Moški ubije žensko
Če takoj zatem ne ubije še sebe, se v lov za njim poženejo drugi moški – policisti. Isti policisti, ki se sicer ne odzivajo na prijave moškega nasilja ali se odkrito posmehujejo žrtvam ali se na terenu postavijo na stran nasilneža ali pa so tudi sami nasilni, gredo z orožjem nad drugega moškega, da bi ga ujeli ali ubili. Ljudje jim pišejo bravo policija. Ljudje rečejo bravo naši junaki; ženska tudi v smrti igra stransko vlogo.
Spomin izpred nekaj let: črn avtomobil pred ameriško ambasado v Sarajevu, on je slok, a ima ob sebi pitbula, in v obraz ji kriči: spravi se v avto! Sliši ga cel Marijin dvor. Ob njej je drugo dekle, ki opazuje dogajanje, odrevenelo. Ona vstopi v avto. Avto se oddalji s škripajočimi gumami. Drugo dekle gre čez cesto, že je pri zgodovinskem muzeju, ko pritečem do ambasade. Pred njo, tri metre od kraja, kjer se je vse odvilo, stoji stražar. Vprašam ga, zakaj se ni odzval: kaj naj, mož in žena se kregata, tam ima sestro, pa naj ona kej nardi, z glavo pomigne proti dekletu, ki zdaj hodi proti Filozofski fakulteti. Z ramen ji visi manjši nahrbtnik. Njemu z ramen visi puška. Deveti marec je, dan po osmem marcu. Pa srečen dan žena, a ne, mu rečem.
Te jebene feministke nimajo smisla za humor. Njim gre vedno za življenje in smrt. V glavnem za smrt, ker jih moški ubijajo kot za šalo.
In za dan žena čestitajo. A le damam – nikoli delavkam, kmeticam, čarovnicam, razuzdankam. Samo damam, o katerih pravijo, da so njihova boljša polovica. Smisel žensk je, da so lepe in da so zgolj polovica. So sestavni del naslova: OGLEJTE SI LUKSUZNO ŽIVLJENJE ZNANEGA NOGOMETAŠA: AVTO, URA, SOPROGA – predmet med predmeti.
Ko bo moški ubil žensko, se bodo silno čudili. Minuto zatem bodo v brskalnik vtipkali Pornhub, na njem pa kliknili video z največ ogledi: kurac razfuka sramežljivo najstnico kot igračko. In silno se bodo čudili. Zakaj, kako to, bo dobronamerni moški vprašal dobronamernega moškega, preden mu bo pokazal sliko z Instagrama: lej to fukfehtarco, je dala joške ven. Silno se bodo čudili, dobronamerni moški, zvečer med ogledom prispevka o naraščanju femicidov. Zavpili bodo proti kuhinji: žena, prnes pir, cmoknili v nejeveri. Lej tega manijaka.
Poskušam se spomniti, kdaj je ženska nazadnje prijela za pištolo in iz čistega miru, čiste objestnosti začela streljati. Ne spomnim se nobene. Zato pa vsak teden vidim ime nove umorjenke.
Lej tega manijaka – tistega, ki na ulici žvižga in opolzko govori za ženskami; ki se še vedno spomni vsake podrobnosti iz Severininega »domačega posnetka«, ni pa si zapomnil imena moškega, ki ga je objavil, da bi jo žalil in izsiljeval; ki se med svetovnim nogometnim prvenstvom pošali: ne hod mi pred televizor. Ha ha. Štos, vic, hec. A kaj, ko te jebene feministke nimajo smisla za humor. Njim gre vedno za življenje in smrt. V glavnem za smrt, ker jih moški ubijajo kot za šalo. Ob tem dobronameren moški na Twitterju zapiše: ta tip, ki je ubil ženo in otroka, ni noben moški, ampak navadna pička. Navadna pička. Vse, kar je vredno prezira, mora biti žensko. In šli bodo skozi življenje, ti dobronamerni moški, prepričani v svojo nedolžnost, medtem ko bodo z besedami in dejanji ves čas prilivali olje na ogenj, ki požira ženska življenja. In ženske bodo dodajale veje in trske. In pisale bodo: kurba, čist ga je uničla. Ker so jih tako naučili. Ker se je strah, ki so ga občutile v trenutku, ko so se začele zavedati svojega ženskega telesa, globoko v njih zgostil v prepričanje, da bodo preživele samo, če bodo pristale na svoje lastno razvrednotenje. Moški imajo svoje bratovščine. Ženska je ženski volk.
Kaj še hočete, imate svoje pravice, medtem ko mi umiramo v vojnah. Moški umirajo v vojnah drugih moških. Ko ženske pozivajo k miru, jim rečejo umakni se, baba trapasta. Ko umrejo, so krive ženske. Ženske so krive tako za smrt moškega kot za svojo smrt. Krive so vedno in za vse. Ubiti so bili ljudje, nočem ločevati žrtev po spolu. Vsa življenja so enakovredna, reče nekdo v komentarju. Poskušam se spomniti, kdaj je ženska nazadnje prijela za pištolo in iz čistega miru, čiste objestnosti začela streljati. Ne spomnim se nobene. Zato pa vsak teden vidim ime nove umorjenke. In vsakič znova pričakujem, da bo svet obstal, pričakujem potres, vendar se ne zgodi nič. Nihče niti ne trzne. Uradno nihče niti ne prešteva. Če bi katerakoli druga družbena skupina umirala tako pogosto, kot umirajo ženske, bi sklicali izredne seje, menjali zakone, pozvali k drastičnim ukrepom. Vendar vsa življenja niso enakovredna. Življenje žensk, na primer, ni vredno nič – običajnih tristo všečkov za posnetek, na katerem jih ubijaš.
Zakaj sovražite moške, sprašujejo, toda nihče nikoli ne vpraša, kaj so moški naredili za to, da ne bi bili osovraženi.
Mizandrija, bo rekel razsvetljeni feminist. Ne gre za to. Za sovraštvo do moških. Zakaj sovražite moške, sprašujejo, toda nihče nikoli ne vpraša, kaj so moški naredili za to, da ne bi bili osovraženi, s čim so si zaslužili kaj več od prezira. Ubijajo te, posiljujejo, pretepajo, omalovažujejo, ponižujejo, a nikar jih ne sovraži. In ne sovražim jih: za to nimam energije. Hočem samo, da mi grejo s poti. Z moje poti, poti moje mame, tete, sestrične, poti mojih prijateljic, vseh žensk, ki želijo zgolj biti in živeti. Jedan čovjek i jedna žena na peronu sreće.1 Ker ženska ni človek. Ženska je ženska, morda koristnejša od ure, a nima takšne vrednosti kot avto. Moški svojemu avtu nikdar ne bi storil nič žalega.
—
Besedilo je bilo prvič objavljeno 12. avgusta 2023 na portalu Nomad.ba.
Prevedla Tea Hvala.
Prikazna fotografija: performans Kire O’Reilly Padanje po stopnicah (Stair Falling, 2009). Foto: Marco Anelli, arhiv Mesta žensk.
1 Verz iz pesmi Svijet u kojem živim (Svet, v katerem živim) glasbene skupine Indexi iz leta 1971. Dobesedni prevod se glasi »Človek in ženska stojita na peronu sreče«, pri čemer je s človekom seveda mišljen moški.
Seznam in kontakti organizacij, ki nudjo pomoč žrtvam spolnega nasilja.
