Svoboda kapitala je bila vedno odvisna od nesvobode populacije in tega niti vsa silna retorika človekovih pravic ne more prikriti.

Tvoja utopija je moja distopija.

Ne glede na univerzalističen zamah utopije, nekdo vedno ostane zunaj. Če nihče drug, ostanem zunaj jaz.

Kajti v mojem primeru, tisti, ki predlaga utopijo, daje tisto, česar ni (boljšo prihodnost), tistemu, ki tega ne želi. Vse ima svojo ceno, še posebej boljši svet. Kjer je cena, je tudi trgovina. Kot potomec grških trgovcev, popov in pekov, zavračam kupovanje obljub. Iz istega razloga ne trgujem na borzi. Ne vem za Boga, toda jaz ne kockam. V primeru boljšega, pravičnejšega sveta, so možnosti za dobitek tako ali tako majhne. Če bi bil boljši svet možen, bi ga nekdo že ustvaril – časa je bilo dovolj.

Tisti, ki ponujajo darove, zavračanje daru dojemajo kot resen prestopek, ali vsaj kaznivo omahovanje. Krščanstvo stigmatizira samomor, ker samomorilec naznanja: Življenje je dar Boga? Hvala, nočem ga. Podobno nestrpnost do zavračanja demonstrirajo inženirji družb.

Krščanska utopija: Christianopolis

Johannes Valentinus Andreae je trpel za izgubljeno čistočo, svet pa si je predstavljal brez obresti in denarja.

Ta nemški teolog je leta 1619 objavil »Opis Republike Christianopolis«, utopijo o družbi, v kateri je odnos med delom in krščanskim življenjem po njegovem videnju v popolnem ravnotežju.

Njegova utopija, kot navsezadnje tudi Morova, se dogaja na otoku. To je standard pri zamišljanju utopičnih skupnosti, že od Platonove Države: majhna, izolirana, samozadostna skupnost.

Christianopolis je glavno mesto otoka, na katerem se znajde Andreaev pripovedovalec, ko doživi brodolom.

Mesto je utrdba v obliki kvadrata, katerega strani so dolge po 700 čevljev. Štirje stolpi na njegovih robovih gledajo na štiri strani sveta. Sestavljeno je iz štirih vrst stavb in samo ene glavne ulice in trga. Vse stavbe imajo tri nadstropja. V središču mesta, na trgu, stoji okroglo svetišče s premerom sto čevljev. V Christianopolisu živi, uganili ste, štiristo meščanov.

Lewis Mumford v Zgodovini utopij (The Story of Utopias) prikaže, kaj novega prinaša Andreaeva utopična skupnost. V Platonovi državi sta tabor in vojak osnovni obrazec za celotno življenje skupnosti. Pri Moreauju je to gospodinjstvo in družina, pri čemur discipline vaškega življenja prenaša na mesto. V Christianopolisu je vse osnovano okoli delavca in dela. Andreaeva utopija je predvsem »država delavcev, ki živijo v enakopravnosti, si želijo miru in zavračajo bogastvo«.

Proizvodnja je v Christianopolisu organizirana v treh okrožjih. V enem se ljudje ukvarjajo s poljedelstvom in vzrejo živine. V drugem so mlini, pekarne in podjetja za vse, kar se proizvaja brez uporabe ognja. Sem Andreae namešča tako žage in rastline za proizvodnjo papirja, kot tudi skupne kuhinje ter pralnice. Tretja četrt je namenjena tako imenovani težki industriji: tukaj se nahaja metalurgija in tisto, kar zahteva stalen vir ognja. Mestni prebivalci niso proletariat, ampak delavci, ki upravljajo s proizvodnimi sredstvi. Zaposleni iz teh četrti se sestajajo v mestni hiši, kjer razpravljajo »tako o svetih kot o mestnih vprašanjih«. Mumford piše: »Jasno je, da ti delavci niso ovce, ki jih vodijo modri pastirji kot v Državi, ampak člani avtonomnih, samoupravnih skupin«. Te skupščine proizvajalcev so osnova političnega reda v Christianopolisu, ki je sestavljen še iz 24 članov sveta, ki predstavljajo Mesto, in treh postav, na katerih počiva izvršna oblast: sodnik, duhovnik in upravnik šolstva.

V Andreaevi verziji obrtniške neposredne demokracije je znanje dostopno vsem. Znanje morajo doseči vsi posamezniki, ne sme postati obeležje manjšine. »Ne črke ne delo niso tako težki, da ne bi mogel vsak človek, če ima dovolj časa, obvladati enega in drugega,« piše. V Christianopolisu proizvodnja temelji na uporabi znanja. Proizvodnja je planska, ljudje pa »ne opravljajo dela, ki ga ne poznajo, kot vprežna živina, ampak so predhodno temeljno znanstveno izobraženi«.

V Christianopolisu ni ne denarja ne obresti. Materialne dobrine se izmenjujejo. Trgovina, v skladu z napotki Svetega Tomaža Akvinskega, ne obstaja za pridobivanje osebnega imetja, ampak za dobrobit skupnosti, ki jo je treba oskrbeti z različnimi potrebščinami.

Vse hiše kot tudi vse pohištvo v Christianopolisu so javna lastnina. Fantje se lahko poročijo pri 24, punce pa pri 18 letih. Mlademu paru mesto dodeli stanovanje in pohištvo iz javnega skladišča. Vzgoja in izobrazba otrok staprav tako javna stvar: ko dopolnijo šest let, se otroke preda mestu v varstvo in vzgojo.

Iz Mumfordovih komentarjev je jasno, da mu je od vseh utopij, s katerimi se v knjigi ukvarja, najbliže ravno Andreaeva. Bacona in Campanella ima v primerjavi z Andreaem za »povsem drugorazredna«. Poglavje o Christianopolisu Mumford konča s srčnim komplimentom njegovemu tvorcu: »Ta odprti in pošteni nemški učenjak stoji bok ob boku s Platonom: njegov Christianopolis je tako neuničljiv kot tisto, kar je v človeku najboljše.«

Zgodnjekapitalistična utopija: država brez lenobe

V izvrstni knjigi Izum kapitalizma (The Invention of Capitalism) Michael Perelman detajlno opisuje javne obsodbe in boje proti lenobi v Angliji osemnajstega stoletja. Težko je v tem besedilu ne prepoznati matrice, ki je pripeljala do tega, da se jugoslovanske delavce, ki se jih je v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni obravnavalo kot najboljše na svetu, ob izdihljajih komunističnega eksperimenta obravnava kot družbeno dno, s katerim je treba obračunati. Prvobitna akumulacija goji prezir do lenih delavcev: treba je storiti vse, da se bedo in nezaposlenost, ki jih bosta doleteli, prikaže kot zaslužni in sami po sebi razumljivi.

Tako, navaja Perelman, piše Francis Hutcheson, učitelj Adama Smitha: »Če ljudstvo ni dobilo delovnih navad, nizka cena vseh življenjskih potrebščin spodbuja lenobo.«

Tukajšnji »demokratično izbrani« vladarji so očitno imeli v mislih njegove besede: vse življenjske potrebščine so vse dražje in dražje, to pa ima učinek – naši ljudje so ozdravljeni lenobe, brezuspešno, pogosto tudi preklinjajoč, iščejo zaposlitev. Toda dela ni, ker si ga še niso zaslužili. Četudi niso lenuhi.

Josiah Tucker pa pravi takole: »Na kratko, edini način, kako rivalsko nacijo onemogočiti pri prilaščanju vaše trgovine, je, da lastnemu ljudstvu onemogočimo, da je bolj brezdelno in ima več pregreh kot oni.«

Thomas Mun pa je besnel zaradi »splošne kuge našega kajenja, opijanja, žretja, navad in razsipanja časa na brezdelnost in užitek.«

Veliki umi tega časa, vpreženi v stroj za proizvodnjo denarja, so prosti čas dojemali kot škandalozno napako. Voltaire je na primer zahteval, da se praznike z namenom učinkovitosti vedno praznuje prvo prihajajočo nedeljo, na katero se tako ali tako ne dela. Izračunal je, da lahko na ta način delodajalci delavce prisilijo, da delajo dodatnih 40 dni na leto, namesto da pijejo in žrejo.

Preklet prosti čas, kako se spopasti z njim! Nekateri so predlagali, naj služabniki vstajajo bolj zgodaj in naj ure pred svitom namesto v spanju preživijo v izdelavi ribiških mrež, skupaj z ženskami in njihovimi otroki. Drugi pa so predlagali, naj se delavci na farmi, ko končajo z dnevnimi obvezami, spravijo k pletenju in vezenju. Daniel Defoe ni skrival navdušenja nad spoznanjem, da si v Norwichu »celo otroci po četrtem ali petem letu lahko služijo svoj kruh«.

Že tedaj je postalo jasno, da dati ljudem preveč prostega časa ni dobro za prosti trg. Svoboda kapitala je bila vedno odvisna od nesvobode populacije in tega niti vsa silna retorika človekovih pravic ne more prikriti.

Pri opisu kratenja človekovih svoboščin v imenu prostega pretoka in večanja kapitala pa verjetno nihče ni šel dlje od Jeremyja Benthama, enega najhujših zagovornikov prostega trga. Ta je predlagal osnovanje podjetja (ki bi mu finančno pomagala država), ki bi upravljalo z revnimi. Nisem se zakopal dovolj v preteklost, toda možno je, da je prav Bentham iznajditelj human resources industrije.

Podjetje naj bi dobilo oblast nad, kot je pisal, »celotnim bremenom revnih«, za začetek pa naj bi zgradilo 500 stavb, v katere bi namestilo milijon revežev. Ne le delo, ampak tudi celotno življenje teh ljudi ternjihovi živi in še nerojeni otroci bi bili pod nadzorom delniške družbe, katere upravitelj naj bi bil po Benthamovem predlogu – on sam. Prihranki na prehrani, obleki in bivanju bi bili maksimalni, delovna disciplina pa brutalna.

»Kakšno moč ima lahko drugi tovarnar nad svojimi delavci, da je enaka tisti, ki bi jo moj tovarnar imel nad svojimi? Kateri drugi gospodar lahko svoje delavce, če so leni, privede do stanja, ki je blizu lakoti, ker jim ne dopusti, da gredo drugam … In kateri so ti delavci brez možnosti, da bi si z združevanjem povišali dnevnice, ki so prisiljeni vzeti še tako bedna nadomestila …« piše Bentham.

Kapitalizem, kakor opaža Perelman, ni dobesedno sledil Benthamovim nasvetom. Namesto tega je našel subtilnejše metode za nadzor populacije.

Nekatere od teh metod so tudi državljanske vojne in rušenje družb kot pogoj za ropanje družbene lastnine, politiko strahu in izbiro tako imenovanega »manjšega zla«. Jugoslovanski primer kaže, da se popoln nadzor populacije lahko uresniči tudi na način brezposelnosti, nacionalnih in verskih delitev, ki kljub vsemu še vedno ljudi homogenizirajo daleč hitreje in močneje od katerekoli iteracije ideje družbene pravice.

Kakor nas opomni Perelman, je privatizacija javnih dobrin bila (in ostala) osnovna tehnika prvotne akumulacije. Nekoč so bogati pripadniki plemstva ograjevali in si prisvajali zemljo, ki so si jo pred tem delile in jo uporabljale cele skupine ljudi. Kaj se je zgodilo z našimi podjetji, proizvodnjami, od katerih so pri nas živele cele skupine ljudi? Ogradili in prisvojili so si jih neki novi privilegirani ljudje, pripadniki novega plemstva.

Naslednji Perelmanov uvid je zelo pomemben: v laissez-faire državi ne država ne njeno pravo nista tu, da bi zaščitila tiste, od katerih se jemlje, ampak je ravno nasprotno: da bi bilo njihovo razlaščanje legalno. Kakor je plemstvo, o katerem piše Perelman, »uporabljalo državo, da bi ustvarilo zakonsko strukturo za ukinjanje« pravic, ki so jih imeli prejšnji uporabniki zemlje, tako se naše novonastale države in njihove zakone izrablja, da bi bila sredstva za delo in lastnino, ki so jih uporabljali naši državljani, na legalen način od njih odvzeta in dana novim lastnikom.

Smo to vedeli, ko smo zahtevali državo in se borili zanjo? Aha, nismo hoteli takšne države? Hja, ampak države so takšne in so za to. Treba je omeniti, da pravna država, h kateri težimo kot k civilizacijskem idealu in z vzpostavitvijo katere naj bi se končala naša tranzicija, povrh vsega ni tu, da bi prinesla pravico razlaščenim in osiromašenim, ampak da bi kriminalizirala redistribucijo in predvsem nacionalizacijo – pravna država je torej tu, da bi oni zadržali tisto, kar so pridobili v prvotni akumulaciji, ker je pravna država odločilna v obrambi svetosti zasebne lastnine.

Vse pa se je začelo, spomnimo se, z zgodbo o tem, kako smo leni in nič ne počnemo. Vse se je pričelo z znamenito jugoslovansko šalo, ki se je glasila: »Ne morejo nas tako malo plačati, kot lahko mi malo delamo.«

Prevod: Dijana Matković