• English
  • Hrvatski

Prejšnji teden je po vseh državah nekdanje Jugoslavije zaokrožil ne-dokument, ki ga uradno ni nihče napisal, nihče podpisal, nihče videl, komentiral ali razposlal.

V tem ne-dokumentu so neimenovani diplomati predstavili načrte za novo razkosavanje nekdanje skupne države. Med drugim vsebuje predloge o razkosanju Bosne in Hercegovine, priključitev Republike Srbske k Srbiji in združitev Kosova z Albanijo.

Ne-dokument naj ne bi predstavljal uradnega stališča nobene države, ampak gre za nekakšen »strateški premislek« o prihodnji evropski politiki do »Zahodnega Balkana«, kar je v diplomatski govorici postalo pogosto poimenovanje za nekdanjo Jugoslavijo.

Toda ta ne-dokument je imel kljub ne-uradnosti zelo konkretne posledice. Zaradi vsebine ne-dokumenta so pred slovenskim veleposlaništvom v Sarajevu protestirali pripadniki islamističnega gibanja Vjera, narod, država. Ne-papir je obudil travme številnih prebivalcev regije, ki so pred dvema desetletjema preživeli vojno, trpljenje, izgubo svojcev, pregnanstvo in pomanjkanje.

Pri pošiljanju ne-dokumenta na različne evropske in druge naslove je po ugotovitvah več domačih in evropskih medijev pomembno sodelovala tudi slovenska diplomacija.

Za komentar takšnega ravnanja slovenske politike smo zato zaprosili intelektualce in ustvarjalce (in žal prezasedene intelektualke in ustvarjalke) iz držav, ki bi jih znova razmejevali ne-znani avtorji ne-dokumenta o razkosavanju Balkana. Ocena Faruka Šehića, Marka Pogačarja, Ahmeda Burića, Saše Ćirića in Andreja Nikolaidisa je enotna: kakršno koli sodelovanje pri nastajanju in širjenju omenjene pobude za vnovično risanje državnih mej ni samo neodgovorno, ampak tudi izjemno nevarno.

Faruk Šehić, bosanski pisatelj in kolumnist, nekdanji oficir:

Non-paper v meni budi spomin na 44 mesecev vojevanja, pomanjkanja, bede, lakote, trpljenja, obupa in smrti, saj ne obstaja tako začrtanje novih meja BiH ali drugih sosednjih držav, ki bi se lahko rešilo po mirni poti. Vsak poskus razdelitve BiH vodi v vojno brez konca in kraja. Bosna in Hercegovina je dežela in država, samosvoja tvorba z lastno zgodovino in tradicijo, ne pa izmišljija kot Republika Srbska, tako imenovana entiteta, nastala na kosteh pobitih Drugih.

Non-paper je lokalni Mein Kampf, besedilo, ki lahko privede do takih zločinov, kakršnih si ne moremo niti zamisliti.

Ta non-paper je grozljiv, saj se z njim želi nagraditi velikosrbske nacionaliste, ki so odgovorni za najpošastnejše zločine na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Nagrada pa je ozemlje te trpinčene dežele. Poleg tega je non-paper zgolj kažipot, nadaljevanje tistega, čemur je nek visoki evropski državnik na začetku vojne v BiH rekel »mučna obnova krščanske Evrope«.

Non-paper je lokalni Mein Kampf, besedilo, ki lahko privede do takih zločinov, kakršnih si ne moremo niti zamisliti, pa smo se jih že dovolj nagledali. Njegov cilj je, da se enemu narodu vzame njegova lastna zemlja in se ga s tem spremeni v evropske Palestince. V osredju tega dokumenta tiči želja, da se Bošnjaki/muslimani/Bosanci in Hercegovci radikalizirajo, saj bi jih prisilili, da postanejo to, kar v očeh evropskih desničarjev že so – tumor na zdravem tkivu bele in krščanske Evrope.

Sintagma mirni razhod je strašen oksimoron. 50 % prebivalcev te države ne bo nikoli privolilo v to.

Non-paper je predloga za ukinjanje multietničnih držav in družb, vse, kar se trenutno povsem uradno odvija v Črni Gori preko sistemskih institucij. Niti vojna v BiH ni mogla razbliniti ideje državljanske družbe in multietnične skupnosti, in to gre desničarjem v nos: da kljub vsemu v Bosni še naprej živijo ljudje, ki verjamejo, da narod ni najpomembnejša stvar v človeškem življenju. Zato je treba uničiti BiH in Črno Goro, ker kažeta, da so občečloveške in progresivne ideje še kako mogoče, četudi se te ideje dandanes prikazujejo kot anahronistične in preživete.

Marko Pogačar, hrvaški pesnik, pisatelj, esejist:

V izjemno ostri konkurenci med ogabnimi izumi naše vrste je koncept nacionalne države med najpritlehnejšimi in najodvratnejšimi. V brezobzirno obrambo te ideje je ravno tako vprežena celotna plejada drugih grozljivih in brutalnih človeških izumov. V leksikon človeških sramot se uvršča tudi meja, umazana namišljena črta, ki ji je uspelo pokvariti celo nedotakljivo čistost geometrije. Pri njej ne gre za nič drugega kot za zid, ki služi za obrambo nekakšnih privilegijev, srednjeveški jarek, ki brani tisto, kar je naše, tisto, kar smo – običajno na krvav način – odvzeli drugim.

“Če drži, da je pomembno vlogo pri non-paperju odigral tudi slovenski Orban, s stanjem odlično seznanjeni mini Orban brez oboroženih sil, je vse skupaj še bolj gnusno.”

Čeprav je jasno, da je situacija v Bosni daleč od končne in stabilne, pa si nisem predstavljal, da bomo tako hitro zagledali novo 2.0 verzijo Tuđmanovega prtička. Ta načrt za razkosanje vsaj na papirju suverene države je, če je to sploh možno, še odvratnejši od Tuđmanovega. Zdi se, da za njim ne stoji niti »iskrena«, »osebna« nacionalistična vnema in mesijanizem, ki ju lahko pripišemo hrvaškemu avtokratu, temveč zgolj »hladna« in »racionalna«, geopolitično uokvirjena realpolitika. Če drži, da je pomembno vlogo v njem odigral tudi slovenski Orban, s stanjem odlično seznanjeni mini Orban brez oboroženih sil, je vse skupaj še bolj gnusno: precej gotovo je, da se tovrstne »matematične« meje v tem prostoru lahko izrišejo samo s krvjo ter da ta kri ne bo modra in »evropska«. Tuđman je v svojem zločinu vsaj licitiral z »lastnimi« mrtvimi.

Nekomu, ki je odraščal v Jugoslaviji v času jugoslovanskih vojn, lahko takšen povsem provizoričen zemljevid prikliče zgolj najmračnejše spomine in najbolj črne misli. Če že ne zdrave pameti, obzirnosti, zgodovinske izkušnje ali racionalne analitičnosti, bi bilo treba upoštevati argumente preko 100.000 mrtvih, v imenu katerih je še pred nedavnim nekakšna modra roka zarisovala meje. Preko 100.000 ledeno mrzlih argumentov … jih ne slišite? 

Ahmed Burić, bosanski pesnik in kolumnist:

Vsaka generacija ima svojo vojno. Tiste nesrečnejše jih imajo več. Najbrž že od nekdaj obstaja ta želja po ureditvi sveta po katastrofah. Ta, nekoliko patološka potreba po »ureditvi« Balkana ni nikoli uspela od zunaj, zato je »non-paper o BIH« le še eden izmed neuspešnih poskusov prikazati njegove akterje večje, kot dejansko so.

»Non-paper o BIH« je le še eden izmed neuspešnih poskusov prikazati njegove akterje večje, kot dejansko so.

Združene neliberalne sile že kdo ve katerikrat kažejo svoj obraz in v tem ni pravzaprav nič novega. Tisto, kar je novo, je to, da so se nekdanji akterji vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije zaigrali, saj objektivno ne razumejo vseh posledic spremembe mej, tokrat tudi držav članic EU. Po tej plati en del EU znova izpričuje  neodgovornost in nesposobnost, drugi pa – nedoraslost temu projektu. Zaspanost velikih in beda majhnih narodov, bi lahko rekli. Ter mi v sredini, z našimi majhnimi, zlobnimi profašisti, ki ne zmorejo imenovati sodnikov in zakonito delovati, temveč vse življenje švercajo.

Orožje, ljudi, papirje, lastne misli … Twitter strategija s straniščne školjke. 

Saša Ćirić, srbski urednik, kritik, politični analitik:

Ta ideja, ki se pripisuje slovenskemu desničarskemu premierju, si prizadeva na videz zadovoljiti apetite in »zaceliti travme« najštevilčnejših etničnih skupnosti na prostoru bivše Jugoslavije poleg Albanije.

To je virus, ki se zlahka razširi tudi na preostanek Evrope, povsod, kjer se etnična vprašanja lahko zastavijo kot izvor dominantnih konfliktov.

Z zornega kota srbskih, nacionalistično tolmačenih interesov – kar je bil in ostal prevladujoč pristop Srbije – se vse zvaja na to, da se izguba največjega dela Kosova nadomesti s pripajanjem oziroma »zedinjenjem« z Republiko Srbsko.

Prikrojitev meja bi oživila in opravičila vojne cilje iz 90. let, okrepila koncept že tako ali tako preveč etnično čistih nacionalnih držav, pri tem pa odkrito pozvala tiste multietnične dele, ki so ostali v nacionalnih državah (v Srbiji na primer del Vojvodine z madžarsko večino, Sandžak ali občine na jugu), da se odkrito zavzamejo za odcepitev od take umetno povečane Srbije.

Da ne omenjam izginitve obstoječih držav, kot so Bosna in Hercegovina, Črna Gora in Makedonija; to je virus, ki se zlahka razširi tudi na preostanek Evrope, povsod, kjer se etnična vprašanja lahko zastavijo kot izvor dominantnih konfliktov.

Rešitev je krepljenje izvornega koncepta EU, rušenje populistov in obnavljanje demokratičnega reda v Evropi, čemur pa na poti stojita veliki oviri: pandemija in zamrznjena begunska kriza.

Andrej Nikolaidis, bosansko-črnogorski pisatelj in kolumnist:

Tole ste zagotovo že slišali: »Evropa je predvsem skupnost vrednot.« Če je že tako, kaj bi se zgodilo, če bi vrednote, ki jih non-paper promovira v Bosni, razširili na Slovenijo? Da Italija, Avstrija in Madžarska vzamejo Sloveniji, kar potrebujejo? Preprosto vkorakajo, kot v Mercator, in si postrežejo. Pa da tako Slovenci in ne Bošnjaki postanejo Palestinci Evrope?

Kaj bi se zgodilo, če bi vrednote, ki jih non-paper promovira v Bosni, razširili na Slovenijo? Da Italija, Avstrija in Madžarska vzamejo Sloveniji, kar potrebujejo?

Mimogrede: ideja prikrajanja meja in ustvarjanja etničnih držav na škodo malih narodov je – poleg tega, da je odurna – izjemno nevarna. Kdorkoli je sestavil ta papirnati nepapir, bi lahko namesto razdelitve Bosne in Hercegovine predlagal, da se na Sarajevo vrže atomska bomba: število žrtev bi bilo približno enako.

Razumem, da ima Slovenija tako kot vsi zmagovalci in poraženci vseh vojn svojo vojno mitologijo, pa vendar: vojna v Sloveniji je bila v primerjavi s tisto v Bosni runda paintballa. Janša hoče zdaj deliti državo, v kateri so bili izvedeni genocid, etnične čistke, sistematična posilstva, državo, v kateri so bili kulturni centri pretvorjeni v mučilišča in koncentracijska taborišča. Me sprašujete po mojih osebnih občutkih ob tem? Recimo takole: to je občutek, ki teži k fizični, ne verbalni reakciji. Teži, recimo, k natančni brci v zadnjo plat.

Prevedla: Miha Zemljič in Mišo Mićič

Prikazna fotografija: Klark & Kim Kays, Flickr