Jebeš delo

Vem, da je ideja utrjevanja značaja skozi delo neumnost, kajti profitirajo kriminalci. Povsem vseeno, če postanem gangster. – James Livingston, Fuck Work

Jebeš delo. Lahko bi se začelo tudi tako. Potem bi se moralo tu tudi končati. Takšno besedilo – ki to niti ne bi bilo – bi rada oddala. Samo dve besedi, jebeš delo, brez vsakršne elaboracije. Ker takoj, ko si začnem prizadevati, da bi razložila svoj vse hujši odpor do vključevanja v to, kar razumemo pod konceptom dela, že delam. Ko pišem, ko si prizadevam razložiti, čemu vzdigujem sredinec, že vstopam v dinamiko, po kateri v zameno za logično postrojene misli, za vpoglede v družbena dogajanja, za sunke energije, potrebne za odločno ubesedovanje, za napor, imenovan mišljenje, za izkušnje, pridobljene skozi leta branja in pisanja, dobim honorar, ob katerem se, ko po nakazilu na bankomatu preberem besedi »razpoložljivo stanje«, pričnem zgolj grenko smejati absurdnosti situacije. Smejati, kot se smejijo tisti, katerih smeh je zadnje in edino preostalo zatočišče dignitete.

Jebeš delo, če pomeni izkoriščanje in krajo idej mladim z zagonom in kreativnostjo, ki se jih, ko se po tridesetem letu izčrpajo, po logiki uporabi & odvrzi preprosto zamenja z novimi dvajset-in-nekaj letniki, pripravljenimi še bolj zagnano delati za drobiž.

Idejo dela, povzdignjenega na piedestal občečloveške vrednote, vzdržuje malo morje mitov, ali, če smo natančni – laži. Ob vse večjem številu upehanih, izgorelih, depresivnih, anksioznih, potisnjenih v kot zaradi nezmožnosti sledenja normam, ki jih zahteva tako imenovana »konkurenčnost«, ob garanju od jutra do zore, da bi s honorarji zgolj pokrili visoke najemnine, ki skupaj z nižanjem honorarjev še naprej rastejo (medtem ko si Airbnb ponudniki na račun turistov in škodo državljanov manejo roke), ob naraščajoči robotizaciji delovnih procesov, ki proizvajajo nove in nove »odvečne ljudi« (Ilija Trojanow), ob vsem tem še kdo misli, da »delo krepi duha«? Nemara tudi še verjame, da bo »tisti, ki je bil priden, imel za dopust«, kot mi je pred počitnicami, ki jih nisem doživela, veselo razložil starejši kolega, torej človek, ki je, v nasprotju s tistimi, ki smo prišli za njim, še imel možnost stabilne službe, preden za nas, mlajše, ni ostalo nič?

Preberite tudi: Andraž Jerič: Delo v krizi

Jebeš delo, ponavljam. Ponavljam v državi, kjer je vrednota, imenovana delo, povzdignjena tako visoko, da ob srečanju z znanci in prijatelji ne vprašamo »kako si«, kot je to v navadi pri večini drugih narodov, temveč ljudem pristopamo z vprašanjem »kaj delaš«, zaradi česar ni nenavadno, če ob koncih tedna svoje starejše someščane zalotimo med nesmiselnim početjem, kot je puljenje trave iz tlakovcev, pred očmi sosedov, kakopak, ker, saj vemo, »kdor ne dela, naj ne je«.

Jebeš delo, pravim v državi, v kateri se po tej vrhovni vrednoti imenuje celo osrednji časnik, ki je med zadnjimi, na katerega se bomo spomnili, kadar pogovor nanese na ideal delovnih okolij, ki ne žalijo dostojanstva in inteligence zaposlenih, in med prvimi ob problemu odpuščanj, torej – odpovedi dela.

Jebeš delo, če rek »kolikor znaš, toliko veljaš«, zamenjuje realnost številnih visoko izobraženih na Zavodu za zaposlovanje ali na poti v drugo državo.

Jebeš delo, ponavljam v sistemu, ki nagrajuje tiste, ki se znajo prikomolčiti do vrha, kar ne pomeni drugega kot sposobnost sprotnega teptanja vsakršne oblike solidarnosti in obstoj odpornega želodca za prilizovanje nadrejenim.

Jebeš delo, če so možnosti uspeha (z »majhno pomočjo staršev«) odprte zgolj tistim, ki so se v možnost uspeha že rodili.

Jebeš delo, če na tako imenovanih svobodnih trgih prosperirajo ustvarjalci nesmiselnih aplikacij in gadžetov, ki obračajo milijarde, da bi naposled igrali dobre samaritance in delež denarja (tisti delež,ki ga niso skrili po davčnih oazah) »vračali družbi«. Kaj, če družbi ne bi jemali?

Jebeš delo, če pomeni izkoriščanje in krajo idej mladim z zagonom in kreativnostjo, ki se jih, ko se po tridesetem letu izčrpajo, po logiki uporabi & odvrzi preprosto zamenja z novimi dvajset-in-nekaj letniki, pripravljenimi še bolj zagnano delati za drobiž, s katerim si, ko jim bodo nadrejeni pokazali vrata, ne bodo mogli ustvariti nikakršne stabilne prihodnosti.

Jebeš delo, če krivice in izkoriščanja tistih, ki delajo, omogočajo zakonske ureditve, ki niso drugega, kot legalizacija kriminala. Zaradi česar je naposled, kot sugerira Livingston, bolj moralno kot kapitalistka – postati gangsterka.

—

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na Delo.si, avgust 2017.