Dilar Dirik: »S femicidom prepredena družba je globoko nespoštljiva do samega življenja«

Sociologinja Dilar Dirik se je v prejšnjem desetletju, po revoluciji v Rožavi in med odporom proti tako imenovani Islamski državi (kurdsko: Daeš), podala v Kurdistan med rojakinje, ki so v desetletjih boja proti islamizmu, kolonializmu in turškemu fašizmu izgradile kurdsko žensko gibanje. Zmaga kurdskih bork in njihovih tovarišev nad skrajno patriarhalnim Daešom je takrat odmevala tudi v zahodnih medijih, a so ti s senzacionalističnimi naslovi in podobami žensk z orožjem, vzetimi iz konteksta, zamolčali ali celo načrtno izkrivljali celotno sliko raznolikega in izredno dobro organiziranega gibanja, ki ob samozaščitnih enotah deluje v vseh segmentih družbe: akademijah znanosti o ženskah in življenju (Jineolojî), avtonomnih skupščinah, ženskih hišah, neodvisnih političnih strankah, zadrugah, komunah, kulturnih in borčevskih organizacijah.

Pomanjkljiva in izkrivljena slika kurdskega boja za svobodo je sogovornico spodbudila, da je svoje raziskovalno delo za več let posvetila srečanjem z revolucionarkami in drugimi upirajočimi se ženskami v Kurdistanu ter poglabljanju v njihovo zgodovino, teorijo in prakso, iz česar je nastala obsežna monografija Kurdsko žensko gibanje, ki je v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc nedavno izšla pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti (v izvirniku pa leta 2022 pri založbi Pluto Press). Tako smo ob ravno pravem času novega cikla nasilnega preoblikovanja Bližnjega vzhoda tudi pri nas dobili navdihujočo »feministično etnografijo množičnega bližnjevzhodnega ženskega gibanja, osnovanega predvsem na nižjem razredu«, ki se organizirano upira najhujšim oblikam sistemskega nasilja: feminicidu, genocidu in ekocidu.

Kurdsko žensko gibanje je del širšega gibanja za svobodo Kurdistana, ki se organizira po ideoloških načelih Abdullaha Öcalana, kurdskega vodje, ki so ga ugrabile tuje obveščevalne službe in je že 26 let zaprt v izolaciji na otoku Imrali. Öcalan pravo in dokončno osvoboditev Kurdistana vidi skozi osvoboditev družbe kot celote izpod 5000 let dolge, izvorno patriarhalne zasužnjenosti. Gibanje in njegov vodja s svojim revolucionarnim bojem, zgodovinsko analizo in socialističnimi vrednotami predstavljata tudi vir navdiha za številna gibanja, organizacije in kolektive v Evropi, ki so na pobudo gibanja in ob znatni podpori kurdske diaspore spomladi začele oblikovati skupno politično perspektivo na Evropski ljudski platformi (Peoples Platform Europe).

Pomemben člen platforme je tudi sogovornica, sociologinja Dilar Dirik, ki sooblikuje debate in delavnice na temo evropskega militarizma in imperializma, hkrati pa je tudi aktivna članica mednarodne mreže Ženske tkejo prihodnost, ki po načelih demokratičnega konfederalizma povezuje ženske z vseh koncev sveta.

Svojo knjigo ste pisali kot raziskovalka na Oxfordu, kmalu za tem pa ste zapustili akademski prostor. Pri tem ste izvedli temeljito samokritiko lastnega položaja v sistemu produkcije znanja in kritiko zahodne akademske skupnosti, ki mlade ženske postavlja v obvladljive predalčke in jih deradikalizira s tem, da jih pripušča v sistem s točno določenimi temami, ki za sistem niso nevarne. Zakaj ste se odločili za ta korak in ga tudi javno pojasnili v slovenskem prevodu knjige in v prosto dostopni spletni objavi?

Čeprav sem zelo vesela, da je prišlo do slovenskega prevoda knjige, moram reči, da z njo nisem popolnoma zadovoljna, ker se zavedam, da sem jo pisala z evrocentrično miselnostjo akademičarke. Rodila sem se v Turčiji, a odraščala v Evropi, v družbi, ki do boja proti Daešu pred desetimi leti ni vedela, kdo so Kurdi in Kurdinje ter kako so zatirani. Moj osnovni namen je bil, da pokažem, da Kurdinje obstajamo. Primanjkovalo mi je samozavesti, da bi izrekla tudi bolj radikalne stvari, hkrati pa sem delovala znotraj sistema in imela idealističen pogled na produkcijo znanja, izobraževanje in raziskovalno dejavnost. Še posebej na področju sociologije in družbenih ved je ogromno postmodernistične, abstraktne teorije, ki je popolnoma odtujena od materialne realnosti. Univerze postajajo vedno bolj neoliberalne, odvisne od državnih struktur in zasebnih podpornikov, kar onemogoča res temeljito kritiko države in družbenega zatiranja. Mnoge mlade ženske se podajo na akademsko pot v iskanju resnice, a marsikje v Evropi in po svetu to ni več svobodno znanje.

Za nazaj lahko vidim, kakšen učinek je to imelo na moje pisanje. Delala sem na oddelku za begunce in prisilne migracije, kjer vojna sploh ni bila »tema«. Nihče se ni spraševal o vzrokih zanjo, kdo jo financira, kakšna je vloga Nata pri tem, na kak način poganja vojaško industrijo in kako je sama univerza vpeta v militaristični, kolonizatorski sistem. Pogovarjali smo se zgolj o posledicah, o prisilnem razseljevanju in pomoči beguncem, kar je seveda pomembno, a bistveno vprašanje je, kaj bomo storili glede vojne, ki to povzroča. Srečna sem, da nisem več na univerzi, saj je moj um zdaj bolj svoboden. Po drugi strani akademsko področje ponekod še vedno omogoča kritiko in dialog, predvsem pa v njem še vedno deluje veliko res predanih ljudi.

Tudi sama sem knjigo pisala s predanostjo zgodbam kurdskih žensk, ki sem jih želela deliti z drugimi in s tem vsaj nekaj prispevati k njihovemu boju. Zato sem hkrati tudi zelo vesela, da sem lahko nekatere primere in ljudi vključila v knjigo, saj jih danes več ni: nekatera ozemlja so okupirana, nekatere sogovornice so medtem umorili. Samokritiko pa se mi je zdelo nujno dodati, ker sem želela biti odkrita, kje sem bila, ko sem knjigo pisala, in kje sem zdaj: da sem dejansko nasedla imperialističnemu uokvirjanju kurdskega vprašanja, a da pri tem ne želim več sodelovati.

Nasilje nad ženskami, njihovo poniževanje – in to s strani ljudi, ki pravijo, da jih ljubijo kot partnerke, hčere, matere – je v številnih družbah tako normalizirano, da nihče ne more zanikati univerzalnosti tega problema. Ženske predstavljajo pol družbe, kot se rado reče, zato ima ta problem tudi razredni značaj.

Zakaj in kako je gibanje za svobodo Kurdistana postavilo žensko organiziranje, iz katerega je izraslo Kurdsko žensko gibanje, v središče revolucije? Je umanjkanje ženske avantgarde morda ključna napaka evropskih socializmov?

Kurdinje so bile skozi zgodovino zelo zatirane, saj je kurdska družba zelo konservativna, fevdalna, patriarhalna in religiozna. Tako rekoč vsakdanji pojav so umori žensk na podlagi patriarhalnega razumevanja časti, zgolj zato, ker so se pogovarjale z nekom izven svoje družine. V svojih prvih analizah je Öcalan pisal, da je kurdski moški v svojem bistvu podaljšana roka kolonizatorske države v družini. To je ugotovil tudi na podlagi lastne izkušnje. Imel je zelo dominantno mater in zelo lep odnos s sestro, ki pa so jo prisilno poročili. V otroštvu se ni smel igrati z drugimi dekleti v soseski, ker naj bi bilo to sramotno. Že zelo zgodaj je torej doživel zatiranje žensk in se mu etično uprl. V osemdesetih in devetdesetih letih se je vedno več Kurdinj želelo pridružiti revolucionarnemu boju, kar je bilo za tako patriarhalno družbo zelo nenavadno, a hkrati tudi zelo motivirajoče. Öcalan je iz tega sklenil, da so ženske po svoji naravi bolj nagnjene k socializmu, da to izhaja iz njihovega položaja v družbi nekoč in danes. Ko se je poglobil v zgodovino Bližnjega vzhoda, mu je postalo jasno, da je ključ za razumevanje vprašanja oblasti v patriarhatu in njegovi tesni prepletenosti s centralizacijo, hierarhizacijo in militarizacijo upravljanja družbe. Ker patriarhalna oblast tudi otroke razume kot svojo last, kar je vezano na dedovanje po moški liniji, mora nadzirati žensko telo.

Premik v paradigmi gibanja, ki izhaja iz teh ugotovitev, ne postavlja osvoboditve žensk pred vse druge boje, a ji daje središčno vlogo, poudarjajoč, da pri osvobajanju družbe tega boja ne smemo kar preskočiti. Nasilje nad ženskami, njihovo poniževanje – in to s strani ljudi, ki pravijo, da jih ljubijo kot partnerke, hčere, matere – je v številnih družbah tako normalizirano, da nihče ne more zanikati univerzalnosti tega problema. Ženske predstavljajo pol družbe, kot se rado reče, zato ima ta problem tudi razredni značaj.

Kurdsko žensko gibanje priznava pomembno vlogo feminizma pri osvobajanju družbe, a ga hkrati tudi kritizira. Nekatere feministke imajo po drugi strani zadržek pri vzpostavljanju ženskih oboroženih enot, ki so ključen sestavni del kurdskega ženskega gibanja. Kako odgovarjate na te pomisleke?

Živimo v kapitalističnem in imperialističnem sistemu, v katerem tudi ženske zasedajo visoke položaje oblasti, so fašistke in reproducirajo patriarhat. Ta od nekdaj deluje s soudeležbo žensk. Zato kurdsko žensko gibanje in Öcalan poudarjata, da so potrebni prostori avtonomnega ženskega organiziranja, v katerih lahko ženske med seboj debatirajo in se kritizirajo onkraj patriarhalnega pogleda.

Prve ženske, ki so se pridružile revoluciji v Kurdistanu, so bile praviloma izobražene socialistke iz mest. Po uničenju številnih vasi na turškem in sirskem podeželju v devetdesetih letih pa so se začele gibanju množično pridruževati tudi neizobražene ženske iz bolj tradicionalnih, fevdalnih okolij. S tem je tudi med ženskami znotraj gibanja prišlo do razrednih protislovij. Ta so reševale skozi avtonomno organiziranje in vzpostavljanje avtonomnih prostorov ter poveljniških struktur. Moškim je bilo vpletanje prepovedano, da so lahko ženske med sabo poiskale rešitve in nastopile soglasno ter enotno. Vzpostavila se je kultura, v kateri ženske pred moškimi ne nasprotujejo druga drugi, čeprav se v avtonomnih prostorih morda ostro kritizirajo. K temu je gotovo prispeval res težaven položaj žensk v Kurdistanu, pa tudi Öcalanovo tovarištvo z njimi. Izrecno pravi, da mora biti 21. stoletje v znamenju ženske revolucije in da je osvoboditev žensk bolj pomembna kot osvoboditev naroda, kar za vodjo narodnoosvobodilnega gibanja ni majhna stvar. Ob tem poudarja, da moramo boj proti patriarhatu začeti pri samih sebi, saj ne gre za biološko pogojeno razliko, češ, moški so takšni in ženske drugačne, ampak za ideološko vprašanje oblasti in kulturo nasilja, ki vplivata na naše medsebojne odnose.

Namen torej ni popolna ločitev od moških, ampak transformacija v smeri bolj etičnega skupnega življenja. Družba, ki je prepredena s femicidom, ni sprejemljiva. Je globoko nespoštljiva do življenja samega. Vznik novih oblik proimperialističnega, liberalnega, buržoaznega feminizma, ki zlorablja jezik in dolgo tradicijo ženskih gibanj po svetu, ustvarja ideološko zmedo in odvrača pozornost. Zato se je pomembno usmeriti v revolucionarne ženske boje in razumeti, da morajo ženske resno razmišljati tudi o vprašanjih samoobrambe. To ni militarizem, ki bi se naslanjal na državno oblast in imperialistično, kapitalistično akumulacijo. Gre za obstoj, za obrambo življenja in njegove raznolikosti. Tako kot je legitimno reči »To je moja domovina in branil jo bom«, je legitimno reči tudi »To je moje telo in branila ga bom«. Zato moramo biti zelo pozorne, kaj se nam predstavlja kot feminizem, še posebej v podobi »feminističnih« direktoric, predsednic, političark itn.

Kako se lahko ženska revolucija iz Rožave, Chiapasa in drugih predelov, kjer so ženske v roke vzele tudi orožje in enakovredno sooblikujejo politično življenje, prenese na ves svet?

Izmenjava izkušenj in znanj je zelo pomembna. Ženska gibanja in boji povsod po svetu se med seboj dejansko podrobno spremljajo. Ko ljudje vidijo, da se ženske zoperstavljajo fašistom, ki jih zasužnjujejo, to gotovo vpliva na njihovo (samo)zavest, saj si večina oboroženega odpora žensk prej ni mogla niti zamisliti. Öcalan med drugim piše, da je le ženska izmed vseh živih bitij v vesolju brez samoobrambe. Celo čebela ima želo in vrtnica trn. Ne gre za fizično moč, ampak za dejstvo, da so sredstva obrambe in uporabe sile ženskam zgodovinsko sistematično odvzeta, zaradi česar so razorožene, pasivizirane, atomizirane in izolirane – tudi in predvsem po patriarhalnem modelu družine in države. A če pogledamo dlje v zgodovino, tudi evropsko, ni bilo vedno tako. Posledica kapitalizma je, da ženske niso več zmožne kolektivno vzgajati svojih otrok, opravljati gospodinjskega dela, pridelovati hrane na zemlji. Z vzponom kapitalizma v Evropi je prišlo tudi do lova na čarovnice in kolonizacije – kot je pojasnila Silvia Federici, so to dopolnjujoči se procesi, ki vodijo v izkoriščanje ženskega dela in znanja ter izolacijo. Ženske se ne morejo organizirati, ker so potisnjene v prekarni položaj, ker je njihovo delo razvrednoteno in ker so zaradi tega odvisne od države in moških. Mnoge se poročijo zgolj zato, da lahko preživijo, iz istega razloga pa se tudi ne ločijo od nasilnega partnerja.

Ko govorimo o ženski revoluciji, se je treba vprašati, kako to besedno zvezo razumemo. Če s tem mislimo radikalno spremembo življenjskih pogojev – od ekonomije do politike, od oblasti do miselnosti –, potem to ni trenutna menjava vladajočega režima, saj s tem zgolj menjamo gospodarja. S samoobrambo ni mišljen samo oborožen odpor, ampak žensko avtonomno organiziranje v celoti. Potrebujemo novo družbeno pogodbo, ki ne bo temeljila na nasilju in kolonizaciji ene skupine ljudi nad drugo. Osvoboditev žensk je vezana na boje proti vsem oblikam zatiranja: razrednemu, kolonialnemu, rasnemu in militarističnemu. Za žensko organiziranje predlagamo konfederalni model, ker želimo opolnomočiti lokalne boje in jim pomagati, tako da se lahko pri trenutnih izzivih in preprekah med seboj koordinirajo, se podprejo in povečajo svojo vidnost. A žensko gibanje se ne more ubadati samo s trenutnimi izzivi v določenem mestu ali državi, temveč mora intervenirati tudi v svetovno politiko: postati mora tako močno, da se bo lahko zoperstavilo vojnam in genocidom.

Rešitev ni v tem, da strpamo več moških v zapor, ker bi s tem samo še okrepile kaznovalno moč države, kar bi privedlo do še večjega nasilja in razkola v družbi. Hočemo drugačno družbo, v kateri bo posilstvo nesprejemljivo.

Zakaj še ni dovolj močno?

V preteklem stoletju je bilo toliko ženskih vstaj, protestov, stavk, konferenc, feminističnih in kvirovskih gibanj, da je mobilizacijska moč žensk neizpodbitna. Sistem se jim zaradi tega trudi ugajati, tako da redke izbranke postavlja na položaje moči ali dopušča manjše lepotne popravke v smeri spolne enakosti, češ, nekaj se vendarle spreminja. A to je le strategija, kako pomiriti naraščajoče nezadovoljstvo. Naš cilj ni tako imenovana spolna enakost znotraj zatiralskega sistema – ta je celo nasprotna našim naporom, saj preprečuje, da bi sistem zrušile, končale patriarhat in spreminjale kulturo posilstva. Rešitev ni v tem, da strpamo več moških v zapor, ker bi s tem samo še okrepile kaznovalno moč države, kar bi privedlo do še večjega nasilja in razkola v družbi. Hočemo drugačno družbo, v kateri bo posilstvo nesprejemljivo. Zato ženske revolucije ne gre razumeti kot prevzem oblasti s strani žensk na vseh ravneh, ampak kot izgradnjo revolucionarnega gibanja, ki bo postalo relevanten akter na političnem parketu in bo tako lahko začelo spreminjati globoko zakoreninjeno miselnost ter ustaljene družbene odnose. Ženske se morajo boriti na vsakem koraku: na delovnem mestu, v družini, v šoli, v odnosih z moškimi … zato je njihova avtonomija tako pomembna. Le v avtonomnih prostorih in organizacijah se lahko dejansko uprejo patriarhatu in lažnim, z državo in imperializmom zlitim feminizmom.

Kako skuša sistem ženske boje izkoristiti v svoj prid, smo lahko videli tudi v primeru revolucije v Rožavi. Borke z orožjem, ki so premagale Islamsko državo, so bile na fotografijah, posnetkih in v člankih objektivizirane, celo fetišizirane, ne da bi bilo javnosti predstavljeno njihovo revolucionarno gibanje. Kako se upreti takšni sistemski propagandi, ki se skuša prikazati kot feministična in pri tem ženske podobe zlorabiti za nadaljnjo militarizacijo družbe?

Najprej morajo besedo dobiti ženske v boju, da razjasnijo, za kaj se zavzemajo in proti čemu se borijo. V Kurdistan je ob boju proti Daešu romalo toliko kamer in medijev, da ženske te sistemske agende niso uspele pravočasno dojeti. Nemogoče je bilo slediti vsem člankom, ki so se pisali o njih, za nazaj smo ugotavljale, da mnogokrat na zelo fetišističen način. Takoj ko je razlog za interveniranje Združenih držav Amerike v Siriji izginil, ko so dosegli svoje, nihče več ni pisal o kurdskih borkah in širil njihovih podob. Še več, medtem ko je sistem fetišiziral kurdske borke, ki so se v Rožavi borile proti Daešu – še enemu proizvodu imperializma –, je njihove tovarišice, ki so se v gorah borile proti turški vojski, proti članici Nata, označeval za teroristke. Se pravi, da je skušal deliti celo ženske znotraj istega gibanja, iz česar lahko jasno razberemo politično taktiko »deli in vladaj«. V prihodnje lahko to preprečimo tako, da jasno opozarjamo na to, kar se dogaja: da sistem na videz podpira neki boj, medtem pa ga v resnici spodkopava; tako kot se na videz zavzema za enakopravnost žensk, a zgolj s ciljem, da bi jih pomiril.

Metoda upravičevanja ameriških in evropskih vojaških intervencij – na primer v Afganistanu ali Iraku – je tudi ustvarjanje nevladnih organizacij za pravice žensk, čeprav je danes jasno, da jih položaj tamkajšnjih žensk prav nič ne zanima.

V današnjem času je ta taktika dobila neslutene razsežnosti. V zvezi NATO in njenih članicah jo poimenujejo z evfemizmi, kot so posebno vojskovanje ali kognitivna vojna, kar pa ne pomeni nič drugega kot vseobsegajočo manipulacijo človeških čustev in družbene klime prek družbenih omrežij, algoritmov, lažnih ali toksičnih novičarskih portalov.

Ob množičnih medijih, družbenih omrežjih, aplikacijah, na katerih lahko v nedogled »skrolajo«, se ljudje hitro zmedejo, kaj je res in kaj ne. Vsako resno gibanje bi se moralo poglobiti v vojaške koncepte imperialističnih držav, še posebej ZDA, ki kot najmočnejša vojska na svetu prevladujejo tako v Evropi kot marsikje drugje po svetu. Množični nadzor je danes vseprisoten. Nekoč bi potreboval vohuna, ki bi se infiltriral v gibanje, zdaj pa napravo za vohunjenje vsak izmed nas v obliki pametnega telefona vedno in povsod nosi s seboj. Ta ne sporoča le naše lokacije in stikov, ampak tudi podatke o tem, na kaj reagiramo, kaj čutimo, v kaj verjamemo, ali smo depresivni ali tesnobni – naše najgloblje skrivnosti so skrite v telefonu. Večinoma ameriška podjetja imajo dostop do vseh teh podatkov, ki jih tudi delijo z obveščevalnimi službami, vladami in drugimi korporacijami, te pa s pomočjo umetne inteligence iz množice podatkov vedno laže sklepajo o našem razumevanju in čustvovanju – na podlagi tega pa z nami tudi veliko laže manipulirajo. Nekaj, kar je patriarhalno, lahko v naših glavah spremenijo v »feministično«, nekaj, kar je militaristično, pa v »pacifistično«. Vojna in mir sta tako popolnoma obrnjena na glavo. Na ta način se upravičuje genocid v Palestini, pobijanje desettisočev ljudi, čeprav lahko na svojih telefonih spremljamo vse grozote, ki se tam dogajajo. Natančno moramo preučiti, kako se propaganda danes izvaja in zakaj ženske ter spol pri tem igrajo tako pomembno vlogo. Metoda upravičevanja ameriških in evropskih vojaških intervencij – na primer v Afganistanu ali Iraku – je tudi ustvarjanje nevladnih organizacij za pravice žensk, čeprav je danes jasno, da jih položaj tamkajšnjih žensk prav nič ne zanima. Žensko vprašanje je za sistem postalo tako zanimivo in pomembno, ker so ženskoosvobodilna gibanja med družbenimi silami, ki imajo največji potencial za dosego res radikalnih in revolucionarnih sprememb. Zato povsod gledamo ženske obraze, celo na oglasih za Frontex ali Cio. To je ideološka vojna, ki jo mora razumeti vsakdo, ki si želi sprememb.

V Siriji nikoli ni šlo za vojno proti terorizmu, proti sovražnikom človeštva, saj so te radikalne, reakcionarne, islamistične, fašistične skupine, med katerimi je najbolj znana Al Kajda, v resnici kontrarevolucionarne sile, ki so v službi sistema.

Posledice takšnih vojaških taktik so jasno vidne tudi v Siriji, kjer zahodne sile in mediji nekdanjega poveljnika islamističnih milic, ki so izvajale vojne zločine, zdaj predstavljajo kot zmernega vodjo demokratizirane države. Kako gibanje analizira razvoj dogodkov v deželi, kjer je v okviru Avtonomne administracije Severne in Vzhodne Sirije izjemno močno tudi kurdsko žensko gibanje?

Obisk nekdanje nemške zunanje ministrice Annalene Baerbock pri sirskem predsedniku Ahmedu Al Šari, ki se z njo ni želel niti rokovati, medtem ko ministrica ni želela obiskati avtonomnega ženskega gibanja v tej isti državi, pove marsikaj o dominantnem sistemu. Če vzamemo to kot zgodovinsko podobo in se vprašamo, kaj predstavlja, je to prav buržoazni, liberalni, imperialistični feminizem. V Siriji nikoli ni šlo za vojno proti terorizmu, proti sovražnikom človeštva, saj so te radikalne, reakcionarne, islamistične, fašistične skupine, med katerimi je najbolj znana Al Kajda, v resnici kontrarevolucionarne sile, ki so v službi sistema. Podobno kot paravojaške, desničarske, fašistične skupine, ki so jih ZDA in NATO podpirale ali jih še podpirajo predvsem na strateško pomembnih, z nafto bogatih ozemljih v Srednji in Latinski Ameriki in različnih predelih Evrope, Azije ter Afrike. Po 11. septembru in tako imenovani vojni proti terorizmu so ljudje pozabili na skupno zgodovino radikalnega islamizma in zahodnega imperializma. Zaradi nepopisnega nasilja in tragedij so pozabili, kdo je te islamiste rekrutiral, kje so jih urili, od kod so dobili denar. Mislim, da bi se morale vse feministke ukvarjati z vprašanji, kot je vloga evropskih držav pri vzponu takšnih skupin. Bašar Al Asad je seveda bil diktator, a diktator je tudi Al Šara, ki se je sam oklical za predsednika in ga nihče nikoli ni izvolil. Zahodni voditelji in voditeljice so ga aktivno podprli z obiski in tako nekdanjega drugega moža skupine, ki je izvajala genocid nad Jezidi, preoblekli v predsednika. Te iste skupine, iz katerih prihaja samooklicani sirski predsednik, ki so ga obiskali Baerbock in številni drugi voditelji in voditeljice, so v sodelovanju s turško vojsko v preteklih letih napadale in izvajale atentate tudi na kurdske ženske, na primer na Sakine Canzis, Fidan Doğan in Leylo Söylemez. Jasno je torej, da za pravice in življenja žensk nikomur izmed teh voditeljev in voditeljic ni mar, tudi Annaleni Baerbock ne, čeprav je ob protestih žensk v Iranu oportunistično mahala s sloganom »Jin, Jiyan, Azadi« (»ženske, življenje, svoboda«, op. a.). Zato morajo ljudje brati politično dogajanje na ideološki ravni in skozi materialne povezave med temi zatiralskimi silami, ne pa v površinskih dnevnih novičarskih ciklih.

Kako to sprejemajo ženske na Bližnjem vzhodu?

Te dvoličnosti ne bodo pozabile in oprostile. Večina borečih se žensk na Bližnjem vzhodu so muslimanke, ki se borijo proti tovrstnim imperialističnim vojnam in okupacijam, za preživetje in življenje. Nikogar ne potrebujejo, da jih reši, saj v mnogih pogledih same vodijo svoje skupnosti – tudi takšnih karieristk, kot je Baerbock, ne, ki v resnici sabotirajo revolucijo in ženska gibanja.

Kje ste zdaj, ko ste zapustili akademski prostor?

Nadaljujem z raziskovalnim in izobraževalnim delom, a neodvisno. Dostopa do akademskih člankov več nimam, zato novim publikacijam ne morem slediti, kar pa je po drugi strani dobro, saj tega dostopa nima niti večina ljudi, s katerimi sodelujem in delim svoje znanje. Raziskujemo in pišemo kolektivno, v skupnostih in gibanjih, zato je ta proces zame zelo poučen. Posvečamo se raziskavam in temam, ki so bolj relevantne in se dejansko poglabljajo v državni sistem ter probleme oblasti. Znanje želimo narediti čim bolj dostopno, ga iztrgati nadzoru. Organiziram se tudi v mreži Ženske tkejo prihodnost (Women Weaving the Future, op. a.), ki se posveča internacionalističnemu delu z ženskami iz vsega sveta.

Mreža Ženske tkejo prihodnost je tudi pomemben akter Evropske ljudske platforme, v kateri se je povezala množica organizacij in kolektivov, ki v skladu s kurdsko paradigmo predstavljajo demokratični tok evropske civilizacijske reke. Kako vidite to platformo?

Platforma je nastala skozi dolg proces organiziranja evropske družbe. Glavno gonilo organiziranja je kurdsko gibanje svobode, ki se je oblikovalo okrog ideologije in prakse Abdullaha Öcalana. Razlog, da je tako močno tudi v Evropi, je velika kurdska diaspora, sestavljena predvsem iz beguncev in begunk pred vojnami v Kurdistanu in na Bližnjem vzhodu. Öcalanova ideologija in praksa kurdsko vprašanje vseskozi analizirata skozi univerzalno prizmo. Povezujeta ga z imperializmom in kolonizacijo, s kapitalističnim sistemom, ki vedno znova sproža vojne in povzroča uničenje na Bližnjem vzhodu. Po drugi strani pa osvetljujeta tudi ključno zgodovinsko vlogo Bližnjega vzhoda pri evoluciji človeštva, na primer pri nastanku največjih religij in državnega sistema. Öcalan nam tako skozi analizo protislovij polnega Bližnjega vzhoda pomaga brati sliko celotnega sveta, še posebej položaja žensk v njem. Zato ker ni osredotočen le na osvoboditev kurdskega naroda, se lahko v tem paradigmatskem okviru najdejo številni boji. Govori namreč o svobodni družbi, o pravicah do samoodločbe in lastnega jezika, o dostojnem življenju. Posebno mesto znotraj te paradigme ima svoboda žensk, ki jo Öcalan razume kot ključno vprašanje svetovne zgodovine in političnega vsakdana povsod po svetu. Zato je veliko levičarskih in revolucionarnih organizacij v Evropi našlo nekaj skupnega z gibanjem, ki se samo tudi zelo aktivno vključuje v internacionalistično prakso.

Katere ključne družbene probleme v Evropi naslavlja platforma?

Družbenih problemov v Evropi je ogromno. Eden glavnih, ki ga izpostavlja veliko ljudi, je vojna. Resda je tukaj ne občutimo tako močno kot ljudje na Bližnjem vzhodu ali drugod po svetu, kjer doživljajo genocid, okupacijo in vsakodnevno nasilje, pa vendar se dogaja pospešena militarizacija evropske družbe. Ugotavljamo, da fašizem dejansko nikoli ni bil dokončno premagan, da je ves čas prisoten.

Drugi problem je, da prevladuje liberalni diskurz o tem, kaj je Evropa, da se zgodovina celine piše v skladu z ideologijo nacionalne države, kolonializma in imperializma. Zato je pomemben vidik platforme tudi ponoven premislek o vsej raznolikosti družbenega življenja na tej celini, na kateri živi toliko različnih ljudstev, kultur in jezikov. Nacionalna država skuša homogenizirati družbo, a upor proti sistemu še naprej živi, zato se posvečamo tudi stoletja in tisočletja starim evropskim uporniškim kulturam.

Tretji problem je porast patriarhalnega nasilja, ki se dogaja hkrati s ponovnim vzponom fašizma in militarizma. Osnovni namen platforme je, da se v času, ko se v evropskih mestih vsakodnevno izvaja femicid, širi revščina in zaostruje razredni boj, levičarji in levičarke ponovno začnemo pogovarjati in združevati. Centri moči vedno huje zatirajo proteste, cenzurirajo medije, hkrati pa se prek novih tehnologij in oblastniških liberalnih diskurzov izvajajo tudi subtilni ideološki napadi, ki v ljudeh povzročajo zmedo. Edina uradno dopustna politika je parlamentarizem. S tem so politiko iztrgali iz rok ljudi. Ti so prepričani, da je odhod na protest najbolj radikalna stvar, ki jo lahko storijo. Mobilizacija proti sistemu je res obsežna, a to ne more biti rešitev. Ključno vprašanje je, kako lahko organiziramo in gradimo nov način življenja. V Evropi je to zelo težko, saj so ljudje močno vpeti v sistem. Veliko jih vanj še vedno verjame oziroma so prepričani, da je model Evropske unije med vsemi slabimi možnostmi še vedno najboljši. Udeleženke in udeleženci platforme tej propagandi ne verjamemo. Strinjamo se, da si zaslužimo boljši svet, in zanj smo se pripravljeni boriti.

Vprašanje oblasti je bistvenega pomena, ne glede na to, ali ga naslavljamo na državno vodeni socializem ali na parlamentarizem. Vprašati se moramo, ali želimo kot revolucionarke razgraditi sisteme oblasti ali postati del njih.

Kakšne so možnosti, da se takšno gibanje kot v Kurdistanu, ki temelji na osvoboditvi in avtonomiji žensk, demokratičnem konfederalizmu in ekološki ekonomiji, organizira tudi v Evropi, in kateri so največji izzivi pri tem?

Določenega modela ali rešitve seveda ne moreš v polni meri prenesti iz ene situacije na drugo, kjer so razmere zelo drugačne. Za ljudi v Kurdistanu je bistveno vprašanje preživetja, kar velja tudi za veliko drugih na Bližnjem vzhodu – še posebej za ženske in različne manjšine. Veliko jih je doživelo ali pa doživljajo genocid, tako kot zdaj Palestinci in Palestinke. Kljub temu se lahko od gibanja za svobodo Kurdistana tudi v Evropi marsikaj naučimo. Prvič, da se je pomembno organizirati znotraj družbe, kar pomeni, da politično gibanje ne sme biti odtujeno od svojih ljudi – ravno nasprotno, z njimi mora biti tesno prepleteno. Drugič, da je potrebna revolucionarna linija, ki temelji na jasnih načelih, a ni dogmatična. Skratka, potrebna sta tako širše družbeno gibanje kot revolucionarno jedro, vodstvo, ki to gibanje organizira in koordinira, a je hkrati vedno v dialogu z družbo.

Decentralizacija je pomembna za avtonomno življenje in izgradnjo lokalnih bojev, a brez organizacije in koordinacije ti niso povezani in usklajeni. Model demokratičnega konfederalizma, ki ga predlaga Öcalan, združuje ta načela: demokracijo in avtonomijo kot etiko in koordinacijo kot politiko. Ženska avtonomija v Kurdistanu je rezultat dolgotrajnega boja žensk znotraj družbe, proti razrednim protislovjem med njimi samimi in za lastno, skupno žensko perspektivo. Da so to dosegle, so se morale organizirati, ozavestiti in ideološko poglobiti razumevanje sistema oblasti, ki se mu upirajo. Vprašanje oblasti je bistvenega pomena, ne glede na to, ali ga naslavljamo na državno vodeni socializem ali na parlamentarizem. Vprašati se moramo, ali želimo kot revolucionarke razgraditi sisteme oblasti ali postati del njih; kako želimo upravljati družbo samostojnih, politično ozaveščenih posameznikov in posameznic; in kakšni mehanizmi so za to potrebni.

—