Psihiatrično izdelovanje identitete
Pred mano sedi pacient in joče. Ko ga prosim, naj ubesedi svoje čustveno stanje, zamrmra: »Upal sem na enostaven odgovor.«
Sočustvoval sem z njegovo željo, da bi našel preprost odgovor na vprašanja, zakaj se nenehno počuti, kot da nikamor ne pripada, in zakaj se je včasih počutil tako grozno, da se je želel ubiti. Velik del svojega otroštva se je s svojo družino selil iz države v državo, predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Doživel je več silovitih in nenadnih izgub pomembnih in ljubljenih oseb. V najstniških letih se je izoliral od vrstnikov in večino časa igral računalniške igre.
V poznem kapitalizmu ni veliko prostora za nepopolnost. Strogo zahtevo po optimizaciji vseh vidikov jaza omejuje zgolj še avtoritativna moč psihiatrične diagnoze, ki ponuja legitimen izgovor, da smo lahko manj kot popolno funkcionalni.
Pred kratkim je našel odgovore na svoja vprašanja. Ko je brskal po internetu in nekaj časa preživel v internetnih klepetalnicah, je namreč nenadoma ugotovil, da se je kljub temu, da mu je bil ob rojstvu dodeljen ženski spol, vedno počutil, da je bolj moški kakor ženska, ter se začel samo-identificirati kot trans oseba. Poleg tega je imel pri delu težave s pozornostjo in je zato predpostavil, da ima ADHD. K meni, psihiatru z izkušnjami na obeh področjih, je prišel, da bi njegove odgovore potrdila objektivna avtoriteta.
Psihiatrična ocena pacienta in klinični intervjuji so pokazali neenotne rezultate v zvezi z ADHD, kot se to pogosto dogaja. Glede trans identitete v resnici ni načina, da bi zdravnik »objektivno« ugotovil, ali je nekdo trans oseba ali ne – to je predvsem stvar samo-identifikacije. Moja naloga pa je najpogosteje podati mnenje, ali oseba potrebuje dostop do sredstev za medicinsko tranzicijo. Jaz sem to, kar pogosto prezirljivo imenujejo »vratar«. To me postavlja v neprijeten položaj, ko moram usklajevati dve ambivalentni poziciji; na eni strani skušam opolnomočiti ljudi, da bodo lahko sami odločali o sebi, obenem pa jih skušam obvarovati pred samopoškodovanjem. Ta mladi moški je bil v zgodnjih dvajsetih, a na najinih srečanjih me je najbolj presunilo občutje temeljne izkoreninjenosti – občutek notranjega »brezdomstva« in nepovezanosti, ki sem ga začutil ob najinih pogovorih. Po poglobljenem razmisleku sem pacientu povedal, da mu »ne morem dati« diagnoze ADHD in da mu priporočam intenzivno psihoterapijo, s pomočjo katere bo lažje razumel svoje dosedanje življenje in težave. Čeprav sem mu ponudil, da ga napotim k endokrinologu, da bi lahko začel s tranzicijo, sem mu svetoval, naj z njo počaka, dokler ne doseže napredka pri intenzivni psihoterapiji.
Mnogo oseb, ki sem jih pregledal, si je zgradilo identiteto, osnovano na njihovi lastni samo-diagnozi; obsežna poglavja svojih biografij so pojasnjevali v okviru psihiatrične oznake.
Zgornji izmišljeni primer je reprezentativen: večina ljudi, ki pride na posvet, želi dobiti specifične, ozko zamejene diagnoze in se v moji pisarni rutinsko zlomi, ko jih ne dobi. Najprej sem pomislil, da je obup, ki sem ga prepoznal v njihovih odzivih na zavrnjeno diagnozo, povezan z željo po hitri rešitvi – zdravstveni intervenciji, ki je dostopna samo s »pravo« psihiatrično oznako. Sčasoma pa mi je postalo jasno, da večina pacientov želi diagnozo dejansko zato, da potrdi svojo identiteto. Mnogo oseb, ki sem jih pregledal, si je zgradilo identiteto, osnovano na njihovi lastni samo-diagnozi; obsežna poglavja svojih biografij so pojasnjevali v okviru psihiatrične oznake. V teh primerih se je zanikanje njihove diagnoze na podlagi skrbne psihiatrične in psihoterapevtske ocene izkazalo za skoraj nemogoče. Ti pacienti so se pogosto zlomili v stanju zmedenosti in obupa, kot da ne bi več razumeli svojega življenja, ker so bili oropani dragocenega sredstva, označevalca, ki je vseboval njihovo neobvladljivo kompleksno izkušnjo.
Številni moji kolegi imajo podobne izkušnje. Skrbi jih, da postavljanje diagnoz poenostavlja večplastne težave, ki pestijo paciente, in opažajo, da ta trend rigidnih, fetišiziranih samo-diagnoz krepi hitro rastoča industrija (računalniških) aplikacij, ki niža prag, po katerem se lahko oseba sama razglasi za klinično depresivno, travmatizirano ali moteno zaradi pomanjkanja pozornosti.
Tukaj me ne zanima toliko presojanje argumentov za ali proti veljavnosti diagnoz v individualnih primerih. Čeprav je pomembna v vsakdanji klinični praksi, pa ta linija spraševanja, ki se jo uporablja pri analizi nastanka kliničnih fenomenov, teži k reproduciranju neoliberalne paradigme individualizacije kolektivnih problemov in težav, ki nastajajo v širšem družbenem in političnem prostoru. Inflacijska uporaba diagnoz za ustvarjanje identitet je kolektivni simptom sedanje politične, kulturne in ekonomske situacije.
Ta klinični pojav je odziv na rušenje kulturnih in družbenih struktur kot organizirajočih dejavnikov individualnih življenj, kar privede do potrebe rigidnega definiranja jaza v smislu identitete. Aktivno uničenje velikih organizacij, kot so delavski sindikati in Cerkve, in oslabitev osnovne strukturirajoče entitete, nuklearne družine, sta bila morda nujna za demontažo njihove dozdevne avtoritarne moči nad življenjskimi izbirami posameznika. Toda to zmanjšanje moči stabilnih struktur, ki so zunanje posamezniku, ima visoko ceno. Odgovornost za razvoj jaza v njegovih številnih konfuznih in konfliktnih razsežnostih je zdaj v celoti odvisna od posameznika, ki se s tem izzivom spopada vse bolj tako, da se oklepa vnaprej izdelanih identitet. Poleg tega imajo določene identitete – na primer ADHD – to prednost, da omogočajo oddih od visoke funkcionalnosti, ki jo zahteva naš trenutni ekonomski sistem. V poznem kapitalizmu ni veliko prostora za nepopolnost. Videti je, da strogo zahtevo po optimizaciji vseh vidikov jaza omejuje zgolj še avtoritativna moč psihiatrične diagnoze, ki ponuja legitimen izgovor, da smo lahko manj kot popolno funkcionalni.
Na individualni ravni predstavljajo ljudje svojo osebnost, svoj jaz, kot enotno – če je potrebno tudi s pomočjo psihiatrične diagnoze, ki pojasni njihove morebitne nesposobnosti zaradi nepopolnega funkcioniranja –, namesto kot entiteto, sestavljeno iz več delov, ki so med seboj v konfliktu. Temu ustrezno se je spremenilo tudi naše kolektivno razumevanje nacionalne države: kar je bil prej prostor izredno konfliktnega demokratičnega boja za doseganje kompromisov, se zdaj splošno razume kot postpolitično podjetje, vodeno s strani strokovnjakov, ki s krčenjem sredstev skrbijo za njegovo dobro delovanje. Videti je, da površno prikazovanje nekonfliktnega delovanja, tako na nivoju individualnega psihičnega funkcioniranja kot na nivoju politike, služi prikrivanju globoke dileme: konflikt in kompleksnost obstajata v jedru obeh entitet [jaza in politike], ki potrebujeta omejujoče strukture, ki omogočajo, da ju obdelamo, izpopolnimo in pripeljemo do kompromisa, primernega za življenje.
Pravijo nam, da so sredstva omejena, veliki akterji kapitala, kot so zavarovalna in farmacevtska podjetja, pa nimajo interesa, da bi promovirali drago in časovno zamudno razdelavo kompleksnosti.
Psihoanaliza se je že od svojih začetkov zanimala za konfliktne notranje sile, ki ženejo ljudi, da sledijo ali se odrečejo svojim željam, ki so jim pogosto neznane. Psihoanalitična obravnava je v najboljšem primeru radikalno odprt proces, ki nima vnaprej določenega cilja. Ta proces spoštuje obrambno strukturo osebe, načine, na katere se ljudje obranijo svojih lastnih ekscesnih ali destruktivnih želja, a obenem poskuša demontirati obrambo do te mere, da postanejo zatajene želje bolj dostopne zavestni obravnavi. Ker je nezavedno, osrednji fokus psihoanalitične obravnave, definirano kot inherentno nespoznatno, je proces analiziranja njegovih derivatov (sanj, lapsusov in splošne nerodnosti vsakdanjega življenja) nujno nedokončen. S psihoanalitične perspektive so simptomi, kot so spolna disforija, pomanjkanje pozornosti ali impulzivnost, vselej naddoločeni in kažejo na latentne želje in tesnobe, ki potrebujejo nadaljnjo razdelavo. Ideja nezavednega zaplete koncept identitete do absurdnosti. Če moji simptomi – ki jih psihoanaliza ne vidi kot fizične ali psihološke okvare, temveč kot vseprisotne kompromise med gonom, da bi izživeli naše želje in se obenem zaščitili pred njimi – vedno pokrivajo ogromno in neurejeno ter vsaj delno nezavedno podzemlje nasprotujočih si želja, kako jim lahko potemtakem v dobri veri prilepim popredmeteno oznako kot je trans ali ADHD. Psihiatrična diagnoza omejuje kompleksnost, da pride do klinično obvladljivih in razumljivih entitet. V tem času in tej dobi se jo uporablja prav zaradi te omejevalne funkcije.
Videti je, da je psihoanaliza povsem pripravna za soočenje s paradigmo psihiatrično izdelanih diagnoz in za razumevanje dejanskih težav v ozadju želje, da bi trdno določena identiteta prevladala nad kompleksnostjo. Toda v klinični situaciji je psihoanaliza tradicionalno opravljala subverzivno funkcijo v okviru več srečanj na teden, da bi omogočila pacientu dovolj prostora in podpore za spopad s čimerkoli, kar je prišlo na plano. Sedanja klinična praksa se zelo razlikuje od tega idealnega modela vsakodnevnega stika s psihoanalitikom. Če se srečam s pacientom enkrat na teden, bo veliko mojih kolegov psihiatrov menilo, da je to »visokofrekvenčna« psihoterapija. Številni psihiatri in celo psihoterapevti imajo srečanja s pacienti vsak drugi teden ali celo enkrat na mesec in delijo pripomočke za domače naloge ter jim priporočajo računalniške aplikacije ali knjige za nadaljnje delo.
Proti psihoanalitični poziciji delujejo močni ekonomski imperativi, ki favorizirajo medicinsko »to zmorem« držo.
Po mojem strokovnem mnenju tak način opravljanja terapije zgreši bistvo. Številni ljudje, ki pridejo k meni, so v globoki stiski. Za pridobitev dovolj varnega ogrodja za razmišljanje o kompleksnih pomenih svojega trpljenja in za spodbuditev resnične notranje spremembe bi potrebovali psihoanalitično terapevtsko podporo večkrat na teden. Najbolj nadležna zahteva psihoanalize, ki je v nasprotju s kulturo hitre rešitve, je prav ta osredotočenost na čas in dolgotrajnejši klinični stik, ki sta potrebna za razdelavo kompleksnosti v dejanskem varnem prostoru. Kolegi psihoanalitiki v zasebni praksi mi pravijo, da je osupljivo, kako zelo se naracije pacientov spremenijo in postanejo kompleksnejše po prehodu iz psihiatrične klinike v zasebno posvetovalnico. Pri trans osebah, na primer, je naracijo »rojen v napačnem telesu«, ki jo postavljajo v ospredje, da dobijo prepoznanje v medicinskih kontekstih, v nekaterih primerih mogoče razdelati v večplastne spolne identifikacije. Možnost tovrstne razdelave je v velikem primeru odvisna od razmer. Medicinski aparat deluje v smeri reakcije na to naracijo, medtem ko jo klinični psihoanalitik sprejme in izvabi nadaljnje asociacije. Proti psihoanalitični poziciji delujejo močni ekonomski imperativi, ki favorizirajo medicinsko »to zmorem« držo. Pravijo nam, da so sredstva omejena, veliki akterji kapitala, kot so zavarovalna in farmacevtska podjetja, pa nimajo interesa, da bi promovirali drago in časovno zamudno razdelavo kompleksnosti. Prodati skrajno pomanjkanje prostora za raziskovanje in za osebni razvoj kot osvoboditev je eden največjih uspehov kapitala.
Konservativni in liberalni politični akterji se že desetletja pričkajo glede prepoznanja travmatičnih izkušenj in samoizbrane identitete. Politična psihoanaliza in levica, vredna tega imena, morata zavreči to debato. Radikalne levice ne bi smelo zanimati, ali ljudje spremenijo spol ali ne, ali jemljejo Ritalin ali ne, ali definirajo svoje izkušnje kot travmatične ali ne, pač pa bi jo morale zanimate politične okoliščine, ki privedejo ljudi, da se sploh zatečejo k rigidnim, krhkim konstrukcijam identitete. Če se ne bomo začeli pogovarjati o materialni realnosti tega pobega od kompleksnosti in bomo še naprej predano skušali uresničevati individualno osvoboditev znotraj kapitalizma, bo levica ostala popolnoma poražena, psihoanaliza pa bo še naprej ostala elitističen podvig za premožne.
—
Prevedel: Rok Plavčak
Foto: Samantha Evans, Flickr
