Vojni zločini, atomske bombe in ostale družinske vrednote

Če je o nečem še zmeraj vredno (spre)govoriti, je prav o zadevah iz kategorije z oznako »o tem se ne govori«. Zato znova in znova pišem o zločinih demokracije: od Hirošime in Nagasakija, uničenja prvih narodov v obeh Amerikah in nazaj prek Bližnjega vzhoda do Vietnama. Govoril sem že o tem, zakaj kapitalizem zločine levice enači s fašističnimi zločini, a obenem nalaga prepoved molčanja in nekaznovanost za imperialistične zločine demokratičnih držav. Če niste vedeli – ameriški vojaki ne morejo odgovarjati pred haaškim sodiščem, ne glede na to, kakšen zločin so zagrešili. Imperij ne zagreši zločinov: širi in krepi demokracijo, to pa ne sme biti kaznivo.

Ali veste, koliko otrok je bilo pobitih v Hirošimi in Nagasakiju? Že navadno iskanje z Googlom razkrije vse. Toda nikomur ni mar in za to nihče ni odgovarjal – vas to na kaj spominja?

Ali veste, koliko otrok je bilo pobitih v Hirošimi in Nagasakiju? Že navadno iskanje z Googlom razkrije vse. Toda nikomur ni mar in za to nihče ni odgovarjal – vas to na kaj spominja? V Hirošimi jih je umrlo 38.000, v Nagasakiju pa 6349 otrok, mlajših od 10 let. Te številke ne vključujejo otrok, ki so kasneje umrli zato, ker so bili izpostavljeni sevanju. Toda to ni bil zločin, temveč zgodovinska nujnost, kajneda? Ti otroci so jo, mar ni bilo tako, skupili zato, da bi se končala druga svetovna vojna – kar mimogrede ni res, saj je bila Japonska praktično že poražena? Ne moreš narediti omlete, ne da bi razbil nekaj jajc – mar ne pravijo tako?

Kakorkoli že … Zločini fašizma, nacizma, kolonializma in imperializma demokratičnih pravnih držav, kakor tudi zločini raznih iteracij kapitalizma, po svojem obsegu, trajanju, sistematičnosti in brutalnosti večkratno presegajo zločine levice. Zatorej: odjebite z zgodbo o »zločinski levici«.

Alastair Northedge, profesor islamske umetnosti in arheologije na Sorboni in »največja živeča avtoriteta za Samaro« – tako ga je v svojem izvrstnem besedilu Adveniat Regnum opisal prevajalec in esejist Mirko Sladek, je v intervjuju za rimsko La Repubblico navedel seznam zgodovinsko-verskih dragocenosti, uničenih v Iraku, potem ko so to deželo osvojile ameriške enote:

Arheološki areal Babilona preoblikovan v ameriško vojaško oporišče; ceste in ploščadi več tisoč let starih palač zmlete pod tankovskimi gosenicami; izropana polovica inventarja Arheološkega muzeja v Bagdadu; starodavno Univerzo Mustansirija iz 13. stoletja uničile bombe; v enem samem mesecu je bilo porušenih osemnajst mošej iz 9. in 10. stoletja, vključno s tistimi najdragocenejšimi v celotni zgodovini islama; pet stoletij osmanskih rokopisov zgorelo v Nacionalni knjižnici; karavanseraj Khan-al-Rabe iz 10. stoletja uporabljen kot kraj detonacije za strelivo, ki so ga koalicijske sile zasegle upornikom – ostal je samo kup prahu.

Kaj menite – ali so to zločini? Temu ne bi rekli barbarstvo? Ali je barbarstvo, kadar Srbi rušijo mošeje v Višegradu in Foči, ko pa to počnejo Američani v Iraku, kako se temu reče?

Če v otrocih Hirošime in Nagasakija prepoznavate otroke Gaze, v tedanjem Iraku pa potencialni Iran jutrišnjega dne – potem imate prav, natanko takšen je bil moj namen. Kar nas privede do vprašanja – kaj nam predstavlja zgodovina? Ali smo se iz same zgodovine zmožni česa naučiti ali pa nam, nesrečnica, ne predstavlja nič drugega kot zgolj samo še en vir, ki ga brezobzirno izkoriščamo?

Ne glede na to, kako srčno se bori, posameznik nima možnosti – njegov boj zoper tiste, ki ga izkoriščajo, bo vedno izrabil drug sistem.

V Izklicu številke 49, briljantnem romanu Thomasa Pynchona, mož glavne junakinje Oedipe Maas (le kdo bi lahko pozabil takšno ime?), radijski DJ Wendell Mucho Maas, živi na robu blaznosti. Mucho s težavo sprejema dejstvo, da se ne glede na to, kaj počne, proti svoji volji nahaja znotraj nekega sistema moči. Vsako dejanje, ki ga lahko izvrši, vsak individualni napor, bo izkoristila neka nevidna skupina ali organizacija. Ne glede na to, kako srčno se bori, posameznik nima možnosti – njegov boj zoper tiste, ki ga izkoriščajo, bo vedno izrabil drug sistem. Junak boja proti sistemu s svojimi dejanji vedno pomaga vzpostaviti drug, enako obskuren sistem. Bojevnik zoper vidno moč je nehote agent nevidne moči.

Mreža sprtih korporacij, skrivnih organizacij, državnih aparatov in ideologij je vseobsegajoča: ni pobega, vsi smo ujeti vanjo. Pri Pynchonu racionalen pogled na svet vodi v paranojo.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Wild Wild West Bank.

Iz tega sledi, da akcija izzove reakcijo, ki ne razreši ničesar, razen da izzove nove reakcije, ki jim sledijo spet nove reakcije: vzročno-posledična veriga se nadaljuje, svet pa se napolni z ljudmi in kolektivi, ki pomnijo zlo in sanjajo maščevanje. Kdor je videl videoposnetek, ki prikazuje Ratka Mladića, kako vstopa v Srebrenico in poziva k »maščevanju Turkom«, ve, o čem govorim.

Zato je laž o zgodovini kot učiteljici življenja zgolj še ena priljubljena fantazija. Zgodovina je banka, kjer se hranijo dolgovi, ki jih je vsak dan treba poplačati v krvi. Samega Boga smo si zamislili kot banko našega srda, Nebesa pa kot trezor, v katerem je naloženo vse, česar na tem svetu ni mogoče izterjati. Kristus je odpisal dolgove, prekinil vzročno-posledično verigo. Nikogar ni bilo, ki bi mu lahko sledil: tisti, ki se predstavljajo kot njegovi predstavniki na zemlji, se brezsramno bogatijo in z veliko hrupa zahtevajo poplačilo »zgodovinskih dolgov«.

Zgodovina nas ni naučila niti tega, da nas ni ničesar naučila. Če smo se iz zgodovine česarkoli naučili, potem vemo, kaj sledi sklicevanju na »zgodovinsko pravico« in »žrtev«. Prihodnost, ki bo iz tega izšla, je lahko samo ena: večno ponavljanje istega, ponavljanje iste strašne preteklosti.

Zgodovina nas ni naučila niti tega, da nas ni ničesar naučila. Če smo se iz zgodovine česarkoli naučili, potem vemo, kaj sledi sklicevanju na »zgodovinsko pravico« in »žrtev«. Prihodnost, ki bo iz tega izšla, je lahko samo ena: večno ponavljanje istega, ponavljanje iste strašne preteklosti. Nobena prihodnost ne more zaceliti ali popraviti preteklosti. Pustiti mrtvim, da pokopljejo mrtve, to je edini način, kako iti naprej. Ampak temu niti sam ne morem slediti – mi temu ne moremo slediti. Preostane nam le sklicevanje na pravo, načela in žrtve, preostane nam, da povlečemo napačno potezo s katastrofalnimi posledicami. Na lažji način.

Ali to pomeni, da bi se morali odpovedati uporu in vnaprej na propad obsojenim poskusom, da bi svet spremenili na bolje? Nikakor ne.

V resnici ni nikoli šlo za zmago, ki je vedno začasna. Bistvo je v boju samem, ki je večen.

P. S.:

Dozdevno frivolna melodija za danes je pravzaprav ena najmračnejših pop pesmi, kar jih je bilo kdaj napisanih. Pesem se imenuje »Enola Gay«. Tako se je imenovalo tudi letalo, ki je odvrglo atomsko bombo na Hirošimo. Pilot Paul Tibbets je letalo poimenoval po svoji materi – Enoli Gay. Ne pravijo brez razloga: nič brez družinskih vrednot.

—

Prevedel: Tim Senčar.