• English
  • Hrvatski

Razburjenje, ki zavlada, ko določen medij objavi sporna mnenja glede cepljenja ali kakšne druge posebej sporne in polarizirajoče teme, zlasti če pride do nekritične reprodukcije razjedajočih dvomov ali celo neposrednih laži, je trenutno več kot upravičeno. V teoriji, kjer pogosto ustvarjamo poenostavljene črno-bele podobe sicer mnogo bolj kompleksne in večbarvne realnosti, so zadeve preproste: tovrstne ideje v medijih načeloma nimajo mesta, medijska blokada pa je učinkovito sredstvo pri zamejevanju njihovega širjenja.

Proticepilci skoraj povsem nadzorujejo produkcijo resnice o samih sebi. Med prvimi zadetki ni mogoče najti nikakršnega opozorila ali kritike s strani preverjenih virov, temveč njihove spletne strani, Facebook profile in YouTube videe.

Tovrstna radikalna načelnost pa pogosto ne premisli povsem rezultatov lastnih načel in ne razume konkretne strukture današnjega medijskega prostora, v kateri širjenja problematičnih idej ni nič več mogoče zatreti in marginalizirati s popolno ignoranco v tradicionalnih množičnih medijih. Nasprotno, današnja medijska krajina je izrazito dvodelna: sestavljajo jo tako klasični (urednikovani) mediji kot (neurednikovani) družbeni mediji in omrežja. Proticepilske ideje – kot tudi mnogo drugih problematičnih gledišč – se širijo predvsem na slednjih.

Še več: mnogo tovrstnih gibanj kot ključen del samoidentifikacije uporablja prav sklicevanje na cenzuro mainstreamovskih medijev, ki postane za mnoge »častni znak« ljudskosti in uličnosti, pa tudi kritičnosti in resnične alternativnosti gibanja. Ena večjih proticepilskih Facebook skupin v Sloveniji se denimo imenuje STOP lažnivim medijem. Tudi Marko Potrč, morda najbolj znan slovenski proticepilski vplivnež rad omeni, da je zaradi svojih aktivnosti izgubil delo na televiziji. Zoran Stevanović, glavni protagonist proticepilskega gibanja Resni.ca, ki se spogleduje tudi s kandidaturo na bližajočih se parlamentarnih volitvah, v nekem intervjuju pravi: »Za nami ne stojijo nikakršni lobiji in ostale strukture moči, kar se kaže tudi v tem, da nam osrednji mediji ne namenijo niti sekunde prostora.«

»In povsem prav je tako!« bi utegnil ob tej izjavi vzklikniti nekdo, ki si želi večji delež precepljenosti. Toda ignoriranje teh akterjev v medijih – četudi je utemeljeno na zdravem razumu – ima žal tudi neprijetne stranske učinke. Veča se namreč prepad med svetovoma starih (klasičnih) in novih (družbenih) medijev, svetovoma institucij in ulične (spletne) debate. Mediji – katerih osnovna dolžnost je spremljanje in poročanje o družbenem dogajanju – del tega dogajanja enostavno spregledajo. Poglejmo si že omenjene fenomene STOP Lažnivim Medijem, Resni.ca ali Marka Potrča. Vsi omenjeni na Facebooku dosegajo izredno široko množico – STOP Lažnivim Medijem ima, ko to pišem, 24.589 sledilcev, Resni.ca 46.709 sledilcev, Marko Potrč pa 66.201 sledilcev (za primerjavo – Tanja Fajon ima 19.450, Luka Mesec 26.087 sledilcev, Janez Janša pa 52.478 sledilcev). Gre skratka za močno razširjena gibanja, ki se uspešno reproducirajo tudi brez pojavljanja v klasičnih medijih in za gibanja, ki jih ti – vsaj v kolikor želijo celostno prikazati konkretno družbeno dogajanje – ne bi smeli povsem ignorirati.

V kvalitetnih medijih najdemo prgišče člankov, ki na abstraktni ravni govorijo o teorijah zarote, dezinformiranju in širjenju dvoma. Ne najdemo pa konkretnih analiz problematičnih idej.

Kakšne učinke ima logika popolne medijske ignorance lahko hitro preverite tako, da v Googlov brskalnik – verjetno najpogosteje uporabljen »medij« v situaciji, ko se želi še neopredeljen posameznik seznaniti z neko novo temo – vtipkate gesla Marko Potrč, Resni.ca ali Stop lažnivim medijem. Namesto, da bi naleteli na množico poglobljenih analiz, kritičnih člankov ali vsaj kak polemičen intervju in bili preusmerjeni na strani kvalitetnih urednikovanih medijev, se izkaže, da omenjeni akterji skoraj povsem nadzorujejo produkcijo resnice o samih sebi (pri gibanju Resni.ca k temu pripomore tudi spretna uporaba pike, ki funkcionira tudi kot spletna domena). Med prvimi zadetki ni mogoče najti nikakršnega opozorila ali kritike s strani preverjenih virov, temveč njihove spletne strani, Facebook profile, YouTube videe ter nekritične ali celo naklonjene članke, ki jih objavljajo nekateri klikolovni in »rumeni« mediji.

Res je sicer, da lahko v kvalitetnih medijih najdemo prgišče člankov, ki na abstraktni ravni govorijo o teorijah zarote, dezinformiranju in širjenju dvoma. Ne najdemo pa konkretnih analiz konkretnih fenomenov, ki so ključni za reprodukcijo problematičnih idej v lokalnem okolju. Nihče ne želi zapisati in »potagati« v tem članku že večkrat omenjenih imen. K temu pripomore tudi dejstvo, da je abstraktna kritika veliko bolj preprosta kot soočenje s konkretnimi diskurzi akterjev, ki v svojem medijskem nastopanju vendarle niso povsem naivni in ne ustrezajo karikirani podobi stereotipnega nasprotnika, ki poleg tega, da se noče cepiti, verjame v ravno Zemljo.

Medijska ignoranca – četudi je ta lahko v določenih specifičnih primerih smiselna – skratka ne more biti univerzalni recept za novinarsko soočenje s tako imenovano infodemijo. Za njo namreč lahko kritični mediji še dodatno utrjujejo meje informacijskih mehurčkov in se vnaprej odpovedujejo intervenciji ravno v tistih mnenjskih skupnostih in kontekstih, kjer bi bila tovrstna intervencija najbolj potrebna – v svetu novih medijev, Facebook skupin in personaliziranih brskalnikov. Pravi odgovor na soočenje z proticepilskimi gibanji (in drugimi sorodnimi fenomeni) seveda tudi ne more biti nekritično povzemanje in reproduciranje stališč omenjenih gibanj.

Ravno pripoznanje neustreznosti enostavnih in skrajnih rešitev – cenzure in ignorance na eni strani ali povsem nekritično odprtih vrat na drugi strani – predstavlja izhodišče za možnost spreminjanja principov uredniškega in novinarskega odločanja. Ti principi, za katere se zdi, da še vedno temeljijo na podmenah iz predinternetnih časov, bi morali biti bolje prilagojeni dinamiki današnje medijske krajine, ki jo ključno zaznamuje prav součinkovanje in sobivanje novih in starih medijev.

Foto: byronv2, Flickr