Dan, ko je politika nehala biti umazana beseda
»Sanjao sam sve se budi, a oko mene sretni ljudi«, je pred letom dni prepeval hrvaški rock glasbenik Milan Kekin v predvolilni himni Zeleno-leve koalicije pod vodstvom politične platforme Možemo!, ki se je potegovala za vstop v izvršilno vejo oblasti in za mesta v hrvaškem parlamentu. Takrat so številni govorili, da je upanje za resen preboj nove generacije hrvaških levičarjev jalovo. A sedem dobljenih mandatov na parlamentarnih volitvah leta 2020 je v politično življenje vrnilo živahnost in politično perspektivnost. Še največjim skeptikom je takrat postalo jasno, da se po uspešnem slovenskem primeru stranke Levica tudi na Hrvaškem začenja graditi močna levo usmerjena alternativa populistični desnici in centru.

Leto kasneje je Zeleno-levi blok v prvem krogu lokalnih volitev v Zagrebu pometel s konkurenco, s celih 45,15 % glasov za župana in okrog 40% na volitvah v Mestni svet. Kdo so ljudje, ki so 17. maja v Zagrebu ukinili vladavino enega največjih populističnih superzvezdnikov v tem delu Evrope – Milana Bandića in tistih, ki so ga obkrožali in nasledili po njegovi nedavni smrti? Intelektualci, kulturniki, sindikalisti in aktivisti, ki jih vodi stranka Možemo! in njen prvak Tomislav Tomašević. Ljudje, ki so se politike učili na ulici, skozi prakso neposredne demokracije, skozi osmišljen in organiziran upor proti velekapitalu.
Precej mojih prijateljev se je v zadnjih 30 letih odselilo iz Hrvaške. Živijo v pretežno urejenih zahodnoevropskih državah. Večina jih je šla že konec 90. let, saj kot pripadniki spolnih manjšin in kot osebe levih svetovnih nazorov niso hoteli živeti in delovati v družbi, ki ji vladajo nacionalizem, konzervativizem, populizem, šovinizem, sovražni govor in nasilje večine. Nekateri izmed njih se občasno počutijo krive, da so državo, kjer so odraščali in se šolali, zapustili. Večina jih je prepričana, da je politika umazana beseda. Doslej se nisem pretirano trudila, da bi jih prepričala o nasprotnem. Čutim (in iskreno upam), da bodo njihova stališča spremenili prihajajoči dogodki.
Evropske metropole in mesta so v zadnjih dveh desetletjih napolnjevali njim podobni ljudje, ki so nehali verjeti v možnost levo in socialdemokratsko usmerjenih politikov na Hrvaškem kot tudi na regionalnem političnem prizorišču, v nastop politične opcije, ki bi lahko brez fige v žepu v politični in javni sferi naslovila pomembna vprašanja: zaščito delavskih pravic, enakopravnost in zaščito pravic manjšin, boj za obvarovanje naravnih dobrin, boj proti korupciji in klientelizmu, skratka: družbeno pravičnost.
Megla o aktivistih utopistih, ki nimajo potrebnega znanja in veščin za zmage v političnem ringu, je izpuhtela prejšnjo nedeljo.
Na Hrvaškem so se tako na lokalni kot na državni ravni zadnjih 30 let vrstili politični akterji, ki so se razglašali za nosilce različnih političnih programov, obenem pa vsi brez izjeme sprejemali politične odločitve v korist bogatih in vplivnih, v imenu velekapitala in v njegovo korist ter na škodo državljanov. Nato pa so pred desetimi leti na sceno postopoma začeli stopati nekateri novi obrazi, ki so se zavedali, da je politiko, na videz večno brezsmiselno, mogoče državljanom vrniti. Del državljanov in poklicnih politikov jih je leta zavračal kot naivneže, utopiste in zeleno-rdeče radikalce. A rinili so dalje: s človekoljubno delovno vnemo, vztrajnostjo in vzpostavljanjem široke baze prostovoljcev in podpornikov so med Zagrebčani gradili kredibilnost. Megla o aktivistih utopistih, ki nimajo potrebnega znanja in veščin za zmage v političnem ringu, je izpuhtela prejšnjo nedeljo, potem ko je Možemo! pokazal, da je zaupanje Zagrebčanov na njihovi strani.
Ni se nam treba spraševati, ali je zgodovinski uspeh Zeleno-leve koalicije zasejal optimizem med volivce celotnega post-jugoslovanskega prostora; odgovor je znan in je še kako pritrdilen. O tem pričajo čestitke Zagrebu, ki te dni prihajajo iz vseh krajev bivše države: iz Beograda, Sarajeva, Ljubljane, Novega Sada … Zdaj si je treba želeti in glasno pozivati h konsolidaciji levih političnih strank in organizacij v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Črni Gori. Ni se nam treba ustaviti prej kot pri močni in transnacionalno povezani levici na celem ex-Yu prostoru.
Organiziranost, družno posvečanje skupnim ciljem in povezanost s široko bazo namesto populističnih puhlic, korupcije in vladavine organiziranega kriminala in velekapitala. Zveni utopistično? Čez manj kot dva tedna, po drugem krogu volitev za župana Zagreba, bodo te ideje zelo verjetno postale resničnost. Tisti srečni ljudje iz predvolilne pesmi bodo končno imeli priložnost zgraditi pravičnejšo družbo v največjem mestu Hrvaške; kasneje pa, zakaj ne – tudi v preostanku države.
—
Prevedel: Miha Zemljič