Buržurnalizem
Marca je na novičarskem portalu N1 zloglasno odmevala zgodba mladega para, ki mu je uspelo privarčevati 180.000 evrov za gradnjo hiše brez kredita. Ta triumf individualizma je bil predstavljen kot simbol navdiha sleherniku, da lahko vendarle vsakomur uspe, če le dovolj varčuje in dela. Varčevanje, je naznanil mladi par, je zanju »hobi«: uspelo jima je brez kredita in kljub temu, da so se cene rabljenih nepremičnin od leta 2015 v Ljubljani zvišale za 90 odstotkov, izven prestolnice pa za 105 odstotkov.
Pozornejše branje nam sicer hitro razkrije, da nista zgolj varčevala, temveč tudi podedovala parcelo, prodala delnice v vrednosti 10.000 evrov še iz časa srednje šole (!) in imela možnost bivanja s starši. Torej, poleg akumuliranega družinskega kapitala sta imela tudi dovolj dobre družinske odnose, da sta lahko bivala doma in se tako izognila vsakomesečnemu plačevanju astronomsko visokih najemnin. Članek nam omenjene okoliščine prikaže kot samoumevne, saj smo vendar vsi asketi brez potreb, želja in hobijev z možnostjo brezplačnega bivanja pri starših. Za višek nam članek »pozabi« omeniti, da je njegov smoter marketinški spin posameznice, de facto oglas, saj nam kratek pogled na družabna omrežja razkrije, da je gospa podjetnica, ki se ukvarja z osebnim svetovanjem in spletnimi tečaji: odraz ideologije samopomoči par excellence.
V hipu so isto zgodbo reciklirali tudi na 24ur, kjer so zapisali, da parova zgodba »kaže, da se da vse, če se le hoče«. Morda najbolj očiten primer odmaknjenosti od realnosti vsakdanjega človeka predstavlja naslednja krilatica: »Tako sva na primer tehtala, ali se splača kupiti kamin za 10.000 evrov ali bi ta denar raje kako drugače porabila.« Ne znam si zamisliti, koliko ljudi v Sloveniji resnično lahko razmišlja o nakupu kamina za 10.000 evrov.

Preverimo še naslednjo dvomljivo izjavo glede njunih plač v razmerju z nenavadno visokimi prihranki: »Imela sva zelo povprečne dohodke, več let sem imela še popoldanski s. p., da sem sploh prilezla do povprečne plače.« Iz LinkedIn profila 28-letnice je razvidno, da naj bi študij končala leta 2020, hkrati pa imela že okoli 10 let delovnih izkušenj, kar poraja dvome, a vzemimo za resnično. Recimo, da paru (radodarno) skupno pripišemo 20 let delovnih izkušenj, kar je 240 mesecev delovne dobe. Če želita dva posameznika v 10 letih skupaj privarčevati 180.000 €, bi moral vsak od njiju vsak mesec v zadnjih desetih letih privarčevati 750 €. (180.000 € / (2 osebi × 120 mesecev) = 750 € na mesec na osebo). Za primerjavo, minimalna bruto (ne neto) plača je leta 2014 znašala 789,15 €, povprečna neto plača pa 1.088,13 €. S primerjavo izjave o »komaj povprečni plači« in zneska privarčevanega denarja lahko presodimo, da je nedoumljivo, da bi si resen medij dovolil objavo naslova s citatom »varčevanje je najin hobi« in takšno varčevanje predstavil kot nekaj realističnega, ker si vendarle le redkokateri par lahko privošči dvakratnik minimalne plače zgolj (sic!) za varčevanje.
Skorajda religiozna predanost podjetnikom ustvarja vtis, da je vsaka njihova beseda plod genialno-mistične percepcije, ki ji moramo slediti kot edinemu evangeliju za uspeh.
Ob širšem pregledu različnih medijskih portalov je razvidno, da določeni mediji subtilno, a dosledno promovirajo in objavljajo vsebine, ki glorificirajo uspeh individualizma v kapitalističnem sistemu, hkrati pa moralizirajo o revščini neuspešnih. Prispevke, s katerimi mediji favorizirajo interese vplivnih in bogatih na račun večine prebivalstva, lahko označimo za buržoazno novinarstvo ali buržurnalizem. Ob tem lahko izpostavimo tri ključne vidike. Prvi vidik buržurnalizma predstavljajo promocije posameznikov in marketinški spini njihovih podjetij, ki so v medijih predstavljeni kot svetniki kapitalizma. Ta skorajda religiozna predanost podjetnikom ustvarja vtis, da je vsaka njihova beseda plod genialno-mistične percepcije, ki ji moramo slediti kot edinemu evangeliju za uspeh. Drugi vidik se nanaša na različne oblike zavajanj in nekritično obravnavo tematik v prispevkih. Ko takšne vsebine beremo natančneje, hitro ugotovimo, da so zgodbe nekredibilne, saj so pogosto prežete z neizgovorjenimi privilegiji, kot so podedovana premoženja, dostop do kapitala, socialni kapital ali gola sreča. Tretji vidik se nanaša na oglase in druge sponzorirane vsebine, ki nas stalno opozarjajo na prepletenost medijskih vsebin z interesi podjetij in posameznikov, ki imajo dovolj finančnih sredstev ali socialnega kapitala, da si privoščijo takšno obliko promocije. S tega vidika je še bolj pomembna izpostavitev oglaševalskega modela v kombinaciji z medijskim lastništvom. Kot delu komercialnega establišmenta je lastnikom komercialnih medijev v interesu propagirati mit o uspešnih samoustvarjenih podjetnikih milijonarjih, ki so zgolj s trdim delom uresničili svoje podjetniške sanje. Hkrati z izpostavljanjem zgodb (skoraj sumljivo) izredno uspešnih posameznikov pritegnejo več pozornosti, kar pomeni več klikov in posledično več oglaševalskega denarja. Tako se ustvarja cikel, v katerem mediji postanejo orodje za promocijo vrednot kapitalističnega individualizma, hkrati pa se zmanjšuje prostor za kritično in poglobljeno obravnavo družbenih vprašanj.
Preberite tudi: Višnja Malinić: (Ne)običajna stanovanja.
Ena bolj sprevrženih oblik buržurnalizma je raba zaničevalnega govora za revne in neizobražene ter povzdigovalnega za bogate, izobražene in vplivne. Okvir, v katerem deluje ta diskurz, lahko razumem preko koncepta moralne konstrukcije revščine. Ta opisuje ideje, da so posamezniki revni zgolj zaradi lastnih pomanjkljivosti, ne pa zaradi sistemskih dejavnikov, kot so npr. neenakost dohodkov, premoženja, pomanjkanje dostopa do kakovostnega izobraževanja in zdravstvene oskrbe ter diskriminacija na podlagi spola, starosti in invalidnosti. Revni so menda leni, neodgovorni, nezmožni skrbi sami zase. To je problematično predvsem zato, ker se moralna konstrukcija revščine iz medijev preseli v politične razprave o revščini, kjer se tako (ne)razumevanje uporablja kot raison d’etre politik, ki zmanjšujejo socialno varnost ali omejujejo dostop do javnih storitev.
Moralna konstrukcija revščine se iz medijev preseli v politične razprave o revščini, kjer se tako (ne)razumevanje uporablja kot raison d’etre politik, ki zmanjšujejo socialno varnost ali omejujejo dostop do javnih storitev.
Pristranskost buržurnalizma v prid interesov kapitala se kaže tudi v tem, kako se novinarji odločajo, kaj postane novica: kako oblikujejo zgodbe; katere vidike izpuščajo ali poudarjajo; katere goste vabijo kot strokovnjake ali intervjuvance; katera vprašanja komu zastavijo; katere kritike napadajo in kako nasprotujejo posameznikom in skupinam, ki dvomijo v status quo. V slovenskem medijskem prostoru ne manjka resničnih primerov buržurnalizma kot propagandnega orodja za proliferacijo moralne konstrukcije revščine in njene individualistične naracije: N1, 24ur, Finance, RTV, podkast časnika Delo, predvsem pa Gregor Trebušak (morda najbolj znan kot voditelj oddaje Svet na Kanalu A) in Katarina Matejčič (znana kot novinarka 24ur na POP TV), ki trenutno delata tudi za Klub slovenskih podjetnikov, ki mu predseduje Joc Pečečnik. Na podkastu kluba podjetnikov so februarja gostili tudi bivšega predsednika Boruta Pahorja, ki je po koncu predsedovanja začel svoj podkast navdiha, ki ga sponzorira Mastercard. Med svojim gostovanjem je dejal, da je za svoj zasebni zavod Prijatelji Zahodnega Balkana mdr. prejel tudi donacijo Pečečnikovega kluba, zaradi česar bo – po svojih besedah – poskušal članom vrniti uslugo. Iz tega primera je kristalno jasno sosledje dejanj, s katerimi premožni zlahka pridobijo vpliv in dostop do drugih vplivnih posameznikov in skupin. Podkast kluba pa omogoča deljenje pogledov tudi ostalim ideološko ustreznim govorcem, ki so večinoma predstavniki višjega razreda, mdr. direktorjem, kot so Petra Juvančič, Milan Kuster, Petra Došenović Bonča, Tomislav Klokočovnik itd.
Pred časom smo v Financah lahko brali zanimive zapise Lane Dakić, ki je pred uzakonitvijo evidentiranja pisala o hipotetičnem primeru beleženja delovnega časa: »V službi vodite pomemben projekt in ker ima šef nekaj vprašanj, vas pokliče, denimo, ob šestih popoldne še za nekaj nujnih pojasnil, saj vas naslednji dan zgodaj zjutraj čaka sestanek z naročnikom. Usklajevanje zavleče pogovor v dobre pol ure. Kaj boste storili po 20. novembru? Šef ničesar, ker je lahko izjema pri evidentiranju izrabe delovnega časa. Vi? No, vi boste morali lepo v sistemu (kakršenkoli pač bo) zapisati, da ste delali od 18.00 do 18.30. Takšni nesmisli nas čakajo čez približno teden dni. Ali boste to storili takoj, medtem ko se stopnjuje tečnoba lačnega triletnika, ali se boste posvetili otroku? Da bo mera polna: čez eno leto šef zaradi pravkar uzakonjene pravice do odklopa sploh ne bo smel več poklicati zaposlenega po koncu delovnega časa!«
Avtorici se zdi po zapisu sodeč nepojmljivo, da zaposleni želimo imeti prosti čas, da želimo biti za svoje delo plačani tudi popoldne, še posebej pa izven rednega delovnega časa in da nismo sužnji delodajalca le zato, ker kot zaposleni v delovnem času proti plačilu svoj čas porabljamo po delodajalčevi volji. V istem prispevku, »Vsi na s. p.!«, se vpraša, ali bi se novoletna zabava morala šteti v delovni čas in ali bi za zabave, na katerih je udeležba obvezna, svojo prisotnost evidentirati? Nenavadno vprašanje za nekoga, ki bi mu kot piscu Financ moralo biti jasno, da na prosti čas delodajalec ne bi smel imeti vpliva, kaj šele da te prisili k udeležbi na zabavi, ki je seveda neplačana. Glede na to, da je Dakić tako kritična do zdaj že uzakonjenih predlogov evidentiranja, bi lahko sklepali, da je kot zagovornica tudi sama odprla s. p., a njenega s. p. nismo uspeli najti. V Financah so objavili tudi prispevek Črta Jakhela, ki je, očitno iz velike skrbi za delavce, Luko Mesca oklical za razrednega izdajalca zaradi uvedbe sprememb pri evidentiranju delovnega časa. Če brez predsodkov pogledamo na razvoj dogodkov, lahko vidimo, da so evidentiranju nasprotovali in še zmeraj nasprotujejo ravno delodajalci, medtem ko so mu sindikati izrazili podporo.
Končni efekt aparatov, kot sta industrija samopomoči in buržurnalizem, sta reprodukcija obstoječega sistema z odvračanjem pozornosti od stvarnih problemov in oblikovanje vsesplošnega občutka o neizbežnosti kapitalizma kot edinega izvedljivega političnega in ekonomskega sistema.
Seveda lahko razkrivanje povezav in analiz časnika Finance, ki je po svoji biti glasilo lastnikov kapitala ali vsaj t. i. »menedžersko-profesionalnega« razreda, vzamemo za ponavljanje samoumevnega. Kar nas lahko zares preseneča, je dejstvo, da se identičen diskurz pojavlja tudi v medijih, ki v nasprotju s Financami svojega ideološkega predznaka (v konkretnem primeru ekonomsko liberalnega) ne nosijo na rokavu.
Podobne primere buržurnalizma, ki se prepleta z moralno konstrukcijo revščine, lahko vidimo tudi na (domnevno levo usmerjeni) nacionalki, kjer se v pogovorne oddaje kot nadideološki glas razuma pogosto vabi podjetnike, ki bolje od nas, navadnih državljanov, vedo, kako se stvarem streže, saj so vendarle produkt meritokracije. Zgolj en primer tega so že pred leti opisali v Mladini, kjer so izpostavili problem RTV-ja in Rosvite Pesek, ki v resne oddaje vabi nerelevantne sogovornike, kot npr. Iva Boscarola, da »o temah govori na pamet in počez«. V tem kontekstu bi morali biti mediji tisti, ki opozarjajo na to, da so tudi podjetniki interesna skupina in da zgolj njihove menedžerske kompetence še zdaleč ne zagotavljajo celovitega razumevanja makroekonomske slike.

V svetovnem medijskem prostoru so poleg medijskih hiš vedno močnejši tudi posamezniki, ki v obliki gurujev duhovnosti in samopomoči prav tako širijo podobne koncepte. Sociologinja Nicole Aschoff v knjigi The New Prophets of Capital izpostavi, kako nekatere vplivne osebnosti svoje platforme uporabljajo za promocijo ideje, da lahko individualna dejanja znotraj kapitalističnega sistema rešijo sistemske težave. V kontekstu politične in družbene klime lahko pri nas izpostavimo popularnost osebnosti, kot sta Boscarol in Pečečnik, v globalnem smislu pa npr. Jordana Petersona, ki je znan po svojem stališču, da je nujno najprej izboljšati in izpopolniti sebe, preden poskusiš spremeniti svet. S tem argumentom pogosto kritizira politično aktivne posameznike, ki se osredotočajo na sistemske spremembe. Petersonov argument, ki je mimogrede tesno povezan z naukom neakreditirane konservativne »izobraževalne« institucije PragerU, tako deluje kot način diskreditacije in utišanja tistih, ki se znotraj politične sfere zavzemajo za sistemske spremembe na neindividualistični ravni.
Leta 1804 je Ignaz Troxler odkril nenavaden pojav, ki ga danes poznamo kot Troxlerjev učinek. Ugotovil je, da se ob neprekinjenem opazovanju iste slike stalni dražljaji postopoma izgubijo iz naše zavesti. Podoben efekt ustvarja buržurnalizem, ko skrbno oblikovane vsebine s specifičnim namenom postanejo tako prevalentne, da jih zaradi vsakdanjosti začnemo sprejemati za nekaj normalnega, nekaj, čemur ni treba posvečati pozornosti. Končni efekt aparatov, kot sta industrija samopomoči in buržurnalizem, sta reprodukcija obstoječega sistema z odvračanjem pozornosti od stvarnih problemov in oblikovanje vsesplošnega občutka o neizbežnosti kapitalizma kot edinega izvedljivega političnega in ekonomskega sistema, brez zmožnosti zamišljanja koherentnih alternativ. Samoumevno nam postane, da sistemska protislovja ponotranjimo in jih dojemamo kot odraz poraza (ali uspeha) individualnega delovanja. Ekonomske razlike se poglabljajo, inflacija raste, cene nepremičnin so dosegle absurdne razsežnosti, a krivi ste sami! Ker »vse se da, če se hoče!«.
—