Razglednica iz Sarajeva, 2. Kako sem postal Hasan

Otkačil sem liberalce in fašiste. Ne da se mi več ukvarjati z njimi. Vse je jasno o njihovih povezavah. Vse sem pred meseci videl v Berlinu, kjer kao demokratična država, ki kao spoštuje človekove pravice, pretepa in aretira ljudi, ker opozarjajo na genocid in kjer me je (seveda nevtralna) novinarska organizacija International Journalists Programme, katere gost sem bil, cenzurirala, ko sem se za njihov profil na Instagramu želel slikati v palestinski kefiji in v opisu svojega dela omeniti genocid. Če še vedno ne verjamete, da liberalizem in fašizem morita z roko v roki, poslušajte, kaj o biznisu zahodnih »demokracij« z genocidnim Izraelom pravi Francesca Albanese. Vse je tako prozorno in ja – črno-belo. Dovolj imam jebenih liberalcev in fašistov in dovolj imam občutka nemoči. Lahko hodim na proteste, se mečem po tleh pred parlamentom, dokumentiram policijsko nasilje … Vse to je v redu, ampak odločil sem se za spremembo taktike. Več časa bom posvetil ljudem, nevidnim ali komaj vidnim posameznicam in posameznikom, ki živijo drugačno sedanjost in tako gradijo drugačno prihodnost, le da tega ne vemo in da njihove zgodbe morda niso povezane. To so uporniki partizanskega duha. V času distopije ne potrebujemo še več distopije, ampak nekaj, kar se zdi kot utopija, čeprav to sploh ni.

Ko se peljem nazaj proti Sarajevu, me spreleti, da so to moje tovarišice in tovariši, partizanke in partizani in jaz sem njihov Hasan.

Ko sem imel pred meseci v hrvaškem časopisu Novosti intervju s Tamaro Opačić, se mi je iz Sarajeva javila novinarka in poznavalka umetniško-aktivistične scene v Bosni in Hercegovini Vanja Šunjić. Zahvaljujoč intervjuju in sodobnim aplikacijam, sva se začela pogovarjati in hitro ugotovila, da imava podobne poglede na svet, da naju zanimajo iste teme, pa da imava iste znance in da sva v bistvu vse bolj del iste (jugoslovanske) scene. Povedal sem ji, da želim dlje časa preživeti v Sarajevu, da bi razmislil o novi knjigi. Navdušena je bila nad idejo in mi nemudoma ponudila sobo v svojem stanovanju. Res? Si prepričana? Saj me komaj poznaš … »Ja, seveda. To je nekaj najbolj normalnega. Ti samo pridi in lahko ostaneš, dokler hočeš.« Hvala, Vanja, hvala tudi za zajeb sistema: ni se mi bilo treba prijaviti na noben razpis, le natočil sem bencin v avto (ta strošek še zmorem) in se odpeljal v Sarajevo, ne da bi mi bilo potrebno seštevati, ali bom imel dovolj referenc in točk, da bi me sprejeli na pisateljsko rezidenco. Zdaj bivam v skupnostni rezidenci na Grbavici, kjer se vsako jutro prebudim ob pogledu na jugoslovansko zastavo na vratih dnevne sobe, z Vanjo spijem kavo, potem njeno na cesti najdeno mešanko Roso odpeljeva na sprehod in se kasneje odpravim čez Miljacko v kafič Tito, v tistega zraven spomenika konzervi Ikar, da bi napisal nekaj vrstic.

Vanjino partizanstvo mi je omogočilo, da sem v času obletnice genocida v Srebrenici lahko preživel tri dni v Konjević polju. Skozi vas je šel tridnevni Marš miru, 110-kilometrov v obratni smeri, kot so jo prehodili ljudje, ki so leta 1995 pred fašisti bežali iz Srebrenice. Jaz, mehkužno primestno dete, sem se ustrašil vročine (ki je potem ni bilo) in hudega napora, zato sem se odločil, da ne bom kaj prida pešačil, ampak bom raje podpora organizacijski ekipi iz Društva žensk Jadar, ki je drugi dan marša za udeležence pripravljala hrano in pijačo. Podobno odločitev, le da iz drugačnih razlogov, je sprejel Ramiz Berbić. Hočem zapisati »dobri stari Ramiz«, potem se spomnim, da sem ga spoznal šele pred nekaj meseci v Beogradu. A se mi zdi, da sem ga prvič videl že davno, morda pisal o njem, ne da bi se tega zavedal, saj je eden tistih, ki gredo proti toku družbenih pričakovanj, pa naj ga to stane karkoli. Na Marš je prišel devetnajstič, le da letos ni prehodil vse poti. »Bypass,« je dejal in dvignil majico, da bi pokazal posledice operacije, medtem ko me je povabil na ćevape u kajmaku v sosednjo vas Nova Kasaba. »Ne zdržim več vse poti, a bi jokal, če ne bi prišel,« je dejal, preden sva začela govoriti o njegovem aktivizmu.

Če se boste kdaj sprehodili skozi središče Tuzle, je možno, da ga boste videli, kako z napisom opozarja na krivico, na kakršnokoli – povezano z vojnimi zločini, Gazo, pravicami ljudi iz LGBT skupnosti … »Če se boriš za pravice, se moraš boriti za pravice vseh.« V tem duhu je pred leti 15 dni pešačil na relaciji Dubrovnik-Sarajevo-Srebrenica in 16 dni po poti Zagreb-Vukovar-Srebrenica. »Tako smo s sopotniki povezali vse žrtve.« Ramiz v Tuzli protestira zadnjih dvajset let, vedno sam. Živi v eni od vasi v okolici mesta, kjer pri svojem aktivizmu nima nobene podpore. »Nikomur ne govorim, kaj delam, ne družini, ne sosedom. Za njih sem vesoljec.« Začel je, ko je sam potreboval psihološko pomoč. Takrat se je odprl, začel govoriti o svojih težavah, a ugotovil, da ni dovolj, če spregovorimo v zasebnem prostoru. Potrebna je javna akcija. In Ramiz je najprej podprl ljudi z duševnimi stiskami.

Ko sva se pogovorila, sva jo mahnila v nasprotni smeri Marša, da bi pričakala prijatelje Jeleno Jačimović, Murata Mešetovića in Dejana Kožula, ki so hodili vse tri dni. Ramiz je z nasmeškom do ušes pozdravljal pohodnike, na vsakih nekaj sto metrov prepoznal kakšnega znanca, ga objel, spregovoril nekaj besed …. Zavila sva k hiši, v kateri je prenočil med enim od prejšnjih Maršev, da sva pozdravila gazdo, popila kavo, se najedla slaščic, in se odpravila naprej proti točki, na kateri sva čakala Jeleno, Dejana in Murata, ki so se po blatu prebijali čez hrib. Ramiz je še naprej veselo komuniciral z mimoidočimi, jim dajal nasvete glede žuljev in bolečin v gležnjih, nekaterim, ki so noge komaj vlekli za seboj, pa predlagal, naj raje odnehajo. Po kakšnih petih urah sva le ugledala prijatelje, kako se utrujeni spuščajo s hriba. Od tu sva se jim pridružila in čez nekaj kilometrov smo prišli na cilj druge etape, ki ji je sledila kratka vožnja do prenočišča v hiši, v kateri se zbirajo ženske Jadarja.

*

Dan kasneje. Medtem ko so Jelena, Dejan in Murat že sredi tretje etape proti Potočarjem, domačinke pospravljajo prostor, kjer je prejšnjo noč v šotorih spalo kakšnih šest tisoč ljudi. S Fatimo in Naziro zbiramo smeti in jih vozimo v gozd, kjer jih zažigamo. Vseskozi nasmejana in šaljiva Fatima si ne more zapomniti mojega imena, pa me vpraša: »Mogu te drugčije zvati?« Seveda. »Sad si Hasan!« Dobro. »Hasaaaaneeee, donesi nove vreće sa smećem da ih spalimo!« Že grem, že grem, po klančini navzgor, kjer me ob garaži čakajo smeti, v njej paIfeta ureja še zadnje malenkosti v že skoraj pospravljenem prostoru.

Ko sem čuvarkama ognja dostavil smeti, sva se zatopila v pogovor. Ifeta Mejremić je prva povojna povratnica v Konjević polje. Kmalu po tem, ko so se ženske vrnile v razdejane vasi, so ustanovile društvo. Najprej so nepismenim nenam pomagale urejati dokumentacijo za donacije, da so lahko zgradile hiše. Potem so ugotovile, da se morajo ekonomsko okrepiti. Ko jim je to uspelo, so se posvetile šolanju deklic. Zdaj načrtujejo vzpostavitev prostora za predšolske otroke, saj nekateri živijo v hribovitih naseljih z le nekaj hišami, kjer se ne morejo socializirati. »Patriarhat je močan, a se borimo proti njemu. Za fanta se najde denar za šolanje, za punco ne. Naš cilj je, da gredo punce v srednjo šolo,« Ifeta pripoveduje odločno, a mehko. Razloži, da so se nekatere ženske patriarhatu uprle, kar se mi potrdi kasneje, ko kavo pijemo z žensko, ki je s petimi otroki zapustila nasilnega moža. Naivno vprašam, ali ima podporo v socialnih službah. Ženske se zasmejejo, šaljivo vzkliknejo »E, moj Hasane« in povedo, da se lahko zanesejo le druga na drugo. So sestre, partizanke, ki delajo v kmetijstvu, proizvajajo ajvar in pekmez, se ukvarjajo z ročnimi izdelki in vse to prodajajo, večinoma na sejmih in po naročilu.

Svoje sestrstvo, partizanstvo so razširile na sosednjo vas Kravica, kjer živijo ženske srbske narodnosti. Ko so se Bošnjakinje vrnile v Konjević polje, so jih te gledale postrani, zato je nevladna organizacija Vive žene organizirala ločene psihosocialene terapije v obeh vaseh. »Čez čas smo jih vprašali, ali bi imele skupna srečanja enkrat na teden. Strinjale so se. Po dveh letih so se izjemno odprle, delile so, kaj so preživele v vojni, in zdaj smo kot sestre.« Enako kot pred vojno skupaj slavijo muslimanske in pravoslavne praznike in si pomagajo pri prodaji izdelkov.

Z Ifeto sva kasneje mahala kolesarjem in motoristom, ki so šli na komemoracijo genocida in se dan kasneje skupaj z našo rajo odpravila na dženazo v Potočarje. Ifeta je skupaj z Ženami u crnom, feminističnim in antifašističnim kolektivom, ki je bil v zadnjem letu luč v moji temi, enako kot vsako leto stala na mezarju, kjer je kljub žgočemu soncu in izkušnjam zadnjih let, ko je večkrat omedlela, ostala do konca. Vročina je bila letos nekoliko manjša in Ifeta se je z delom naše raje brez zdravstvenih posledic odpravila domov, medtem ko sem sam skupaj z Jeleno in Dejanom nadaljeval proti Srebrenici, po poti navzgor ob reki Guber, kjer nas je v restavraciji s prijatelji čakal Faruk Smajlović, glasbenik, predstavnik lokalnega nogometnega kluba in najboljši prijatelj Bowieja iz Srebrenice. Faruk je razlagal o življenju v mestu, ki je nekaj dni na leto v središču pozornosti. Nato pa … »Danes ste svi ovdje, sutra ću kafu opet piti sam.« S cmokom v grlu sem poslušal njegovo pripoved o osamljenosti redkih prebivalcev mesta, ki bi lahko bilo daleč naokoli poznano zaradi zdravilne reke Guber in zdravilišča, ki pa ga ni več … Vrh glave ima vseh teh slikanj, velikih besed in pozabe, ki sledi 11. juliju. Želi si le, da bi ljudje prihajali še zaradi kakšnega drugega razloga; da bi medije zanimalo, kakšni so običajni dnevi v Srebrenici; da bi šlo življenje naprej.

Proti Konjević polju sem se odpravil z grenkobo v ustih in mislijo, da se moram vrniti na nek navaden dan. Pa se bom res? Da ni bil to le tisti impulz, ko sicer začutiš bližino do človeka in obljubiš vse živo, a te že naslednji trenutek tok časa odpelje daleč stran od njega.

Zadnji prizor pred razhodom. Ifeta, Ramiz, Dejan, Jelena in Hasan sedimo na travniku pred hišo, okoli travnika polje koruze in oddaljene hiše. Z balkona nas v nedograjenem zgornjem nadstropju opazujejo drobne mačke. Na mizi kajmak, beli sir, vložene paprike, uštipci, paradižnik in kumare z vrta, suho in pečeno meso, kava, piškoti … Veseli obrazi, razposajena debata, analiziramo zadnje tri dni in ne manjka heca. Z Ramizom se v nekem trenutku objameva čez rame in zapojeva. »Ljubav čuda čini, ljubav čuda stvara, pa tako je i stvorila istospolnog paraaaaa,« povzameva kitico iz Ramizove pesniške zbirke in filma, ki ga je posnel Dejan. Ifeta kot kakšna matrona v eni roki drži cigareto, z drugo telefonira, preden vstane in odide za hišo, odtrga šop konjogriza (cikorije) in mi skuha čaj, da mi pomiri razdražen želodec. Ko nastopi čas slovesa, mi v roke porine rožni sirup in naravno razpršilo za zaščito pred soncem ter spodbujanjem porjavelosti. »Dva nedelje se maži s tim pa ćeš stvarno izgledati kao Hasan,« sproži val smeha, ki spremlja objeme in obljube, da se najkasneje prihodnje leto spet vidimo. Ifeta za vsak slučaj doda: »Dođite bilokad, čitav svet je doborodošao! Ako me nema kod kuće, samo uzmite ključ, eno ga ispod saksije, i uđite.«

Ko se peljem nazaj proti Sarajevu, me spreleti, da so to moje tovarišice in tovariši, partizanke in partizani in jaz sem njihov Hasan.

—

Foto in video: avtorjev osebni arhiv.