Nacionalni praznik Osvobodilne fronte

Osvobodilna fronta je nastala na teritoriju Slovenije kot organizirana oblika odpora proti fašizmu, resda tudi z močnim nacionalnim programom, vendar pod streho širšega jugoslovanskega socialističnega in antifašističnega gibanja, ki ga je vodila Komunistična partija Jugoslavije. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je OF objavila sedem gesel, med katerimi sta bili pomembni tudi naslednji, četudi jih danes še komaj kdo citira:

»Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.«

ter

»Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.«

Zgodovina OF ni samo zgodovina slovenskega naroda, ampak širšega boja: razrednega internacionalizma, partizanske mobilnosti (enote so prehajale meje, borci so govorili več jezikov) in večnarodnega odpora proti fašizmu.

Po razpadu socialistične Jugoslavije je novonastala nacionalna država zgodovino prepisala in iz nje naredila lokalno posebnost. Iz razrednega in revolucionarnega gibanja je ustvarila nacionalni mit in zgodbo o lastni izjemnosti. O socialističnem internacionalizmu danes skoraj ni več ne duha ne sluha.

Moj odnos do današnjega nacionalnega praznika je ambivalenten. Sicer nisem zunaj zgodovine OF, sem pa izrinjena iz načina, kako OF danes interpretira liberalna levica, ki je ohranila zgolj simbolni odnos do OF, vzpostavljen na ravni nacije in identitete, ne pa materialnega organiziranja in čeznacionalnosti razreda.

Zato je moj odnos do današnjega nacionalnega praznika ambivalenten. Sicer nisem zunaj zgodovine OF, sem pa izrinjena iz načina, kako OF danes interpretira liberalna levica, ki je ohranila zgolj simbolni odnos do OF, vzpostavljen na ravni nacije in identitete, ne pa materialnega organiziranja in čeznacionalosti razreda.

Mislim na dedka, mladega partizana, ki po vojni pristane v OZNI in iz nje kasneje pobegne. Na babico, ki je z dvema razredoma osnovne šole do smrti organizacijsko in moralno držala vso vas in vse, ki so šli skoznjo.

Onadva sta moja osvobodilna fronta. Sta bližje temu, kar je upor proti fašizmu bil, kot temu, kar je iz njega naredilo današnje selektivno nacionalno zgodovinjenje.

Brez redkih aktivov in zgodovinarjev, kot je Grega Hrib, bi kot potomka priseljencev na današnji praznik ostala pred vrati nacionalne zgodovine. Hrib je ob nedavnem poklonu padlim borcem v Mrzli dolini namreč med drugim povedal:

»Če se hočemo resnično zoperstaviti dokončnemu družbenemu krahu, si moramo najprej tudi dokončno razjasniti nekatere stvari. Narodnoosvobodilni boj ne sme ostati folklora partizanskih proslav. Antifašizem ne sme postati fraza tistih politikov, ki prisegajo na rdečo zvezdo, a jo z vsakim svojim političnim dejanjem znova in znova izdajajo. V času, ko nas je globalni kapitalizem privedel na rob prepada in svetu grozijo okoljska kriza, groteskne ekonomske neenakosti, vzpon fašizma, imperialistični spopadi in morebiti celo grožnja jedrske vojne, je antifašizem lahko samo revolucionaren ali pa ga ni. Šele če pridemo na čisto s tem, ima lahko naš upor količkaj smisla.«

Upor nikoli ni bil simbolno mahanje z zastavami, državnimi in drugimi, ampak predvsem konkretna organizacija, ki terja, da si za začetek pridemo na čisto s svojim položajem: se odrečemo folklori, puhlim frazam in zgodovinskim lažem.

—