Razglednica iz Berlina, 3.: Druga oseba tišine

The only story that seems worth writing is a cry, a shot, a scream. A story should break the reader’s heart.

A beginning: »All my life I have been looking for someone intelligent to talk to.«

Susan Sontag, dnevniki

Vse življenje že iščem pametno osebo, s katero bi se lahko pogovarjala.

Strah: da na drugi strani ni nikogar in se že ves čas pogovarjam sama s sabo. Morda še večji strah, nisem prepričana, kateremu pripada prvo mesto: da me nekdo sliši in razume, da obstajaš.

Ne vem zares, kdo si. Morda sem te iz svoje samote ustvarila sama. Kar tako – iz mnoštva njih, mimoidočih, sem te neko brezdelno soboto, izolirana od sveta za spuščeno roleto, oblikovala v drugo osebo ednine. Te posedla k sebi na parket pred zvočnike, ki predvajajo temačno glasbo.

Zdaj sva jaz in ti. Brez tvoje vednosti, brez privoljenja.

Prva oseba ednine in druga oseba tišine.

***

Park je poln ljudi, a ga zagledam že od daleč. Svetel obraz, kuštrava glava, meter devetdeset centimetrov, s katerimi se dviga nad večino. Trenutki, ko se z nekom zagledaš že od daleč, potem pa do te osebe še lep čas hodiš, so lahko nelagodni, zlasti po skupaj preživeti noči, ki je morda, morda pa tudi ne, odnos spremenila. Njegov nasmeh, viden že z vhoda v park, situacijo malce olajša. Po kratki nerodnosti, ko tehtava o vrsti pozdrava, se prijateljsko objameva in sprehodiva do proste klopce, kjer nadaljujeva z debatami: kot da ne bi nikoli skupaj molčala.

Govori mi o Berlinu, tem mestu, ki je iz meni neznanega razloga zadolžilo prav njega, da mi razgrne njegovo zgodbo, o nekem drugem javnem prostoru, Hermannplatzu na vhodu v Neukölln, ki so ga ljudje sami, tako, da so ime množično vpisovali v Google Maps, preimenovali in se mu zdaj reče Hind Rajab Platz – po petletni palestinski deklici, ki so jo januarja 2024 med invazijo na Gazo skupaj s preostankom družine ubile izraelske vojaške sile. Ideja tovrstnega online protestiranja me ponese, že leta govorim, da za proteste rabimo tudi hekerje, rečem, takoj zatem, če ne hkrati, pa spet odprem možnost mednarodnega festivala, ki sva ga začela snovati pred dnevi, nakar se vrnem v Berlin, ne tega iz nedavne preteklosti, ampak v Berlin kot možnost prihodnosti, vse v peti prestavi. »Sorry I talk so fast,« se vendarle ustavim, »but we only have 50 minutes. Well, more like 15 minutes now.«

Ne, ti oprosti, reče, ampak to je bila edina možnost srečanja, če želim ujeti letalo. »I mentioned a conference I have to go to.«

»Yeah, you did …«

Greš malo v mojo smer? vpraša, ko se iztečejo še preostale minute.

Bom še malo posedela na klopci. Rada bi predihala izrečeno. In tisto, kar ni bilo izrečeno. Če je govor ali potreba po govoru znak, da je nekaj narobe, sem lahko glede skupaj preživete noči mirna – niti omenila je nisva.

Hey, Sven, zavpijem za njim, ko je že skoraj na izhodu iz parka. »Do you want me to say hi to anyone from Ljubljana?«

Postane, malce pomolči. »You can say hi to Eva,« reče.

***

Jaz zahtevam brezpogojno ljubezen in popolno svobodo. Zato sem strašen.

Tomaž Šalamun

Svojemu ljubimcu izpred nekaj let sem, ko sva ležala na postelji po enem od najinih prvih seksov, rekla, da ga ne potrebujem, samo želim. Zdelo se mi je, da mu dajem kompliment. Hotela sem mu dati kompliment. Z njim nisem iz nuje ali prisile, zaradi spleta življenjskih okoliščin, pritiskov okolja, po naključju, pač pa sem ga zavestno izbrala. Izbrala, da bi prav z njim delila presežnost dobrega v življenju, ko me je po objavi knjige naenkrat zalivala svetloba neznancev, ki je je bilo toliko, da sem hotela, da obsije še koga. Toda ko sem izrekla ne potrebujem te, ampak si te želim, je bil najprej zmeden, potem pa užaljen. Potreboval je, da ga potrebujem. Potreboval je jasno določeno dinamiko oblasti v razmerju. Ker če ga ne potrebujem – kakšna je sploh njegova vloga? In če sem ga izbrala, ga lahko morda nekega dne ne izberem več?

Razmišljam, kje sva znotraj oblastne strukture odnosov s Svenom. Ga potrebujem ali si ga želim? Gotovo nasploh potrebujem odnose, s katerimi je mogoče v umetniškem in političnem smislu nekaj početi. Ki niso statični, niso cilj sam po sebi, niso iskanje varnosti, ampak bližina, ki proizvaja: nove ideje, projekte, srečo v srečanjih. Okej, pa »lep si mi. Uno, dokončno,« če povem z besedami, ki jih je v eni svojih pesmi uporabila Katja Plut. Sven je lep od not na ven, inside out, kot narobe oblečena srajca, pri kateri vidiš, kako je sešita. Si ga želim? Tudi. Zdaj, ko ga gledam odhajati, vsekakor. Toda čez dva dni, ko se bo vrnil v Berlin, bom mesto zapustila jaz. So ljubezni, ki živijo samo takrat, ko smo skupaj, vmes pa brez povzročanja težav mirujejo.

***

»Če ti iskreno povem,« napišem Evi v chat, ko letalo iz Berlina pristane v Trstu, jaz pa grem na parkirišče poiskat kombi z napisom GoOpti, »bi ob vrnitvi v Ljubljano najraje najprej srečala tebe.«

Eva je moja prijateljska velika ljubav, zaradi česar so takšni izkazi naklonjenosti del najine vsakodnevne izmenjave. Če bi trdila drugače, če bi rekla, da nimam prijateljske ljubavi, bi ne samo lagala, ampak bi bila tudi krivična. Ne le do Eve, ampak tudi do drugih bližnjih oseb, ki jih moji možgani, moje telo, poznajo kot tolažbo ob hudem – kadar me svet razočara, se spomnim, da vendarle vsebuje tudi njih.

Realno sem Evi bliže v Trstu, kot ji bom v Ljubljani, ker ko ji pišem, je ona z družino na morju. Tako je prisotno zgolj hrepenenje po prijateljici, ki ni brez rafiniranih leg užitka: četudi je ta trenutek ni, me že sama misel na obstoj najine zaveze izpolnjuje.

Ob enih zjutraj odklepam vrata stanovanja, pobožam mačko, ki mi že naslednji hip obrne hrbet in steče v kuhinjo, nato grem še obuta in oprtana z nahrbtnikom naravnost v kabinet. Kadar me dalj časa ni doma, imam potrebo do potankosti pregledati vse prostore stanovanja, da bi videla, ali je moje življenje še tam, kjer sem z njim ostala. Glede na to, da sem šla najprej v kabinet, se želim očitno prepričati, kje sem z delom. Ta kabinet me zadnje mesece v resnici ni kaj dosti videl, pisanje je spet steklo šele v Berlinu. Morda grem vanj zato, da bi videla, ali lahko tu nadaljujem, kar sem v Berlinu začela. V malem prostoru se z velikim nahrbtnikom sunkovito obrnem in podrem ogledalo, ki je stalo prislonjeno na steno, da pade po tleh in se raztrešči na desetine kosov.

***

Veselje ob lepem, to, kako lep mi je Sven, ker kaže svoje šive, ali berlinsko nebo, ki tudi ponoči ne ugasne v popolno temo, ali glasba, ki povzroči, da iz zvočnika vzletavajo kresničke, to je najbrž prišlo od očeta. Ne kakega duhovnega, literarnega in kar je še teh očetov, ampak tega, s katerim v poznem junijskem popoldnevu sedim na balkonu njegove hiše, na zdelanem usnjenem kavču, ki ni več za not, je pa dober za na balkon, s stopali, uprtimi ob ograjo. Ravno je končal pripoved o ženskah, s katerimi je varal svoje druge ženske, čeprav da je tem drugim desetletja ostajal čustveno zvest, tem prvim pa takoj povedal, kako je s stvarjo. Nenavadno intimen pogovor med očetom in hčerjo, ki pravzaprav ni toliko pogovor, kolikor je njegov nenaden, težko reči, s čim izzvan, monolog. Ko ga zakoliči z enim svojih večnih jebiga, obsediva v tišini in zreva – on nekam na podstrešje svoje lesene ropotarnice, kjer ima do centimetra smotrnosti porabe prostora razvrščene predmete, ki bi mu lahko še prišli prav, hladilnike, kuhinjske omarice, različne cevi, jaz zrem diagonalno v travnik in potok, ki teče vzporedno z ulico.

»Da pravimo roštilj?« naenkrat reče.

Obrvi se mi od veselja dvignejo proti lasišču.

»Ljepo zvuči, zar ne? Makar i samo u teoriji.«

Z zgodbarjenjem si ustvarjam očeta, kakršen bi hotela, da je, ker s tem ustvarjam samo sebe.

Nasmejem se ob samem konceptu ideje lepega, o katerem nisem vedela, da ga je zmožen misliti. Potem mi kapne, da se je s tem »makar i samo u teoriji« morda hotel tudi navezati na prej povedano, podčrtati, da ni čisto vsake Lepote, na katero je naletel, tudi peljal v posteljo. Da je kdaj ostal tudi pri zgolj teoriji, veselju ob ideji lepega. Morda je zmožen tudi tega, vključno z bistroumno refleksijo.

Najbrž pa mu prepisujem preveč. Z zgodbarjenjem si ustvarjam očeta, kakršen bi hotela, da je, ker s tem ustvarjam samo sebe.

»A šta će ti Berlin,« svoje misli končno preusmeri k dogajanju v mojem življenju, kar počne vse redkeje. Nisem prepričana, kakšna, a med starejšimi ljudmi in neprimerno dolgim monologom o lastnem življenju obstaja nekakšna trdna naveza. »Ja se u Berlin ne bi selio ni da mi netko plati,« reče, še preden odgovorim.

***

Že pri prvem romanu me je obsedalo neko bizarno občutje. Bal sem se, da bom, ko knjigo končam, umrl. Predstavljal sem si, da takšno boleče rojstvo neizpodbitno zahteva neke vrste darovanje.

Danilo Kiš, Homo Poeticus

Nenehno se zbujam iz ponavljajočih se sanj: v njih stojim v zaodrju, tik pred nastopom s soigralci, a v nasprotju z njimi ne znam besedila in koreografije, na oder pa kljub temu moram. Ko stopim na lesene deske, se v paniki prebudim. Po nekaj urah takšnega spanja se nenadoma spomnim in poženem iz postelje: pesinja od komšije! Ker komšije trenutno ni doma, je, kot mi sporoča v Facebook chatu, ključe svojega stanovanja pustil za šankom enega od lokalov komšiluka.

Odklepam vrata, a pesinje ni za njimi, povsem drugače kot ponavadi, ko me od veselja nemudoma skoraj podre na tla. Pokličem jo in med cviljenjem se priplazi iz sobe. Počepnem, ona pa mi naslanja glavo na kolena, mi leze v naročje, se uleže v submisiven položaj, da tačko, vse hkrati, kot da ne bi vedela, kako čim prej nadoknaditi dni, ko se nisva videli. »A greva na sprehod,« ji prigovarjam, da bi jo premaknila v veselje, a očitno potrebuje, po dneh odsotnosti, še nekaj trenutkov v mojem naročju. Ko mi glavo polaga na kolena, me gleda naravnost v oči – brez pretvarjanja, neposredna in brezpogojna ljubav direkt v žilo. To je emanacija odnosa brez zaščite, zaupanje brez zagotovila. Psi so največje srce na svetu, pomislim. Še Michel Houellebecq, ki prezira vse, kar vsebuje zahodna, ali katerakoli, civilizacija, zlasti človeka (podobno kot Bernhard in Nikolaidis, le da na cinično potenco), se na koncu vendarle odloči za živo bitje – za psa. Junak romana Možnost otoka, ki je nekakšna postapokaliptična kopija kopije človeka, gre v zaključnem delu proti obali, kjer se zakoplje v pesek in čaka na konec – a ne brez svojega zvestega štirinožnega prijatelja. Tu, glede psov, se z Houellebecqom razumeva.

***

Poskušam pisati, a ne morem, podobno je že ves čas s spanjem, zato gledam serije, dokler mi ne postane mučno in se lahko vrnem h knjigam – berem Radikalnost ljubavi Srećka Horvata. Ni težko biti strejt tip in filozofirati, razmišljam. Dobrih sto strani – na srečo jih vsaj ni tristo ali štiristo –, da bi bil na koncu zadovoljen s takim zaključkom:

»Istodobna posvećenost i ljubljenom i revoluciji istinska je radikalnost ljubavi.«

Ker tu bi se morala knjiga šele začeti, ne končati – kaj to sploh pomeni? Kakšna je praxis? Kakšna so razmerja med temi, po njegovi metodi, tremi v odnosu? Itd. Namesto tega dve osebi in partija. Ta nerazdelani, statični trojček je njegov revolucionarni načrt.

Levičarji ves čas govorijo o družbeni moči in načinih, kako jo razstaviti, pravično razporediti, revolucionarno obrniti, ljubezen pa ostaja strukturirana po istih hierarhijah.

Četudi bi si levičarji, ali strejt moški nasploh, o sebi radi mislili, da so jim mentalno in izkustveno dostopne vse pojavnosti bivanja, da operirajo iz univerzalnega človeškega stanja, nemalokrat telebnejo na osnovah: resnično revolucionarna ljubezen se začne z razgradnjo razmerij moči. Naloga, ki je Horvat ni niti povohal. Revolucionarna ljubezen je tista, v kateri se moč ne skriva, ampak pokaže (kot šivi na srajci) in razveže – potem pa usmeri navzven, to drži. Toda začne se z intimo, ki je tudi v levičarskih krogih pogosto zadnja trdnjava konservatizma. Levičarji ves čas govorijo o družbeni moči in načinih, kako jo razstaviti, pravično razporediti, revolucionarno obrniti, ljubezen pa ostaja strukturirana po istih hierarhijah. Bržčas zato, ker ko razmerje postane prostor razgradnje moči, postane nevarno tudi za levičarje, ki tako kot desničarji niso pripravljeni razstaviti moškega subjekta.

Vsi bi bili revolucionarji, razmišljam budna kot ris, ampak če se da, tako, da se jim samim ne bi bilo treba spremeniti.

Tu in tam, redko sicer, se najde kakšna izjema: človek, ki ne pozna drugega kot nenehno spreminjanje samega sebe.

***

You miss something, you miss something you cannot name or touch. It feels like you have lost a limb and no one can tell it has been amputated.

Ti si zvezda Ljubljane, me dreza Édouard, ko se junija druživa v tem malem mestu, kjer se vsi poznamo, razen kadar se delamo, da se ne, in srečava precej mojih znancev, sodelavk, tudi bralke in bralce – knjig obeh.

TI si zvezda Ljubljane! mu stavek vrnem.

Neki fant z dekletom se ves vzhičen ustavi ob mizi na Rimski, kjer kosimo po Édouardovem nastopu na AGRFT: »Are you the famous writer Édouard Louis??«

Še preden mu odgovori, fant spusti dekletovo roko in vanjo že naslednji hip potisne telefon, naj ju fotka. Premeščata se v tri, štiri nerodne foto poze, potem mladi par, ne da bi si z Édouardom izmenjala še kakšno besedo, odide.

Luškan tip, reče Édouard. »If only he would get rid of his girlfriend.«

Geji ste največji zavezniki žensk, zdaj jaz dregnem njega. »Until some cute guy comes along.«

Preberite tudi: Dijana Matković: Razglednica iz Berlina, 2.: Ljubav, politični projekt.

Smejiva se in jaz vpijam vsako sekundo druženja z njim, saj vem, da ga že čez nekaj dni mesto ne bo več vsebovalo, da bom izgubila še enega prijatelja, tako hitro, kot sem ga dobila. Saj ne, da bi mi bila ta dinamika hitrega pridobivanja in še hitrejše izgube oseb tuja, a vseeno boli.

Da bo kmalu odšel, sicer ni edino, kar me ob Édouardu boli. Zavidam mu. To, da živi v eni od metropol, kjer ima možnost tesnega prijateljevanja s še dvema sorodnima piscema – filozofoma Didierjem Eribonom in Geoffroyjem de Lagasneriejem. Vse, kar eden napiše, prebereva tudi druga dva, mi razlaga o njihovem prijateljstvu, ki ga ob samotnosti, v kateri bivam med snovanjem nove knjige, občutim kot telesni in mentalni manko – kot fantomsko bolečino v amputiranem udu.

Čim prej se moraš preseliti v Berlin, mi svetuje, ko mu povem, da me je pomanjkanje sogovornikov na neki točki spet privedlo v depresijo. »Just go. The sooner the better. You’ll see – it will be fine. Just go.«

V grlu me stisne, čeprav ali ravno zato, ker to že dolgo vem. Že zdavnaj bi se morala iz Ljubljane preseliti v Berlin, tako kot se je navsezadnje sam iz manjšega mesta, ekvivalenta Ljubljane, preselil v Pariz.

Saj je še vse pred tabo, reče. »How old are you anyway – 28?« me nehote užali še huje, kot ko me je razglasil za zvezdo Ljubljane.

***

Driiin.

»Ja?«

»A se lahko pride Miha pred blok igrat?«

Tri minute pozneje z Miho in njegovo pesinjo hodimo proti parku Tabor in tamkajšnjemu igrišču, kjer bo imela pesinja na voljo ograjen prostor, znotraj katerega se lahko zdivja, midva pa nadstrešek za debato, ker rahlo dežuje.

»House of Cards gledam,« rečem. »Zdej sem pri prvi sezoni, kjer je postal Vice President. Dolgo je že, odkar sem gledala to serijo, pa sem že mal pozabila, kdo je komu kaj …«

»A to je tm, kjer …«

»Ne mi povedat!«

»K vrže uno novinarko pod vlak,« se zareži.

»Model!«

Usedeva se na stopnice pred dvorano in gledava pesinjo, ki dela hitrostne kroge po dvorišču.

»Po moje noben človk tko hitr ne teče,« rečem.

»Mogoče hitrej teče Usain Bolt.«

»Kdo? A je iz Afrike? Fino, ane, kako je Afrika ena država.«

»Možno, da je iz Afrike, ja. Kaj pa jaz vem o športu.«

»In, kaj ti?« v najkrajši stavčni obliki vprašam po njegovem dnevu.

»Nč posebnega, sestanki. S programci smo delal načrt za pol leta.«

»Vsaj nekdo je delal. Jaz dons nisem nč napisala. Mal sem down, pa sem tko … ti pojma nimaš o ljubavi, pa si se spravla pisat o revolucionarnem potencialu ljubezni. Čeprov. Po drugi strani … kdo od nas pa ve, kaj dela v ljubezni? Vsi smo mal lost.« – To se zgodi, če je človek cele dneve sam doma z idejami: zastavi problem in obenem poda rešitev. »Kakorkol, ob boljših dneh skušam razdelat, kako bi bila lahko ljubezen motnja za kapitalizem.«

»Kako to mislš?« Očitno sem, ko sem ljubezen postavila v razmerje s kapitalizmom, pritegnila njegovo pozornost.

»Ja, pač, človk, ki ljubi in je ljubljen, ni racionalen. Neki v njem se premakne. Premaknjen je, ne. Moten. Neki – ljubezen – moti njegovo inercijo mišljenja in delovanja. Mogoče ne spi čist dobr, mogoče razmišlja izven okvirov utečenega, česar pa kapitalizem, ki rab čustveno stabilnega delavca, da provajda produkte al pa storitve predvidljive kvalitete v predvidljivem času, ne mara.«

»To pa nimaš prov,« reče. »Kapitalizem je s svojimi nepredvidljivimi trgi sam po seb že iracionalen in rab delavca, ki je prov tko iracionalen in v krču, da sploh dela. Socializem je tist, ki rab racionalnega človeka. Iracionalen človk se ne bo začel sindikalno organizirat.«

Obstajata dve vrsti molka, molk ob odsotnosti osebe in molk kot nadzor v njeni bližini. V patriarhatu moški nadzirajo z molkom, ženske pa smo interpretatorke tega molka. Gre za strukturni problem, ki moške socializira v funkcionalno obvladljive, emocionalno nepismene agente oblasti – ženske pa v neskončno potrpežljive bralke te nemosti.

»V kapitalizmu je človk v krču od strahu za preživetje, ne ker bi bil blazen od ljubezni. Ljubezni si v kapitalizmu sploh ne more privoščit, ne more se ji predat, ker svoj lajf dolguje delodajalcu. Pa najboljši različici sebe, ki zahteva nenehno vzdrževanje. V bistvu pa je ljubezen motnja za čist vsak sistem. Tud Lenin je bil proti zaljubljeni strasti, ker je trdil, tako kot na nek način ti, da bi delavca odvrnila od treznega dela za družbo.«

Mimo gre brezdomec, na katerega začne pesinja, o kateri smo že pred časom ugotovili, da je nestrpna – oblaja vse obrobneže – besno lajati.

»MIR!!« se na ves glas zadere komšija, da pokonci vrže celoten komšiluk, ki, če je sekundo pred tem še užival v miru, zdaj gotovo več ne.

»Fak, še mene si prestrašil! Sploh ne vem več, kaj sem hotla povedat. Aja. Komunizem je falil, ko je ljubezen videl kot napako, kot buržujsko predajanje nevarnemu užitku. Namest da bi bli odprti za možnost srečanja, so hotel ljubezen instrumentalizirat – ljubezen do partije, ljubezen do proletariata, pol pa dolg nč.«

»Ma kaj pa vem, men se zdi, da razmišljaš ezoterično,« reče, ko hodiva domov mimo kavarne, obdane z mravljiščem ljudi, mimo elektronskih kontejnerjev, kjer najin drug komšija – Žižek – reciklira smeti.

»Ezoterično?« rečem.

»Človk je sestavljen iz kupa dejavnikov …«

»Resno boš zdej men razložil determinizem?«

»Čak. Hočem rečt, da je človk sestavljen iz kupa dejavnikov, ljubezen pa je samo še eden od dejavnikov, ki tvorijo celoto tega, kar človk je. To je vse.«

»Ljubezen je edini dejavnik, ki ma potencial spreminjat vse ostale. To, da je človek ljubljen, ali pa je bil v preteklosti, spremeni celotno trajektorijo njegovga življenja.«

»Ne vem. Men je to vse isto.«

»Tako govoriš, ker si tip.«

»Haha. Bravo.«

»Moški enostavno niste socializirani v čustvovanje in artikulacijo čustev – in tega ne pravm kot očitek, ampak obžalovanje in … jebiga, tud vam ni najlažje. Ker ne znate najboljš čustvovat, vse, kar zahteva čustveno inteligenco, pomečete v sfero ezoterike. Oziroma v intimo, kao nepomembno v primerjavi z vašim delovanjem v javnosti. Ampak tud čustva, odnosi so politika, razmerja moči, če hočeš.«

Komšija se še vedno smeji, reče pa več nobene. Jaz, sama pri sebi, še vedno dekonstruiram: obstajata dve vrsti molka, molk ob odsotnosti osebe in molk kot nadzor v njeni bližini. V patriarhatu moški nadzirajo z molkom, ženske pa smo interpretatorke tega molka. Gre za strukturni problem, ki moške socializira v funkcionalno obvladljive, emocionalno nepismene agente oblasti – ženske pa v neskončno potrpežljive bralke te nemosti. Ker tista oseba, ki je v potencialni nevarnosti, mora svoje okolje razumeti, razbirati pomen molka. To je obenem skrbstvena vloga, vloga mater, terapevtk, navijačic, ki me že lep čas več ne zanima. V molk vse bolj zavestno posegam kot eksperimentatorka z afektom.

»Ej, komšija,« rečem že za ograjo, ki deli dvorišče stavbe, v kateri živim, od ceste, povsem drugače kot v izvornem komšiluku, kjer je imela hiša dvoje vrat – vhodna, ki so gledala na cesto, ter dvoriščna, skozi katera te je lahko komšija kadarkoli obiskal. »Pa sej veš, da ljubav nista dva, ampak komšiluk, ne?«

»Jaaaa, vem. Edin glede Žižka se bomo moral neki zment,« se zareži. »Pa ni on komšija, no.«

»Lahk jutr vzamemo šeleshamer, pa začrtamo meje komšiluka,« se mu vendarle pridružim pri smehu.

»Dejmo, haha.«

»Če Žižkovega bloka ne bo na mapi, bo sicer mal nenaravno zgledalo – taka orng ukrivljena meja bo. Sam pravm.«

***

»Eva, a se ti spomniš, kako sva se spoznale?« sem jo iz Berlina vprašala po telefonu.

Prijatelji, bližnje osebe, so tudi hranilci našega spomina, kot nekakšen zunanji disk, ki je v pogonu samo, ko smo z njimi v stiku.

»Ja! Online,« je rekla. »Mizo si rabila za pisat. Jaz sem pa takrat delala raziskavo o pogojih dela pri samozaposlenih v kulturi, pa si rekla, če v raziskavo dodam vprašanje o družbenem razredu, iz katerega ustvarjalci prihajajo.«

Tako kot odnos s Svenom tudi odnos z Evo ni statičen, ampak se vzpostavlja ob srečanjih in nekaj proizvaja, ne v kapitalističnem smislu produkcije, pač pa vsebin, ki jih preizkušava v družbi – v pisanju, angažmaju. Najin odnos je zgrajen iz pozornosti, podpore, razumevanja, vsega tistega, česar ni mogoče unovčiti. Obenem nima nikakršne pogodbe ali jamstva, kakršne ima rad kapitalizem.

Kot pravim, Eva je moja prijateljska velika ljubav, moj match, moja ravnopravšnjost v zagretosti, s katero se predajava življenju. Najini viri energije, ker napajava druga drugo, so tako neusahljivi, da lahko ob kavi ali pivu govoriva tudi po osem ur, to je vsaj trenutni rekord.

»U enu,« sem jo pred časom poučila o dolenjskem dialektu. »Tko rečejo Dolenjci, ko kdo govori brez prekinitve. K midve – u enu.«

Od smeha skoraj padava pod mizo, toda nikomur, ki bi naju opazoval, najbrž ne bi bilo jasno, kaj je tako presneto smešno. Kot tisti trenutek, morali sva biti že na kaki četrti uri pogovora, ko me je nenadoma vprašala, koliko sem visoka. »Meter triinšestdeset, kaj pa ti?« »Jaz isto!!« je rekla, pri čemer sva razširili oči, se v smehu pognali s stolov ter začeli skakati in se objemati, kot dve najstnici navdušeni, da sva enako visoki. Najprej sva se smejali odkritju še ene sorodnosti, potem sva se smejali, da se temu smejiva. In tako še nadaljnjih nekaj ur … u enu. Pri pametnih ljudeh imam med drugim rada to, da smo lahko med druženjem tudi skupaj neumni.

Po letih poznanstva me Eva še vedno ne neha fascinirati. Ko mislim, da poznam že vse njene talente, jo opazujem na protestu, na terenu, kot pravijo. Medtem ko jaz zgolj hodim ob njej – »Ti se po svetu giblješ k en otrok,« je nekoč komentiral komšija –, začne Eva razlagati: Tamle se bodo zdej priključil drugi protestniki, za tisto kamero je una novinarka, k sem ti jo zadnjič omenjala, izjavo bo dala ta in ta oseba, ki bo povedala to in to. Itd. Držala je vse niti protesta, medtem ko sem jaz, kot pravim, zgolj hodila ob njej.

Sem tudi njo, kot pred leti ljubimca, vendarle zavestno izbrala? V času, ko sva se spoznavali, ji je za rakom umirala dolgoletna prijateljica. Od blizu sem lahko videla njeno moč – zdržati ob osebi, ki jo imamo radi, ko najbolj boli. Eva je poskrbela, da sta še zadnjič, četudi zgolj s skakanjem po dnevni sobi, doživeli tehno parti, poln smeha in razbremenitve. Kot je poskrbela tudi za to, kdo je imel do njene prijateljice dostop, saj ji je telefon neprestano zvonil, ljudje pa večinoma nismo izmojstreni v ustreznih besedah za slovo, kar je njeno prijateljico neznansko bremenilo. Eva je okoli nje ustvarila zid, ko je bila najbolj krhka in je zaščito potrebovala. Opazovala sem jo, ko je najina bližina rasla, njena dolgoletna prijateljica pa odhajala, in razmišljala – najbrž je to strahotno sebično, premišljevati o sebi, ko nekdo drug umira – Eva je oseba, ki bo znala nositi tudi mojo bolečino. Ne bo se prestrašila moje intenzivnosti in teme.

Ko sem ji prvič povedala, da bi se rada preselila v Berlin, se je razjezila. Da v Berlinu ni ničesar, česar nimam že tukaj. Da je vsako javno delovanje mogoče preizkušati tudi v manjšem prostoru. Potem je, čisto na koncu, ubesedila verjetno svoj dejanski izvor jeze.

Tako po telefonu na 1000-kilometrski razdalji obujava spomine in se druga drugi izpovedujeva, ko se zveza že v drugo prekine.

»Po moje je bil zdej pa na moji strani problem,« reče, ko me pokliče nazaj. »Signal tle neki šteka.«

»Ma ne! Operater po dveh urah pogovora avtomatsko prekine klic! Noben ni tolk nor, da bi s kom govoril dve ure,« rečem.

»Razen medve,« reče. »U enu, haha!«

»Eva,« se nenadoma zresnim. »Od Svena frend se bo najbrž selil iz svojga stanovanja in bo frej. Kapco ma. Za najemnino bi dala manj kot v Ljubljani.«

Ko sem ji prvič povedala, da bi se rada preselila v Berlin, se je razjezila. Da v Berlinu ni ničesar, česar nimam že tukaj. Da je vsako javno delovanje mogoče preizkušati tudi v manjšem prostoru. Potem je, čisto na koncu, ubesedila verjetno svoj dejanski izvor jeze – da je ne morem kar zapustiti.

Tokrat nekaj časa molči, potem reče:

»Če maš možnost it za daljše obdobje, pejt. Jaz te podpiram.«

»Mormo bit tud mal strateško razporejeni po svetu,« rečem v poskusu šale, da bi stvari odvzela težo. Potem vendarle priznam: »Sej veš, da v Ljubljani jaz večino časa bivam v tvojem svetu. Kar mi povzroča ful veselja, vsaj obstajate ljudje, s katerimi smo si politično sorodni. Ampak mojga ustvarjalnega sveta je v Ljubljani čist premal.«

»Ja, sej vem … Mi bo hudo, če te ne bo, ampak po moje je prov, da greš.«

»Če se zvezde poklopjo, ja. A pa mam lahko pri vas sobo, ko bom prihajala v Ljubljano?«

»Tega pa res ne rabš spraševat.«

»Hvala. Greva spat počas?«

»Pejva. A hočeš, da jutr, k bom naokol, koga iz Ljubljane pozdravm?«

Malce se ustavim, pomolčim. »Lahko komšiji rečeš, da ga pozdravlam.«

***

Dežuje. Mineva mesec dni, odkar sem šla v Berlin in se iz njega vrnila. Vsaj za zdaj. Poletje se začenja iztekati v jesen, čeprav gotovo, tako kot jaz, še ni reklo zadnje. Pravzaprav si sploh ne morem privoščiti, da bi rekla zadnjo: iztekajo se tudi roki, ko moram založbi oddati knjigo – katerokoli knjigo, da je le dokončana.

Še vedno ne morem spati, nikako, potem pa vsakič res komaj gledam na manikuri. Predrami me kvečjemu opazka ruske mojstrice nohtov, ko ob mojih polomljenih prezirljivo reče, da imajo dolge nohte samo »ladies who do nothing«. Odlično, brezdelni razred, to je cilj, cinično pomislim, dotlej pa distinkcija z dolgimi nohti od razreda, ki sem ga zapustila, čeprav je res tudi to, da imamo dolge nohte v glavnem čefurke, ampak tudi to skupino ljudi sem zapustila, tako kot bom morda kmalu zapustila Ljubljano, edini dom, ki sem ga kdajkoli poznala. Če imam jaz pred sabo mojstrico nohtov, kot piše na spletu, ki je čisto zares natančnejša od izdelovalca najdražjih ur, ima ona pred sabo mojstrico zapuščanja. Takoj, ko te neko okolje posvoji, ga preizprašaj, je zapisal Danilo Kiš. Potem pa ga zapusti, dodajam, s čimer bi se Kiš, ki je iz Beograda pobegnil v Pariz, med prvimi strinjal. V ulici Danila Kiša v Beogradu navsezadnje stoji samo ena hiša. Tako razmišljam, potem se spet borim s spancem. Napor, ki ga vložim v to, da ostanem na manikuri budna, je res silen. V poldremežu mi kapne, da za spanje očitno potrebujem white noise delikatnih naprav. In da me nekdo, najraje kdo, čigar jezika v pogovoru z drugimi ne razumem, ali vsaj ne razumem zadosti, da bi lahko brala medpomene, drži za roko.

Nekaj v meni se pričenja zapirati. Globlje ko sem v pisanju, bolj mi je misel, da bi morala svoje ideje komurkoli razlagati, utrujajoča. Stisko zaradi pomanjkanja sogovornikov pričenja nadomeščati samozadostna tišina.

Nekaj v meni se pričenja zapirati. Globlje ko sem v pisanju, bolj mi je misel, da bi morala svoje ideje komurkoli razlagati, utrujajoča. Stisko zaradi pomanjkanja sogovornikov pričenja nadomeščati samozadostna tišina. Ob srečanjih z ljudmi vse pogosteje molčim, kot bi s pogledom drsela po gladki gladini jezera, brez potrebe po ubesedovanju tega, kar je v njem – molčati ob drugih in ob tem čutiti mir namesto z govorom premoščati napetost, to je neka nova kategorija bivanja.

Potem pridem domov, kjer se začnem na veliko pogovarjati s sabo. In s tabo, ki sem te ustvarila iz lastne samote.

Ko bom končala knjigo, ali vsaj eno od knjig, bom spala kot dojenček, končno odrešena vseh podpomenov, pomenov in idej, ki me budno poganjajo v smer, ki mi še ni povsem jasna. Ko bom lahko spala kot dojenček, bom spet na začetku.

Toda zdaj pišem – zdaj sva jaz in ti.

Brez tvoje vednosti, brez privoljenja.

Prva oseba ednine in druga oseba tišine.

Pred zvočniki, ki predvajajo temačno glasbo.

Can you sit down with me for a moment, please?

Can you hold my hand?

I am frightened.

—

Se nadaljuje … najbrž ne na Disenzu.

Osebe in dogodki iz Razglednic iz Berlina so stvar literature.

Citata v angleščini sta iz komada The Person You’d Like To Be izvajalca Barry Can’t Swim.

Naslovno fotografijo je ustvaril ChatGPT.

O zgodbi Hind Rajab lahko več izveste tukaj, kjer lahko tudi donirate fundaciji, poimenovani po njej.