Revolucionarji so ljubili, torej sovražili – mi komajda še zmoremo prenašati

Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen – Pavel, Korinčanom

Svet je nagnusen in to ve vsakdo. Seveda je možno, da je imel modrec prav, ko je rekel, da je to najboljši od vseh možnih svetov. To nam je v uteho prav toliko kot sporočilo, ki ga topel človeški glas nameni nekomu, ki se je znašel sredi polja, prekritega z razbitimi steklenicami: uživaj, gre za najboljše muransko steklo. Če je ta najboljši od vseh možnih, je edina sreča na tem svetu v tem, da so drugi svetovi nemogoči.

Svet je, sem rekel, grd, življenje na njem pa še grše. In vendar tu ni ničesar takšnega, česar ne bi razrešil dober srčni infarkt.

Vsak trenutek, ko nisi ljubil, je bil trenutek, ki si ga zapravil. Ni ne srečne ljubezni ne uspešne revolucije. Ja in?

Resnična muka je, to vam želim povedati, umrla ljubezen. Ker ne na tem ne na vseh drugih svetovih ni ničesar, kar bi to razrešilo.

Obstajata dve vrsti ljubezni: tista, ki je nesrečna takoj, in tista, ki bo nesrečna šele postala. Ali ti je slabo takoj; ali pa ti je tako dobro, zanos je tako močan, da se boš po prekinitvi počutil peklensko slabo. V tem smislu je struktura ljubezni najbolj podobna strukturi heroinske odvisnosti.

Kot je povedal Aragon, prepesnil pa Arsen Dedić, v svoji priredbi Brassensovega šansona:

Čovjeku sve je dato
Samo za trenutak
I srce, snaga, slabost
Saznat ćeš na kraju
Kad širiš svoje ruke
Da sjenu križa daju

Ti drobiš svoju sreću
U svom zagrljaju
A život tvoj je čudan
Neprestani gubitak
Jer nema sretne ljubavi …

In takšno občutimo mi.

Kakorkoli že … Piše se leto 1993. Sedim v svoji sobi, družbo mi dela vreča moke z Rdečega križa, in poslušam neko italijansko radijsko postajo, ki predvaja tisto, čemur danes pravimo indie glasba.

Nato radijski DJ zavrti »Kathleen« skupine Tindersticks. V tistem trenutku ne vem, da gre za priredbo Townesa Van Zandta. Ne vem, kdo so Tindersticks. Ne vem niti, kaj poslušam. V tistih časih ni interneta: komada se ne da poiskati na Googlu in ga downloadati.

Samo vrti se.

Ob prvih taktih poskočim in na kasetofonu pritisnem gumb za snemanje. Nato si pozno v noč predvajam ta komad.

Tindersticks so na ta svet prišli kot popolnoma zloščena skupina. Že njihova prva faza je bila zmagovita. Bend je bil ustanovljen leta 1991 v Nottinghamu. Njihov debitantski album (1993), preprosto naslovljen Tindersticks, so pri Melody Makerju (v tistih časih je bil glasbeni tisk še relevanten) razglasili za album leta.

Zmagovita faza tega benda se je nadaljevala na njihovem drugem albumu (1995), zopet naslovljenem –Tindersticks. Če ste morda zbiratelj vinilnih plošč in v kaki trgovini s starimi ploščami naletite na oba istoimenska albuma: sivi, z moškim na ovitku, je drugi album; tisti s plesalko v rdeči obleki pa prvi.

Staples zveni, kot da bo vsaka beseda njegova zadnja. Kot da ni na svetu nič pomembnejšega za izgovoriti od, recimo, nje, »her«. Ko Stuart A. Staples reče »ona«, zveni, kot da je v naslednjem trenutku za to žensko pripravljen umreti. In mi mu verjamemo.

Čas nedvomnega zmagoslavja, ko se je zdelo, da lahko album, boljši od novega Tindersticks, posnamejo le Tindersticks, se je zaključil leta 1997, s tretjo dolgozvenečo izdajo – Curtains.

V obdobju, ko je po svetu paradiral brit-pop, je bil ta britanski bend skrajno atipičen. Seveda se je svet naposlušal orkestracijsko bogate pop glasbe. Toda ne takšne, kot so jo igrali Tindersticks. Masivni vdori trobil in godal pri tem bendu niso delovali kot okras. Ravno nasprotno: pogosto so bili izrazito pretresljivi. Toda Tindersticks se že tri desetletja izmikajo definicijam, izmikajo natančnemu opisu. Indie rock z velikim spremljevalnim orkestrom? Ne, nikakor ne. Mehkejša različica Nicka Cava, nekaj takšnega kot njegova ženska plat? Ne, nikakor ne.

Tindersticks so si svoj svet ustvarili. Na prvo žogo so reakcionarna skupina; na prvo žogo so skupina »boljše preteklosti«. Ne. Tindersticks so pesniki propadle revolucije. Esenca njihove glasbe je obžalovanje, ker v ljubezni, torej v revoluciji, nismo bili dovolj radikalni. Tindersticks so, kako bi rekel, pasivno-radikalni. Prav to radikalnost je prepoznala Claire Denis in njihovo glasbo uporabila v svojih radikalnih filmih.

Če kje – bodisi med odjavno špico filma ali serije, ki jo gledate, morda v hotelski sobi v velikem mestu, kjer se ne spomnite, kako ste se tam znašli, v neki kavarni, kjer se poskušate nečesa spomniti, a se vam pogled na lastno preteklost zdi kot pogled v prihodnost; kadarkoli in kjerkoli zaslišite katerokoli pesem skupine Tindersticks – vedeli boste, da gre zanje.

Četudi zaradi ničesar drugega – njihovih prepoznavnih melodij, enormne količine melanholije, ki se kot da cedi iz komadov te skupine –, bi jih med milijardami drugih skupin lahko prepoznali zaradi načina petja Stuarta A. Staplesa.

Ne, ne gre samo za ta globoki glas na robu ječanja. Gre predvsem za specifično afektacijo. Staples zveni, kot da bo vsaka beseda njegova zadnja. Kot da ni na svetu nič pomembnejšega za izgovoriti od, recimo, nje, »her«. Ko Stuart A. Staples reče »ona«, zveni, kot da je v naslednjem trenutku za to žensko pripravljen umreti. In mi mu verjamemo.

V tem je skrivnost Tindersticksov: v neodmerjenem, brezmejnem patosu, ki nas ne bo napeljal k posmehu, temveč nas bo prijel za roko in nas popeljal v retro resničnost, ki spominja na sodobnost, le da v njej moški razmišljajo, čutijo in govorijo kot ljudje preteklih časov: kot Belmondo ali Bogart, recimo.

Od prvega do zadnjega trenutka so Tindersticks igrali glasbo o ljubezni.

Na primer »Rented Rooms«, biser z albuma Curtains: zgodba o ljubimcih, ki pred svetom in kesanjem bežita skozi najete sobe.

Ali »My Oblivion« – pesem, ki vsebuje tolikšno mero melanholije, da se zdi, kot da bi lahko ves planet pahnila v depresijo in ga prisilila, naj se ustavi.

Ali Staplesova »Goodbye to Old Friends«. Mojstrovina. Pika.

Po albumu Curtains so Tindersticks v glasbo vnesli elemente soula, s tem pa so njihove ognjevite orkestracije postale žametne. Širili so svojo zvočno paleto, toda njihovi prvi trije albumi so še zmeraj njihovi trije najboljši. Tindersticks so preprosto popolni že od samega začetka. Potem pa so se naveličali biti popolni. Hoteli so biti drugačni. Kar so tudi bili – četudi je to pomenilo, da se bodo od popolnosti oddaljili.

Fosilno gorivo sem; ob tem še godrnjavo, lajajoče fosilno gorivo. Ne gre za to, da sodobnosti ne razumem, temveč za to, da jo zavračam. Zavračam jo z gnusom. Danes se ljudje bojijo ljubezni, danes ljudje pišejo romane in kvazifilozofske razprave, v katerih obračunavajo z ljubeznijo, kot da gre za nekaj nasilnega in globoko vznemirjujočega. Danes si ljudje želijo sterilnosti in odsotnosti bolečine. Meni to zveni kot opis sobe za evtanazijo, ne pa kot opis idealnega sveta in življenja.

Ne obstaja neboleče in varno, ki bi bilo ob tem količkaj prida. Safe space ne obstaja: ni varnega prostora, ni varnega razmerja, ni varnega seksa. Vse ima vedno posledice. Vse, kar lahko plačaš z denarjem, je ničvredno. Vse, česar nisi plačal s krvjo in solzami, ni bilo vredno truda.

Svet je, pravim, drek, in po resnici povedano smo to tudi mi. Ne vem, ali je ta najslabši ali najboljši od vseh možnih svetov, toda vem, da je natanko takšen, kakršen mora biti, natanko takšen, kakršnega si zaslužimo.

V zanosu, bolečini in kesanju, ki jih prinaša, je ljubezen nekaj najlepšega in najbolj resničnega, kar se da najti na tej deponiji izneverjenih obljub, poteptanih vrlin in priložnosti, ki smo jih zapravili, ker nas je vodil strah.

Vsak trenutek, ko nisi ljubil, je bil trenutek, ki si ga zapravil. Ni ne srečne ljubezni ne uspešne revolucije. Ja in?

Zakon ponudbe in povpraševanja je neizprosen in velja za vse. Pomanjkanje nečesa drago stane. Zato je svoboda, skupaj z ljubeznijo, najdražja, zato je največja vrednota. Zato svoboda, tako kot ljubezen, nima cene.

Zato ker svobode, kakor tudi ljubezni, v materiji ni.

Živeti pomeni sužnjevati materiji in njenemu zakonu. Nič, kar živi, ​​ni svobodno. Nič, niti golobi, ki še dandanes kljuvajo dodeljeni jim kruh na strehah garaž na ulici, ki je bila poimenovana po Leninu. Nič, kar je podvrženo zakonu matere narave, najsurovejše od vseh okrutnih gospodarjev, nima niti najmanjše možnosti za svobodo.

Kadar ljubimo, zavračamo teror materije. V ljubezni smo naposled svobodni. Ljubezen materiji – ki ji včasih rečemo resničnost – uspešno kljubuje. Ljubezen zmore preživeti vse materialne dokaze, ki ji nasprotujejo, ki poskušajo ovreči vsakršno možnost zanjo. Ljubimo ne toliko zaradi, kakor navkljub. Ljubezen je resnično slepa: v tem je njena moč. Ljubezen je več kot slepa. Ne gre za to, da ona sveta ne vidi. Gre za to, da svet zanjo ne obstaja.

Ljubezen je Ideja, ki si ne prizadeva za uresničenje v realnosti. Ona realnost odpravlja. Ljubezen odpravlja zakon, ljubezen je kraljica, ki razglaša: edini zakon sem jaz. Ljubezen je škrlatna kraljica, ki prestola ni podedovala, temveč ga je osvojila. Ljubezen je čisto; ljubezen je najčistejše revolucionarno nasilje.

Konec ljubezni je poraz upora. Ko se ljubezen umakne, se svet vrne. In z njim tudi njegova brutalna vladavina nujnosti.

Ljubezen je, pravim, revolucionarna. Ona, revolucija, je mladost Ideje, trenutek, ko Ideja zahteva, da se v njenem imenu lahko stori vse, celo krivica. Potem ko je ta Ideja naposled kognitivno kartirana in miselno izoblikovana, upovedana in pojasnjena, kajti teror ljubezni je nekako treba ustaviti, takrat se šele prične dekadenca Ideje, in njen konec je blizu. Ideja zagotovo umre: bodisi zgori v lastnem terorju bodisi zgnije v lastnem zakonu.

Konec ljubezni je poraz upora. Ko se ljubezen umakne, se svet vrne. In z njim tudi njegova brutalna vladavina nujnosti. Konec ljubezni ni trenutek streznitve. Vrnitev realnosti, vrnitev temnega kralja, pomeni konec še ene možnosti boljšega sveta.

Če ne pristajaš na vladavino nujnosti; če zavračaš podrediti se tistemu, čemur ne smeš biti podrejen – tistemu, kar te uči, da človek ni nič drugega kot izmeček, ki ječi … Tedaj kljub vsemu, kar te svari, naj tega ne počneš, kljub bolečini, ki je neizogibna – ker razsuti ideali bolijo – toda alternativa bolečini je le ravnodušnost, boleča ravnodušnost –, kljub zdravi pameti, ki te svari, da je predaja edini razumen način ravnanja –, vendarle ljubiš.

Ker tako to gre: ali ljubezen ali svet.

—

Prevedel: Tim Senčar.