Razglednica iz Berlina, 1.: Odpravljanje žalosti

Za pisanje je najboljša jeza. Jeza je fokus, moč, energija. Jeza premika. Ne premakne le tebe, da se lahko iz nepisanja, iz stanja preplavljenosti z idejami, premakneš v pisanje, premakne tudi tiste, v katere napisano usmeriš. Z dobro nadzorovano jezo je mogoče premešati ustaljeni red reči. Z žalostjo … not so much. Žalost je hiberniranje na mestu. Žalost ustavlja. Kot mi je o moči in nemoči pred časom povedal pisateljski kolega: »Ker sem napisal nekaj pomembnih knjig [beri: jeznih], bom do smrti na poziciji moči. A kaj to pomeni, kadar nimam moči, da bi se premaknil iz postelje.«

Jaz očitno čutim oboje, tako jezo kot žalost, ker medtem ko sedim ob oknu in se skupaj z drugimi potniki in letalskim osebjem s hitrostjo skoraj 1000 km na uro vsekakor premikam proti Berlinu, ko letimo nad gorovjem – prizor je tako čudovit, da privoščim, da ga vidi tudi dekle, ki sedi ob meni, zato se skušam narediti kar se da majhno, se ji umakniti –, ko se pod nami začnejo izrisovati gorska naselja in potem mesta, strehe hiš, ki se od sonca bleščijo kot nakupčkani hroščki, ves ta čas pod črnimi sončnimi očali jokam. Kar se je z nekaj solzami začelo nad gorami, se je nad poseljenimi območji stopnjevalo v tiho ihtenje. Dekle na moji levi ne opazi ničesar. Postala sem dobra v mimikriranju, še bolj pa smo ljudje dobro naučeni, da se brigamo zase.

***

»Pejte, no, pejte,« me že tretjič v petnajstih minutah pregleda prepričuje osebna zdravnica. »Pejte, boste vidla, da bo v redu.«

»A ker bo tako hitreje prišlo do spremembe, kot če ne grem?«

»Ja, točno tako,« se razveseli premika, do katerega se ji zdi, da sva prišli.

»Ne vem. Mogoče bi si vzela še neki časa, da premislim. Ne zdi se mi nujno, da grem.«

»Ni treba, da je nujno. Vseeno pejte. Boste šla?«

***

»Men čist v redu deluješ,« reče Jedrt J., ko me dva dni po obisku zdravnice velikodušno, brez vprašanj pelje na letališče v Trstu. Ob tem, da je velikodušna, je tudi oseba, ki poseduje izkušenost in z njo odločnost, skorajda starševsko avtoriteto, zaradi katere ji verjameš na besedo. Če ona reče, da delujem v redu, bo že držalo (»I ain’t got the time and if my daddy thinks I’m fine…«). Verjamem ji, ker ji želim verjeti, čeprav vem, da je problem bolj v tem, da, recimo, kar se tiče dela in odnosov, in to dvoje ni malo, že nekaj časa komajda delujem. Jedrt tudi ne povem, da sem doma vzela pomirjevalo, ki mi omogoča, da me ob prtljagi ne otežuje še tesnoba, da je torej predvsem pomirjevalo odgovorno, da delujem čist v redu. Mimikrija je postala moj modus operandi. Zaradi pomirjevala bom, dokler bo delovalo, to je še uro ali dve, čutila bore malo. Pred Jedrt se skrivam za pomirjevalom, pred tujci se skrivam za sončnimi očali, pred obvezami, ki jih ne zmorem, se skrivam v obsesivnem poslušanju glasbe, pred someščani, posebej pred bralci, se skrivam za psom od komšije. Ta pes, to je velika, čudovita žival, ki sem jo začela dnevno sprehajati – ker so vsi gledali vanjo, sem bila sama varna pred pogledi in sem lahko samo hodila. »Mislim, da je ona s sprehodi precej bolj pomagala meni kot jaz njej,« rečem komšiji večer pred odhodom. »Točno vem, o čem govoriš,« se pomenljivo nasmehne. Odkar ima njo, so njegovi nasmehi pogostejši. Pesinjo bom pogrešala, četudi je v Berlinu ne bom potrebovala. Tam se da dobro skriti tudi v anonimnosti.

In se, upam vsaj, po dolgem času razkriti v ustreznem kontekstu.

***

Kadar pisateljica ali pisatelj stavek začne z »Začelo se je, ko …«, zanesljivo laže. Nič spornega, laganje je stvar poklica. Nenehno ustvarjamo konstrukte, zamejene naracije, znotraj katerih je šele mogoče misliti in čustvovati. Če smo v pisanju dobri, je konstrukt viden samo takrat, kadar hočemo, da je.

Začelo se je, ko sem se lani pozimi odločila, da preneham jemati antidepresiv. Po mesecu dni sem bila najsrečnejša oseba na svetu. »Kot bi nekdo naslikal 5 dodatnih barv, ki jih tako dolgo nisem videla, da sem pozabila, da obstajajo,« sem ob pogovoru o najboljšem, kar sva v 2024 doživela, navdušeno razlagala sodelavcu. Sam je rekel, da so bila zanj v minulem letu najboljša potovanja. Jaz sem, kot pravim, rekla – 5 dodatnih barv, bohmenimarad. Morda se moje težave niso začele z ukinitvijo antidepresiva, mi je pa zdaj jasno, da ta izjava ni mogla voditi nikamor drugam kot k priprošnjam, naj grem in si življenje spremenim. Po odpravi odpora in strahu, ki ju čutimo, ko moramo iz cone udobja, sem to tudi storila, premaknila sem se.

Navsezadnje sem vedno hotela biti svobodna, da lahko kadarkoli odidem. Živeti življenje, v katerem me lahko tudi ni. Z umikom v drugo mesto, ali z dokončnim, radikalnim umikom. Želela sem si toliko svobode, da se lahko ob trku v kompromise, na katere ne morem pristajati, umaknem tudi v smrt. Po tem ključu sem izbirala službe in odnose, se odločila, da ne bom imela otrok, toda bolj ko mineva čas, bolj se mi zdi moje glorificiranje svobode zgolj še eden od lažnih pisateljskih konstruktov, način prenašanja lastnega življenja, v katerem je svobode bore malo. Bolj gre za to, da drugega kot pisati, pa še to zgolj občasno, ne znam prav dobro. Drugače kot pri delu v kolektivu in v odnosih nasploh se v pisanju znajdem, tu sem doma.

V letalu jokam, ker ni nikogar, ki bi mu domov sporočila, da sem varno pristala.

***

5 dodatnih barv. In z njimi nenehno brnenje v glavi, v telesu, utripanje. Niti nogavic si nisem mogla ob prebujanju do konca obuti, ne da bi tekla na drug konec stanovanja, v kabinet, kjer sem si zapisala idejo, motiv, dialog, si pribeležila prizor romana, dveh romanov, ki sta, ob še eni knjigi, ki jo pogodbeno dolgujem založbi, sočasno nastajala. Razen glasbe ni pri obvladovanju presežkov energije nič pomagalo. Lahko sem hodila ure dolgo, in sem, tedaj še brez skrivanja, brez očal in brez psa, a se nisem mogla ne telesno ne umsko utruditi. Domov nisem prišla z manj idejami, ampak več. Nič se ni dalo narediti, lahko sem se zgolj prepustila brnenju.

Če večinoma nekonvencionalno življenje ustvarjalk in ustvarjalcev povzroča samotno distanco, s katere je šele mogoče misliti intimne in družbene odnose, te intenzivnost, kot jo skušam tu opisati, katapultira v drug časovni pas. Nikogar ni, ki bi bil sočasno buden s tabo. Intenzivnost se tudi ne zmeni za družbene dosežke, ki nam omogočajo sobivanje, ne zanima je prava mera, ustrezen trenutek, primerne besede, zdrav pristop, nič od tega. Intenzivnost samo pelje in, kadar zapustiš stanovanje, zaradi različnih napetosti meče ven varovalke. Včasih tvoje, včasih tuje, pogosto varovalke vseh. Vendarle, kake tri mesece sem znotraj sten stanovanja neznansko uživala v tej divji vožnji, potem se je, in to sem slutila, da se bo zgodilo, prekucnilo na drugo stran.

»The problem was I had too many ideas and not enough people to talk to,« sem razlagala Édouardu ob njegovem nedavnem obisku Ljubljane.

Kdo te bo poslušal razpredati, da bližina katastrof spreminja vse etične in estetske odločitve pri pisanju in drugem javnem delovanju (roman II), ali se s tabo navduševal nad formo, ki jo razvijaš (roman I), kdo bo poslušal vse tvoje ideje, ne nujno dobre, v glavnem slabe, zato pa veliko njih, kdo ti bo odbil žogico, te izzval v natančnejše mišljenje, ko je treba pobrati otroka v šoli, ko moraš zjutraj vstati in oddelati pomembne sestanke, ko se kosilo ne bo skuhalo samo in, predvsem, ko to, o čemer govoriš, v nobenem smislu niso vsebine, ki bi bistveno krojile dneve tvojih sicer dobromislečih prijateljev.

Édouard me posluša.

Višek idej, ki jih ne moreš predebatirati z drugimi, povzroči, da se obrneš vase, mu rečem. »That’s why I relapsed into depression.«

»You have to move to Berlin,« reče smrtno resno. »Just go. The sooner the better. You’ll see – it will be fine. Just go.«

V grlu me stisne.

»We’ll meet there,« vzpodbudno doda. »Let’s hold hands. Let’s get angry together.«

***

»Boste vidla, da bo v redu, vi kr pejte,« se ob prebujanju v Berlinu spomnim besed zdravnice. »Vam bom napisala napotnico,« je dodala.

»Ampak sej ne rabm napotnice. Kadarkol lahko prideš na odprt oddelek. Sem vprašala, ko sem šla zadnjič na dežurno službo.«

»Pa vam jo bom vseeno napisala. Pejte že kr danes. Boste šla?«

—