95 dni počitniških skrbi
Leta 2011 je Ministrstvo za šolstvo po osemnajstih letih deljenih zimskih počitnic na vzhodno in zahodno Slovenijo uvedlo enotne zimske počitnice za celotno državo in s tem dvignilo veliko prahu. Mediji so poročali o ogorčenih turističnih delavcih, ki so izpostavljali, da so s tem ogrozili 45.000 delovnih mest in da je država prisilila Slovence, da so pospešeno odšli dopustovat v Avstrijo in Italijo, ter s tem ukrepom izgubila vsaj milijon evrov prihodkov iz DDV-ja. »V tem trenutku res ne potrebujemo nonšalantnega igranja z našim turizmom!«, »Enotne počitnice so čista traparija! Minister Lukšič ni bil nikoli gospodar in nikoli ne bo« ter »Že tako so zime postale milejše in se žičničarji spopadajo s pomanjkanjem snega, sedaj pa nas je udaril še ta pravilnik o počitnicah«, so se jezili župani, žičničarji, direktorji termalnih kopališč in drugi predstavniki turističnega gospodarstva. Poziv ministrstva, da so enotne počitnice v prvi vrsti namenjene 7000 družinam, katerih otroci obiskujejo šole v različnih regijah, in da bodo lahko tako prvič počitnikovali skupaj, ni bil dovolj prepričljiv, da bi preglasil turistični lobi. Tako so turistični vplivneži s pomočjo Žige Turka prihodnje leto zopet dosegli deljena zimovanja. Od takrat se o poenotenju zimskih počitnic nič več ne debatira in nasploh se malo razpravlja o kakršnihkoli drugih vidikih krompirjevih, novoletnih, zimskih, prvomajskih ali poletnih počitnic.
Namesto da se med počitnicami poglabljajo socialne razlike in da vse več staršev doživlja stiske, bi morali iskati načine, kako v tem času okrepiti družinske in skupnostne vezi.
Direktorat za predšolsko vzgojo in osnovnošolsko izobraževanje RS ugotavlja, da imajo slovenski otroci v primerjavi z vrstniki iz 36 evropskih držav podpovprečno število počitniških dni. Skupaj z vikendi in prazniki v času počitnic naši šolarji počitnikujejo 95 dni letno, medtem ko je večina evropskih šoloobveznih otrok prostih 100 do 120 dni na leto. A kljub dejstvu, da so slovenski otroci med najbolj obremenjenimi v Evropi, je neizvedljivo, da bi zaposleni starši z 20 do največ 30 prostimi dnevi imeli dovolj dopusta, da bi lahko pokrpali vse šolske počitniške dni. To ne bi bilo mogoče niti v primeru, da bi v dvostarševski družini partnerja ves razpoložljiv dopust porabila izmenično. Tako je celotno počitniško varstvo brez starih staršev in brez vseh mogočih počitniških tečajev nemogoče zagotavljati.
Za turistične delavce in druge ponudnike športnih in izobraževalnih dejavnosti postajajo šolske počitnice vedno večji biznis. Staršem pa počitnice v času naraščajoče draginje in vse bolj nestabilnih zaposlitev predstavljajo vse večji stres in finančno breme. Lanska Eurostatova študija socialnega stanja Evrope kaže, da postajamo vse revnejši, saj kar 45 % vseh EU gospodinjstev le s težavo preživi mesec. Obenem pa organizirane dejavnosti, tudi če si jih družine lahko privoščijo, otroke zaposlujejo na podoben način kot šola.
Preberite tudi: Eva Matjaž: Solidarni s kapitalom.
Ob koncu lanskoletnih poletnih počitnic je v medijih in na družbenih omrežjih odmevalo pismo direktorice Javnega zavoda Mala ulica Eve Strmljan Kreslin, ki je Ministrstvo za šolstvo pozvala k skrajšanju poletnih počitnic. Njene izkušnje kažejo, da njihova organizacija in drugi subvencionirani ponudniki počitniških programov ne morejo zagotoviti dovolj mest vsem otrokom, ki bi jih nujno potrebovali. Obenem je navedla, da se cene komercialnih aktivnosti gibljejo med 200 in 350 evri za otroka na teden ter da počitnice še poglabljajo razlike med ekonomsko šibkejšimi otroki, katerih starši si organiziranega plačljivega varstva ne morejo privoščiti, in otroki iz premožnejših družin: »Dejstvo je tudi, da se socialne razlike med učenci med vsakimi počitnicami poglobijo. Otroci iz dobro situiranih družin se med počitnicami spočijejo in naberejo vrsto novih znanj, prijateljstev in izkušenj. Tisti iz slabše situiranih družin stagnirajo in nazadujejo – ker visenje na računalniku in telefonu ni nič drugega kot stagnacija in nazadovanje.« Kot bivša srednješolska učiteljica in starš šoloobveznega otroka sem vseeno zadržana ob ideji, da je krajšanje počitnic in s tem dodatna obremenitev otrok najboljši odgovor na te težave. Za izboljšanje stanja je treba misliti druge rešitve. Namesto odvzemanja prostih dni bi bilo treba vzpostaviti obsežnejšo mrežo programov, ki omogočajo brezplačne oziroma glede na finančne zmožnosti družine dostopno subvencionirane varstvene aktivnosti otrok v času počitnic. Te dejavnosti bi morale čim bolj poudarjati gibanje, ne pa da, kot v šoli, otroke za več ur na dan posedejo za mizo. Obenem bi bilo treba iti še dlje. Splošni dogovor je, da otroci na razredni stopnji osnovnošolskega izobraževanja ne morejo biti sami doma, zato šole po pouku organizirajo brezplačno varstvo. Poleti te možnosti ni in isti otroci so prepuščeni sami sebi. Nujno bi bilo, da se staršem v primeru, ko dostopnega organiziranega varstva ni mogoče zagotoviti, za preostanek dni med razpoložljivim dopustom in nepokritimi dnevi šolskih počitnic omogoči varstveni dopust.
V Sloveniji je razprava o ekonomskih in socialnih učinkih šolskih počitnic nujna. Vendar ne na način, kot je leta 2011 šolsko ministrstvo osnovalo delovno skupino turističnega lobija, ki je preučevala učinke finančnih izpadov enotnih zimskih počitnic na gospodarstvo, ampak bi bilo treba začeti snovati rešitve za zagotavljanje igrivih in brezskrbnih počitnic za vse otroke. Namesto da se med počitnicami poglabljajo socialne razlike in da vse več staršev doživlja stiske, bi morali iskati načine, kako v tem času okrepiti družinske in skupnostne vezi. Ne nazadnje bi bilo nujno vnovič premisliti deljenost zimskih počitnic, saj več tisoč družin, razpetih med vzhodno in zahodno Slovenijo, še vedno počitnikuje ločeno. Vnovične morebitne punte žičničarjev in ostalega turističnega gospodarstva pa bi bilo smiselno umiriti z razlago, da za odhode premožnejših slovenskih družin na tedenske smučarije v Avstrijo in Italijo ti ne morejo več kriviti zgolj negospodarnih šolskih ministrov, ampak tudi vse resnejše podnebne spremembe. Počitnice v prvi vrsti niso namenjene zaslužkom in zaščiti turističnih delovnih mest, ampak odmoru otrok od šole. Vsaj tako bi moralo biti.
—
Prikazna fotografija: Ivan Aleksic
