• English
  • Hrvatski

Na vsa ključna vprašanja glede cepljenja sem si odgovoril že kmalu po začetku pandemije. Odločil sem se, da bom pozorno spremljal razvoj cepiv in se cepil takoj, ko bodo dokazane koristi večje od tveganj. Na cepilni seznam sem se zato pri svoji osebni zdravnici vpisal takoj, ko je bilo mogoče. Enako sem svetoval tudi vsej svoji okolici, se veselil vsakega novega cepilnega termina pri svojih bližnjih in potrpežljivo odganjal dvome pri tistih, ki so kazali še tako rahle simptome proticepilstva.

V nedeljo zjutraj pa zabrni še moj mobilnik:

Super, končno! Po pol leta čakanja in spraševanja, kdaj bo na vrsti tudi moja starostna skupina, se bom lahko cepil in dočakal bolj sproščeno druženje, varnejše obiske domačih, morda celo kako potovanje.

Toda …

Pa ravno AstraZeneca!

Saj racionalno vem, da ni nič bolj nevarna kot ostala cepiva. Da so resni zapleti statistično manj pogosti kot pri jemanju večine reči, ki jih vsak dan vnašam v telo. Še več, skoraj vsi cepljeni znanci in znanke so prejeli prav to cepivo, a večinoma niso imeli omembe vrednih stranskih učinkov. Razen dveh, ki sta imela nekoliko močnejšo reakcijo, zaradi katere sta naslednji dan počivala.

Toda ne, stranskih učinkov se ne bojim, saj sem v nasprotju s prvimi prejemniki tega cepiva že pripravljen, da bom morda moral naslednji dan počivati. Tolažim se, da je morda AstraZeneca celo varnejša, saj je bila zaradi medijske razvpitosti pod veliko močnejšim drobnogledom evropskih zdravstvenih agencij. In se opomnim, da sem najbrž prišel na vrsto predvsem zato, ker veliko mojih predhodnikov ni hotelo nastaviti rame temu cepivu. Da so mi, skratka, odstopili svoj prostor v vrsti.

Ampak …

Pri AstraZeneci bom prejel drugi odmerek šele čez tri mesece. Pri kakem drugem cepivu bi bil v tem času cepljen že drugič ali bi mi zadostoval samo en odmerek, kot recimo pri Johnsonu. Bom samo z enim odmerkom sploh deležen cepljenega statusa, ki bo vse bolj določal moje državljanske svoboščine? Nato na poročilih izvem, da evropska komisija pri tem proizvajalcu ne bo več naročala novih cepiv. Predstavljam si, da bodo vsaj za prejemnike prvega odmerka priskrbeli dovolj istega cepiva tudi za drugo dozo, ampak doslej je bilo pri dobavi že toliko zapletov, da ne morem biti prepričan. Da ne bodo navsezadnje prav na meni preizkušali učinkov mešanja različnih cepiv? Tega pa res nočem.

Skoraj bi podlegel najbolj človeški bližnjici, ki se vključi v takih trenutkih. Strahu in umiku.

Ali lahko zavrnem? Pri nas še ni posledic, če zavrneš ponujeno cepivo in zahtevaš drugega. Bom pač prišel na vrsto malo pozneje. Če bomo tudi v Sloveniji sledili enakim trendom kot v ZDA in nekaterih drugih državah, bo cepiva kmalu več kot dovolj za vse, ki se sploh hočejo cepiti. Torej če zavrnem, bom morda kmalu izbiral med drugimi ponudniki. Recimo Moderno ali Pfizerjem- Biontechom, ki po znani »izraelski študiji« nudi zelo visoko zaščito pred covidom-19 in varuje tudi pred nekaterimi novimi sevi, česar pri AstraZeneci še ne vemo tako zagotovo.

Ali pa bom zgolj ostal brez cepiva in ne bom prejel nobene zaščite, poleti pa ne bom mogel nikamor brez nenehnega brskanja po nosnicah s testnimi paličicami. Še huje, morda bom imel čez nekaj tednov podobno smolo kot nekateri znanci, ki so se kljub previdnosti nedavno okužili s covidom, in si bom neskončno očital svojo sebično in preračunljivo izbirčnost. Kaj šele, če bi ob tem tudi sam nevede okužil koga drugega. Navsezadnje daje AstraZeneca razmeroma visoko zaščito že po prvem odmerku, kar je trenutno daleč najbolj bistveno.

In zdaj berem na Twitterju, da so nekateri prejeli po dva poziva na cepljenje, enega z enim in drugega z drugim cepivom. Nas zajebavajo, pomislim? Čeprav si takoj razložim, da gre najbrž za redke naključne napake pri prenašanju vseh cepilnih seznamov v en sistem obveščanja, bi najraje počakal še kak dan (in zamudil svoj termin), če slučajno prileti še kako vabilo s kakim drugim cepivom. Čeprav ni, kot sem si že racionalno dopovedal, AstraZeneca nič bolj nevarna kot ostala cepiva.

Nič mi ni pomagalo, da že dolgo raziskujem in predavam širjenje (dez)informacijskih virusov po medijskem ekosistemu, da znam preverjati dejstva ter poiskati verodostojne vire podatkov. Prav malo so zalegle stotine medicinskih člankov, analiz in študij, ki sem jih o virusu in epidemiji in cepivih prebral v zadnjem letu dni. Nič ni odtehtalo, da sem se takoj vpisal na cepilni seznam in da sem komaj čakal to nesrečno vabilo. V konkretnem družbenem trenutku, v konkretni državi ter v konkretnem političnem okolju sem bil samo še en posameznik, ki je v trenutku idealizirane obveščene izbire skoraj podlegel najbolj človeški bližnjici, ki se vključi v takih trenutkih. Strahu in umiku.

Takšen odziv bi bil popolnoma razumljiv. Nimam dovolj informacij in znanja, da bi se lahko zares obveščeno in odgovorno odločil, katerega – če sploh katerega – proizvajalca izbrati. Ne morem predvideti, kako se bo moje telo odzvalo na cepivo. Ne poznam dolgoročnih učinkov in ne vem, kaj se bo dogajalo s prihodnjimi dobavami mojega odmerka. Straši me politizacija stroke in katastrofalno improviziranje pristojnih med epidemijo, zaradi katerih smo začeli omalovaževati celo najbolj razumne ukrepe: maske, razkuževanje rok in omejevanje stikov. Pa še moji družabni profili so polni opozoril, člankov, izpovedi in teorij zarot, zaradi katerih se zdijo cepiva hujša grožnja od bolezni, proti kateri so jih razvili. In če bi že nekako izbral svoje idealno cepivo, ne bi bilo nikakršnega zagotovila, da bi mi ga dejansko tudi dali.

Zato se lahko kvečjemu opomnim na svojo prvotno odločitev: da bom spremljal razvoj cepiv in se cepil takoj, ko bodo dokazane koristi večje od tveganj.

Gledam na uro. Odštevam. Na mobilniku preberem dve navdušeni čestitki in spodbuden emoji. Se pustim objeti in opogumiti in se odpravim v cepilni center na srečanje s prvim odmerkom AstraZenece. Toda zlahka, tako zlahka, bi se odločil drugače.

Prikazna fotografija: Tristan B. Lotz/Flickr