Gradijo, da bi vladali ali Fašizem v dobi digitalne ponovljivosti

Aprila 2025 je Palantir, obrambni izvajalec za analizo podatkov, lansiral oglaševalsko kampanjo na elitnih ameriških univerzitetnih kampusih. Plakati, na katerih je bil podpis izvršnega direktorja Palantirja Alexa Karpa, so bili opremljeni s QR kodo in oblikovani v minimalističnem vojaškem slogu, naslovljeni pa so bili z zloveščim pozivom: »Za Zahod je napočil trenutek obračuna«. Mikromanifest se je nato nadaljeval s parafrazo trditve, ki je že desetletja srčika ideološkega križarskega pohoda ustanovitelja Palantirja, vlagatelja tveganega kapitala in impresarija skrajne desnice Petra Thiela, in sicer vse od časa, ko je soustanovil Stanford Review in postal soavtor tirade Mit o raznolikosti, uperjene proti multikulturalizmu in politikam zagotavljanja enakih možnosti v visokem šolstvu. Gre za idejo, da je Silicijeva dolina v spregi z liberalnimi akademskimi elitami ustvarila kulturo, ki ni naklonjena tveganju in je nagnjena k družbeni pravičnosti, pri čemer sistematično odklanja in celo sabotira pravo poslanstvo tehnologije, namreč postavljanje inženirske kulture radikalnih inovacij v službo projekta ameriške in zahodne prevlade, kakor v zlatih časih druge svetovne in hladne vojne. To je dejansko reakcionarna nostalgija (njihov slogan bi lahko bil Naredimo tehnologijo spet veliko ali morda Tehnologija in vojna za vse) po krepostnem zlitju države, inženirstva in kapitala v zasledovanju vojaško vodene globalne prevlade. In kot se je pronicljivo izrazila Laleh Khalili, je to hrepenenje povezano s prozaično, a izjemno dobičkonosno domeno državnih obrambnih pogodb, v kateri si povzpetniki iz Silicijeve doline prizadevajo izpodriniti pet glavnih letalskih in obrambnih izvajalcev – Lockheed Martin, Boeing, Northrop Grumman, Raytheon in General Dynamics – ter pri tem preoblikovati vojaško industrijo v skladu s svojimi cilji.

V žargonu Thiela in Palantirja se MAGA prevaja z namenoma zastrašujočim sloganom: »Gradimo, da bi prevladali«. To rekrutacijsko kampanjo spremlja soroden poskus, da bi najbolj uspešne srednješolce povsem odvrnili od študija, in sicer Meritocracy Fellowship, ki je bil lansiran z oglasom: »Vpis temelji na napačnih kriterijih. Izobraževalne ustanove ne zasledujejo več odličnosti in meritokracije. Na univerzitetnih kampusih je zavladal kaos.« To je jedrnat povzetek brezkompromisnega napada Trumpove administracije na »DEI« (raznolikost, enakost, vključenost) ter na gibanje solidarnostnih akcij v podporo Palestini (Palantir je uvedel tudi poseben rekrutacijski postopek za študente, ki naj bi jih iz elitnih ustanov izrinil antisemitizem). Pomenljivo je, da se Palantir kot samooklicani vodja tehnološke desnice ne predstavlja zgolj kot ključna komponenta radikalno nadgrajene vojaške industrije, temveč se ponaša tudi s tem, da celostno združuje represivne (nadzor, targetiranje) in ideološke (propaganda, pedagogika) vidike ameriškega državnega aparata. Poleg zvestobe Thielovemu narativu, ki tehnonacionalizem postavlja nasproti »woke kapitalu«, bojaželjni realizem nasproti potrošniški poženščenosti – vse to pa naj bi slonelo na rasističnem narativu, da raznolikost izničuje zaslužnost –, ima Palantir trdne razloge za rekrutacijski pohod. Čeprav so se kritiki po kratkotrajnem padcu vrednosti njegovih delnic ob Trumpovi napovedi zvišanja carin naslajali, je tržna kapitalizacija podjetja od začetka leta 2023 doživela »skoraj paraboličen vzpon« in trenutno že presega 400 milijard dolarjev – kar pa je The Economist napeljalo k premisleku o tem, ali ne gre morda za »najbolj precenjeno podjetje vseh časov«. Poleg tega Palantir doživlja, nedvomno tudi zahvaljujoč izjemni sposobnosti negovanja stikov z represivnimi in ideološkimi aparati države (vključno z nekdanjimi skrajno desnimi Obamovimi izbranci, kot sta Michael Flynn in Tom Homan), pravo poplavo državnih pogodb, ki so tesno prepletene s pospeševanjem avtoritarnosti v ZDA. Aprila letos se je podjetje povezalo z Muskovim SpaceX-om ter izvajalcem za umetno inteligenco in robotiko Andurilom (ki ga vodi skrajno desni podjetnik Palmer Luckey in ki je svoje ime, podobno kot Palantir, vzel iz Gospodarja prstanov, natančneje po Plamenu zahoda) pri kandidaturi za gradnjo Trumpove »Zlate kupole za Ameriko«, predimenzioniranega nadaljevanja izraelske Železne kupole (po Trumpovem javnem razhodu z Muskom se zdi, da SpaceX ni več v igri). Palantir naj bi po poročanjih sodeloval tudi z Muskovim DOGE pri zasnovi programskega vmesnika (API) za ameriško davčno upravo (IRS) – ta poskus, da bi olajšali dostop do podatkov davkoplačevalcev, je sledil odstopu vršilca dolžnosti direktorja IRS, potem ko je ameriško finančno ministrstvo sklenilo dogovor z ministrstvom za domovinsko varnost o omogočanju dostopa do podatkov nedokumentiranih davkoplačevalcev v okviru trenutne kampanje množičnih deportacij. Karpovo podjetje se že dolgo ponaša s tem, da sodeluje z Ameriško zvezno službo za priseljevanje in carino (ICE), z vojsko in z več policijskimi upravami (vključno z »napovednim policijskim delovanjem«) ter da ne popušča tehnološkim delavcem, ki so se organizirali proti delu Silicijeve doline z vsemi razsežnostmi represivnega aparata države. Zdaj je sklenilo pogodbo z ICE v vrednosti 29,8 milijona dolarjev za izpopolnjevanje njihovega »sistema za upravljanje celovitega postopka priseljevanja«, ki naj bi omogočal »vidnost samodeportacijv skoraj realnem času« ter ustvaril integriran, izjemno podroben sistem za spremljanje, pridržanje in izgon ljudi. Pogodba »Palantir zadolžuje, da prilagodi ICE-ov sistem za vodenje preiskovalnih primerov (Investigative Case Management, ICM) za namene omogočanja ‘popolne ciljne analize znanih populacij’ […]. ICM omogoča agentom, da razvrščajo ljudi glede na ‘stotine zelo specifičnih kategorij’ […]. Med te spadajo fizične značilnosti, kot so rasa, barva oči, tetovaže, administrativni podatki, kot so številka socialnega zavarovanja, naslov zaposlitve, vložitev predloga za osebni stečaj, pa tudi kraj vstopa, status prebivanja, poleg vsega tega pa še ‘stotine drugih’ kriterijev.«

Za Palantir, tako kot za velik del globalne skrajne desnice, zahodna prevlada pomeni brezkompromisno obrambo sionizma na tujem ter vojno proti disidentom doma.

Palantirjevo delo nikakor ni omejeno zgolj na ZDA, podjetje in njegov glavni izvršni direktor sta bila zelo glasna glede ideološke in materialne podpore Izraelu pri izvajanju genocida v Gazi. Ne gre zgolj za to, da podjetje »podpira Izrael«, kot je razglasilo v celostranskem oglasu v New York Timesu. 24. januarja je v Tel Avivu izvedlo izredno sejo upravnega odbora v znak solidarnosti ter se širokoustilo glede strateškega partnerstva z izraelskim obrambnim ministrstvom, ki mu zagotavlja vojaško tehnologijo, vključno s svojo Platformo umetne inteligence (Artificial Intelligence Platform). Kot se je v članku o korporativnih dobičkarjih vojne proti Palestincem v Gazi izrazil Spencer Ackerman, pri tem ne gre zgolj za podatkovno rudarjenje, temveč za rudarjenje smrti. Za Palantir, tako kot za velik del globalne skrajne desnice, zahodna prevlada pomeni brezkompromisno obrambo sionizma na tujem ter vojno proti disidentom doma. Za to, da Izraelu omogočijo popolno prevlado in nekaznovanost pri genocidnem obleganju in uničevanju Gaze, je kritično, da zatrejo vsakršno notranje nasprotovanje. Prevlado Izraela predstavljajo kot tesno povezano z usodo »Zahoda«, izobraževalne ustanove pa prikazujejo kot nekakšno peto kolono, ki mlade zastruplja s protizahodno kritiko. Takole je Karp pojasnil v lanskem intervjuju za CNBC v Davosu: »Ne gre samo za Izrael. Ali verjamete v Zahod? Ali verjamete, da je Zahod ustvaril večvreden način življenja? Si upate priznati, da v to verjamete?« Ustanovitelj Palantirja Thiel pa je na vprašanje o uporabi umetne inteligence (konkretno programov »Lavender« in »Where’s Daddy«) pri bombardiranju »tarč« in njihovih družin v Gazi odgovoril: »Odločitev prepuščam Izraelu.«

Precej bolje kot pri Muskovem »temnem MAGA« trolanju, nacističnih pozdravih in natalizmu lahko ravno pri podjetju, kot je Palantir, spremljamo in analiziramo materialno in simbolično trajektorijo tehnološke nadvlade, ko se ta premika po spektru tehnonacionalizma, tehnonacionalnega konservativizma in tehnofašizma. Tehnološki strokovnjak in kritik Jathan Sadowski je stvar povzel neposredno: »Od samega začetka je bil Palantirjev namen zagotovitev podatkovne infrastrukture za fašizem. Ustvarja ontološko plast fašizma – njegove ideološke cilje pomaga spreminjati v materialno realnost. Palantir že desetletja dela za ta trenutek.« Iz dopolnjujoče perspektive je medijska strokovnjakinja Moira Weigel, ki je prodorno pisala o Karpovih perverznih apropriacijah kritične teorije (nekoč je bil doktorski študent Jürgena Habermasa), upravičeno izpostavila, da se vrsta tehnološke moči, ki jo uteleša Palantir, bistveno razlikuje od moči podjetij, kot sta Google in Amazon, saj gre za obliko »ontološke moči«. Lahko bi rekli, da razvija programsko opremo za kognitivno mapiranje in logistično povezovanje aparatov prevlade (kar vključuje tudi aparate nadzora, pridržanja, izključevanja, represije in ubijanja).

Preberite tudi: Dijana Matković: Niti besede o infrastrukturi.

Ena izmed metodoloških in političnih zagat, ki pestijo antifašistično teoretiziranje in so v obdobju, ko sta koncentracija in personalizacija moči dosegli tako absurdne in groteskne razsežnosti (kar je Mike Davis v svojem zadnjem eseju poimenoval »najgrozljivejša različica Teorije velikih mož, ki ustvarjajo zgodovino«), posebej pereče, ima opraviti z vprašanjem relativne teže, ki jo pripisujemo strožjim ideološkim dimenzijam sodobnih fašističnih pojavov – mentalitetam, intelektualnim vplivom, priljubljenim teorijam, dvornim filozofom in svetovnim nazorom naših reakcionarnih »gospodarjev vesolja«. Primer Palantirja (in z njim neločljivo povezanega Petra Thiela) je zanimiv zato, ker prispevek k infrastrukturi poznega fašizma v tem primeru spremlja tudi želja, da bi ga legitimirali na ravni diskurza. Tako imamo ob trumpovskem razcvetu podjetja tudi knjigo Alexa Karpa Tehnološka republika: trda moč, mehko prepričanje in prihodnost Zahoda, ki jo je napisal skupaj s Palantirjevim operativcem Nicolasom W. Zamisko (čeprav detektorji za ChatGPT menda kažejo 85-odstotno verjetnost, da je bilo besedilo izboljšano z umetno inteligenco, kar pa je danes že pričakovano). Knjigo krasijo komentarji prokolonialnega zgodovinarja Nialla Fergusona, izvršnega direktorja JPMorgan Chasea Jamieja Dimona, upokojenega generala Jamesa Mattisa ter nekdanjega vodje Nata Andresa Fogha Rasmussena. Gre za čudno in dolgovezno knjigo, v kateri mrgoli pogosto nedorečenih in anekdotičnih referenc, vse od Jürgena Habermasa do Jacksona Pollocka, od Renéja Girarda do Davida Graeberja in tako naprej. Na koncu je Tehnološka republika malo verjetna, a simptomatična mešanica neokonservativnega traktata in podjetniške brošure. Na začetku omenjeni plakat v kampusu je pravzaprav njen povzetek, saj skuša združiti zavezanost moralnemu in materialnemu oboroževanju nacionalne države (in širše »Zahoda«) s petjem hvalnic inženirski kulturi, ki temelji na tveganju, nekonformizmu in oblikah eksperimentiranja, navdihnjenih z avantgardno umetnostjo in etološkimi raziskavami črednega vedenja pri živalih. V Karpovem traktatu sta prodajanje in legitimiranje Palantirja eno in isto, knjiga pa obenem oglašuje in zamegljuje – s pomočjo estetsko-intelektualnega okrasja ter govoričenja o zahodnih »svoboščinah« – materialno zavezanost podjetja ameriškemu imperialnemu stroju.

Zlasti problematično je, da zaradi zgrešenega poimenovanja prevladujočega liberalizma kot »levice« sploh ne zmore identificirati dejanske levice – tiste z lastnimi prepričanji, vsebinskimi predstavami o dobrem in vizijami prihodnosti, ki jih domnevno zahteva – razen v obliki groteskne karikature.

Toda za presojo njegovih tehnofašističnih nagnjenj je najbolj relevantna določena infleksija protirevolucionarnega motiva. Teza, ki jo deli z večjim delom nebuloznosti MAGA, vključno s krščanskim družbenim konservativizmom in bannonovskim populizmom, je, da je nekakšen liberalnoelitni dogovor med Silicijevo dolino, elitno akademsko sfero, washingtonskim establišmentom in mediji privedel do tveganju nenaklonjenega, s kulturo zavračanja ohromljenega potrošniškega nihilizma, ki spodjeda moralno prepričanje in tehnološki dinamizem Zahoda v času, ko se ta sooča z revolucijo umetne inteligence in vzponom kitajske hegemonije. Gre za sporočilo MAGA, namenjeno tehnološkim inženirjem, ki jih navdihujejo intelektualne težnje in akademski resentiment. Zlasti problematično je, da zaradi zgrešenega poimenovanja prevladujočega liberalizma kot »levice« sploh ne zmore identificirati dejanske levice – tiste z lastnimi prepričanji, vsebinskimi predstavami o dobrem in vizijami prihodnosti, ki jih domnevno zahteva – razen v obliki groteskne karikature. Potem ko je Alex Karp ozmerjal univerzitetne administratorje, da »sistematično kaznujejo vse, kar se približa moralnemu pogumu, ter spodbujajo njegovo nasprotje« (kar je sicer zelo res, a ne na način, kot ga ima v mislih), pa ta izvršni direktor podjetja, ki kuje ogromne dobičke s sistemi nadzora in podatkovnega rudarjenja, ki so namenjeni deportaciji disidentov in oseb brez dokumentov, zapiše:

Med protesti na univerzitetnih kampusih po ZDA leta 2024, ki so sledili izraelski invaziji in bombardiranju Gaze, je vse več študentskih protestnikov začelo skrivati svoje obraze s šali in maskami. Njihova utemeljitev je bila, da bi razkritje njihove identitete lahko ogrozilo njihovo prihodnost, od tega, da bi s tem izgubili zaposlitvene priložnosti, do tega, da bi se morali soočiti s kritikami na družbenih omrežjih. Študentski protestnik […] je novinarju povedal, […] da so morebitni stroški previsoki za tveganje razkritja identitete. »Če povem svoje ime, izgubim prihodnost,« je dejal. Toda ali je prepričanje, ki nima nikakršne cene, sploh prepričanje? Zaščitna tančica anonimnosti morda tej generaciji krade priložnosti, da razvije instinkt za resnično prevzemanje odgovornosti za svoje ideje – tako za nagrajevanje ob zmagi v javnem prostoru kot tudi za ceno poraza.

To je iz iste knjige, ki v različici zarotniške teorije o »kulturnem marksizmu« prikaže Orientalizem Edwarda Saida kot glavnega krivca za kastracijo akademskega sveta, zgrajenega okoli »zahodne civilizacije«. Kot izjavlja Karp, je Saidova knjiga destabilizirala »celoten akademski način bivanja znotraj univerzitetnega establišmenta« in postala »sredstvo za preoblikovanje akademskega sveta«.

Tehnološka moč pomeni izgradnjo infrastrukture, logistike prevlade, vendar tudi večjo donosnost lastnih govornih dejanj, ustvarjanje dobička ne le iz strahu (pred migranti, pred umetno inteligenco, pred prihajajočo vojno s Kitajsko), temveč iz diskurza samega.

Premišljeno nasprotovanje vlogi podjetja, kot je Palantir, ki spajanja rasno prevlado (nad Palestinci ali nad migranti in disidenti) s tehnološko in nas tako sooča z dejstvom, da je infrastruktura, ki krepi in omogoča fašistične procese in potenciale, prepletena z zelo premišljeno »diskurzivno borbo« – prinaša pa tudi spoznanje, da je to obenem vedno tudi prodajna strategija, trend. Tehnološka moč pomeni izgradnjo infrastrukture, logistike prevlade, vendar tudi večjo donosnost lastnih govornih dejanj, ustvarjanje dobička ne le iz strahu (pred migranti, pred umetno inteligenco, pred prihajajočo vojno s Kitajsko), temveč iz diskurza samega. Kot velja za večino tehnoloških podjetij, a še toliko bolj v tem primeru, je Palantirjeva tržna vrednost navsezadnje močno nesorazmerna z njegovimi prihodki, te vrzeli pa ne premoščajo zgolj omrežja moči, ampak tudi besede. Infrastruktura in ideologija vedno bolj fašistoidnega in bojaželjnega tehnološkega sektorja sta obenem prepleteni in asimetrični – medtem ko infrastruktura stremi k zamenljivosti in homogenosti (na primer med ICE in IRS), pa ideologija brez posebnih zadržkov razkriva svoje šive in protislovja. Hitro nas namreč lahko zanese v pretirano poudarjanje pomena diskurza tehnološke desnice – tudi zato, ker se je »ontološka plast« poznega fašizma nalagala med »liberalnimi« kot tudi med »konservativnimi« administracijami v ZDA (v nasprotju s svojim prijateljem Petrom Thielom je Karp podprl tako Bidna kot tudi Kamalo Harris). Ne smemo prezreti kritike ideologije, vendar pa mora biti ta vedno podrejena odpravi infrastrukture prevlade. Če želimo graditi z namenom osvobajanja, bi bilo treba marsičemu odpraviti ne le financiranje, temveč bi bilo treba marsikaj odpraviti v celoti. Številni instrumenti – pravni, logistični, smrtonosni – sodobnega fašizma, morda celo večina, so bili prisotni že pred zadnjim reakcionarnim političnim ciklom in so že delovali, čeprav včasih bolj potuhnjeno. To pozabljamo na lastno odgovornost. Spreminjajo se artikulacija, konfiguracija in sestava teh sil.

Ne smemo prezreti kritike ideologije, vendar pa mora biti ta vedno podrejena odpravi infrastrukture prevlade. Če želimo graditi z namenom osvobajanja, bi bilo treba marsičemu odpraviti ne le financiranje, temveč bi bilo treba marsikaj odpraviti v celoti.

Kot pri drugih vidikih razprave o zgodovini fašizma ter njegovih rekombinantnih, rekurzivnih dispozicijah tudi pri povezavi fašizma in tehnologije (ali »techa« kot zgovorne mešanice spekulativnih financ, strojne infrastrukture, inženirstva, programiranja, ideologije in trendov) nismo nikoli soočeni niti s popolnoma neomadeževanimi kontinuitetami niti s popolnimi prelomi. Toda tudi ko sledimo fašističnim mutacijam, pragovom in spreminjajočim se tempom, lahko prepoznamo nekatere pomembne konstante, ki omogočajo ustvarjalen dialog s teorijami, ki so se oblikovale v prejšnjih konjunkturah radikalne reakcije. Čeprav so se materialni in politični pogoji, v katerih so nastajale te zgodnejše teorije, močno spremenili, so te teorije zaznale še vedno delujoče strukture in tendence, ki jih vpadljivo ponazarjata Palantirjevi teorija in praksa. Če smemo trditi, da je »nenapisana zgodovina tehničnih norm zgodovina vojne«, je medvojni fašizem izrecno prevzel projekt ustvarjanja zgodovine skozi zlitje vojne in tehnike. Bil je politika za dobo »ljudi-strojev v vojni«. Protislovje med tehnološkim razvojem in družbeno formo – med obvladovanjem strojev ter zmožnostjo, da ljudje kolektivno oblikujejo medsebojne odnose in svoj odnos do narave –, ki ga je fašizem hkrati izkoriščal in razsvetljeval, je morda najjasneje ubesedil Walter Benjamin. Kot je zapisal v Teorijah nemškega fašizma, ko je razmišljal o bojni literaturi skrajne desnice (vključno z Ernstom Jüngerjem) po prvi svetovni vojni, je »uničujoča moč vojne priskrbela jasen dokaz, da družbena resničnost ni bila pripravljena, da bi tehnologijo vzela kot svoj lasten organ, ter da tehnologija ni bila dovolj močna, da bi obvladala elementarne sile družbe«. Težava je bila – in z gotovostjo lahko malodušno dodamo, da ostaja – »zevajoče neskladje med gigantskimi sredstvi tehnologije in miceno moralno razsvetlitvijo, ki jo ta omogoča«. Benjamin je ta uvid nadalje razvil v ostro kritiko estetizacije kolonialnega vojskovanja futurista F. T. Marinettija v eseju Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, v katerem je marksistično protislovje med produkcijskimi silami in odnosi prevedel v uničujočo analizo povezave med imperialistično vojno, tehnologijo in fašizmom – analizo, ki do danes žal ni izgubila škandalozne ostrine. Z vidika »dialektika« nam Benjamin pravi:

[Č]e lastninski sistem ovira naravno rabo produkcijskih sil, potem bo rast tehnoloških sredstev, hitrosti in virov energije silila k nenaravni rabi […]. Najgrozljivejše značilnosti imperialistične vojne določa neskladje med enormnimi produkcijskimi sredstvi in njihovo neustrezno uporabo v procesu produkcije. […] Imperialistična vojna je vstaja tehnologije, ki zahteva povračilo v »človeškem materialu« za naravni material, ki ji ga je družba odrekla.

Z vključevanjem tako imenovane »umetne inteligence« in njene gromozanske digitalno-mehansko-energetske infrastrukture v sodobno vojskovanje, se je »zevajoče neskladje«, o katerem je govoril Benjamin (in ki ga je Günther Anders v jedrski dobi poimenoval »prometejska vrzel«), samo še dodatno povečalo, saj zdaj udejanja odtujitev in apropriacijo samega človeškega spoznanja in simboličnega delovanja. Kar vidimo pri Palantirjevemu delu na »ontološki plasti« fašizma in pri intelektualnem poziranju njegovega izvršnega direktorja, je zaostritev novega tipa fetišizma, cepljenega na blagovni fetišizem, ki ga je James William Gibson razčlenil v svoji sijajni študiji ameriške genocidne »tehnološke vojne« v Vietnamu, v ključnem trenutku infrastrukturne in intelektualne genealogije ameriške tehnološke desnice, katere kristalizacija v 21. stoletju je Palantir. Ta novi fetišizem, je zapisal Gibson,

je vključeval racionalizirano kapitalistično produkcijo, kot je bila organizirana za vojno proizvodnjo. Politična in družbena moč sta bili konceptualizirani in prakticirani izključno v smislu tega, kako visoko se družbe uvrščajo po svoji sposobnosti proizvajanja visokotehnološkega vojskovanja. […] In ko se odnosi pojavljajo kot sistemi vojskovanja, družbeni odnosi izginejo iz vidnega polja, tako kot izginejo pri sistemu enostavne blagovne produkcije.

Za prekinitev in oslabitev gradnje »ontološke plasti« fašizma – njegove digitalne, energetske in materialne infrastrukture – bomo morali razgraditi tudi ta fetišizem ter obenem opraviti samokritično refleksijo o tem, do kakšne mere oblikuje »normalno« vsakdanje življenje v naših kapitalističnih družbah, ne zgolj v njegovih na videz odklonskih avtoritarnih preobratih in vojnih vzgibih. Odprava infrastrukture bo pomenila tudi odpravo dela nas samih.

—

Prevedel: Mišo Mićić.

Esej je naročil Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, za objavo v knjigi Are You a Software Update?, ki sta jo souredila Nora O’ Murchú in Janez Fakin Janša in je izšla decembra 2025.