Negativnost intelekta, zaupanje v dejanje: Mark Fisher devet let pozneje

Število devet je zadnja števka desetiškega sistema, njegove povezave s smrtjo in usodnostjo pa temeljijo predvsem na tej zgolj numerični (modularni) funkciji konca. V podzemlju je devet rek, mrtvaški vidik mačke pa nakazuje njenih devet življenj. Charles Manson si je prisvojil komad Beatlov Revolution-9 (ali Revelation IX) kot apokaliptično »družinsko himno«, kar je bilo povsem v skladu s tem vidikom števila.

Po drugi strani je devetica pripoznana kot največja števka, povezana z božanskim navdihom (devet muz) in blaženostjo (deveta nebesa). Sodobna astronomija priznava devet planetov osončja (prav tako starodavni lemurijski planetarni sistem).

Podvojeno število devet je izjemno zaradi svojih teomističnih podtonov. Islam (= 99) navaja devetindevetdeset »edinstvenih lastnosti« Alaha. Anglosična vrednost YHVH = 99. Po kriptičnem črnoatlantskem kargo kultu Hyper-C število devetindevetdeset – kot so dramatizirali v času panike Y2K – označuje ciklično izpolnitev časa.

Ccru, ‘Zone Nine’

Čez nekaj dni, v torek, 13. januarja 2026, bo minilo devet let, odkar smo izgubili Marka Fisherja. Težko je verjeti.

Kot vsako novo leto sem se tudi letos v prvem tednu januarja znova vrnila k nekaterim Markovim blogovskim zapisom. Posvetila sem se zlasti branju njegove objave »Opustite upanje (poletje prihaja)« iz maja 2015.

Upoštevajoč dejstvo, da je Mark naposled umrl 13. januarja 2017, je očitno, da je bil proti koncu leta 2016 depresiven, a obenem se zdi, kot da je v obdobju med letoma 2014 in 2016 javno kljuboval svoji depresiji bolj kot kadarkoli poprej.

»Opustite upanje« je bil eden zadnjih obsežnejših zapisov, ki jih je Mark objavil na svojem blogu k-punk. Dva meseca pozneje je prenehal objavljati – približno petnajst mesecev pred smrtjo.

Obstajata dva verjetna razloga, zakaj je Mark nehal pisati blog in oba sta lahko istočasno resnična: 1. vse več časa je posvečal političnemu organiziranju v fizičnem svetu, saj je dognal, da je internet, kjer se je nekoč počutil kot doma, postal potapljajoča se ladja; 2. vse težje se je spopadal z depresijo.

Upoštevajoč dejstvo, da je Mark naposled umrl 13. januarja 2017, je očitno, da je bil proti koncu leta 2016 depresiven, a obenem se zdi, kot da je v obdobju med letoma 2014 in 2016 javno kljuboval svoji depresiji bolj kot kadarkoli poprej.

Ta kljubovalnost se je v Markovem pisanju najmočneje čutila ravno takrat, ko je imela depresija največ razlogov, da preplavi njega in nas. Kontekst objave iz maja 2015 so bile seveda splošne volitve tisti mesec v Združenem kraljestvu. Laburistična stranka pod vodstvom Eda Milibanda je ravno takrat izgubila proti konservativcem Davida Camerona, ki jim je svojo katastrofalno varčevalno koalicijsko vlado z liberalnimi demokrati nekako uspelo preoblikovati v (zelo tesno) konservativno večino.

Teh volitev se dobro spomnim (in morda sem se jih tudi že kdaj prej spominjala na tem blogu).

Takrat sem delala v Fotogallery v Cardiffu, to je bila moja prva služba po diplomi na fakulteti. Ko sem se 8. maja pojavila na delovnem mestu v Chapter Arts Centru, kjer so bile naše pisarne, je bilo jutranje vzdušje prežeto z obupom. Vsi so vedeli, kaj nas čaka. Krčenje proračuna skupnostnemu umetniškemu centru se je zdelo neizogibno – in dejansko se je naposled tudi zgodilo. Januarja 2016 sem to krčenje tudi osebno občutila, saj so me takrat odpustili.

Ob koncu poletja 2016 sem se nameravala preseliti v London in pričeti s študijem, za katerega sem upala, da bo potekal pod mentorstvom Marka Fisherja in Kodwa Eshuna.

Spominjam se, kako je moj nadrejeni, sklicujoč se na negotovo prihodnje financiranje, poskušal ublažiti novico in me spomnil, da sem že sama naznanila načrte o tem, da jih nameravam tisto leto zapustiti. Sprejeta sem bil na magistrski študij na Goldsmithsu, zato sem se ob koncu poletja 2016 nameravala preseliti v London in pričeti s študijem, za katerega sem upala, da bo potekal pod mentorstvom Marka Fisherja in Kodwa Eshuna.

Žal mi je bilo, da zapuščam galerijo, in zelo me je skrbelo glede denarja – glede tega se ni veliko spremenilo – vendar je bila moja prihodnost na splošno videti svetla. Sledila sem svojim sanjam. Ne spomnim se, ali sem takrat prebrala Markov zadnji zapis, spomnim pa se upanja, ki sem se ga takrat oklepala, ne da bi vedela, kakšne bolečine še prihajajo.

Deset let po tem zgoščenem nizu političnih razočaranj in resnične žalosti, upanje v zadnjem času občutim kot krhek afekt. Toda sredi še posebej turobnega januarja, ko se mi tudi moje duševno zdravje spet zdi krhko, se po najboljših močeh trudim upanje pretvoriti v zaupanje, da bi ublažila tesnobo še ene osebne negotovosti.

Čeprav je obletnica Markove smrti zame vedno boleč trenutek refleksije, je že skrajni čas, da se znova vrnem k njegovemu delu. Morda se zdi, da skorajda ne pišem o ničemer drugem, toda dejansko je minilo že kar nekaj časa … In ni me razočaral. Zlasti v tem trenutku Markovi pozni zapisi »zaupanja« ponujajo prodorno vizijo prihodnosti, vpeto v dejanske potencialnosti tedanje sedanjosti. Ti zapisi niso nič manj relevantni, čeprav se zdi svet zelo drugačen, saj je Markov boj brezčasen. To, s čimer se je spopadal, je bil poskus preseganja različnih »pasivnih afektov«, ki jih danes morda občutimo izraziteje kot takrat.

Ti afekti so poimenovani v Markovih zapisih zadnjih dveh mesecev na blogu k-punk. Poleg zaupanja iz zapisa »Opustite upanje«, h kateremu se bomo kmalu vrnili, lahko opazimo, da poskuša bolj ambivalentna občutja izraziti s pomočjo nekaterih glasbenih miksov na svojem blogu.

Prvi, »Poglejte, kaj je strah naredil mojemu telesu«, vzame svoj naslov iz besedila pesmi »Because You’re Frightened« skupine Magazine. Miks je bil objavljen kot poklon Markovim študentom pri njegovem predmetu Popularni modernizem, ki ga je poučeval v okviru dodiplomskega programa BA (Hons) Likovne umetnosti in umetnostne zgodovine na Goldsmithsu (če se ne motim).

Dva meseca pozneje je bil objavljen zapis »Nič več bede ponedeljkovih juter«, manj ekspliciten, a kljub temu vreden prispevek. Tu gre za na glavo postavljen rek »Ne sovražiš ponedeljkov, sovražiš kapitalizem«. Zasebno je Mark povedal, kako je začel ceniti ponedeljke, ko je poučeval na podiplomskem študiju in tako je to osebno veselje preobrazil v novo mantro postkapitalistične želje.

Preberite tudi: Danilo Lučić: Mark Fisher proti prikazni kapitalizma.

Oba miksa sta zvočni ekskurziji, ki postavljata v ospredje občutji strahu in nesreče, ki se jima je treba zoperstaviti, in sicer kot dve kurirani seansi za razgaljanje in izganjanje žalostnih afektov. Toda tisto, kar pri tem izganjanju deluje kot najučinkovitejša streznitev, je jasnost, s katero je Mark poskušal zase znova vzpostaviti nekakšen projekt čustvenega inženiringa, da bi preprečil že znano depresijo.

Volilni poraz laburistične stranke – čeprav je vprašanje, koliko dobrega bi ob zmagi sploh lahko naredila – bi lahko Marka čisto dotolkel. Morda ga tudi je. Ko je bil leto poprej, leta 2014, objavljen njegov esej »Za nobeno rabo«, se je očitno pripravljal na dolgo pričakovane spremembe in konec politike varčevanja, ki je sledila finančni krizi leta 2008.

Mark začne esej z diagnozo depresije, ki ga že dolgo zalezuje. Vrača se k materialistični psihiatriji Davida Smaila – ki je močno vplival na njegovo knjigo Kapitalistični realizem iz leta 2009 – in piše o izvoru svojega občutja, da ni »za nobeno rabo«, ter o poskusih utišanja posmehljivega notranjega glasu, ki nas obtožuje samopomilovanja – »nisi depresiven, samo smiliš se sam sebi, spravi se k sebi«; glasu, ki sploh ni »notranji glas«, temveč »ponotranjeni izraz dejanskih družbenih sil, med katerimi imajo nekatere interes, da zanikajo kakršnokoli povezavo med depresijo in politiko«.

Mark je želel znova poudariti to povezavo – ne zato, da bi se ji predal, temveč da bi jo lahko siloviteje presekal; depresija je politična, toda Mark ni želel spodbujati depresivne politike. Sklene:

Fatalistično podreditev prebivalstva Združenega kraljestva državnim varčevalnim ukrepom moramo razumeti kot posledico namerno kultivirane depresije. Ta depresija se kaže v sprejemanju, da se bodo reči poslabšale (za vse, razen za majhno elito), da smo lahko srečni, če sploh imamo službo (zato ne bi smeli pričakovati, da bodo plače sledile inflaciji), in da si ne moremo privoščiti socialne države. Kolektivna depresija je posledica projekta vladajočega razreda, da bi si nas ponovno podredil. Že nekaj časa vse bolj sprejemamo idejo, da nismo te vrste ljudje, ki lahko delujejo. Za to ni krivo pomanjkanje volje, prav tako, kot se depresiven posameznik ne more »izvleči ven« na način, da se pač »spravi v red«. Ponovna izgradnja razredne zavesti je resda velikanska naloga, takšna, ki je ne moremo doseči z že pripravljenimi rešitvami – toda ne glede na to, kaj nam govori naša kolektivna depresija, je izvedljiva. Ustvarjati nove oblike političnega vključevanja, oživljanje institucij, ki so pričele propadati, preoblikovanje zasebnega nezadovoljstva v politično jezo: vse to se lahko zgodi, in ko se, kdo ve, kaj je možno?

Kar se je naposled zgodilo leta 2015, je bilo razočaranje za vse nas, četudi se izboljšave, ki so bile takrat ponujene volivcem, v retrospektivi in v primerjavi z radikalnimi spremembami, ki jih tako nujno potrebujemo danes, zdaj zdijo minimalne. Vendar pa je spodbudno, da Mark ni (javno) podlegel tisti vrsti depresije, h kateri je bil nagnjen. Negativnost njegovega intelekta se je okrepila, a obenem se je okrepila tudi njegova zmožnost delovanja z zaupanjem.

Kot zvest deleuzovsko-guattarijevski mislec je Mark na svojem blogu k-punk vztrajno ohranjal to dialektiko med intelektom in delovanjem, ki se je sčasoma še stopnjevala, saj je vseskozi poskušal povzročiti kratek stik v odtujenosti med posameznikom in družbo. Tako kot v »Za nobeno rabo« je vztrajno opisoval in kritiziral način, kako je privatizacija vprašanj duševnega zdravja posledica splošnejše neoliberalne težnje po privatizaciji. Zagotovo je zavajajoče osebne učinke družbenih razmer spreminjati v nebulozne, ljudske patologije, ki oblasti razrešujejo odgovornosti za bedo, ki jo povzročajo; vendar pa napetost v Markovem delu kot celoti izhaja iz tega, da razmišljanje o človeškem stanju v kategorijah zdravja in bolezni samo po sebi ni problematično. Neoliberalizem je tak pogled, s katerim bi sicer lahko soglašali, zgolj zlorabil za lastne namene. Pravzaprav je ravno odločnejši premislek v smeri družbeno organiziranega zdravja in bolezni ključnega pomena za (pre)nove možnosti v času privatizacije.

V tem argumentu prisotno ostro nasprotje je izrazito britanske narave, saj je naša Nacionalna zdravstvena služba obenem predstavljena kot trdnjava družbeno organizirane medicine ter politični žogobrc in gravitacijsko središče kafkovske birokracije. Ker je bil Mark najbolj pronicljiv vodnik po protislovjih britanske kulture, se je v to zmešnjavo podal že desetletje ali še več pred večino drugih. Tako na primer v zapisu o Spinozi iz leta 2004 z naslovom »Čustveni inženiring« zapiše:

Namesto uporabe pojmov »prav« in »narobe«, ki so jih v nas vcepili vulgarizirano kantovstvo ter ostanki krščanstva, nas Spinoza spodbuja, da razmišljamo z vidika zdravja in bolezni. Ni »kategoričnih« dolžnosti, ki bi veljale za vsa bitja, saj je tisto, kar šteje kot »dobro« ali »zlo«, odvisno od interesov vsake posamezne entitete. V skladu z ljudsko modrostjo Spinoza jasno pove, da tisto, kar nekemu bitju prinaša dobrobit, drugega zastruplja. Prvi in najosnovnejši vzgib vsake entitete je, pravi Spinoza, njena težnja po ohranjanju lastnega obstoja. Ko entiteta začne delovati proti lastnim interesom, ko začne sama sebe uničevati – kar pa žal, opaža Spinoza, ljudje radi počnemo –, pomeni, da so jo prevzele zunanje sile. Biti svoboden in srečen pomeni izgnati te vsiljivce in delovati v skladu z razumom.

Ena izmed najbolj grozečih težav v sami srčiki človekovega bivanja v kapitalizmu je, da smo tako prepredeni z vsiljivci, da še nikoli nismo bili tako zaverovani v svoje bolezni in tegobe. To vemo, ker jih nenehno skušamo poimenovati – četudi prepogosto ne raziščemo njihovih temeljnih vzrokov. Brez natančnejšega dela, ki je potrebno za postavitev smiselne diagnoze našega trenutnega položaja, navsezadnje zgolj opravljamo delo neoliberalizma. To počnemo tako, da nasedamo vsaki novi simptomatiki družbenih omrežij, ki nam je servirana kot mesečni horoskop na zadnji strani načičkane revije, ki napihuje naše negotovosti samo zato, da nam potem zanje proda čudežno zdravilo.

Če bolj premišljeno posežemo v to sprevrženo ekonomijo afektov, lahko odkrijemo temelje za izbrušene kritike. Toda zavedanje tega, kako strah učinkuje na naše telo, nas zlahka dotolče in nas ujame v refleksivnost. Gre za situacijo, ki lahko vodi v eno najbolj pogubnih stanj kapitalističnega realizma, ki ga je Mark poimenoval »refleksivna impotenca« – »da, vemo, da so stvari slabe, a še bolj kot to vemo, da glede tega ne moremo ničesar storiti«.

Mark te depresije nikoli ni jemal za samoumevno, čeprav je pestila tudi njega. Očitno jo je občutil, vendar si ni dovolil, da bi v njej obtičal, obenem pa je priznaval, da jo težko obvladuje. To je pomembno, saj je bil zato Markov optimizem težko priborjen, pri njem nikoli ni šlo za kapriciozno bežanje v fantazijo ali zablodo. V tegobah je vztrajal ravno zato, ker jih je tako pogosto občutil. Na ta način je lahko tako bistroumno, čeprav z naporom, posegal v te izrazito britanske paradokse.

Sprva je Mark pri pisanju Kapitalističnega realizma poskušal to depresijo »denaturalizirati« s pomočjo javne teorije. Leta 2010 je trdil:

Nekaj razprav je bilo o tem, ali je Kapitalistični realizem pesimistična knjiga. Zame ni pesimistična, je pa negativna. Pesimizem je že vtkan v vsakdanje življenje – to je tisto, kar bi Žižek poimenoval »spontana, nereflektirana ideologija« našega časa. Prepoznavanje tega vtkanega, nereflektiranega pesimizma je dejanje negativnosti, ki, upam, lahko pripomore k denaturalizaciji tega pesimizma (ta se po svoji naravi ne prepoznava kot tak in je prekrit s kopreno zapovedane pozitivnosti, ki prepoveduje negativnost).

Vendar Markova silovita negativnost nikoli ni bila sama sebi namen. Vztrajal je, da moramo ob vsaki salonski kritiki ovir, ki nam stojijo na poti, ponovno potrditi svojo zmožnost delovanja. Tako je Mark posodobil znamenito mantro Antonia Gramscija o »pesimizmu intelekta, optimizmu volje«; njegova različica je bila subtilno, a izrazito drugačna in bi jo lahko morda formulirali kot »negativnost intelekta, zaupanje v dejanje«.

Markova silovita negativnost nikoli ni bila sama sebi namen. Vztrajal je, da moramo ob vsaki salonski kritiki ovir, ki nam stojijo na poti, ponovno potrditi svojo zmožnost delovanja.

Ta formula je bila najpogosteje uporabljena, ko je Mark izzival brezzobi »poptimizem« enaindvajsetega stoletja. Vedno je vztrajal, da optimizem sam po sebi nič ne šteje in da mora vedno vključevati tudi negativnost, ki je iskrena glede materialnih pogojev, ki nas poskušajo izčrpati. Ni dovolj zgolj zavračati izčrpavanje, saj imamo dejansko vse razloge, da smo izčrpani. Potemtakem se naša opažanja brez intelektualne negativnosti preveč zlahka prilagodijo »spontani, nereflektirani … zapovedani pozitivnosti«, ki ni nikomur v pomoč.

Večkrat sem že poudarila: Markovi kritiki običajno vidijo le njegovo negativnost in ničesar drugega. Toda v nasprotju s tem je Markova povezava med »negativnostjo intelekta« in »zaupanjem v dejanje« odkrita in vztrajna. Med njima sicer prihaja do trenja, to je res, vendar je to bolje, kot pa če bi se pola medsebojno izničila.

Za ponazoritev: v zapisu iz leta 2006 z naslovom »Optimizem dejanja« Mark pojasni zgodnjo različico zgornje formule z jasnostjo, ki jo njegovi manj prizanesljivi bralci pogosto spregledajo. Tu Mark kritizira prav tisti način kulturne kritike, s katerim ga sicer najpogosteje povezujejo, hkrati pa postavi pod vprašaj uporabnost teorije pri soočanju s »kulturno depresijo«, ki mu jo pripisujejo tudi njegovi kritiki:

V posebej akutnih primerih depresije se je izkazalo, da bolniku ne pomaga noben pogovor ali terapevtski poseg. Edino učinkovito zdravilo je delovanje, četudi bolnik v tistem trenutku verjame, da je kakršnokoli dejanje nesmiselno in brez pomena. Toda »mehansko izvajanje« dejanja je nujen predpogoj za nastanek prepričanja »v srcu«. Tako kot je Pascal znamenito zatrjeval v svoji stavi, prepričanje sledi vedênju, in ne obratno. Podobno je tudi edina pot iz sedanje kulturne depresije ta, da delujemo, kot da bi stvari lahko bile drugačne.

To je bila inverzija kapitalističnega realizma: ne refleksivna nemoč neobstoja alternative, temveč aktivno vztrajanje, da alternative obstajajo prav tukaj in prav zdaj in da jih lahko živimo. To je nov realizem; komunistični realizem:

Potrebujemo nov, komunistični realizem, ki pravi, da so podjetja vzdržna le, če lahko delavcem zagotavljajo plačo za dostojno življenje. Komunistični realizem bi preusmeril demonizacijo prejemnikov socialne podpore, ki jo izvaja kapitalistični realizem, na dejanske parazite: »podjetnike«, katerih podjetja so odvisna od skrajno prekariziranega dela, najemodajalce, ki lagodno živijo od subvencioniranih najemnin, bankirje, ki prejemajo denarne dodatke neposredno ali posredno iz javnega denarja. Toda pojem komunističnega realizma nakazuje tudi določeno vrsto usmeritve. Ne gre za filozofijo dogodka, ki vse svoje upe stavi na nenadno in dokončno preobrazbo. Ne gre za utopizem, ki sovražniku prepušča vse, kar je »realistično«. Gre za trezno in pragmatično oceno virov, ki so nam na voljo tukaj in zdaj, ter za premislek o tem, kako lahko te vire najbolje uporabimo in povečamo. Gre za premikanje – morda počasno, a z jasnim namenom – od tam, kjer smo zdaj, nekam povsem drugam.

Za zdaj povsem v Fisherjevem slogu. Toda vse to se sredi maja 2015 za Marka poveže z novo globino. Njegov zapis o opustitvi upanja, objavljen nekaj dni po zagovoru »komunističnega realizma«, deluje kot kulminacija dialektike k-punka, v času, ko je bila njena nujnost očitnejša kot kadarkoli prej (in danes je zagotovo še toliko bolj). Pravzaprav se Markova prejšnja stava iz leta 2006, da »prepričanje sledi vedênju« tu vrne kot močan nov motor političnega organiziranja, o katerem razmišlja, vendar ga noče omejiti na hitro usihajočo blogosfero.

Markova zapuščina trpi – čeprav je jasno, da globine njegovega bloga k-punk za mnoge ostajajo neznano ozemlje – zaradi dejstva, da tega prehoda v fizični svet ni dokumentiral tako vestno, kot bi ga morda desetletje poprej. Zdi se, da ni pripisoval velike vrednosti ustvarjanju pisnih sledi onkraj materialnih posegov in izboljšav, ki jih je želel uresničiti v življenju drugih.

Potem ko je zapustil internet, na katerem si je ustvaril ime, je večina mislila, da je izginil. Toda če govoriš s tistimi, ki so ga poznali v živo, je imel Mark morda še večji vpliv kot kadarkoli prej.

To se mi je zdelo najbolj ganljivo, ko sem nepričakovano zašla v Markovo orbito v času njegove smrti. Potem ko je zapustil internet, na katerem si je ustvaril ime, je večina mislila, da je izginil. Toda če govoriš s tistimi, ki so ga poznali v živo, je imel Mark morda še večji vpliv kot kadarkoli prej, čeprav je bil ta sprva omejen na njegovo družino, prijatelje in študente, pa tudi na ljudi, ki jih je srečeval pri organiziranju na terenu.

Ravno zato je bila Markova smrt tako pretresljiva. Vedeli smo, da je bil depresiven – ko sem ga zadnjič videla decembra 2016 v tajništvu Oddelka za vizualne kulture na Goldsmithsu, je bil videti kot zgolj senca človeka. Toda v predavalnici, njegovi pisarni ali na političnih dogodkih je bilo Markovo zaupanje v svet, ki bi lahko bil – ki bo – svoboden, bolj otipljivo kot kadarkoli prej.

Ko pomislim na tega razredčenega Marka, se spomnim na »Opustite upanje (poletje prihaja)«. To je odlomek, na katerega pomislim najpogosteje:

»Ni treba ne strahovati ne upati, temveč zgolj iskati nova orožja,« piše Deleuze v Postskriptu k družbam nadzora. Nedvomno je imel v mislih Spinozovo razlago upanja in strahu v Etiki. »Ni upanja, ki ne bi bilo pomešano s strahom, in ni strahu, ki ne bi bil pomešan z upanjem,« je trdil Spinoza. Upanje in strah opredeli takole: Upanje je nestalna radost, ki izhaja iz ideje nečesa prihodnjega ali preteklega glede zadeve, o kateri včasih dvomimo. Strah je nestalna žalost, ki izhaja iz ideje nečesa prihodnjega ali preteklega glede zadeve, o kateri včasih dvomimo. Upanje in strah sta pravzaprav zamenljiva; gre za pasivna afekta, ki izhajata iz naše nezmožnosti dejanskega delovanja. Kot k vsakemu praznoverju se k upanju obrnemo takrat, ko nimamo več nobene druge možnosti. Ravno zato je Obamova »politika upanja« postala tako izčrpavajoča – ne zgolj zato, ker je njegova administracija zelo hitro neizogibno obtičala v kapitalističnem realizmu, temveč tudi zato, ker je predpogoj za upanje pasivnost. Obamova administracija ni želela aktivirati prebivalstva (razen ob volitvah). Ne potrebujemo upanja, potrebujemo zaupanje in zmožnost delovanja. »Zaupanje,« trdi Spinoza, »je radost, ki izhaja iz ideje preteklega ali prihodnjega objekta, pri katerem je odstranjena kakršnakoli podlaga za dvom.« Toda podrejenim skupinam je zelo težko imeti zaupanje, celo v najboljših časih, saj zanje/za nas skoraj ni »prihodnjih objektov, pri katerih bi bila odstranjena podlaga za dvom«.

Da bi dosegli tovrstno zaupanje, se moramo posvetiti novim oblikam delovanja, ki so v popolnem nasprotju z redčenjem družbene sfere, ki ga izvaja komunikacijski kapitalizem. Mark je te stvari iskal izven spleta in pozneje prinesel nazaj salvagepunkovski načrt o tem, kaj bi lahko zgradili iz ruševin sedanjosti.

»Opustite upanje« sklene s seznamom desetih oblik delovanja, ki so bistvene za spreminjanje sveta, onkraj njegovih lastnih negativnih interpretacij. Tukaj ne bom ponavljala vseh, želim pa se ustaviti pri številki sedem, pri kateri me je prešinil nov pomen:

7. Vključujte se v oblike aktivizma, ki so usmerjene v logistične motnje. Kapital mora biti resno oviran in prestrašen, preden prepusti kakršnokoli ozemlje ali vire. Pri večini protestov lahko enostavno počaka, da se iztečejo, toda opazil bo ogroženost svoje logistike. Moramo biti pripravljeni, da bo ob tem grobo ukrepal – uporabil bo protiteroristično zakonodajo, da s tem upraviči praktično katerokoli obliko represije. Ne bo igral pošteno, a to ni igra kriketa – ve, da gre za razredni boj, in tudi mi tega ne smemo nikdar pozabiti.

Kot sem že omenila v prejšnji objavi, je moja partnerka Hana trenutno v zaporu ravno zato, ker je sodelovala v tovrstni obliki aktivizma. Tako kot je Mark napovedal, je postala tarča (zlorabe) protiteroristične zakonodaje, da bi bila s tem upravičena izjemno kruta in dolga kazen pripora. Gibanje neposrednega delovanja, usmerjeno v logistične motnje (in to med trajajočim genocidom), je sprožilo nove represije nad vrstami aktivizma, ki jih je ta država sicer zgodovinsko podpirala. To je izjemno boleča in srhljiva izkušnja od blizu, saj nihče ne igra pošteno. Toda to nikoli ni bila igra kriketa.

Tako kot je Mark napovedal, je moja partnerka postala tarča (zlorabe) protiteroristične zakonodaje, da bi bila s tem upravičena izjemno kruta in dolga kazen pripora.

Kaj storiti? Res je minilo že kar nekaj časa, odkar sem to nazadnje pomislila, toda res si želim, da bi bil Mark tukaj, da bi pisal o »zdaj«, ukrenil nekaj glede tega, navdihoval in združeval druge, kakor je to z lahkoto počel.

»Zdaj« naju vse bolj ogroža. Mislim, da nekaj časa tukaj ne bom zmogla pisati o ničemer drugem kot o tem, kaj prestajava. V resnici mi je težko napisati karkoli o tem, kaj počneva. Dovolj je reči, da počneva vse, kar je izvedljivo po najinih močeh, a gre za situacijo, ki mi po več kot štirih mesecih še vedno povzroča veliko bridkosti.

Brez Marka sva sami sebi vodnici v prihodnost in se poskušava po najboljših močeh znajti v teh novih vlogah. Ni lahko. Čeprav sem na samem začetku tega leta začutila, kako mi kolena popuščajo pod težo stvari, sem ob ponovnem pregledu Markovih zapisov izpred desetletja hvaležna, da sem se spet spomnila na negativnost njegovega intelekta in na zaupanje v njegova dejanja. Ravno zaradi tega sem se namreč zaljubila v njegovo pisanje, v svojo partnerko, in ravno to naju je pripeljalo sem, kjer sva zdaj.

Potem ko je partnerka izvedla dejanje zaupanja, ki je povzročilo dolgotrajno obdobje prisilne pasivnosti, negativnost intelekta silovito prevladuje. Včasih se namreč zdi, da je divje nihanje med strahom in upanjem vse, kar nama je še ostalo. Toda tukaj in zdaj imava na razpolago veliko več dejanj zaupanja, četudi jih je zasenčilo dejanje, ki naju je pripeljalo v to situacijo. Navzlic temu ni res, da niso »za nobeno rabo«. Nasprotno, bistveno je narediti vse, kar je v najini moči, da ohraniva zaupanje v boljši svet, v boljše življenje na obzorju. To zaupanje aktivno drživa pred seboj prav zdaj, v luči prihodnosti, ki bo prišla, saj jo bova sami ustvarili.

Preberite tudi: Mark Fisher: Izstop iz vampirskega gradu.

Pri izgubi Marka Fisherja je še vedno pretresljivo predvsem to, da je podlegel lastnemu nihanju med upanjem in strahom. Tariq Goddard je vedno vztrajal, da so bili ti strahovi in upanja veliko bolj osebni kot politični. Tudi sama včasih občutim ta pritisk. Najbolj me je strah, da je odnos, ki ga zelo cenim in nosim v srcu, napet zaradi antisocialnih pritiskov zaporskega sistema. To je osebni boj, ki ga občutim ločeno od najinega bolj političnega boja. Da, osebno ostaja politično, a v smislu afektov, ki jih proizvaja, je kljub temu boleče občutiti, da je osebno prepuščeno politiki.

Kako priznati politični izvor tega strahu, ne da bi pri tem zagovarjali politiko strahu? Ko se lokomotiva leta 2026 lenobno pomika s svoje postaje, me tesnoba mestoma že premaguje. Upanje se ob najmanjši provokaciji preobrazi v strah – ali ni to dobra opredelitev tesnobe ali morda zgolj nevroze? Vprašanje je, kako si od političnega izposoditi zaupanje, ki bi po drugi strani lahko ohranilo osebno.

Na srečo sva 7. januarja – dan preden sem začela pisati to objavo – s partnerko to dosegli po telefonu, in to ne prvič. Gojenje zaupanja je proces, ki terja skrbno vzdrževanje. Znova sva ga našli, ko sva več kot uro sanjarili o tem, kako bi lahko bilo videti najino skupno življenje, ko bo vsega tega konec. Večinoma sva govorili o skrbi za živali, čebelarjenju in pridelavi lastne hrane v nekakšni podeželski idili, daleč od pritiskov mestnega življenja – o radostih, ki jih Hana črpa iz svojega dela v zaporu in jih želi z novim smislom nadaljevati tudi zunaj njega. Hana to novo strast pripisuje svojemu bolj ekološko ozaveščenemu soobtožencu Franku, ki jo je veliko naučil, pa tudi širši skupnosti ljudi, s katerimi dela v zaporskih vrtovih in s katerimi deli močan občutek tovarištva. Govorili sva tudi o tem, da bi se še bolje organizirali v svojih skupnostih, saj te nič ne pripravi do tega, da si želiš novih povezav, tako kot ravno zapor.

Ob vzpostavljanju teh povezav med sedanjostjo in prihodnostjo se je tesnoba, ki me je nekaj dni silno mučila, nežno razblinila. Zaupanje se je znova utrdilo, ko sva snovali vse načine, kako bova živeli bolj zavestno – zdaj in takrat – ter uporabili vse, česar sva se iz te izkušnje naučili in se bova še naučili, da skupaj druga ob drugi vzpostaviva novo obliko življenja.

Spomnim se kratke pesmi, ki je bila zapisana na hrbtni strani risbe, ki sem jo od Hane prejela 16. oktobra 2025:

v spominu prihodnosti

se naju zapor ne dotakne kakor senc

in pred njim sva meso.

Najini najboljši telefonski pogovori to prihodnost že realizirajo, tako da se lahko počutiva kot katerikoli par na daljavo, ki dolgo v noč klepeta po telefonu. Zaupanje, ki ga želim gojiti v letu 2026, poganja spoznanje, da ta prihodnji spomin ni fantazija, temveč nekaj, kar se bo uresničilo …

… in ko se, kdo ve, kaj je možno?

—

Prevedel: Mišo Mićić.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na avtoričinem blogu.