• English
  • Hrvatski

Ko je minulo soboto italijanska skupina Måneskin s pesmijo, ki je zvenela, kot bi jo uvozili naravnost iz devetdesetih ali zgodnjih dvatisočih, zmagala na izboru za pesem Evrovizije, je ob prejemu kipca njihov frontmen Damiano David vzneseno rekel, da s to zmago dokazujejo, da rock ni mrtev. Nekaj dni za tem so javnost preplavila namigovanja, da naj bi skupina konzumirala kokain, kar naj bi bilo vidno z videoposnetka, na katerem se pevec sumljivo sklanja nad mizo. Člani skupine so na namigovanja odgovorili tako, da so se branili: da mamil ne jemljejo, da jih, da bi to dokazali, lahko testirajo, da se je pevec sklanjal zato, ker je pobiral koščke stekla (kozarec, ki ga je razbil njegov kolega iz benda), celotno izjavo pa so zabelili z moralnim ogorčenjem o strogem obsojanju uporabe drog.

Do zadnjega stavka bi še rekla: legit, pač ne jemljejo drog. Toda strogo obsojanje konzumiranja drog? Mar ne vedo, da so njihovi glasbeni predniki, na ramenih katerih stojijo (ali od katerih uspešno kopirajo), ali da je glasba, na katero se naslanjajo, prepojena, premazana, prežeta, potopljena v droge vseh vrst? Da je nemogoče misliti zgodovino rocka, ne da bi ob tem pomislili na neznanske količine trave, LSD-ja, tudi kokaina, amfetaminov, heroina, ketamina, gobic, vseh vrst tablet na recept …? Da od rocka, ki da je menda še živ, ne bi bilo kaj prida, če njega izvajalci ne bi eksperimentirali s spremenjenimi stanji zavesti, ob katerih je glasba nenadoma zvenela drugače kot tista, ki so jo igrali drugi pred njimi, se spajala z barvami, jim zavest odpirala onkraj vlog, ki so jim bile družbeno dodeljene? (Kot v enem od svojih predavanj pravi Mark Fisher: hipiji niso bili v zmoti, ko so mislili, da lahko preko spremenjenih stanj zavesti izsanjajo novo družbo. Problem je v tem, da z drogami v tej smeri niso vztrajali.)

Drog in vsega, kar so človeštvu dale, kar bi nam v prihodnosti še lahko dale, pač ne izdaš.

Morda so se člani Måneskina tako zagovarjali, ker so intuitivno zaznali, da droge na odru Evrovizije ne bodo najbolje sprejete, morda pa jim je tudi kdo neposredno povedal, da bodo v primeru javnega zapletanja z drogami iz tekmovanja diskvalificirani. Morda vedo, da se na Evroviziji lahko gredo rock, a ne s pripadajočim lajfstajlom, da lahko torej ponudijo samo lep, sprejemljiv obraz rocka (in obenem tak, ki ni inovacija, pač pa nostalgičen spomin na devetdeseta). Da se droge pred očmi Evrope skratka ne spodobijo.

A naj povem nekaj o spodobnosti. Bilo je pred kakimi desetimi leti. Z visoko nosečo prijateljico hodiva iz Mercatorja, pred katerim stoji štant, za njim pa dva fanta z listi in svinčniki, ki naju, ki se že oddaljujeva, pozivata, naj dava »podpis proti drogam«. Moja, kot pravim visoko noseča, prijateljica se že skoraj na parkirišču obrne proti njima, ki s pozivi ne odnehata, in z visoko vzdignjeno pestjo na ves glas zavpije: »Mi smo za droge!« Skoraj sem umrla od smeha.

Drog in vsega, kar so čoveštvu dale, kar bi nam v prihodnosti še lahko dale, pač ne izdaš. Četudi jih (v trenutku soočenosti z vprašanjem ali nasploh) ne jemlješ.

Prikazna fotografija: Dan H; Flickr