• English
  • Hrvatski

Ena od značilnosti digitalne dobe je način, na katerega komuniciramo na internetu – predvsem takrat, ko izražamo odločno nestrinjanje z določenimi osebami, stališči in politikami. Z drugimi besedami: na internetu vsak vsakemu jebe mater kot nepogrešljiv del sodobnega diskurza. Če je še nedavno veljalo, da si ljudje ne bi v obraz povedali niti delčka tistega, kar si danes pišejo v komentarje, danes to ne velja več. A čeprav sicer zagovarjam primerno rabo sočnega izrazoslovja ob svojem času in na svojem kraju – mnoge situacije žal presegajo zmožnosti knjižne slovenščine – so grožnje s smrtjo nekaj, kar bomo v veliki večini primerov zelo težko upravičili. Kljub temu gre tudi pri tem za vsakdanji del sodobne internetne izkušnje. Kot lahko pove malodane vsaka internetna osebnost, ki ima v kakršnemkoli obsegu opravka z ekonomsko-družbeno-političnimi temami (ali pa zgolj izrazi omledno hešteg podporo za to ali ono iniciativo), pri katerih zavzema vsaj približno progresivno pozicijo, so grožnje s smrtjo in nagovarjanje k samomoru (suicide baiting) nekaj neizogibnega. Internetne osebnosti – še zlasti, če gre za ženske, priseljenke_ce, aktivistke_e, LGBT+ osebe itd. – jih prejemajo v masivnih količinah, za borbo proti njim pa se navkljub pravni podlagi do nedavnega v praksi ni izvajalo nobenih kazenskih ukrepov, zato je bila zadeva popolnoma prepuščena lastnikom platform. Tudi ti se do nedavnega v Sloveniji sploh niso odzivali na prijave.

Bili smo priča primeru direktorja študentskega Kampusa, Alena Nikole Rajkovića, ki je samega sebe snemal, kako kriči na petkove protestnike, posnetke pa nato kar sam ponosno objavil na internetu z napisi v stilu: “A ima kdo kak avtomat?”

V domačih digitalnih logih zdaj premoremo Spletno oko, kjer lahko kdorkoli prijavi sovražni govor, v zadnjem letu pa so naša sodišča celo izrekla prve obsodbe proti osebam, ki so širile sovraštvo in nestrpnost preko svojih osebnih profilov na družabnih omrežjih. Prelomna sodba je bila podana julija 2019 s strani vrhovnega sodišča, ki je razsodilo, da gre v primeru komentarja pod prispevkom na spletni strani Radia Krka februarja 2011 za sovražni govor proti Romom. Koprsko okrožno sodišče je februarja 2021 nekdanjega avtomobilističnega novinarja Martina Česnja obsodilo na šestmesečno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let zaradi pozivanja k streljanju beguncev na Twitterju. Aprila 2020 pa je sodišče v Črnomlju na pogojno kazen obsodilo spletno komentatorko, ki je prav tako pozivala k pobojem beguncev. Velja tudi dodati, da črnomeljska sodba in koprska sodba (še) nista pravnomočni. Kar se groženj s smrtjo tiče, slovenska policija seveda zagotavlja, da jih jemlje nadvse resno, a v praksi so digitalne grožnje le redko sankcionirane, celo ko jih objavljajo posamezniki visokega profila. Potrebna je namreč tožba prizadetega, to pa zahteva čas, denar, znanje in – morda najbolj ključno – dovolj socialnega kapitala, da se prizadeti stranki ni potrebno bati, da bo za svojo predrznost plačala s službo, kariernimi možnostmi ali kako drugače. Tako smo bili na primer priča primeru direktorja študentskega Kampusa, Alena Nikole Rajkovića, ki je samega sebe snemal, kako kriči na petkove protestnike, posnetke pa nato kar sam ponosno objavil na internetu z napisi v stilu: “A ima kdo kak avtomat?” Rajković je še kar direktor, pozivi k njegovemu odstopu in peticija, ki jo je podpisalo 325 študentk_ov, pa so naleteli na gluha ušesa. Skratka, od zgoraj je precej lažje pljuvati dol, dobesedno in v prenesenem pomenu.

Nerazčiščeni pravni pojmi, ki se tičejo svobode govora, sovražnega govora, klevetanja, groženj in razlik med vsem tem v klasični formi ter v digitalnih oblikah, tako le požlahtnijo retoriko našega trenutnega političnega režima. Vlada je poskusila uzakoniti verbalni delikt, pa ni šlo. Preganjanje posameznih nelaskavih objav o trenutnem predsedniku vlade Janezu Janši je zamudno in čisto premalo bombastična zgodba za medije. Zato so staromodna grozilna pisma fantastična priložnost za politike. Umberto Eco med značilnostmi fašizma navede dve navidez konfliktni ideji: ‘sovražnik’ fašizma je vsemogočen in za fašista predstavlja smrtno grožnjo, hkrati pa je dovolj šibak, da ga bo preplašeni revček fašist zlahka premagal. Samo en avtomat mu dajte v roke. Vse kaže, da se to pri nas izvrstno obnese, ker se fašistom še vedno radodarno pusti streljati okrog sebe, ko pa dobijo rafal v odgovor, nemudoma stečejo pod okrilje ustavne države, strogega obsojanja vsakršnega nasilja in podobnih mlahavih fraz. Na delu je znova gravitacija primerno visokih pozicij določene ideologije, s katerih se da odlično meriti.

V skladu s to preizkušeno tradicijo hinavskih pizd, če se strokovno izrazim, je za Janeza Janšo vsaka kritika proti njemu strahoten primer sovražnega govora, ki ga je potrebno kazensko preganjati in najstrožje sankcionirati. Njegovo žolčno tvitanje pa pade pod njegovo ustavno pravico do svobode govora. Ravnokar smo bili priča ekstremni verziji tega manevra. Janša in še sedem politikov, ki so prejeli grozilna pisma z naboji, pri čemer so bile nekaterim priložene tudi fotografije njihovih družinskih članov s tarčami na obrazih, so med prvimi novicami dneva že tri dni zaporedoma. Pa pustimo ob strani, da je javna RTVS zadnja objavila popravek, da prejemniki pošiljk niso prejeli v domače nabiralnike, potem ko je Pošta Slovenije javno potrdila, da so pošiljke prestregli že v svojem zbirnem centru; prav tako je bilo tudi potrebno čakati na popravek glede vzporednega poročanja o dveh ‘lažnih’ uslužbencih T2, ki sta sicer tudi protestnika, predvsem pa žrtvi buržujskega strahu pred delavskim razredom. Zaradi dvojice delavcev telekomunikacijskega podjetja T2 v primernih uniformah, ki sta po službeni dolžnosti obiskala dom ministra Tonina, je njegova soproga namreč poklicala policijo. Morda je pa to leto, ko bi se za noč čarovnic morali vsi obleči v proletariat – naj mi Marx oprosti mini kaviar-socialistično zajebancijo.

Kdaj bo na vrsti temeljita preiskava in najstrožje sankcioniranje groženj s smrtjo, boleznijo, ponižanji in eksistenčnim propadom, s katerimi nam ta vlada grozi že praktično vse od marca 2020?

Skratka: imamo vlado, ki na tej točki že skoraj leto in pol ustrahuje slovenski narod – in še toliko bolj tiste, ki ne štejejo kot narod – s paleto bolj ali manj nesmiselnih, nestrokovno utemeljenih in represivnih ukrepov proti epidemiji. Taista epidemija je zgolj v letu 2020 dvignila število vseh umrlih v Sloveniji na nivo, kakršnega nismo videli od druge svetovne vojne, za to pa je v mnogih aspektih, ki jih tu ne bom pogrevala, neposredno odgovorna vlada. To je tudi vlada, ki rada tarna o tem, kako je nihče ne spoštuje in kako smo vsi grdi do nje, medtem ko sistematično napada čisto vse nadzorne sisteme, ki ji preprečujejo neobrzdano uničevanje države, državne ekonomije, državnega ozemlja, in nenazadnje državljank_ov. Na tej točki me torej predvsem zanima, kdaj je na vrsti temeljita preiskava in najstrožje sankcioniranje groženj s smrtjo, boleznijo, ponižanji in eksistenčnim propadom, s katerimi nam ta vlada grozi že praktično vse od marca 2020. Zanima me tudi, kdaj smo na vrsti mi kot državljanke_i, da gre kak varnostni strokovnjak v slogu Denisa Čalete na večerna poročila smrtno resno razlagat, kako nas bo potrebno bolj zaščititi pred vlado. Za tiste, ki niste videli prispevka: Janša je bil po mnenju tega strokovnjaka resno ogrožen na Kredarici, ko ga je nahrulila Tea Jarc – slava ji! – in bi moral ob sebi imeti varnostnika, da bi mu zamašil nežna ušesa.

In končno – državljanke_i tudi potrebujemo privilegij otipljivega naboja v kuverti. Morebiti bodo potem nehali veljati dvojni standardi za politike in za navadne smrtnike. Na tej točki bi nenazadnje Janšev naboj v kuverti brez posebne mentalne gimnastike lahko zgolj z uporabo njegove lastne logike oklicala za nič več in nič manj kot svobodo govora. Lahko bi ga, ampak potem bi si morala res dobro oprati in razkužiti roke.

Foto: freeimages.com