• English
  • Hrvatski

Dolg, mehak objem, ki traja več ur, minut, sekund. Koga briga, časa v sanjah ni mogoče izmeriti. Je to trenutek, ki ga pozneje, ko se že zbudim, pomnim kot celo uro? Ni pomembno. Lastnica oziroma lastnik rok, ki me objema, nima obraza.

Neidentificirani objemajoči subjekt in jaz objeta lebdiva v toplem etru nezavednega. Nihče ne govori, telesi se ne odmikata, ravno tako pa ne morem reči, da sta zlepljeni. Med nama je tenka, fina plast molekul zraka. Tako kot v vseh sanjah so tudi v teh neovrgljiva dejstva, ki jih sanjavec ne preizprašuje. Temu telesu zaupam, varujem ga in ono varuje mene. Ni napetega dogajanja, kadrov v barvah, gre zgolj za objem. S tem objemom ni mogoče pretiravati, nikjer nič ne žuli, kot v resničnosti včasih žuli fizično telo najbolj ljubljenega bitja.

Nekaj plemenitega je v tem, pomislim, ko se podnevi vračam k občutkom iz sanj.

V budnosti uvidim: drugo telo, od katerega me ločuje budna zavest, je telo mojih številnih prijateljev. Resničnih, pa tudi virtualnih.

*

V zadnjem letu in pol se je večina mojih družabnih stikov preselila v virtualni svet. Pandemični bluz in osamljenost samske lezbijke sredi štiridesetih sta se pretočila v vse moje navade in rituale ter jih nepovratno spremenila.

Večina mojih prijateljev se je zaprla v družinske in psevdodružinske strukture, takšni so pač njihovi sistemi samozaščite, do katerih imamo samski oziroma samske kot jaz le redko dostop.

Samota in osamljenost med pandemijo nista takšni, kakršnih sem vajena od prej. V ozračju in vzdušju katastrofe se je med minute, ure in dneve prikradla misel o smrti in bolezni. Moja psiha vsak »kako si?«, ki pride iz zunanjega sveta, doživlja kot odrešitev in tolažbo, rešilno bilko. Gre za radikalno samoto, ki se ji zmoreta zoperstaviti zgolj radikalna nežnost in mehkoba. Prijateljstvo in empatija drugih človeških bitij postajata potreba, ki presega vse ostale. Biti sam_a med pandemijo zelo pogosto pomeni biti 24 ur na dan sam_a s svojimi mislimi. Misli so glasne, nemogoče jih je nadzorovati, prihajajo z različnih ravni zavednega in nezavednega uma. Z njimi je treba nekaj narediti, saj motijo vsakodnevno delovanje. Preizkušam različne pristope brez večjih uspehov. Na koncu se neham upirati, pustim jih, da divjajo kot otroci na prvem šolskem izletu, morda bom tako porabila manj energije in zmanjšala anksioznost.

Večina mojih prijateljev se je zaprla v družinske in psevdodružinske strukture, takšni so pač njihovi sistemi samozaščite, do katerih imamo samski oziroma samske kot jaz le redko dostop. V teh časih vsakdo z vsemi močmi poskuša za ceno življenja zaščititi in obraniti svoj mikro prostor. Že pred pandemijo so bila samska gospodinjstva na udaru ekonomske krize in družbene neenakosti, zdaj pa je pritisk dvojen, saj so priložnosti za sodelovanje v življenju skupnosti omejene na minimum ali pa jih sploh ni več.

Zdi se mi, da me pandemična osamljenost maliči. Prihajam v hiperobčutljiva stanja, ki spominjajo na čustvene nevihte.

Za boljše počutje skušam dozirati količino novic iz zunanjega sveta, toda to je neprestana alkimija: koliko informacij je zares dovolj, da bom informirana o zadevah, ki mi lahko rešijo življenje, in kdaj bom prekoračila zdrav odmerek ter vstopila v stanje informacijske zbeganosti, ko je že prepozno, saj bom že pokonzumirala usodni presežek.

Zdi se mi, da me pandemična osamljenost maliči. Prihajam v hiperobčutljiva stanja, ki spominjajo na čustvene nevihte, po katerih občutim močno fizično izčrpanost in tesnobo.

O tem govorim s prijateljem. Tudi on je trenutno samski gej, pripoveduje mi, da se mu med pandemijo dogaja nekaj podobnega: vstopil je v odnose z ljudmi, ki jih ne pozna iz tako imenovanega »resničnega življenja«. Pandemija naju je oba zalotila v samskih gospodinjstvih. Poleg tega, da je, tako kot vsem nam, zamajala temelje znanega sveta, je pandemija prav tako nekako učinkovala na stičišča najine stvarnosti z virtualnim svetom, fantazijo in domišljijo. Meje so se premaknile, potrebe po bližini, stiku, skrbi in pozornosti pa so še naprej naraščale v naju. Ko živiš sam_a, je tvoja potreba po prijateljih, tej izbrani družini, ki ti ni vsiljena z zakonom genetike, močnejša in še bolj izražena. Njihova mehkoba in nežnost zdravi tvoje zavozlane nevrone. Nimaš številne družine, nisi rodila otrok in se razmnožila, torej je razumljivo tudi marsovcem: odnosi s prijatelji so v središču tvojega sveta!

*

Že kot najstnica sem bila nagnjena k dopisnim prijateljstvom. V Jugoslaviji smo si pošiljali pisma, dopisovala sem si z vrstnicami in vrstniki iz Srbije, Bosne, s Kosova. Spominjam se Milene iz Pančeva, Gordane iz Novega Sada. Poštar je vsak mesec prinesel vsaj po dve pismi, jaz pa sem ga pričakala z otroškim veseljem. Nikoli mi niso zadostovali »resnični prijatelji«, otroci z moje ulice, razreda, šole. Oni so lahko le redko razumeli nekatere reči, ki so mi bile pomembne. Ne zato, ker si tega ne bi želeli, temveč zato, ker smo le redko delili izkušnje in podobne travme. Iz resničnih prijateljskih odnosov takrat nisem dobivala tistega, kar sem potrebovala, prepoznavanje in deljenje skupnih najstniških strahov, travm, pa tudi veselja, navdušenja, fascinacije. Večkrat sem za svojim hrbtom slišala, kako o meni govorijo, vedno so uporabili eno in isto besedo: čudna, besedo, zaradi katere sem se počutila osramočeno in izgubljeno. Bila sem mlada lezbijka v nastajanju, tega pa se niti zavedala še nisem. Vsak moj poskus, da se identificiram z družbo iz razreda ali soseske, je privedel do občutka še večje osamljenosti. Antene za gaydar sem dobila šele čez nekaj let in jih smatrala za najpomembnejše orodje lastnega obstanka. Zahvaljujoč njim sem odkrivala ljudi, s katerimi sem se povezovala glede tem, ki so mi bile pomembne: avtiranja družini, sramu zaradi silovitega, a potlačenega poželenja do strejt prijateljic, potrebe, da o sebi občasno govorim v moškem spolu.

*

Moja nova, pandemična prijateljstva se med seboj diametralno razlikujejo. Potekajo na različnih platformah, njihovo dinamiko in intenziteto v veliki meri določa narava aplikacije. Eden izmed odnosov poteka izključno preko elektronske pošte. Počasen je in najbolj spominja na stara dopisna prijateljstva. Ena drugi priporočava knjige, glasbo, besedila na internetu, si izmenjujeva stališča in pandemična stanja. Počasi se odpirava, si zaupava, podoba drugega dobiva barve, dimenzije, volumen. Ne vem, kako je videti, ne poznam barve njenega glasu, sem pa spoznala ritem njenih misli. Kadar dolgo ne odpiše, začutim zaskrbljenost, toda čakam, vadim potrpežljivost, vem, da obstaja razlog. Čez nekaj tednov v inboxu zagledam njen mejl, presenetijo me solze. Za svojo sentimentalnost krivim menopavzo, hormonsko neravnovesje, prirojeno nagnjenost k vsakodnevni presunjenosti. Sčasoma se spontano odločim, da ji bom zaupala nekaj, česar še nihče izmed mojih prijateljev ne ve, nekaj občutljivega, pomembnega, nekaj, česar se nisem zavedala, preden sva začeli najino dopisno prijateljstvo. Ni več pomembno to, da o njej ne vem »pomembnih« generalij, mnogo dragocenejša je pozornost in mehkoba, ki jo dobim iz tega prijateljstva. Med nama so kilometri razdalje, toda ona me zna potolažiti in umiriti, nasmejati, mi pokazati hrbtno stran mojih strahov in tesnob. To prijateljstvo želim negovati, toda to je laže reči kot narediti. Kako se negujejo virtualna prijateljstva?

Drugi odnos je hiter, saj sva izbrali klepet po messengerju. Uporabljava vse možnosti. Pisanje, snemanje glasovnih sporočil, videoklice v nujnih, urgentnih situacijah, ko kateri izmed naju anksioznost in obup posrkata vse moči. Kljub temu z največjim užitkom snemava glasovna sporočila, rada slišim glas svoje prijateljice, ki mi pripoveduje o svojem dnevu, o stvareh, ki so se ji pripetile. Ob koncu pogovora ji rečem: »Objemam te« in zraven pristavim emotikon z razširjenimi rokami. Je to tisti objem iz sanj? Ko sem dobre volje, postanem razposajena in ji snemam humorna glasovna sporočila. Kopičim jih v inboxu, igram se stand up komičarko. Ona mi posname odgovor, slišim njen smeh in kot nekoč v časih pred kugo začutim tisti preblisk skupaj posredovane vedrine, trenutek, ki sva ga ustvarili s stikom, z dialogom, s poslušanjem. To postaja tudi edino pomembno, čas in vsebina, ki si jo deliva v trenutkih, ki jih konsenzualno izbirava. Vprašanje, ki me ne zapušča in na katerega si še vedno ne znam odgovoriti: ali se je možno na takšen način tudi zares spoznati?

In še nekaj: ali so te virtualne seje nadomestek za resnično druženje in komuniciranje? Ljudje, ki resnični svet opredeljujejo zgolj kot svoj resnični svet, tisti, ki se odvija pred njihovimi očmi, bodo težko razumeli, o čem govorim. Naša virtualna prijateljstva imajo za rešilno bilko obupancev, upirajo se, da bi nam razložili, kako takšni odnosi temeljijo na projekcijah, vpisovanjih, predpostavkah … »To niso resnični odnosi,« je bistvo njihovih izjavljanj. Nekateri gredo še korak dlje in jih okličejo za »nezdrave«. Vse redkeje se trudim, da bi jih prepričala v nasprotno, vse bolj jasno mi je, da med njihovo »dobronamerno pridigo« in resničnostjo, ki jo ravno tako trdovratno zagovarjajo, zija vrzel privilegiranosti življenja, ki je bilo ustvarjeno v strogem itinerariju različnih vrst družbene normativnosti.

Drug drugemu dajemo dovolj časa za odgovor, dinamika takšnega dialoga je počasna, čas, ki mine med dvema mejloma, odpira možnosti in prostore za spoznanja, ozaveščanje čustev.

Z drugim, ravno tako moškim gejevskim prijateljem, se pogovarjam o svojih virtualnih prijateljstvih. On je mlad umetnik, pripadnik generacije milenijcev, ki svoje potrebe po družabnosti, seksu, erotiki in romantiki zadovoljujejo predvsem na aplikacijah za zmenke, kot sta Grindr in Tinder. Razlagam mu, da nimam potrebe po sextingu ali hitrem seksu, moj mlajši prijatelj pa pripomni, da ga moja virtualna pandemična prijateljstva spominjajo na epistolarno izkušnjo, ki je bliže praksam iz prejšnjega ali celo 19. stoletja, ter da ima občutek, da je nekatere med nami pandemija prestavila nazaj v komunikacijo, kakršno poznamo iz romanov Jane Austen. Zdi se mi, da ima prav, menim, da je v tem nekaj plemenitega in (samo)zdravilnega. Drug drugemu dajemo dovolj časa za odgovor, dinamika takšnega dialoga je počasna, čas, ki mine med dvema mejloma, odpira možnosti in prostore za spoznanja, ozaveščanje čustev. Ta prijateljstva mi pomagajo, da skozi dialog in poslušanje bolje slišim sebe, v njih sem sprejeta. Končno: občutek osamljenosti in tesnobe se je zmanjšal.

*

V pandemičnih srečanjih neredko pridejo na plan spomini na druženja (kave, izlete, potovanja, žuranja), z neprikrito nostalgičnim tonom se spominjamo časov, v katerih smo se preznojeni gnetli v prenatrpanih klubih, vlakih, tramvajih in avtomobilih brez strahu pred okužbo. Dozdeva se nam, da smo takrat »dihali s polnimi pljuči«. Pogosto tudi sama tako govorim, na hitro se strinjam, pozabljam, kako hektična so pravzaprav bila nekatera izmed tistih »živih« srečanj in pogovorov iz predpandemičnega obdobja. V tistem času, ki ga je bilo na pretek in ni distopično tiktakal v naših glavah, kot to počne danes po vsaki zaskrbljujoči in grozni novici, ki pretrese naše vsakdane. Skakanja v besedo, distrakcije in pogovori, ki smo jih neredko izvajali brez dejanske želje po pogovoru, najpogosteje iz potrebe po tem, da smo iz sebe izvrgli utrujenost in nervozo, ki se je nabrala od vlog, ki smo jih prisiljeni igrati v službi, v partnerskih zvezah, celo sami pred sabo. Zato, a ne zgolj zato, naj virtualna prijateljstva, ki jih v tem času ustvarjamo, prinesejo dejansko razbremenitev, olajšanje.

So dnevi, ko moji virtualni prijatelji izgovarjajo stavke, ki mi rešujejo življenje. To niso instantne tolažbe, natipkane v okno klepetalnika ali v telo besedila elektronske pošte, temveč stičišča naših čustvenih stanj, eden drugemu odzvanjamo in v tem ehu se zgodi dotik, objem po katerem tako hrepenim, tisti iz mojih sanj. Vsak dan en prijatelj, en stavek, en čoln za prehod na drugo obalo.

Lahko je konec sveta, ne sme pa se zgoditi, da zmanjka interneta.

Izpulim verz iz stare preljube pesmi novovalovskega benda izpred pol stoletja. V novo-normalnem dobiva povsem nov pomen, drugačen potencial.

To je stvaran svijet oko mene, samo čekam da prođe, poje Milan Mladenović iz Ekatarine Velike.

Lahko je konec sveta, ne sme pa se zgoditi, da zmanjka interneta. Izogibam se krajem s slabo povezavo. Objemati offline? Ne, zame v tem trenutku ne obstaja takšen privilegij.

Zato ne pristajam, da čakamo na staro »stvarnost«, ni gotovo, da jo bomo kmalu ponovno izkusili, na tisti način in s tistimi pravili, ki se jih spominjamo pred pandemijo. Prenehati moramo s hotenjem, da se vrne preteklost in stare navade. Ta svet smo zapravili, ni ga več v ponudbi, lahko ga analiziramo skozi teoretski okvir, pišemo o njem nostalgično fikcijo ali avtofikcijo, snemamo filme in televizijske serije, toda nihče ga več ne more ponovno ustvariti takšnega, v kakršnem smo živeli. Nemogoče je izničiti storjeno. Prej ko bomo to sprejeli, manj bo bolelo.

*

Objemanje online je zdaj zame edini način samoohranitve, edina dostopna pot do Drugega.

Nadaljevanje s kultivacijo radikalne nežnosti.

Naj bo mehka digitalna koža mojih virtualnih prijateljev.

Prevedel: Mišo Mićić

Preberite tudi: Pandemične sanje: Naša Hiša.