NATO propagandisti in kraje referendumov

Zdaj je že dokončno jasno, da posvetovalnega referenduma o nabavljanju orožja in izstopu iz zveze NATO to jesen ne bo. Slovenske politične elite z največjo vladno stranko na čelu so ob pomoči opozicije že sprejeto parlamentarno odločitev sramotno razveljavile, še pred tem pa smo bili soočeni s strahovito medijsko ofenzivo NATO propagandistov, vojnih hujskačev in ostalih zvestih branilcev zahodnih vrednot. Zatiskati smo si morali ušesa pred glasnim ječanjem javnomnenjskih komentatorjev, domnevnih strokovnjakov ter analitikov, ki so vse do razveljavitve referenduma o oboroževanju in opustitve demokratičnega odločanja histerično ponavljali, kako neresno in nespametno je po mnenju spraševati državljane. Visoki politični funkcionarji z Natašo Pirc Musar na čelu so tožili o načetem ugledu naše domovine in veleli vladi, naj Sloveniji z referendumom ne dela sramote v mednarodni javnosti. Prisiljeni smo bili poslušati pridige o spremenjeni varnostni situaciji in ruski nevarnosti na mejah NATO pakta ter veliki grožnji, ki bi majceni Sloveniji pretila v primeru, če bi se ta zavezala mirovništvu in vojaški nevtralnosti. Prav ti isti natofili, ki se že desetletja podrejajo Zahodu, se danes vedejo, kakor da bi se NATO vzpostavil šele s Putinovo vojaško agresijo. A NATO se kakopak ni rodil iz ruske invazije v Ukrajini leta 2022 niti iz zasedbe Krima osem let prej. Ustanovljen ni bil niti ob danes že zdavnaj pozabljenem napadu na Gruzijo leta 2008, ko je Putinova Rusija prvič agresivneje razkrila svoje ozemeljske ambicije. Ustanovitev Nata namreč sega mnogo dlje v preteklost, šele z natančnejšim poznavanjem krvave zgodovine tega vojaškega pakta pa lahko uvidimo, da nikoli ni zagotavljal nikakršne obrambe demokracije niti varnosti ter suverenosti, temveč prav nasprotno.

Kratka zgodovina NATO pakta

Imperializem in obramba kapitalistične hegemonije Zahoda sta začrtana že v samih ustanovnih izhodiščih NATO pakta. Ustanovitev vojaške zveze namreč korenini v t. i. Trumanovi doktrini, ki so jo Združene države Amerike pričele uveljavljati že leta 1947, z njo pa si je administracija demokratskega predsednika Trumana prizadevala zatreti komunistična in druga ljudska gibanja, ki so s koncem druge svetovne vojne po Evropi in celotnem svetu dobila neizmeren polet. Povod za sprejetje doktrine je bila ljudska vstaja v Grčiji pod vodstvom komunistov, ki so predstavljali vodilno silo tamkajšnjega odpora proti fašizmu in nacizmu med drugo svetovno vojno. Začasne povojne oblasti so namreč pred grškimi volitvami leta 1946 uprizorile pogrom nad člani Komunistične partije, ki je med kmeti in delavci tedaj uživala veliko podporo. Komunisti in njihovi zavezniki na levici so na aretacije, umore in pregon odgovorili z vsesplošnim oboroženim uporom, ki pa ni prestrašil le vladajočega režima, temveč tudi njegove zahodne pokrovitelje. S sprejeto Trumanovo doktrino leta 1947 so ZDA grškemu režimu namenile zajetno vojaško pomoč. Ravno takratni nagovor predsednika Trumana ameriškim kongresnikom, ki jim je predstavil novo, agresivnejšo zunanjo politiko v boju proti komunizmu, velja za enega temeljnih kamnov desetletja trajajoče hladne vojne med kapitalističnim in socialističnim blokom. Ker se je Sovjetska zveza bala odprtega konflikta in zaostrovanja napetosti z zahodnimi imperialisti, je naslednje leto ustavila vojaško podporo uporniškim grškim komunistom. Vstajniki so bili v boju proti režimu, ki ga je podpiral Zahod, kmalu dokončno poraženi, tamkajšnja levica pa se je še vse do padca vojaške diktature leta 1974 soočala z brutalno represijo in nasiljem.

Po današnjih standardih, v skladu s katerimi mora vlada zagotoviti odprto politično debato in predstavitev argumentov ZA in PROTI, glasovanje za vstop v NATO leta 2003 danes ne bi več obveljalo za legitimno ter skladno z demokratičnimi pravili.

A zadušitev vstaje v Grčiji Zahodu kakopak ni bila dovolj. Da bi ZDA z zavezniki strle še nadaljnje revolucionarne poskuse širjenja socializma, so aprila 1949 z Washingtonsko pogodbo agresivno Trumanovo doktrino še nadgradile ter ustanovile Severnoatlantsko pogodbeno organizacijo, danes bolje poznano pod kratico NATO. Vojaški pakt je sprva štel 12 držav, leta 1952 pa sta se mu kljub medsebojnim konfliktom pridružili tudi Grčija in Turčija. Državi sta bili celo po zahodnih merilih nedemokratični, v obeh pa je ključno vlogo v oblastnih strukturah igrala vojska, ki je surovo obračunavala z naprednimi gibanji in levičarskim strankam preprečevala udeležbo na tamkajšnjih volitvah. Paktu se je leta 1955 priključila še bojda demokraciji zavezana Zvezna republika Nemčija, ki je leto pozneje prepovedala svojo Komunistično partijo, pripadnike nemške levice pa po turškem zgledu podvrgla ostremu pregonu.

Socialistične države v Evropi so z vključitvijo Zahodne Nemčije v NATO pakt postale praktično obkoljene s strani sovražnih sil. Vzhodni blok je na ekspanzionizem Nata odgovoril s t. i. Varšavskim sporazumom o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči, s katerim se je skušal kolektivno zoperstaviti kapitalističnemu Zahodu. Edina socialistična država v Evropi, ki je takrat ostala zunaj vseh vojaških zavezništev, je bila nekdanja Jugoslavija. Boj med kapitalističnim in socialističnim blokom se je po desetletjih napetosti naposled končal s porazom komunističnih sil, Sovjetska zveza pa je leta 1991 klavrno razpadla. Varšavskega sporazuma ni bilo več, sile NATO pakta pa so v naslednjih dveh desetletjih svoje vrste okrepile z vključitvijo številnih vzhodnoevropskih držav. Imperialna hegemonija Zahoda se je tako zdela neustavljiva, ZDA pa so z vojaškimi zaveznicami svoje kapitalske interese še naprej širile z agresijami na številne države.

Ukradeni referendumi

Po trinajstih letih neodvisnosti se je interesno območje NATO pakta naposled razprostrlo tudi čez Slovenijo. Takratna vladajoča politika s stranko LDS na čelu je ob podpori desne opozicije spomladi 2003 organizirala celo referendum o članstvu v vojaški povezavi. A načrti tedanjih političnih elit iz obeh meščanskih taborov so potekali vse prej kot gladko. Pred referendumom so namreč javnomnenjske raziskave napovedovale izjemno tesen izid, nemalo anket pa je nakazovalo zmago nasprotnikov vključitve Slovenije v zvezo. Zgolj leto pred referendumom je Politbarometer med odločenimi volivci napovedal zmago nasprotnikov članstva z 41,3 % proti 38,8 %. Skepsi ljudi do članstva Slovenije v zvezi pod hegemonijo ZDA, ki je takrat ravno izvedla invazijo na Irak, je sledil silovit medijski udar. Propagandni NATO mašineriji so se pridružili tako liberalna kot konservativna politika ter večina medijev in predstavnikov kapitala. Zagovorniki pakta so pričeli nenehno poudarjati ekonomske prednosti in pocenitev obrambe znotraj zavezništva ter ustvarjati vtis, da je članstvo v EU pogojeno z vključitvijo v vojaško zvezo. Tudi znaten del levoliberalcev je kljub ameriškemu imperializmu in kritiki takratne okupacije Iraka ponavljal mantro o Natu kot nekakšnem nujnem zlu, ki se mu pač moramo pridružiti, da bi se uspeli preleviti v polnovreden del liberalnega in civiliziranega zahodnega sveta. Zadnji as iz rokava vladajoče politike je bil datum referenduma, ki se je ujemal z glasovanjem o članstvu Slovenije v Evropski uniji. Na dvojni referendum se je politična elita podala z geslom »Doma v EU, varni v NATU«. Natovska propagandna mašinerija se je v spoju s tedanjim evropskim zanosom izkazala za uspešno in Slovenci so pod silovitim pritiskom vojaškemu paktu naposled prikimali. Kljub temu pa po današnjih standardih, v skladu s katerimi mora vlada zagotoviti odprto politično debato in predstavitev argumentov ZA in PROTI, to glasovanje danes ne bi več obveljalo za legitimno ter skladno z demokratičnimi pravili.

Ponovni referendum o članstvu v Natu je bil dolgoletna zahteva Levice. Ob njenem siceršnjem premiku na sredino je vsaj deklarativna zavezanost antimilitarizmu in vojaški nevtralnosti tako še skoraj edino, kar jo vsaj na videz veže na nekdanjo antisistemsko držo.

Dolgih dvaindvajset let pozneje se je za hip zdelo, da smo morda končno dobili zgodovinsko priložnost, da spremenimo in popravimo odločitev, ki so jo sprejeli takratni volivci. Ko je na pobudo stranke Levica v začetku julija državni zbor s podporo Socialnih demokratov in taktičnim glasovanjem desne opozicije na veliko presenečenje izglasoval razpis posvetovalnega referenduma o oboroževanju z vprašanjem »Ali ste za to, da Slovenija povečuje obrambne izdatke tako, da bodo ti leta 2030 dosegli tri odstotke BDP letno, kar je trenutno približno 2,1 milijarde evrov?«, je Golobova Svoboda nasprotnikom oboroževanja vrgla rokavico in samozaverovano odgovorila z novim referendumskim vprašanjem o članstvu v vojaškem paktu, zmago pa naj bi militaristična politična opcija imela že tako rekoč v žepu. Konec koncev premorejo nasprotniki Nata v celotnem slovenskem parlamentu zgolj eno politično silo in pol – Levico in Kordiševo stranko Mi, socialisti, ki je še v ustanavljanju. Ponovni referendum o članstvu v Natu je bil namreč dolgoletna zahteva Levice. Ob njenem siceršnjem premiku na sredino je vsaj deklarativna zavezanost antimilitarizmu in vojaški nevtralnosti tako še skoraj edino, kar jo vsaj na videz veže na nekdanjo antisistemsko držo.

Kljub na videz pretkanemu manevru Roberta Goloba, s katerim so bili višji orožarski izdatki predstavljeni kot neizpodbiten pogoj članstva v vojaški zvezi, je NATO propagandiste ob vesteh o kar dveh referendumih popadla neizmerna histerija. Mediji so bili v trenutku polni opozoril o ugodni ceni naše obrambe, ki naj bi jo zagotavljalo članstvo v Natu, in spremenjeni varnostni situaciji zaradi agresije Ruske federacije. Natofili so nam tako med vrsticami ponavljali absurden in neverjeten scenarij, po katerem bi se Rusija (ki, mimogrede, v več kot treh letih ni bila z orožjem zmožna poraziti niti Ukrajine) morebiti odločila za napad na nevtralno Slovenijo na drugem koncu Evrope.

Preberite tudi: Grega Hrib: Kdor voli sredino, je verjetno idiot.

Za ruski militarizem in Putinovo vojaško agresijo na Ukrajino nam kakopak ni treba iskati nobenih moralnih izgovorov. V tem trenutku v Rusiji resnično vlada skrajno nacionalistična in reakcionarna oblast, ki za obrambo svojega ogroženega geopolitičnega položaja ne izbira sredstev. A NATO, ki se ne ponaša s prav nič manj krvavo zgodovino, svojih izdatkov niti pod razno ne dviguje zgolj zaradi Rusije, saj ta vojaška zveza že zdaj razpolaga z najmanj desetkrat večjim proračunom. Jasno je, da bodo nakupi orožja v prvi vrsti koristili predvsem ameriškemu vojaškoindustrijskemu kompleksu, na katerem sloni velikanski del gospodarstva čez lužo, ter poskusom nadaljnje ohranitve hegemonije Zahoda.

Le trohica intelektualne poštenosti bi bila potrebna, da bi si celo domači natofili priznali, da lahko članstvo Slovenije v NATO paktu našo varnost zgolj ogroža.

Le trohica intelektualne poštenosti bi bila potrebna, da bi si celo domači natofili priznali, da lahko članstvo Slovenije v NATO paktu našo varnost zgolj ogroža. Bolj ko smo blokovsko vključeni v konflikt med Zahodom in Rusijo, bolj smo vpleteni in izpostavljeni morebitnemu direktnemu vojaškemu spopadu – tako preprosto je. NATO nam prav tako ne zagotavlja nikakršne varnosti pred našimi sosedami. Nacionalistična desnica na Madžarskem in v Italiji rada obuja iredentistične spomine na svoja nekdanja ozemlja, a članstvo v vojaškem paktu nam v primeru napada katerekoli druge njegove članice ne bi prav nič pomagalo. 5. člen Nata o kolektivni obrambi se namreč v primeru spopada med članicami zavezništva ne uveljavlja. Ob morebitni agresiji Italije ali Madžarske na Slovenijo v nedoločeni prihodnosti bi NATO po črki pogodbe tako zgolj mirno stal ob strani. Leta 1974 sta se konec koncev v oborožen konflikt zaradi Cipra že zapletli Turčija in Grčija, ne da bi zveza posegla vanj. Trump pa Grenlandiji, ki je v posesti Danske, celo v tem trenutku grozi z vojaško aneksijo.

Prisiljeni smo bili poslušati tudi vrsto absurdnih laži in izmišljotin, da naj bi bila naša varnost v Natu mnogo cenejša kot v primeru izčlanitve. Nevtralne države, kot so npr. Avstrija, ki je lansko letov vojaški proračun namenila približno 1 % svojega BDP, Švica z 0,7 % in Irska z izjemno nizkim 0,24 %, tako očitno za domače NATO propagandiste preprosto ne obstajajo. Namesto tega naj bi po besedah analitikov in obramboslovcev po čarobni formuli veliko več prihranili, če bi za oboroževanje namenili najmanj 3 %, morebiti pa celo 5 %, kar je kljub poznejšemu izgovarjanju na vrhu Nata v Haagu podprl tudi Robert Golob.

Kljub temu da je agencija Ninamedia nemudoma po parlamentarnem izglasovanju oboroževalnega referenduma postregla z na videz neulovljivo javnomnenjsko prednostjo podpornikov Nata in oboroževanja, se lahko iz dogodkov pred dvaindvajsetimi leti naučimo, da lahko močna organizirana kampanja stvari popolnoma obrne na glavo. Kolikor se slovenska prozahodna politika tega ne bi tega zavedala, zagotovo ne bi s tako ihto in naglico hitela v sramotno in za vladajočo koalicijo ponižujočo razveljavitev že sprejete odločitve. Preden so pronatovske sile s pomočjo medijev zagnale svoj dobro naoljeni propagandni stroj, je bila Natu naklonjena zgolj še približno polovica prebivalstva. Lanska Delova anketa je namerila zgolj še 52-odstotno podporo članstvu v vojaški zvezi, v letošnji pomladni anketi istega časopisa pa je velika večina državljanov nasprotovala dvigu vojaškega proračuna na 3 % in več. Toda ob napovedi referenduma in bliskoviti propagandni akciji medijev se je podpora Natu sunkovito dvignila. Prav tako bi učinkovita in glasna kampanja nasprotnikov Nata to očitno nadvse nestabilno podporo morda lahko potisnila nazaj. Malo verjetna, a ne nemogoča zavrnitev NATO pakta na posvetovalnem referendumu sicer ne bi imela formalne teže, a bi nosila močno politično sporočilo, ki ga vladajoča koalicija ne bi mogla kar tako spregledati.

Nad NATO z lopato

Članstva Slovenije v NATO paktu naposled ne smemo videti le skozi prizmo nacionalnega egoizma in kramarskega naštevanja zgolj lastnih prednosti in slabosti naše vpetosti v njem. NATO je vojaška tvorba v službi zahodnih imperialistov, s svojim članstvom v tej zvezi pa njihove morilske zločine po svetu neizbežno podpiramo. Izpostavimo zgolj uničenje Libije, kjer so sile NATO pakta v vojaški operaciji Unified Protector kolektivno strmoglavile tamkajšnjo oblast. Arabska država je po Gadafijevem padcu padla v strahovito bedo in nikdar zares končano državljansko vojno med sprtimi frakcijami, zahodne multinacionalke pa so ponovno pridobile nekatere nekdanje koncesije za črpanje libijske nafte.

Dejstvo torej ostaja, da Slovenija kot članica NATO pakta z vojaškim sodelovanjem, dragim kupovanjem ameriške opreme in orožja ter prepuščanjem svojih vojaških baz imperialistom prispeva k nasilnemu ohranjanju kapitalistične hegemonije Zahoda. Če spopada z NATO paktom ni mogoče dobiti z referendumom in neposredno demokracijo, je za to pač treba izbrati drugo pot. V tem boju se na sredstva buržoaznega parlamentarizma in vljudnostne diskusije nikakor ne moremo zanesti. Organizirati moramo široko protiimperialistično gibanje, ki bo uspelo pobiti laži vojaških jastrebov ter prebiti medijsko blokado, ki nam jo nastavljajo zagovorniki vojaškega pakta. Besedo si moramo vzeti zlepa ali zgrda. Če se vojnih hujskačev in drugih NATO propagandistov že ne spodobi udariti po gobcu, poskrbimo vsaj, da ga bodo morali zapreti.

—