Postajanje – iz psihoze v poezijo in nazaj

Ker v svoji poeziji gazim po na videz gostem (v resnici pa precej banalnem) močvirju izkušenj z diagnozo shizofrenije in psihotičnih epizod, sem bil povabljen, da govorim na mednarodni konferenci Kontemplativne tradicije in psihoterapija, ki jo je septembra 2023 organiziral moj nekdanji psihoterapevt Borut Škodlar v Slovenski matici. Udeležil sem se tudi nekaj drugih predavanj in pogovorov; nekateri so bili fantastični, drugi pa niso bili nič več kot kvaziintelektualna masturbacija, kot je na takšnih dogodkih pričakovano. Dobro se spominjam verjetno nepripravljenega slovenskega profesorja filozofije, ki je blebetal o enakozvočju besede »spring«, kot da je na angleški idiom »spring has sprung« (spring lahko pomeni »pomlad« ali »skočiti«, torej nekaj v smislu; »pognala se je pomlad«) prvič naletel šele nekaj trenutkov preden se je usedel pred mikrofon. Opazil sem tudi, da so na konferenci predavali predvsem strokovnjaki s področij psihoterapije, filozofije in duhovnosti. Napol v šali sem pripomnil, da sem bil povabljen kot živa študija, primer psihiča. Vendar – in to sem povedal tudi udeležencem – me zaradi mojega ekshibicionizma in samozagledanosti to ni zares motilo.

Ko so mi medicinski tehniki in zdravniki na zaprtem oddelku predstavljali nasilno grožnjo, ko so bili moji sopacienti le igralci v mojem osebnem Trumanovem šovu in ko je bilo vodilo vsakega dne načrtovanje, kako pobegniti iz mučnega tujega zapora, v katerem sem se znašel, nisem bil zmožen pisati poezije – bil sem v stanju neprestanega razodetja.

Moj pogovor s Škodlarjem na odru je bil naslovljen »Poetični načini transformacije bivanjske bolečine in odkrivanja smisla«, zato sva se poskušala osredotočiti na to, ali je pisanje poezije lahko terapevtsko. Moje mnenje je bilo (in je še vedno), da je poezija lahko sredstvo za potrditev samega sebe, dobrodošla utečena pot v iskanju poenotenega uma, vaja v tem, kako verjeti svojim mislim in spominom, ter iskanje razumevanja, kako in zakaj so nas nekateri spomini in misli lahko izdali – to je še posebej pomembna vaja za ljudi s shizotipskimi nagnjenji. Kot je povedala Jennifer Huang: »Poezija mi pomaga, da se spomnim, da sem cela tudi, kadar sem v fragmentih.«

Vendar pa vse to, vsaj zame, velja le, kadar nisem več v fragmentih – ko se um po psihotični epizodi zaceli. Ko so mi medicinski tehniki in zdravniki na zaprtem oddelku predstavljali nasilno grožnjo, ko so bili moji sopacienti le igralci v mojem osebnem Trumanovem šovu in ko je bilo vodilo vsakega dne načrtovanje, kako pobegniti iz mučnega tujega zapora, v katerem sem se znašel, nisem bil zmožen pisati poezije – bil sem v stanju neprestanega razodetja. Edino, kar sem lahko storil s koščki svojega razbitega uma, je bilo to, da sem se na njih porezal. 

Preberite tudi: Jedrt Maležič: Človeške naveze.

Ko sem omenil, da sem na konferenci slišal nekaj fantastičnih predavanj, sem imel v mislih predvsem predavanje danskega psihiatra Josefa Parnasa. Poslušanje njegovih besed je bilo kot katarzično ponovno preizpraševanje temnih podstati moje prve psihoze. Nenehno sem bil v notranjem dialogu z njegovimi besedami. 

»Zablode niso napake ali zmote glede empiričnega sveta.« Morda so se zdele kot neresnice, vendar so bile le stvari, ki sem jih videl, slišal in občutil, projicirane skozi psihotični kalejdoskop. »Obstaja določena resnica, ki je ni mogoče primerjati z nevrotipično definicijo resnice.« Vse je bilo povezano, in če ni bilo, sem našel način, da je bilo. »Pacienta z blodnjami ne smemo popravljati – to nima smisla. Pomagati mu moramo, da pride do določenih spoznanj.« Moje okrevanje je bilo mogoče le zaradi izčrpavajoče počasnega krušenja gore prepričanj, moje alternativne realnosti. »Prepričanje pride pred vsebino.« Ko sem bil otrok, sem bil nenehno prepričan, da me nekdo opazuje, še posebej kadar sem bil sam doma. »Pacienti poročajo, da so bili kot otroci nagnjeni k hiperrefleksiji.« Noč je bila namenjena obsesiranju glede neštetih načinov, kako sem morda prizadel ljudi, ne da bi se tega zavedal. Tako kot so oni prizadeli mene. »Pacienti poročajo o nagnjenosti k analiziranju in nadziranju lastnega vedenja – subjekt skače med dvema mestoma, dvema kvazisubjektoma, ki sta v resnici en subjekt.« Čeprav je Parnas izpostavil predvsem občutek tujosti na podlagi družbenega razreda, barve polti in državljanstva, sem sam najprej pomislil na kvir odstopanje od cishetero večine (in med svojim intervjujem to kategorijo tudi dodal k tem, ki jih je naštel Parnas). Ker sem že v rani mladosti spoznal, da sem gej, sem moral nenehno paziti na višino svojega glasu, opletanje svojih zapestij, zibanje svojih bokov, da sem se lahko skril. Prešine me grozljivo spoznanje – ali je moje kvirovstvo, aspekt moje identitete, ki sem ga leta in leta skušal braniti, sprejeti in ljubiti, eden od razlogov, da se mi je razvila shizofrenija? Na nek način je. A ne kvirovstvo samo po sebi, temveč vsakodnevna kvirofobija skupnosti, v kateri sem odraščal, homofobija, bifobija in transfobija, pred katerimi sem se tako vztrajno skušal skriti.

Prešine me grozljivo spoznanje – ali je moje kvirovstvo, aspekt moje identitete, ki sem ga leta in leta skušal braniti, sprejeti in ljubiti, eden od razlogov, da se mi je razvila shizofrenija?

Moja shizofrenija me je med drugim naučila, kako nestabilen in nespoznaven je svet, in mi tako pomagala razviti manj posesiven odnos do njega. Kot je to povzel psihiater Kristijan Sirnik v svojem predavanju na konferenci: »Iluzija nadzora je sama po sebi psihotična.« Vendar pa je bilo zaradi mojega poskusa samomora v psihiatrični bolnici nujno, da sem ustvaril in se sprijaznil z interpretacijo razpada svoje realnosti – tu pride v igro poezija. Naslov mojega pogovora s Škodlarjem se morda zdi klišejski, vendar mi je poezija po letih okrevanja vso to zmedo in bolečino resnično pomagala preoblikovati v nekaj, kar daje pomen mojemu življenju. Pisanje (z namenom objave, kar se je kasneje tudi zgodilo) zbirke prozaičnih, pripovednih pesmi o moji prvi psihozi je od mene zahtevalo, da dam svojim izkušnjam smisel – ne da bi našel pregovorno rdečo nit, sploh ne, saj namerno zavračam popolno predalčkanje svojega obstoja, ampak da zaključim poglavje svojega življenja in si upam pogledati v prihodnost. Na nek način se strinjam s Stanisławom Barańczakom, ki je zapisal: »Ne glede na temo in specifičnega naslovnika je poezija vedno nekakšen protest… Zato so vse metafore in ritmi le način, kako se kaotično blebetanje sveta uredi v nekakšen smiseln red in se zlorabljenim besedam povrne prvotna teža. Zato vsa ta konkretnost in jedrnatost – da se upremo prevladujoči moči praznih abstrakcij in statističnih splošnosti sveta. Zato ves ta govor v prvi osebi ednine in opazovanje stvari iz strogo individualne perspektive – to je način, kako se poezija upre svetu, kadar ta poskuša posameznika potisniti na stran in z odra.«

Barańczakove besede me spominjajo na besede slovenskega pesnika Karla Hmeljaka. V Kamniku, kjer sem odraščal, s Sanjo Podržaj organiziram tedenski pesniški krožek Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik, in približno enkrat na mesec nas na literarnem večeru v Mladinskem centru Kotlovnica na najino povabilo obišče priznan pesnik ali pesnica. Hmeljakova poezija je radikalen izraz jezikovnega eksperimentiranja – ponekod v zbirki Zategadalj, ki je izšla pri Črni skrinjici leta 2022, pesnik svojo realnost izraža samo s pomočjo zlogov, zvokov in avantgardnih besednih iger. Ko je obiskal naš pesniški krožek in sem ga vprašal o njegovem pesniškem glasu, je rekel (in upam, da pravilno povzemam njegov premišljen odgovor), da je njegova poezija odgovor na dejstvo, da v vsakdanjem govoru uporabljamo toliko nepotrebnega balasta, in na dejstvo, da je iskreno komuniciranje notranjega sveta zelo redko, če ne kar nemogoče. Govoril je o tem, kako je v mladih letih poskušal razumeti psiho svojega literarnega vzornika Tomaža Šalamuna, ki je bil in je še vedno vzornik mnogim. V precej dolgem obdobju je bral samo Šalamunovo poezijo kot poskus, ali lahko piše v Šalamunovem slogu – ali lahko postane on v literarnem smislu. Kolikor razumem, je poskus spodletel.

Menim, da si mnogi pesniki zadajo podoben, prezrcaljen cilj – ne postajanje drugega (kar je očitno nemogoče), ampak postajanje sebe skozi pisanje. Vprašanje, ki ga zastavljajo umetniki, ki si za svoj medij izberejo jezik, je: »Ali bom lahko kdaj izrazil svoj obstoj v vsej njegovi polnosti? Ali pa se moramo zadovoljiti le s kratkimi vpogledi vase, ki jih ponujamo svetu?« Jezik se zdi za to iskanje tako strašno omejujoč.

Med mojo psihotično epizodo so bile meje med tem, kdo sem jaz, in tem, kdo so ljudje okoli mene, zabrisane, milo rečeno. Slišal sem stavek, ki ga je izrekel sopacient, in se spraševal, ali je ta misel zrasla v njem ali sem jo vanj posadil jaz.

Za shizofrenika je problem še bolj zapleten zaradi dejstva, da psihoze pogosto spremlja razdrobljeni jaz. Med mojo psihotično epizodo so bile meje med tem, kdo sem jaz, in tem, kdo so ljudje okoli mene, zabrisane, milo rečeno. Slišal sem stavek, ki ga je izrekel sopacient, in se spraševal, ali je ta misel zrasla v njem ali sem jo vanj posadil jaz. »Morda mi jo je poslal – da jo sprejmem in jo vidim kot svojo – že mnogo prej? Koliko časa sta najini duši že prepleteni?«

Pisanje poezije je bilo zame terapevtsko – in je v nekem smislu še vedno. Potreboval sem veliko časa, da sem sploh lahko začel razmišljati o stvareh, ki sem jih doživel, in še več časa, da sem končno našel besede, ki so najbliže temu, kar sem čutil. Ko sem to storil, sem začutil olajšanje: imam zgodbo, ne le koščkov in drobcev.

Eno od zadnjih vprašanj iz publike na konferenci je bilo: »Če ste mislili, da je zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice Trumanov šov, ste kdaj srečali režiserja?« Moral sem se ustaviti in premisliti, preden sem odgovoril: »Ne, nisem. Sem pa nekatere sopaciente videl kot opazovane glavne vloge, ne kot igralce. To so bili ljudje, za katere se mi je zdelo, da so v enaki zagati kot jaz.« Na konferenci še nisem ugotovil ali pa se nisem spomnil, da sem se s temi »so-zvezdami« (ki sem jih verjetno tako dojemal samo zato, ker sem se z njimi dobro razumel) poskušal povezovati prek pisanja. Z enim sem pisal pesmi – izmenjavala sva si list papirja, verz za verzom – z drugim pa filmske scenarije. Z nobenim od njiju nisem več v stiku, mi pa te izkušnje pomagajo razumeti moč pisane besede – njen potencial za intimo, povezovanje, iskrenost in, ja, terapijo.

Ko sem našel besede, sem začutil olajšanje: imam zgodbo, ne le koščkov in drobcev.

James Baldwin je nekoč rekel: »Svet držita skupaj, prav res držita skupaj, ljubezen in strast le peščice ljudi.« Če svet v Baldwinovem smislu zožim na svoj svet v psihiatrični bolnici, se povsem strinjam – prijateljska povezanost, ki sem jo izkusil z ljudmi, ki so bili, prav tako kot jaz, v stanju, v katerem se med sabo nismo mogli povezovati preko nevrotipičnih resnic, mi je pomagala na poti do okrevanja. Ko je moj psihotični cimer na odprtem oddelku opazil, da težko zaspim, mi je rekel: »Slabe misli, a?« Nisva čutila potrebe po drugih, odvečnih besedah. Zmenila sva se, da sestavljam playliste, ki jih poslušava pred spanjem. Ker je bil prijazen, pameten in čeden, sem to počel s še večjim veseljem. Kasneje mi je tudi povedal, da je opazil, da mi postaja vse bolj všeč na ne-prijateljski način, a me ni odrinil, čeprav ga moški v tem smislu ne zanimajo, ker je vedel, koliko miru mi prinaša najino druženje. In je cenil, koliko ga njemu. Spomnim pa se tudi, da sem se na eni izmed skupinskih terapij na odprtem oddelku prepoznal v izpovedi sopacientke, ki je preživljala religiozno psihozo – budistke, ki je govorila o tem, kako se ji je zdelo, da se ji odpira kozmos in z njim odgovori na vprašanja življenja. Sam sem med psihozo mislil, da odkrivam zagamane skrivnosti medčloveških odnosov, zato sem ji rekel, da se mi zdi, da sem doživljal nekaj podobnega. Odpikala me je s preprostim »to ni isto« in govorila naprej. Baldwin je rekel tudi: »Sprehodite se po ulici kateregakoli mesta ob kateremkoli popoldnevu in se razglejte. Zapomniti si morate, da ste tudi vi tisto, kar opazujete. Vsi, ki jih opazujete, ste tudi vi. Lahko bi bili ta oseba. Lahko bi bili ta pošast, lahko bi bili ta policaj. In morate se odločiti, v sebi, da to ne boste postali.« Imel sem srečo, da sem našel ljudi, s katerimi sem se lahko družil, pogovarjal in pesnil, ko sem bil najbolj na dnu. In morda se v tem skriva odgovor na vprašanja, ki so me oblegala – iz sveta nadzora, preganjanja in posledične paranoje se lahko povzdignemo z roko v roki, kot Jim Carrey proti koncu filma, po stopnicah do oblakov.

—

Esej je bil prvič objavljen v angleščini 4.9.2025 na platformi Versopolis. 10.9. je v makedonskem prevodu izšel na spletni strani društva Kultura Beta. Za Disenz sem besedilo prevedel v slovenščino, ga dopolnil in spremenil naslov.

Foto: Lenart Sušnik.