast izgnana iz kampa v Vučjaku. In veš, da jaz ne podpiram tukajšnje oblasti, ampak kasneje smo odkrili, da so prostovoljci naredili veliko škodo ljudem v gibanju in je bila oblast primorana narediti, kar je naredila. In kaj zdaj on dela? Vrnil se je v Bosno in rešuje svet. Vozi se z avtom naokoli in kogar koli vidi, za katerega misli, da potrebuje pomoč, jih distribuira, se z njimi fotografira in na podlagi tega išče donacije. Najpogosteje so to prav Bosanci. Trenutno se je postavil v pozicijo boga. Torej, jaz sem vsemogočen, belec, imam denar iz Nemčije in jaz lahko rešim vse. Kar počne, niti ni tako slabo, ampak način na katerega to počne … in podobno je tudi pri ostalih … ko greš ti na teren, so pogosto ženske tiste, ki opravljajo dejansko delo, moške pa vidiš in slišiš. On je tipični primer tega, patriarhat v gibanju.

Kakšno škodo so prostovoljci naredili in zakaj so jih oblasti umaknile?

Najprej so govorili, da so vsi zdravniki, a niso bili vsi zdravniki. Ljudi so zdravili in jim dajali zdravila. To je, kot da jaz odprem ambulanto in te zdaj tukaj zdravim. To, da je nekdo begunec in da je v težki situaciji, mi ne da pravice, da se igram z njegovim življenjem … Dajali so jim antibiotike, antiepileptike in druge zadeve, ki jih lahko samo zdravnik predpiše. Med temi zdravili so bila tudi zdravila s pretečenim rokom trajanja. Ne vem, če je to pomoč. To je praktično ogrožanje življenja.

Vzpostavili so medicinsko ekipo, brez kakršnega koli dovoljenje za delo, brez kakršnega koli nadzora. V glavnem nobeden od njih ni imel dovoljenja za izvajanje medicinskih posegov na ozemlju Bosne in Hercegovine. Niti niso izvajali postulatov te profesije, torej dokazovanja, da ne ogrožajo življenja ljudi. Jaz sem prepričana, da so prišli z najboljšim namenom. In to je ta problem. Vsi ravnamo na ta način. Mi pozabljamo odgovornost. Ljudje pridejo reševati svet in zajebejo. In ne glede na to, kaj si mislim o tej državi, mi moramo imeti nek pregled.

Ob tem naletimo na vprašanje nadzora, ki se ga bomo lotili postrani, iz vidika prihoda solidarnih in humanitarnih struktur na prostor, kjer se zadržujejo ljudje na poti.

Če na veliko posplošimo, lahko rečemo, da ko se popularizira neka migracijska pot in ko ta naleti na polprepustno državno mejo, se začnejo ljudje zadrževati tam dlje časa. Vsaj v BiH je ponavadi to pomenilo in v veliko prostorih to še vedno pomeni, da domačini stopijo v direktno soildarnost. Naslednji prispejo tuji aktivisti in neodvisni prostovoljci in nazadnje velike mednarodne organizacije. Vsaj tako se je zgodilo v Veliki Kladuši.

Po mojih izkušnjah je ob razvoju prihoda omenjenih različnih akterjev, idealno vodilo, da se ne vzpostavi neokolonialni nexus kontrole in skrbi. Torej, da se ne eksternalizira meja EU preko prisotnosti Evropskih agencij, kot na primer FRONTEX (npr. v Albaniji) ali pa financiranja represivnih inštitucij gostiteljske države, ki jih izvaja EU. Obenem pa, da se ne prenese te odgovornosti na BiH, oziroma še slabše, da te odgovornosti ne prevzamejo organizacije, ki niso odgovorne državljanom BiH, kot na primer IOM, ki preko mehanizmov financiranja EU, zopet postane orodje eksternalizacije mej EU. To idealno pomeni, boriti se za odprte meje in v vmesnem času podpirati avtonomne lokalne strukture, ki so v solidarnosti z ljudmi na poti.

boriti se za odprte meje in v vmesnem času podpirati avtonomne lokalne strukture, ki so v solidarnosti z ljudmi na poti.

Če se vrnemo k naši shematski genealogiji. Na lokalcie ponavadi prvi upadejo tako imenovani No border aktivisti, ki lahko izvajajo direktno solidarnost z ljudmi na poti, ker niso vezani za kontrolo in počasnost, ki je ali preko zakona ali notranjih pravil velikih organizacij vezana na mejni režim. V nekaterih primerih se ti aktivisti odločijo, da bodo ostali dlje časa. Ampak da lahko ostanejo, ne smejo več delati po puritanskih anarho principih, ker jih začne nadzirati lokalna oblast. In nekateri začnejo počasi vzpostavljati nevladne organizacije (NVO). Z nevladno organizacijo pa morajo začeti sledit zakonom države, se registrirati, vložiti trud v birokracijo in usmeriti donacije v ohranjanje prisotnosti ter s tem povezane stroške. Kakšni začnejo s tem procesom postajati sami sebi namen in se začenjajo vpenjati v nexus kontrole in skrbi, za razliko od No borderjev, ki pridejo in gredo glede na potrebe in zmožnosti. Dejstvo konstantnega odhajanja No border aktivistov, čeprav služi mreženju in razumevanju širše situacije, onemogoča vzpostavljanje trajnejših struktur, ki so nujne za razumevanje in delovanje v lokalni situaciji. Velikokrat za no border fenomenom stoji geopolitična razredna pozicija, na primer Nemci, ki pridobivajo socialno pomoč ali študenti iz Nizozemske, ki si lahko privoščijo aktivizem na Balkanu. Ali pa Slovenci.

Ja, ampak na primer v Grčiji so No border lokalni ljudje. Jaz sicer moram delati v službi in ne morem biti cel čas na terenu, ampak še vedno veliko lažje uveljavljam ta princip, kot ti iz tujine, ki ti nič ni jasno.

Kako pa ti vidiš IOM?

Razvijam strah do te organizacije in vsega kar počnejo. Ker poskušam slediti temu, kar počnejo in meni se zdi, da je IOM organizacija, katere naloga je, da izpolnjuje želje EU v tem, da pomaga pri zapiranju meja. Njen mandat je namreč dokaj nejasen. Zelo so blizu obveščevalskim službam. Jaz sem bila žrtev tega, kar bi se v kateri koli drugi situaciji dojelo kot napad na medije in branilke človekovih pravic. In to od vodstva IOM za zahodni Balkan. Javno je napadel novinarko. In to gre veliko dlje od javnih napadov. Na primer v Tuzli govorijo lokalnim prostovoljcem, da naj ne sodelujejo z Sarajevskimi aktivisti. Isto govorijo tudi tujim prosotovljcem. Vse ljudi, ki so vstopili v takšno delo zaradi No border ali drugih aktivističnih principov, oni mečejo ven.

Govorim o ljudeh ki so del gibanja Grassroots ali so v nevladnih organizacijah in h katerim IOM pristopa, da bi sodeloval z njimi. Na primer zdaj v Tuzli. Večina lokalnih ali tujih skupin, ki niso zares organizacije, in ki so aktivne, sodelujejo ali z IOM ali DRC ali UNHCR. To je kdaj zelo tesno sodelovanje, ki se vrti okoli prejemanja materialne in druge vrste pomoči pri delu. In s tem te skupine postanejo sodelavci velikih organizacij, saj ko pride v igro denar, to ni več vprašanje prijateljstva ali solidarnosti. Začnejo delat za njih. Isti poskus se je zgodil v Sarajevu. Šele zdaj lahko razumem, kaj se je dogajalo med nami in tujimi prostovoljci. Zelo so se vmešale velike organizacije, ki so želele izvleči aktiviste iz dejavnosti. Obstaja celo izjava Petra Van der Auweraertiza iz IOM, ki pravi, da ljudje v Sarajevu niso prostovoljci, ampak aktivisti, ki zagovarjajo odprte meje, kar njim predstavlja problem. Na primer zdaj v Tuzli, so ljudje iz IOM rekli lokalnim prostovoljcem, da naj ne sodelujejo z nami iz Sarajeva, ker mi pošiljamo poročila o stanju človekovih pravic izven Bosne in Hercegovine. Jaz ne morem verjeti, da jim je to rečeno. Ampak mi moramo pošiljati poročila o stanju človekovih pravic!

Še ena stvar o IOM, oni so trenutno največji medijski donator v BiH. Pokrivajo vse. Od kmetijstva do prostovoljnega darovanja krvi do beguncev. Trenutno delajo vse. Na različne načine so vključeni zelo globoko. Edina sfera, ki ji ne namenjajo financ, tako kot večina ostalih donatorjev, vezanih za Ameriko ali EU, so človekove pravice. Trenutno ni v BiH niti ene organizacije, katere fokus so izključno človekove pravice. Ljudem, ki so vseeno poskušali izvajati monitoring v kampih, pa ni bil dovoljen vstop vanje kemp. Nekateri so tudi po šestkrat poskušali vstopiti. In počasi se takšni poskusi ugašajo, ker ni nobenega, ki bi jih financiral.

Zdaj se v Tuzli odpirajo varne hiše, čeprav to sploh niso varne hiše. IOM jih plačuje, malo jim da tega, malo onega. In v tem trenutku, ti začneš delati za njih. To je tudi prejšnji Medicine sans frontier (v nadaljevanju MSF) počel. V Veliki Kladuši so tuji prostovoljci predstavljali brezplačno delovno silo za MSF. To ni ok. To je MSF delal tudi v Srbiji. Jaz tebi dam, da deliš moje deke, sebi pa vpišem, da sem izvajal to aktivnost. Pravzaprav sem te pa brezplačno vpregel. In ti na to voljno pristaneš, brez da zares vidiš, kaj se dogaja. Vzameš deke, čevlje, hrano, kar koli, samo daj, daj, daj. In s tem zavržeš no border princip. No border princip ni, da ti daš spodnje perilo in nogavice. Princip je, da se borimo za odprte meje skupaj z ljudmi na poti. In jaz jim bom pomagala, jim bom prinesla čevlje in nogavice. Ampak meni čevlji in nogavice niso fokus. Meni je fokus poročilo o kršenju njihovih človekovih pravic. In da sem na mejah ob njih prisotna s svojim telesom. Mislim, da več narediš s tem, ko pišeš o tem, da vedno izvajaš pritisk. Mi z distribucijo držimo meje zaprte, in to tudi hočejo mednarodne organizacije. Če sem na primer prostovoljka v Veliki Kladuši že drugo leto in delim čevlje in ostalo, kako sem s tem pripomogla k odpiranju mej? Potrebno je odpirat temo, zakaj se je ta človek znašel brez čevljev v Veliki Kladuši. In jaz samo delim te čevlje, ki jih oni vržejo stran. In s tem je ogromno smeti. In seveda je potrebna distribucija, ampak če ob tem ne govorimo, zakaj on nima čevljev, sem samo pomagala, da je ta meja še vedno tukaj.

Pri distribuciji je ključno tudi, kaj se razpečuje. Pomembne so stvari, ki ljudem pomagajo pri prečkanju meje. Stvari, ki jih ne morejo dobit od navadnih humanitarnih organizacij. Namen je namreč vkodiran materialno v sami stvari. Težka odeja te sili ostati, nahrbtnik ali spalna vreča pa premikati. In v tem oziru, bi rekel, da takšna distribucija dejansko pomaga pri prečkanju mej, ker brez te opreme je veliko težje.

Kaj bi po tvoje, poleg distribucije, morali početi volonturisti in holidarnostniki v BiH?

Če si prišel sem, najdi lokalno skupino in jim bodi v podporo. Ker mi ne kršimo zakona s tem, da jim dajamo čevlje, ti pa morda ga. In gremo skupaj izvajati border monitoring. Zakaj noben Bosanec ali Bosanka ne piše border violence monitoring poročila? Mogoče nismo dovolj inteligentni? Zakaj vsi ti domačini, ki so aktivni vsakodnevno v Bihadu ali Veliki Kladuši, zakaj oni ne izvajajo tega? Zakaj so zvedeni na nekoga, ki samo prinaša stvari in distribuira? Zakaj ne greš do njih, zakaj se jih ne vključuje v nič drugega?

In zakaj v dveh letih nisi dojel, kaj je v Veliki Kladuši problem? Da od maja 2018 občinska oblast v Veliki Kladuši ne deluje. Morda domačini nočejo javno govoriti o teh zadevah, ampak zakaj tuji prosotovoljci ne pomagajo meni in drugim v Veliki Kladuši, da se borimo proti človeku, ki je vojni zločinec in sedi na oblasti v občini, in ne naredi nič za tisoče ljudi na poti, ki so tam ogroženi in katerih človekove pravice so dnevno kršene. Zakaj skupaj ne govorimo vojnih zločincih v Veliki Kladuši?

Ker nam je bilo že od koga rečeno, da bratomorne vojne ne bomo mogli razumeti in da naj se tudi iz spoštovanja ne vmeševamo v to, če hočemo tam normalno delovati.

Morda se ljudje v Kladuši bojijo o tem govoriti javno ali z vami, ampak zakaj ne vprašate koga iz BiH, ki ni iz Velike Kladuše? Dajte, povežite se z nami. Mogoče se motim, ampak ko sem jaz šla v Grčijo, sem iskala Grke. Ko bi na primer Grki ugotovili, da nekdo daje pretečena zdravila, kot na primer tuji prostovoljci v Vučjaku, bi anarhisti prišli in razbili sceno. A ni tko? To bi se rešilo s silo.

Zato mi je všeč to besedilo od Nemcev. Pridite sem in vprašajte lokalce, kako, in bomo potem skupaj. Ti moraš iz Ljubljane delati pritisk. Vi ste ugotovili, da je problem pri vas, nam je pa potrebna samo podpora. In mi moramo skupaj gurati v neko smer. Seveda, vsak na svoj način. Jebiga, jaz se moram borit z vojnimi zločinci in zapuščino vsega tega. Na primer mi imamo trenutno ministra za varnost človeka, kateremu se je sodilo kot del balkanske narko mafije. To je realnost, ki jo jaz v Bosni živim. Prva izjava, ki jo je dal, ko je prišel na oblast, je, da bo pri vprašanju migrantk in migrantov izvajal trumpovo politiko. Včeraj je to povedal. Ne bo naša država reševala tega problema, mi bomo dali to tujcem naj rešujejo. Kar se že itak dogaja, samo da je on to zdaj še poimenoval in poglobil. Kaj to pomeni? Pridite vsi, pridi FRONTEX, pridite in naredite iz Bosne, kar vam je volja. Mi bomo tukaj samo policaj s pendrekom, ukaze boste izdali

To se tudi na Hrvaškem dogaja. Policaj s pendrekom je Hrvat, ampak ukaz ni prišel iz Zagreba.

Meje se verjetno ne bodo odprle, kvečjemu se bodo vedno bolj zapirale, in ljudje bodo še naprej prihajali, in Bosna bo še naprej na balkanski ruti. Zato lahko začnemo vsaj razmišljati, kako bi postavili alternativo IOM in sodelovali v mreži lokalnih ljudi, ki izvajajo decentralizirano nastanitev. Torej da se naredi neka struktura, kjer bi lokalci odprli hiše in dobivali denar za to, da gostijo ljudi na poti. Če zdaj IOM dobiva miljone od EU za svoje delovanje v BiH, naj raje lokalci dobijo ta denar. Veliko njih je že odprlo hišo in če bi dobili denar, bi jih še več. In ko sem to omenil prijatelju v Ljubljani, je rekel: »Že že, ampak sej veš, kako je v Bosni, če bo to šlo čez lokalne politike, bo polovica keša šla v korupcijo. Če bodo polovico denarja vzeli politiki, kaj bodo imeli lokalci in ljudje na poti od tega. IOM pa ima, ne glede na njegovo problematiko, vsaj neke mednarodne antikorupcijske standarde. Je organizacija, ki funkcionira«.

Haha. IOM in antikorupcijski standardi. Antikorupcija in IOM nimata zveze. Obstaja veliko indicov, ki kažejo na možnost, da je IOM vmešan v korupcijo in nepotizem tukaj v Bosni. To se dogaja na neverjetnem nivoju, upam, da se bo kdo začel s tem javno ukvarjati. Sklepali so dogovore z zelo problematičnimi privatnimi podjetji, od varnostnih, do drugih. Mislim, da je IOM enako kot naši politiki in se zelo lepo ujamejo. In zgodovina mednarodne skupnosti v BiH kaže, kako so se zelo lepo vključevali v te kroge, pa naj je korupcija ali kriminal. Spomnimo se druge polovice devetdesetih, ko je UN sodeloval pri trgovini z ljudmi v BiH in jo spravil na nek višji nivo. Imel si javne hiše, ki so se imenovale po državah ali mestih od koder je prihajal EUFOR, ki je deloval v tem delu BiH. In najpogostejši uporabniki teh hiš, kjer so bile ženske prisiljene k prostituciji, so bili mednarodni uslužbenci, ki so edini imeli denar, da si te storitve lahko privoščijo. Tako da jaz tega antikorupcijskega momenta ne vidim.

Kar pa Bosanci sami počnejo zadnji dve leti, že od prvega dne, kar je dokaj dolgo obdobje, je, da vzemajo ljudi v svoje hiše. To se dogaja največ po vaseh. Celo okoli Tuzle, celo v Krajini in to ni tako vidno, ampak mi to vemo. Tudi v Sarajevu, dobesedno ljudje poberejo ljudi iz ulice v svoje domove. In takšnih bi bilo veliko več, če bi se jim na nek način ponudila materialna podpora. Mi imamo na primer človeka v Srebrenici, dosti ljudi iz tam, ki pravijo, da bodo sprejeli ljudi v goste brez kakršnega koli nadomestila. Celo proti lokalnim oblastem. Oni preprosto rečejo: »To je naša privatna posest in na našo privatno posest imamo pravico pripeljati kogar hočemo«. Medtem pridemo do vprašanja, kaj pa če imamo mi nek hostel v Srebrenici, ki se nam zdaj celo nudi. Človek nam je povedal: »Kolikor zmorem, stroške bom kril sam«. In takšna ideja bi bila zelo uspešna.

Na primer v Italiji, v Trstu, od devetdesetih dalje obstaja ICS/SPRAR, ki ima trenutno 1000 ljudi nastanjenih po domovih. In to ne gre preko države, to gre preko te organizacije s podporo občine. Oni so na primer odprto kritični proti IOM, proti UN in zagovarjajo druge principe in drugi pristop, torej da gre ta čez civilno družbo. Torej obstaja model. Če jim je v devetdesetih uspelo rešiti na tisoče Bosancev in danes migrantov, potem imamo nek primer dobre prakse.

Pa obstaja trenutno v Bosni kakšen forum, ki povezuje ljudi ki prostovoljijo?

Večinoma preko Facebooka. Mi imamo nekaj teh skupin. V nekaterih so vključeni ljudje iz cele Bosne, medtem ko so druge bolj lokalne. V Sarajevu je na primer krema za garje dražja, in so nam jo poslali iz Banja Luke, kjer je mnogo cenejša. Torej vse poteka večinoma preko družbenih omrežij in osebnih kontaktov. Kar pa je zanimivo, in česar nima nihče časa raziskati, je, da je velik del ljudi, ki so vključeni v te mreže migrantske solidarnosti, tistih, ki so bili vključeni v proteste leta 2013 in 2014. Komunikacija in način dela, ki se uporablja zdaj, sta ta, ki se sta se vzpostavila tekom teh protestov. Zanimivo je, kako je ta mreža obstala vsa ta leta in deluje, in to ni vezano samo na migracije.

Kar še obstaja, je platforma z imenom Mreža Mira, ki deluje že 20 let. Oni imajo komunikacijske kanale, tako da lahko posredujejo naprej, če jim kdo kaj pošlje. In tudi če kakšna skupina v nekem mestu potrebuje materialno pomoč, se zbere iz cele Bosne in pošlje tja. V Srebrenici so na primer ženske ki pletejo nogavice in zdaj jih bodo poslale, da se distribuirajo v Sarajevu.

O tem se ne govori dosti med tujimi prostovoljci.

Ker ne moremo dihati od njih. Jaz jim pravim, nič ne vozite sem. Najprej pridite in kupite. Mi imamo v Sarajevu na primer tovarno, ki proizvaja spalne vreče. In ta tovarna bi lahko zaposlila še kakšne begunce, ker je veliko emigracije ljudi iz BiH in mi potrebujemo delavce tukaj. In če si ti zbral nek denar, zakaj mi voziš spalne vreče, ki si jih kupil v Sloveniji ali Nemčiji, zakaj jih direktno ne sešije človek tukaj, s svojimi rokami, ti pa jih od njega kupiš. Pomagal mu boš, malo ga boš ozavestil o migrantih in lahko mu celo rečeš: evo mi bomo kupil 200 vreč, če boš zaposlil dva migranta. In on bo na topristal. Ker potrebuje delavce, potrebuje denar, njemu je to biznis.

Ko mi to govorimo tujim prostovoljcem, ki hočejo pomagati … oni uvozijo fižol iz Anglije. To ni normalno. To je nenormalno. Oni pridejo in poberejo odeje v Ključu in jih odvozijo v Nemčijo na pranje. To je nenormalno.

Ko sem enega vprašala, kaj dela? A se ne more odeja oprati v Bosni? Mi pove: »V Nemčiji obstaja princip, kako se to dela«. Prideš iz katerega koli mesta v Nemčiji vse do Ključa in pobereš deke, ki jih Sanela tam mesečno pobira, jih vzameš in voziš kamion nazaj v Nemčijo. Da jih potem spet nazaj prineseš. Majkemi.

In potem nam je še v Sarajevu in Veliki Kladuši nudil takšno pomoč. Da bi nam prinašal lunch pakete. V Sarajevu, ko omeniš lunch paket … pa jaz dobim potrebo, da te udarim. Jaz sem jih trileta in pol jedla, mi imamo v centru mesta spomenik mednarodni skupnosti zaradi lunch paketov. A veš, ma kakšni lunch paketi?

In on: »Pa to je suha hrana, to je super«. In jaz dobro vem, kaj je lunch paket. In vem, koliko je to super. In ti povem, da ni. Nočem to nikomur dati. Mislim, kdor hoče, naj da. Ampak iz moje roke to ne bo dobil nihče.

Ob vsem tem imaš tukaj ljudi po vaseh, recimo okoli Srebrenice, ki imajo svoje male plantaže, tople grede. Kaj bo meni tvoj lunch paket, če lahko kupim od človeka iz Srebrenice kilo krompirja in skuham kosilo za ljudi. A ni tako? Ne razumem, kako tega ljudje ne vidijo. In eni prihajajo že dve leti sem in jim to še vedno ni jasno. In potem te organizacije prenašajo svoj način dela na lokalne organizacije, te začnejo sodelovat z IOM, prihajajo do lokalnih aktivistov in jim govorijo samo dobrodelnost, dobrodelnost, nikjer pa več sluha o solidarnosti. In potem vztrajno kupujejo, na primer zdaj IOM kupuje neke konzerve.

Ampak zakaj ne naredite svoje farme? Ne kupujte konzerv in ne dovolite, da se vam od zunaj prinaša fižol. Če je kje na svetu dober fižol, je to v Srbiji in Bosni. Celo če ga greš do Srbije kupit, je boljše, kot da ga prinašaš iz Anglije. Ni logike. Naredite kmetijo, kjer bodo delali lokalni ljudje in migranti in proizvajajte svojo hrano, ki jo boste distribuirali v kampu. Jaz sem sicer proti delu v kampu, ampak razumem. Ljudje sicer pravijo, da je res dobra hrana v Ušivku, ampak naj bo ta hrana narejena iz tvoje farme. Živimo v deželi kmetov, kjer je ogromno neobdelane zemlje in možnosti za ekološko pridelavo hrane. In ti namesto tega naročaš konzerve iz Italije, Francije, Anglije. Ti slabiš lokalne strukture in jih delaš odvisne od velikih ali majhnih donatorjev. S tem konstantno ohranjaš sistem, kjer je nekdo zgoraj. Ker vsak, ki mi daje denar, ki mi prinaša fižol iz Anglije ali deke iz Nemčije se postavi v pozicijo, ko je nad mano. Torej mene in begunce si izvrgel in smo postali samo objekt.

A bi še kaj dodala za konec?

Obstaja potreba, da se začne odpirati prostor, kjer lahko govorimo o teh zadevah, ponuditi alternative in to dvigniti na resen nivo. Vem, da se na primer odvijajo različne konference. Na katere jaz ponavadi odklanjam vabila, še posebej, ko so v zahodni Evropi. Nekaj takega bi bilo potrebno orgaizirati na ruti, na Balkanu. Kar pomeni ali v Bosni, ali v Srbiji, Sarajevo ima vedno to magično moč, da privleče ljudi. Želeli bi narediti koalicijo na zemlji bivše Jugoslavije in skupaj nekaj organizirati. Sicer imamo samo še en dogodek na Dunaju.

—