Vpis v šolo

Življenje v skupnosti vključuje dresuro. V šoli se učiš o ulomkih, fotosintezi in Himalaji, predvsem pa te naučijo, da spoštuješ hierarhijo in avtoriteto.

Naslednji teden bom šestletno hčer vpisal v šolo.

Za anksiozneža je vse razlog za anksioznost. Tako tudi vpis hčere v šolo. Dostojni in sekularni anksiozneži ne iščemo opravičila za svoje stanje. Tesnoba je moja državljanska in človekova pravica, ki sem jo pripravljen braniti. Tesnoba je zdravorazumska. Zdravite optimiste.

Skratka, vpis hčere v prvi razred osnovne šole – problem. Okej, bom izpolnil elektronski obrazec, to je enostavno. A potem, tako pravi Ministrstvo za izobraževanje, je treba otroka odpeljati na sistematski pregled. Treba se je odpraviti v ambulanto k njenemu zdravniku. Tvegati, da na z linolejem obloženih in z mastno sivo prepleskanih hodnikih, ki se vedno zdijo umazani, otrok ne stakne koronavirusa. Zdravnica, ki se bo mojega otroka dotikala, se približevala njenemu obrazu, ji kukala v nos in grlo, bi lahko bila okužena.

Nato je treba otroka odpeljati v šolo na pogovor s psihologom. Kdo je ta ženska ali moški? Kaj je počel/-a med karanteno? Si je umivala roke in nosila masko, ali pa je hodil na litanije in žrl žito z isto žličko, s katero so to jutro odrešenje pogoltnili vsi ostali verniki, nagneteni pred cerkvijo?

Očitno se dandanes testiranje za šolo bistveno razlikuje od testiranja, s katerim sem »osnovno izobraževanje« pričel jaz. Šolski psiholog zdaj z otrokom opravi »individualni pogovor«. Dokumenti Ministrstva za izobraževanje pravijo, da se tako v ospredje postavlja nagnjenja in potrebe vsakega otroka. V mojih časih je sistem še vedno verjel v kolektivne potrebe. Vse se je delalo skupinsko. Vztrajanje pri individualnosti je veljalo za antisocialno. Kakopak ne vem, kako je bilo v Sloveniji, a v Bosni in Hercegovini, srcu socialistične Jugoslavije in njenega bratstva in enotnosti, se je abecednik za prvi razred začel z zgodbo o prav takšnem razredu, v kakršnega sem hodil jaz, v čigar učilnici je, tako kot v naši, nad šolsko tablo visel Titov portret. V besedilu, s katerim se je torej pričelo naše šolanje, učiteljica vstopi v učilnico, kjer se otroci prepirajo in vpijejo drug na drugega. Učiteljica jih pomiri ter povpraša po vzroku prepira. Izkaže se, da je določena deklica trdila, da Tito na steni nad šolsko tabo gleda njo. Ni res, je odvrnil deček, mene gleda. S tem se niso strinjali drugi otroci, ki so izrecno zatrjevali, da Tito gleda prav njih. Tedaj se je učiteljica nasmehnila in z materinsko ljubeznijo izgovorila zadnji stavek naše prve šolske pripovedi: »Pomirite se, otroci: tovariš Tito gleda vse nas.«

Kakorkoli že, ko so me vpisovali v šolo, »šolsko leto 1980/1981«, so nas kakšnih trideset prvčkov zbasali v učilnico in nam dali svinčnike ter liste, na katerih so bile natisnjene pisane sličice. Test je bil preprost: psiholog reče »motor«, ti obkrožiš sliko motorja.

Vsi smo bili sprejeti v šolo. Vsi razen malega Roma. Ta otrok je bil inteligentnejši od nas ostalih, poleg tega pa še živahnejšega duha. Psihologi niso bili tega mnenja. Ko so rekli »motor«, je deček rekel: »Obkrožil sem kolo.« Ko so rekli »ladja«, je rekel: »Obkrožil sem čoln.« In tako vse do konca testa.

Šele vrsto let pozneje sem dojel, da sem že takrat prisostvoval impresivni demonstraciji vsega tistega, kar je narobe s šolskim sistemom. Vse pomembne reči v življenju sem se naučil sam, z branjem v samoti. Šola me je naučila zgolj ene stvari: pokornosti.

Življenje v skupnosti vključuje dresuro. V šoli se učiš o ulomkih, fotosintezi in Himalaji, predvsem pa te naučijo, da spoštuješ hierarhijo in avtoriteto.

Vse do današnjega dne občutim nelagodje, pravzaprav strah pred povsem nerealno možnostjo, da bi bil ponovno prisiljen na nekakšno, kakršnokoli obliko organiziranega šolanja.

Dobiš otroka. Biologija kot vselej naredi svoje: postaneš zaščitnik, tisto, kar ščitiš, pa ti pomeni vse. Toda vse postaja mnogo težje in bolj zapleteno kot prej. Ljudje takrat delamo ogabne kompromise, saj mislimo, da je dovoljeno vse, da svojega otroka zaščitiš in mu zagotoviš, kot radi rečemo, »boljšo prihodnost«. Mislim, da je resnica nekoliko drugačna: ljudje tudi sicer delamo ogabne kompromise, otroci služijo zgolj kot popoln alibi za ogabnost. Otrok bo imel svoje življenje, s teboj ali brez tebe. Oče je tako ali tako, nekdo bo rekel ime, nekdo bo rekel zakon, jaz pa bom rekel – tekst. Otrok ni razlog, da si lahko še naprej gnida zaradi domnevno »plemenitega cilja«. Konec koncev ni nič plemenitega v zaščiti lastnega pa še sebičnega gena. Če želiš biti dober tekst, je nujna askeza, je nujna vrlina.

Toda kaj je vrlina? Je vrlina od mladih nog učiti otroka o grozotah sistema in ga tako napeljati, da postane uporniški outsider? Ali pa je vrlina otroka učiti, da spoštuje sistem in mu s tem povečati možnosti, da v sistemu napreduje?

»Od zibelke pa vse do groba, najlepša je šolska doba,« se je glasil verz ene izmed pesmic, ki se jih je moja generacija učila v šoli. Nekdo, ki je inteligenten, je kasneje ta verz popravil v: »Od zibelke pa vse do groba, najlepša je zibelka.«

Doba zibelke je kratka: konča se s prvim šolskim dnem. Šola predstavlja vrata, skozi katera vstopaš v tako imenovani »resnični svet«, v polnost groze.

Skozi ta vrata bo čez nekaj dni stopil moj otrok: jaz jo bom odpeljal k njim. Svet, v katerem je živela, katerega gospodar – točneje tiran – si bil ti, se je iztekel. Iz strogo nadzorovanega okolja odhaja otrok v kaos, v katerem si tudi ti sam – ti, dovčerajšnji gospodar njenega sveta – komaj metulj v vetru.

Od zdaj naprej boš lahko zgolj zdravil rane, s katerimi se bo dan za dnem, ugriz za ugrizom, vračala domov. Od zdaj naprej boš lahko zgolj neuspešno polemiziral z vsemi idiotskimi in sramotnimi »družbenimi vrednotami«, ki se jih bo naučila. Pošlješ otroka v šolo, da jo potem, ko se vrne domov, učiš kako reči niso take, kot so jo tam naučili. Pošlješ otroka v šolo, ker je to obvezno, potem pa jo pozneje učiš, da se bo vsega pomembnega naučila sama: da se ne učiš v šoli, temveč z branjem. Pošlješ jo v šolo, da jo tam zdresirajo in ji zlomijo duha, pozneje pa jo podučiš o tem, da je najpomembnejše to, da ohrani odprtost in radovednost duha. Pošlješ jo v klop, v kalup, pozneje pa jo učiš o tem, da je najpomembnejše to, da se nikoli ne pusti vkalupiti.

Otrok potrebuje socializacijo, pravijo. Na žalost se nihče med nami ne more izogniti tako imenovani socializaciji. Za začetek socializacija zahteva, da se tvoj otrok vsakih nekaj dni iz šole vrne bolan. Šole so laboratorij, v katerem kar buhti od virusov. Ravno tako socializacija pomeni, da se tvoj otrok iz šole vrne z besedami in sodbami, ki so v vašem domu prepovedane. Ko se bo socializirala, jo bodo naučili, da posluša njihovo retardirano glasbo. Pripovedovali ji bodo in pripovedovala jim bo o posnetkih z youtuba, naučila se bo vse luksuzne znamke oblačil, naučili jo bodo želje po predmetih, ti bodo postali njena identiteta. Izvedela bo za vse mizerne načine kako priti do teh predmetov.

Kljub vsemu mislim: edina možnost, ki jo otrok tu ima, da odraste v dostojno človeško bitje je, da je freak. Da ga družba nikoli ne sprejme. Da sprejme, da je drugačen od družbe, da nikoli, ne glede na ves trud, ne postane eden izmed njih. Morda imamo – jaz, ti, on – srečo: morda ima tudi tvoj otrok hude alergije, astmo, nosi očala, jeclja: morda ima vse možnosti, da jo družba malih živali zavrača. Krdelo odrine stran vse, ki so šibki in drugačni. Krdelu otrok je usmiljenje tuje. To je njena šansa. Da vse tisto, česar ni našla med ljudmi, poskuša najti v knjigah, filmih in glasbi, ki bodo onim, ki so jo zavrnili, dolgočasni in moteči. Na to se zanašam.

Toda še pred vsem tem je treba po navodilih Ministrstva za izobraževanje otroku nadeti masko in jo popeljati po sveže dezinficiranih hodnikih šole. Čemu ta bizaren prizor? Kot da tudi brez tega ni jasno, da je svet nepopravljivo zjeban kraj.

—

Prevedel: Mišo Mićić