Kot je nedavno v Guardianu zapisala Rebecca Solnit, se katastrofe začnejo nenadoma in nikoli zares končajo. Čeprav smo napredovanje novega virusa covid-19 lahko nekaj mesecev prej spremljali na Kitajskem, so si le redki predstavljali, da se kaj takšnega lahko zgodi tudi v našem okolju. A se je. Javno življenje je tudi v Sloveniji v roku enega tedna skorajda povsem zamrlo, druženje, dotiki in objemi pa še nikoli niso bili tako tvegani in politično obloženi.

Trenutna situacija je za večino prebivalstva neprimerljiva s čimerkoli, kar so kdaj doživeli. Morda so še najbližje primerjave z vojnim stanjem, a tokrat smo v primeru neupoštevanja navodil eden drugemu sovražniki vsi. Da bi si čim lažje osmislili, kje smo in kam gremo, smo pogledali, kaj o trenutni situaciji pravijo vodilni domači in tuji intelektualci in intelektualke. Pogledali smo, kako vidijo prihodnost globalnega kapitalizma, kako mislijo demokracijo v času, ko so za preživetje ključni ostri ukrepi ter kaj trenutna pandemija pomeni za naš vsakdan, medosebne odnose in tudi to, kako se lahko kot družba organiziramo po tem, ko bo strogih ukrepov konec.

Smrt kapitalizma

Ko razmišljamo o tem, kaj se dogaja, se težko izognemo Marku Fisherju in njegovemu konceptu kapitalističnega realizma, torej da si je lažje predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma. Citat, ki ga navaja Fisher in ga pripisuje Fredericu Jamesonu ter Slavoju Žižku, je vsaj v prvih dneh pandemije začel dobivati povsem drugačen prizvok. Kar naenkrat smo si lahko predstavljali oboje– konec kapitalizma in tudi konec sveta. Morda ne ravno konca sveta, v katerem nas zalije voda ali pogubi jedrska katastrofa, a ko se svetovni voditelji, ki so še nekaj dni prej prisegali na individualizem in neoliberalni kapitalizem, zatekajo k skupnosti, solidarnosti in temeljnemu dohodku, se je težko upreti skušnjavi misli, da smo vendarle na robu nečesa novega.

V času izrednih razmer se je po vsem svetu pokazalo, da svet kot ga živimo, temelji na ljudeh, ki jih neoliberalni kapitalizem ves čas vidi kot odvečne, nedelavne parazite, ki jim je ves čas treba pomagati.

Kot na primer ugotavlja Marko Kostanić za Bilten, si moramo 29. marec 2020 zapomniti kot uradni konec neoliberalizma, saj je britanski premier Boris Johnson takrat (iz karantene, pozitiven na covid-19) javnosti sporočil, da je korona virus dokazal, da družba obstaja. Torej ne samo posamezniki in njihove družine, kot je to leta 1987 trdila Margaret Thatcher, temveč družba kot skupnost. Tovrstna priznanja in pozivi k solidarnosti, ki se jim ni izognil niti Janez Janša v svojem nagovoru, ko je dejal, da je na preizkušnji človeška solidarnost (ki bo po njegovem mnenju zmagala), so morda na prvi pogled razlog za optimizem, a preden začnemo nazdravljati vrnitvi levičarskih vrednot v javni diskurz, omenimo opozorilo filozofinje Alenke Zupančič. Ta je v Delu zapisala, da je takrat, ko hočejo biti bogati na istem čolnu kot mi, praviloma nekaj narobe. »Navadno to pomeni, da se jim zdi iz takšnih ali drugačnih razlogov varneje začasno skočiti v naš čoln. Magari s kakšne veličastne in domnevno nepotopljive ladje. Enakost, povezanost in solidarnost, ki so jih nenadoma odkrili, so času – in »skupnemu čolnu« – primerni modni dodatki.«

V času izrednih razmer se je po vsem svetu pokazalo, da svet kot ga živimo, temelji na ljudeh, ki jih neoliberalni kapitalizem ves čas vidi kot odvečne, nedelavne parazite, ki jim je ves čas treba pomagati. Naj gre za slabo plačane delavke in delavce, ki morajo že v »običajnih« razmerah poleg plače za preživetje prejemati socialno podporo in ki zdaj vsak dan tvegajo svoja življenja in življenja svojih družin zato, da mi lahko normalno jemo in se negujemo ali pa za vse oblike kulturnih in intelektualnih delavcev, ki jih neoliberalni diskurz ves čas pošilja na trg »delat«. Zdaj, ko nam je težko, ko se zdi, da se je svet ustavil, so tukaj, pripravljeni, da nam v teh najbolj negotovih časih nudijo osnovno infrastrukturo, hrano, zabavo in uteho. V teh dneh se nihče ne obrača na srednji menedžerski razred, ki doma bere klasike in gleda Netflix. Ali pa na tiste v tako imenovanih bullshit jobs, o katerih je pisal David Graeber, ki so zaposleni v službah, za katere se zdi, da so ustvarjene samo zato, da ima srednji razred čez dan kaj početi. Ko nam bogati torej govorijo, da smo na istem čolnu, to verjetno v prevodu pomeni: zdržite na svojih delovnih mestih, da preživimo, potem pa se vrnemo nazaj h klasičnemu izkoriščanju vaše delovne sile. Vmes vam bomo morda zaploskali z balkona.

Kdo je parazit?

Razredne dimenzije pandemije so se tako pokazale že s prvim dnem odrejanja ukrepov. Medtem ko so si nekateri sestavljali knjižne sezname, so drugi prosili najprej za svoje življenje, saj so bili v proizvodnih halah izpostavljeni tveganju, čeprav je bilo druženje v skupinah že zdavnaj prepovedano, potem pa še za svoje preživetje, saj se je hitro pokazalo, kaj pomeni prekarno delovno razmerje: en nesrečen dogodek do revščine. Kostanić v Biltenu trenutno situacijo zato primerja z nekakšno razširjeno različico z oskarjem nagrajenega filma Parazit in zaključi: »Življenje snema oskarjevske filme, na nas pa je, da ocenimo, kdo je v tej zgodbi parazit. In kdo mora nositi breme te krize. Neoliberalizem je morda mrtev, ampak kapitalizem ni.« Kljub nekaterim državnim ukrepom namreč še vedno ne kaže, da bi se prevladujoča ekonomska logika umaknila v ozadje in prepustila prostor kakšnim bolj človečnim in prizanesljivim pristopom k urejanju sveta.

Še več, Alenka Zupančič v Delu ugotavlja, da je prevladujoča ekonomska logika v marsikaterem pogledu presenetljivo podobna logiki virusa: »V svoji nalezljivosti se je razširila po vsem svetu in žrtve pobira med najranljivejšim delom prebivalstva; če slednjega ne zaščitimo z različnimi socialnimi varovali, krivulja njene rasti dosega bistveno višje stopnje; vodi jo očem nevidna roka … Ja, kapital je kot virus: prisesa se na vas in nato poskuša najti sožitje z vami nekje v coni, ko ravno še preživite, ker vas seveda potrebuje za svoje razmnoževanje in ekspanzijo. Saj on ni vaš sovražnik in ni v njegovem interesu, da bi kar vsi takoj pomrli, ampak da ga hranite, okrepite in širite naprej. Simbioza. A včasih se virusi – to zdaj velja tako za sars-cov-2 kot za kapital-2020 – obnašajo neprilagojeno, nenavadno, nesimbiotično in ubijejo več nosilcev, kot bi bilo zanje dobro. Režejo vejo, na kateri sedijo. A če ste veja vi, vam ta perspektiva sama po sebi ne pomaga dosti.«

Pri tem ne pozabimo na glavno razliko, da vam virus medtem ko se bo »prisesal« na vas, ne bo ves čas ponavljal, da ste lahko veseli, da ga imate in da ste v resnici vi njegov parazit. Tako kot virus covid-19 v zadnjih mesecih, je kapitalizem v zadnjih desetletjih ubil več nosilcev, kot bi bilo zanj dobro. A to še ne pomeni, da je z njim konec.

Učinkovitost avtoritarnih sistemov

Da pandemija razkriva šibkosti načinov, na katere smo si organizirali družbo, meni tudi politolog David Runciman. Ta v Guardianu ugotavlja, da se je v pandemiji pokazalo, da pri primerjavi demokracije z bolj avtoritarnimi režimi ne gre za to, da bi bile demokracije bolj nežne ali prijazne. Glavna razlika je v tem, da je v demokracijah precej težje sprejemati odločitve. »Preventivno ukrepanje – zmožnost, da se problema lotimo, preden postane akuten – nikoli ni bila močna stran demokracij. Praviloma počakamo, dokler nimamo druge izbire in potem se prilagodimo. To pomeni, da se bo v demokracijah vedno zamujalo z ukrepi pri širitvi bolezni, so pa nekatere bolj uspešne pri dohitevanju zamujenega kot druge.« V tem Runciman tudi vidi uspeh Kitajske, ki ji je bolezen v večji meri uspelo zajeziti zaradi preventivnih ukrepov.

S tem se strinja tudi kitajski umetnik Aj Vejvej, ki je v The Art Newspaper zapisal, da Kitajska svetu dokazuje učinkovitost avtoritarnih pravil, medtem ko so svobodne in demokratične družbe pri nadzoru epidemije naredile kar nekaj napak. Kot povzema MMC, so se po umetnikovem mnenju številne države s svobodo tiska in ukrepi socialne varnosti na to epidemijo odzvale nemočno in celo nesmiselno. Podobno je v pogovoru za Val 202 povedal pater Karel Gržan, ki je opazil, da se država te dni obnaša na način, ki ga je Cerkev pod vodstvom papeža Frančiška bolj ali manj opustila. Torej da svojim državljanom nalaga ukaze in v primeru njihovega kršenja nalaga tudi kazni.

Zmeda, ki te dni vlada glede pravilnih ukrepov, je torej posledica tega, da se demokracija skuša vesti kot avtoritarni sistem ali Cerkev, za kar pa nima niti uradne niti duhovne avtoritete. Trenutno primerjanje ukrepov po državah za zdaj še ne more dati dokončnega odgovora na vprašanje, ali višja stopnja avtoritarnosti res pomeni tudi boljše obvladovanje pandemije, sploh če pri tem ne upoštevamo stanja javnega zdravstva in politične kulture v posameznih državah. A če bo trenutno stanje trajalo še dolgo, se nam kmalu utegne zgoditi, da bomo prej pristali na višje število smrti kot pa na omejevanje izletništva na lastno občino.

Smrt ljudi ali smrt svobode

Medtem ko nekateri hvalijo avtoritarne režime pri obvladovanju nalezljivih bolezni, so seveda na mestu opozorila, da nas utegne simpatiziranje z bolj avtoritarnimi ukrepi stati svobode. Naomi Klein za Common Dreams opozarja, da tak scenarij poteka dogodkov že poznamo. »V letu 2008, ko se nam je zadnjič dogajal finančni zlom, smo videli podobno slabe ideje, kjer so podjetja dobivala nepovratna sredstva, medtem ko so navadni ljudje po vsem svetu za to plačevali visoko ceno. Vemo, kakšen je Trumpov načrt: pandemska doktrina šoka, v kateri bo uporabil vse razpoložljive slabe ideje, od privatizacije socialne varnosti do zaprtja meja in zaprtja še več migrantov. Kdo ve, morda bo celo odpovedal volitve,« opozarja Klein. »Če nas zgodovina česa uči, je to, da so tovrstni šoki skrajno nepredvidljivi. Po eni strani lahko izgubimo že pridobljeno, elite nas lahko ponovno ogoljufajo, za kar plačujemo potem še desetletja, lahko pa v njih zmagamo progresivne bitke, ki so se nam še pred nekaj tedni zdele nemogoče. Zdaj ni čas, da bi izgubili živce.«

Da se stvari lahko hitro obrnejo, opozarja tudi hrvaški filozof Srećko Horvat (Disenzov intrevju s filozofom si lahko preberete tukaj), ki je v New Statesmanu zapisal, da trenutna kriza ustreza tako etnonacionalističnim težnjam, da se meje zaprejo in da se s tem prepreči prosto gibanje ljudi, predvsem tistih iz držav v razvoju, kot tudi težnjam, da ob tem pretok blaga in kapitala ostane nemoten. Po Horvatovem mnenju je trenutno pandemija strahu hujša od virusa samega, apokaliptične podobe v medijih pa prikrivajo razmerje med skrajno desnico in kapitalističnim gospodarstvom. »Tako kot virus potrebuje žive celice, da se množi, tako se bo kapitalizem moral prilagoditi novi biopolitiki 21. stoletja. Koronavirus je že prizadel svetovno gospodarstvo, a neskončne cirkulacije in akumulacije kapitala ne bo ustavil. Če že, se bomo kmalu srečali s temačnejšo, celo bolj nevarno obliko kapitalizma, ki temelji na ostrejšem nadzoru in čiščenju populacije.« Oziroma kot v knjigi Black Earth ugotavlja Timothy Snyder, ni boljših pogojev za vzpon totalitarnih režimov, kot so stanja ekstremne nevarnosti, ko je na kocki preživetje vseh.

Preživeti ali živeti

Strogi ukrepi tako morda res vsaj na srednji rok zagotavljajo, da bo večina prebivalstva preživela, a kot ugotavlja Giorgio Agamben, bo s tem morda konec življenja, ki obstaja onkraj golega preživetja. Kot je zapisal v European Journal of Psychoanalysis, se zdi, kot da se je terorizem kot razlog za izredne razmere že povsem izčrpal, zato je »izum epidemije ponudil idealen uvod v to, da se izredne razmere razširi onkraj vseh meja«. Po njegovih dodatnih pojasnilih ni težava v tem, kako resna je bolezen, temveč v tem, kakšne bodo posledice te epidemije. »Prva stvar, ki jo je pokazal val panike, ki je paraliziral državo, je ta, da naša družba očitno ne verjame več v nič drugega kot v golo preživetje. Očitno je, da so Italijani pripravljeni žrtvovati praktično vse – normalne pogoje življenja, družabne odnose, delo, celo prijateljstva, čustva ter verska in politična prepričanja – da ne bi zboleli. Golo življenje in nevarnost, da ga izgubijo, ni nekaj, kar ljudi združuje, temveč jih slepi in razdružuje. Kaj je družba, ki nima drugih vrednot kot golo preživetje?«

Zanimivo so se na njegov zapis številni svetovni filozofi odzvali z nestrinjanjem in celo namigi, da je Agamben zdrsnil v paranoično razmišljanje. Tako se na primer Slavoj Žižek ob Agambenovih premislekih sprašuje, zakaj bi državo zanimala panika, ki vodi v nezaupanje do državne oblasti in tudi omejuje nemoteno reprodukcijo kapitala oziroma poenostavljeno, zakaj bi si država in kapitalizem pandemijo, ki je praktično zaustavila njuno delovanje, sploh želela? Po Žižku je zapovedano ohranjanje telesne distance, ki morda začasno res manjša kvaliteto naših življenj, kot namiguje Agamben, namreč bolj izkazovanje spoštovanja drugim. »Sinova se me zdaj izogibata, ker se bojita, da bi me okužila (kar bi bila zanju krajša bolezen, bi mene lahko pokopalo).«

Podobno se Robert Pfaller, ki je sicer znan po svojih razmišljanjih o tem, kdaj je življenje še vredno, da ga živimo, z Agambenom ne strinja in se pridružuje Žižku, ko poudarja, da je število smrtnih žrtev visoko in da je nujno ukrepati, ob tem pa kot primerjavo navaja vse precej bolj nesmiselne ukrepe, ki smo jih bili do zdaj pripravljeni sprejeti zavoljo varnosti, kot je na primer prepoved vnosa večje količine tekočin na letalo ali opozorila na tobačnih izdelkih, s precej manj odpora. A to, da kot družba nismo najbolj talentirani za presojanje tega, kdaj je situacija resna in kdaj ne, kot primer vzemimo zgolj podnebno krizo, še ne pomeni, da Agamben ne postavlja ključnega vprašanja. Ko se bo stanje začelo tudi drugod po svetu umirjati, kot se te dni na Kitajskem, se bomo zagotovo morali vprašati, kakšno bo naše življenje po »preživetju«.

Ali prihaja obdobje terorja telesa drugega

Verjetno ni naključje, da sta med najbolj zaskrbljenimi filozofi prav Italijana, ki sta bila najbolj strogih ukrepov deležna nekaj tednov pred nami, hkrati pa sta lahko spremljala porast števila smrti, še preden smo se v Sloveniji zares odločili za omejitev gibanja. Poleg Agambena o pandemiji razmišlja tudi Franco ‘Bifo’ Berardi, ki te dni piše dnevnik, v katerem ga med drugim skrbi tudi to, kako si bo v dneh, ko na italijanskih ulicah ni mladine, kupil hašiš, ki mu ga počasi zmanjkuje. A morda najbolj zgovoren je njegov zapis s 13. marca: »AIDS je pripravil teren za virtualizacijo sveta s tem, ko je razširil strah pred telesnim stikom. Zdaj bomo morda stopili v stanje permanentne izolacije: nova generacija bo morda ponotranjila teror telesa drugega. Teror nastopi takrat, ko Imaginarno v celoti zasenči Imaginacijo.«

»A tukaj se znajdemo pred možnim razkorakom: mogoče bomo iz te nočne more prišli s pomočjo imaginacije možnosti, ki so se nam še včeraj zdele nepojmljive: varčnost, krčenje delovnih ur, enakost, opustitev paradigme rasti, vlaganje virov v razvoj, izobrazbo, zdravje in užitek. Ne moremo vedeti, kako se bomo izvili iz pandemije, za katero so pogoje pripravili neoliberalni rezi v javno zdravstvo ter onesnaževanje zraka in izkoriščanje neobnovljivih virov. Mogoče bomo iz pandemije prišli v stanju ekstremne osamljenosti in agresivnosti. Ampak mogoče bomo izšli tudi z željo po objemanju, stiskanju in lenobi. Virus je pogoj za mentalni preskok, ki ga ne bi moglo spodbuditi nobeno drugo politično pridiganje. Enakost je nazaj, v središču. Predstavljajmo si, da je to začetna točka novih časov.«

V pandemiji se je pokazalo, da je osebno vedno tudi politično. Kako živimo pandemijo je vse prej kot neodvisna osebna odločitev, prej stvar politike in tudi odgovornosti do drugih. Kako se spopadamo s samoizolacijo, karanteno in drugimi načini osamitve, je za nekatere hujša preizkušnja kot za druge. To, kar skrbi Agambena, pa tudi Berardija, je, da bo cena našega preživetja odpoved druženju in telesnim stikom, kar pa je za večino ljudi nepredstavljivo, kot je tudi za večino ljudi nepredstavljivo, da bi v tem svetu preživeli brez svoje skupnosti. Socialna izolacija namreč ni zgolj izguba družabnega vidika življenja, temveč za številne izguba načina življenja, ki omogoča preživetje. Ali kot v Mladini poudarja Miha Blažič – N’Toko, »moč navadnih ljudi vedno prihaja iz medsebojne solidarnosti, ki jo gradimo v težkih časih, in nobena kriza nam tega ne more vzeti«. Upajmo, da tokrat ne bo drugače.

Za kakšno življenje je vredno tvegati

Nov svet, sploh tak, da si bomo v njem še želeli živeti, nam ne bo padel v naročje, ne bo nam ga podarila niti država, niti trg, niti katero od priznanih božanstev. Zanj bo treba tvegati.

Ko se razmere počasi umirjajo, vedno bolj postaja jasno, da vrnitve v prejšnje stanje še nekaj časa ne bo. Treba bo premisliti, kakšno bo »novo normalno« stanje oziroma na kaj bomo pristali. Kot je v Financial Times zapisala Arundhati Roy, so pandemije že od nekdaj ljudi prisilile, da prelomijo s preteklostjo in si svet zamislijo na novo. »Tudi tokrat ni drugače. Ta pandemija je portal, prehod med enim in drugim svetom. Lahko se odločimo, da se bomo skozenj sprehodili skupaj s trupli naših predsodkov in sovraštva, pohlepa, z našimi bazami podatkov in mrtvimi idejami, mrtvimi rekami in onesnaženim nebom. Lahko pa skozenj stopimo z lahkotnim korakom, z malo prtljage, pripravljeni, da si zamislimo nov svet. In smo se zanj tudi pripravljeni boriti.«

Nov svet, sploh tak, da si bomo v njem še želeli živeti, nam namreč ne bo padel v naročje, ne bo nam ga podarila niti država, niti trg, niti katero od priznanih božanstev. Zanj bo treba tvegati. Rebecca Solnit to misel ponazori z anekdoto izpred desetletja, ko je intervjuvala nikaragvijsko pesnico in sandinistično revolucionarko Giacondo Belli. Govorili sta o potresu leta 1972 v Managui, ki mu je sledil padec diktatorskega režima. »Takrat smo imeli občutek, kaj je pomembno. Ljudje so se zavedali, da je pomembna svoboda in možnost, da odločaš o svojem življenju.« Ko so bili po potresu deležni policijske ure in novih zakonskih omejitev, je teža državne represije povrhu naravne katastrofe postala neznosna. »Ko se enkrat zaveš, da se tvoje življenje lahko spremeni čez noč samo zato, ker se je Zemlja odločila stresti, si misliš: Pa kaj? Hočem živeti dobro življenje in hočem tvegati svoje življenje, ker ga v vsakem primeru lahko izgubim čez noč. Zaveš se, da moramo življenje živeti dobro, ali pa ga ni vredno živeti.«

Rebecca Solnit tako zaključi: »Ugotovila sem, da ljudje zaradi bližine smrti v skupni katastrofi čutijo večjo nujo do življenja, manj so navezani na majhne stvari, bolj so predani velikim idejam, kot sta civilna družba in skupno dobro.« Čeprav se bomo v prihodnjih dneh morda kdaj zbudili in si zaželeli, da bi se svet vrnil v stanje, kakršno je bilo pred pandemijo, si morda velja zapomniti, da je bilo stanje pred pandemijo že tako precej porazno. Pravzaprav bo ob vseh naštetih napovedih vrnitev v prejšnje »normalno« stanje še največje razočaranje.