Razglednica iz Belorusije: Evropske vrednote ali dostojno življenje?

9. maja večina Evrope, vključno s Slovenijo, praznuje dan Evrope. Dolgo časa sem mislil, da je ta datum izbran zaradi sovpadajočega dneva konca druge svetovne vojne – 9. maja smo nekoč uradno, zdaj pa le še intimno, praznovali dan zmage. Zmage, ki naj bi utemeljevala evropske vrednote, človekove pravice, nasploh ureditev Evrope (in sveta) v drugi polovici 20. stoletja, vse do danes. Moja zmota se je pred nekaj leti izjasnila na uradnem spletnem kvizu Evropskega parlamenta: »Zakaj 9. maja praznujemo Dan Evrope?« Med možnimi odgovori je bil tudi »konec druge svetovne vojne«, ki pa se je izkazal za napačnega. Pravilni odgovor se je glasil nekako takole: »V spomin na Schumanovo deklaracijo, ki je utemeljila Evropsko skupnost za premog in jeklo.« Evropski državljani očitno praznujemo dan, ko je politična elita Zahodne Evrope podpisala trgovinsko pogodbo – medtem ko je dan zmage nad fašizmom po letu 1991 skoraj povsod utonil v kolektivno pozabo.

O Belorusiji skoraj povsod po Evropi prevladuje slabo mnenje. Ne glede na osebno politično usmerjenost se večini Belorusija zdi zavožena država: mednarodna izolacija, avtoritaren politični sistem, družbeni konservativizem, poveličevanje Sovjetske zveze, domnevno kršenje človekovih pravic in nadzor nad mediji. Skoraj pregovorna ljudska modrost pravi, da je vsako stvar najbolje videti na lastne oči.

Leto 2025 predstavlja 80. obletnico te velike zmage. Morda smo se je v Sloveniji spomnili z besedo ali dvema, kaj več pa ne. Še posebej v kontekstu napetih razmer z Rusijo je lahko kakršnakoli omemba osvoboditve, za katero je bila v veliki meri zaslužna Rdeča armada, problematična. Ravno nasprotno pa je v Rusiji, kjer je evropska amnezija zgodovinskega spomina obudila ponos na veliko zmago, vendar z roko v roki z moskovskim patriarhatom in oligarhičnimi strukturami – kot orodje vzdrževanja oblasti. Parada zmage v Moskvi tradicionalno obeležuje okrogle obletnice zmage in je najverjetneje tako ali drugače znana vsem, če ne drugega kot antipropaganda, ki jo širijo vplivni zahodni mediji. Parade še vedno potekajo po velikih mestih nekaterih držav naslednic Sovjetske zveze, večinoma v precej nacionalistični luči in posledično v navzkrižju z zgodovinskim pomenom tega obreda. Izjema med temi državami je Belorusija – po uradnih dokumentih Evropskega parlamenta »poslednja diktatura v Evropi« –, ki ohranja pristno sovjetsko tradicijo tega praznika, vključno s prazničnim vzdušjem, natančnimi pripravami, dela prostimi dnevi, kulturnim programom, predavanji, razstavami … in, kar je najpomembnejše: z zgodovinsko resnico.

O Belorusiji skoraj povsod po Evropi prevladuje slabo mnenje. Ne glede na osebno politično usmerjenost se večini Belorusija zdi zavožena država: mednarodna izolacija, avtoritaren politični sistem, družbeni konservativizem, poveličevanje Sovjetske zveze, domnevno kršenje človekovih pravic in nadzor nad mediji. Skoraj pregovorna ljudska modrost pravi, da je vsako stvar najbolje videti na lastne oči. Zato in predvsem zaradi spoštovanja do vseh, ki so pripomogli h koncu druge svetovne vojne, smo se štirje Ljubljančani v začetku maja odpravili v Minsk. Kasneje se je izkazalo, da je parada ostala le obstranski del globokega vtisa, če ne kulturnega šoka, nad to državo.

Ne potujte v Belorusijo, morda se vam ne uspe vrniti

Potovanje v Belorusijo je precej težavno. Še posebej za državljane Evropske unije. Evropski zračni prostor je zaprt za vsa letala, ki letijo v Belorusijo, kakor tudi za tista, ki so registrirana v tej državi. Letališče v litvanski Vilni zato predstavlja okno v svet za večino Belorusov, saj je 180-kilometrsko pot z avtobusom iz Minska mogoče opraviti tudi v manj kot treh urah. Na poti proti meji med Litvo in Belorusijo potnike pričakajo jumbo plakati: »Ne tvegajte svoje varnosti – ne potujte v Belorusijo. Morda se vam ne uspe vrniti. Ministrstvo za zunanje zadeve opozarja: potovanje v Belorusijo predstavlja tveganje za življenje, zdravje in varnost državljanov Litve.« Strašljivi napis je v nas sprožil nekaj dvomov, a poti nazaj ni bilo. Vzdušje se je kmalu spremenilo, saj beloruske obmejne miličnice niti niso pregledale vizumov in so nas toplo sprejele v državo. Prvo opažanje: v Belorusiji ni policije, organa, ki ščiti državo, temveč se je ohranila milica, organ, ki ščiti družbo. Nato je carinik z nami še malce poklepetal – in takoj zadel, da smo prišli na parado. Retrospektivno se mi zdi zanimivo, da ga ni preveč čudil prihod turistov iz daljne Slovenije … Tam je samoumevno, da se je za tako pomembno stvar, kot je 80. obletnica osvoboditve, pač treba angažirati.

V Minsk smo prispeli zgodaj zjutraj, okoli pete ure. Sprehod po zaspanem in predvsem brezmadežno čistem – stvar se bo kasneje izkazala za stalnico – mestu do hotela je trajal 20 minut. Poleg čistoče sta se takoj izkazali dve dejstvi: imena ulic se od časov Sovjetske zveze niso spremenila; nastanjeni smo v hotelu, pa ne zato, ker bi bili razsipni, ampak zato, ker kratkotrajnih najemov stanovanj (Airbnb itn.) preprosto ni. Še več, hotel je bil v državnem lastništvu, ne prek kakšnega holdinga, ampak neposredno pod okriljem Ministrstva za notranje zadeve, ki stoji tik na drugi stani ceste. Naš (pre)zgodnji prihod je spodbudil nejevoljo upraviteljico hotela, ki smo jo žal prebudili. Svoje nezadovoljstvo je jasno izkazala, brez strahu za svojo službo – nekaj povsem tujega tudi za našo socialno državo. V prvih nekaj urah smo tako občutili obstoj precej robustnega sistema delavskih pravic, v veliki meri ohranjenega iz socialističnih časov.

Minsk je bil med drugo svetovno vojno popolnoma uničen; od središča Belorusije je ostalo le prgišče historičnih stavb, ki so jih lahko obnovili. Z zanosom zmage so mesto na novo zgradili po modernističnih načelih, ki so temeljila na ustreznih bivanjskih pogojih za vse.

Zjutraj je mestne ulice na nov dan pripravljal cel bataljon traktorjev in tovornjakov. Ulice vsakodnevno perejo z vodo – običaj, ki so ga na Zahodu že zdavnaj opustili, deklerativno zaradi okoljske ozaveščenosti (čeprav ne gre za pitno vodo?!), v resnici pa zaradi ekonomske računice. Posledica takšnega običaja je izjemna kakovost zraka, saj uležane PM-delce vsako jutro enostavno odplaknejo. Estetika se tu sreča z javnim zdravjem. K prijetnemu ozračju dodatno pripomorejo širni parki, ki se raztezajo vzdolž dvomilijonskega mesta. Minsk je bil med drugo svetovno vojno popolnoma uničen; od središča Belorusije je ostalo le prgišče historičnih stavb, ki so jih lahko obnovili. Z zanosom zmage so mesto na novo zgradili po modernističnih načelih, ki so temeljila na ustreznih bivanjskih pogojih za vse (prim. Le Corbusier: Atenska listina). Izkaže se, da je vpliv dogodkov izpred več kot 80 let med ljudmi močan in prisoten še danes. Ne na kak sentimentalen način, ampak stvarno in zelo osebno: ljudje se zavedajo trpljenja in borbe, zavedajo se, da je bil mir izborjen s hudimi mukami. V Belorusiji je namreč med drugo svetovno vojno umrl vsak tretji prebivalec, samo v Minsku je bilo 400.000 žrtev. Brutalna statistika jih umešča med najbolj trpeče narode, takoj za Rome in Jude. Beloruska bolečina te vojne je še najbližja tisti, ki jo občutijo in ohranjajo v judovski skupnosti, le da je tam postavila podlago nacionalističnim idejam, ki so ustvarile državo Izrael in prešle v sovraštvo. Globoko nacionalistično sovraštvo, ki danes povzroča genocid. V Belorusiji te bolečine ni izrabil nacionalizem, ostala je iskrena in nepreračunljiva. Prav zato jim dan zmage pomeni veliko, morda največ.

Mesto heroj v Minsku ni le uporabna politična floskula (kakor v Ljubljani), ampak je stanje duha, ki pride na plano prav ob praznovanju velike zmage. Praznično vzdušje še najbolj spominja na naš veseli december. Povsod so okraski z motivom dneva zmage; skoraj vse trgovine imajo izobešene praznične plakate, ki nakupovalcem voščijo vse dobro ob prazniku. Zasledili smo celo praznične popuste ob dnevu zmage, pa voščilnice, čestitke in komemorativne spominke. Za vrhunec zmagovitega ozračja pa so poskrbele praznične uspešnice Ansambla Aleksandrova, kot so »Katjuša«, »Kalinka«, »Dan zmage«, »Sveta vojna« itd., ki so se predvajale po nakupovalnih centrih in drugih lokalih.

Belorusija je po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 tako kot ostale republike začela z intenzivno razgradnjo socialne države. Divja privatizacija, zapiranje tovarn, zmanjševanje javnega sektorja, poslabšanje šolskega in zdravstvenega sistema, denacionalizacija kmetijskih površin … Hkrati je potekal še kulturni boj s spremembami državnih simbolov (kontroverzna belo-rdeče-bela zastava, ki so jo med vojno uporabljali kolaboranti z nacisti), imen ustanov, krajevnih imen, stopnjevanjem nacionalizma, revidiranjem zgodovine … Torej procesi, ki so postsovjetske države praviloma pripeljali do dveh zaključkov. Prvi je periferni položaj v razmerju do velikih centrov kapitala (baltske in kavkaške države); drugi pa izolacija, oligarhija, kult osebnosti, nacionalizem (srednjeazijske države, v zadnjih nekaj letih Rusija). Čeprav bi Belorusijo mnogi uvrstili med slednje, menim, da ni tako. Tu se je leta 1994 zgodilo nekaj, kar se drugod ni. Na predsedniških volitvah je demokratično – tudi po zahodnih merilih – zmagal Aleksander Lukašenko, ki je vodil predvsem socialno kampanjo. Z njegovo zmago je Belorusija zavila z ustaljene poti postsovjetskih držav in spet sprejela dediščino sovjetstva. Z ustavnimi spremembami so obnovili sisteme socialne države, ustavili privatizacijo, presekali koruptivne in oligarhične vezi, uvedli progresivno obdavčitev. Ustavila se je tudi kulturna protirevolucija – obnovili so stare simbole, ohranili sovjetsko dediščino, vrnili stara imena ustanov in krajev. Morda najpomembnejše: zaustavil se je val nacionalizma in kar naenkrat se je narode rajnke države ponovno obravnavalo kot bratske narode, kakor nekoč sovjetske ljudi.

Okrog beloruskega predsednika se je predvsem v zahodnih medijih oblikoval mit o poslednjem diktatorju, samodržcu, ki Belorusijo zapira pred svetom. Skrivnostnim in predvsem skromnim začetkom nezakonskega otroka z beloruskega podeželja so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sledili prvi uspehi z upravljanjem in nato vodenjem enega izmed mnogih beloruskih kolhozov. To obdobje je Lukašenka oblikovalo v ljudskega človeka, ki ne da kaj dosti na prefinjeno politiko. Do leta 1991 je bil član tamkajšnje komunistične partije, a ni zasedal nobenih pomembnejših funkcij. S svojim ljudskim nastopom se je približal ljudem, ki so v času nestabilnosti v njem videli zagotovilo starega sistema. Tako je bil čez nekaj let, ponovno kot neodvisni kandidat, izvoljen na mesto predsednika republike. Od razpada Sovjetske zveze ni bil član nobene stranke, njegov krog zaupnikov pa je leta 2007 ustanovil sprva gibanje in nato stranko Belaja Rus. Ta agraristična in etatistična stranka tradicionalno zmaguje na volitvah in skupaj z velikim številom neodvisnih kandidatov oblikuje vlado. Takšna struktura oblasti Belorusiji zagotavlja stabilnost in ohranjanje socialne države, je pa zanjo treba žrtvovati nekaj idealov zahodnega sveta. Značilni so različni vzvodi: represija (ki je vrh dosegla s protesti leta 2020), politični zaporniki, medijska kontrola … Točno ta čvrsti prijem države pa izključuje možnost tuje intervencije, ki bi lahko ogrozila trenutno socialno pogodbo v državi. Lukašenko je na tiskovni konferenci za BBC januarja 2025 slavno izjavil, da je v Belorusiji pač treba spoštovati zakone – kdor jih ne, se lahko odloči za izgon ali zapor. Resnici na ljubo je takšna retorika prisotna v vseh državah sveta. Kljub vsemu pa se zastavlja vprašanje, ali garant socialne države odtehta zatiranje svoboščin.

Ne potrebujejo Američanov za nasvete pri cvrtju krompirja

Lokali in trgovine so se v Minsku začeli odpirati in že na prvi pogled je bilo nekaj drugače kot drugod po Evropi. Razen nekaterih izjem v mestu ni mednarodnih verig trgovin, lokalov ali restavracij. K temu so seveda pripomogle številne sankcije, ki jih je Zahod naložil državi, a hkrati tudi razumevanje, da ni vse zlato, kar se sveti. V Minsku zato ne boste našli restavracije McDonald’s, ampak Mak.by (belorusko različico ruske Vkusno i točka), in domačini se radi pohvalijo, da ne potrebujejo Američanov za nasvete pri cvrtju krompirja. Odsotnost svetovnih znamk v večmilijonskem mestu pomeni svojevrstno pristnost; obleke se kupi v majhnem butiku, po čaj se hodi v kiosk za vogalom, na malico pa v lokalno delavsko menzo. Slednjo smo tudi mi hitro obiskali. Šlo je za študentsko menzo št. 4 na severovzhodnem delu mesta, tik ob tamkajšnji Fakulteti za gradbeništvo in arhitekturo. Menza po sovjetskih standardih in s sovjetskim menijem ni privabljala le študentov, ugodne cene so privabljale tudi okoliške zaposlene. Meni z glavno jedjo, sladico in kompotom je stal manj kot tri evre. Brez študentskih bonov, brez kuponov za hrano in brez pomilovanja. Topel obrok je pravica vsakega državljana.

Beloruska družba je vključujoča do tujcev. Minsk je priljubljeno študijsko mesto med študenti iz držav, s katerimi Evropa nima dobrih odnosov. To so predvsem države podsaharske Afrike in Srednje Azije. Za prvo regijo je po razpadu Jugoslavije, s tem pa oslabitvijo gibanja neuvrščenih, Belorusija najboljša možnost pridobivanja kvalitetne akademske izobrazbe. Spomniti gre, da je Belorusija dandanes edina evropska članica gibanja. Srednjeazijskim državam pa je prek Skupnosti neodvisnih držav olajšano sodelovanje vseh vrst, prednosti namreč prinaša tudi ruščina kot lingua franca. Manjkajočo delovno silo – kljub vsem poročilom Evropske unije o slabem stanju beloruskega gospodarstva jim gre dobro – najdejo predvsem v prišlekih iz srednjeazijskih držav. Eden izmed njih je bil tudi naš taksist, doma iz Tadžikistana, ki si je v Belorusiji ustvaril lepo življenje. Med vožnjo do Gomile slave, osrednjega spominskega kompleksa bitke pri Minsku (po njej je mesto dobilo častni naziv mesta heroja), je odkrito pohvalil kvaliteto življenja, še posebej visoko šolstvo. Lepo vzdrževani spominski kompleks ohranja originalno zasnovo iz leta 1969, vključno z vso simboliko in pomenom. Med izgradnjo so v gomilo vključili zbrano zemljo iz vseh sovjetskih republik. Predvsem je pomen tu – v nasprotju z ostalimi postsovjetskimi državami – ostal nedotaknjen: spomenik ohranja spomin na padle sovjetske vojake in partizane in nikakor ni nacionalističen; nikjer ni izpostavljena beloruskost. Takšen nepotvarjajoč odnos do preteklosti je drugod po Evropi prava redkost.

Spomin in ponos na dosežke Sovjetske zveze sta živa še danes, tak odnos pa se prenaša na mlado generacijo. Priča smo množicam otrok, rojenih globoko v 21. stoletju, ki zares odraščajo z vrednotami, kot so solidarnost, tovarištvo, enakopravnost, bratstvo med narodi, spoštovanje, pravičnost, obče dobro …

Globoka navezanost na drugo svetovno vojno posega tudi na področje prostočasnih dejavnosti. Namesto zabaviščnega parka so v Belorusiji leta 2005 zgradili zgodovinski in kulturni kompleks Linija Stalina, kjer si lahko obiskovalci ogledajo uprizoritve bitk druge svetovne vojne, se vozijo z vojaško mehanizacijo, celo streljajo s pravim protiletalskim orožjem. Slika izgleda precej bizarno, še posebej v kombinaciji s profilom obiskovalcev – družinami. Majhni otroci, ki naokoli tekajo s prapori zmage, vrste družin, ki čakajo na svojo vožnjo s tankom T-34, in množice, ki jedo hrano, pripravljeno v pravih poljskih kuhinjah, so na prvi pogled dokaz evropskih tez o militaristični diktaturi v Belorusiji. Vendar je treba ljudem prisluhniti. Sproščeni pogovori mimoidočih so razkrivali, da sploh ne gre za Belorusijo, temveč za Sovjetsko zvezo – ne gre za belorusko vojsko, temveč za sovjetsko. Spomin in ponos na dosežke Sovjetske zveze sta živa še danes, tak odnos pa se prenaša na mlado generacijo. Priča smo množicam otrok, rojenih globoko v 21. stoletju, ki zares odraščajo z vrednotami, kot so solidarnost, tovarištvo, enakopravnost, bratstvo med narodi, spoštovanje, pravičnost, obče dobro … Nenavadni in morda celo neokusni park se ne poslužuje klasičnih potrošniških metod zabaviščnih parkov, saj je z gledišča Belorusov namenjen predvsem spominu in opominu. Ob koncu dneva se zdi Stalinov park precej boljši od Disneyjevega.

Dan zmage

Priprave za veliko parado so potekale pol leta. Na ta dan se tudi z državnih ustanov umaknejo nacionalne zastave. Namesto njih zaplapolajo prapori zmage, prav takšni kot tisti, ki so ga rdečearmejci 1. maja 1945 izobesili z Reichstaga v Berlinu. Pisateljica Saša Savanović v svojem romanu Novo Sada postavi tezo: »količina nacionalnih zastav v prostoru je direktno proporcionalna sjebanosti družbe, ki naseljuje ta prostor.« S to tezo se intimno strinjam in da mi misliti, ko se spomnim, da v Belorusiji na državni praznik nacionalnih zastav skorajda ni videti.

Dopoldne ob Spomeniku zmage poteka procesija polaganja cvetja. Pri nas se takšnih komemoracij (partizanščin) udeležujejo predvsem upokojenci in politiki, ki si od publike kaj obetajo. Prizor v Minsku je bil zato pravi šok: množica ljudi, razporejenih v manjše formacije. Bili so kolektivi; kolektivi šol, tovarn, fakultet, komunale, sindikatov, društev, političnih strank, celo ambasad tujih držav … Za njimi pa posamezniki, zbrani v dva večja bloka, dva Nesmrtna polka. Prvega, manjšega, je sestavljala ruska diaspora, ki je to jasno nakazala z nacionalnimi zastavami, med katerimi se je našlo tudi nekaj carističnih. Neokusni prizor pa je popravila druga, večja skupina, ki je predstavljala sovjetsko diasporo. Cerade s socialističnimi krilaticami, portreti Lenina in Stalina, sovjetske zastave in praznična glasba. Edinstveni prizor je zaznamoval nenavaden udeleženec, pravoslavni duhovnik, ki se je raje kot med ruske cariste postavil v sovjetski blok.

Soseske so vzdrževane, bloki povečini obnovljeni, vendar jih med obnovo dodatno ne izolirajo, kakor je praksa pri nas. Temu botruje malodane brezplačno ogrevanje, ki zagotavlja nizke stroške bivanja. Stanovanjske stiske ni, nova stanovanja pa redno zagotavljajo z gradnjo velikih sosesk.

Promet v mestu je tudi ob velikih dogodkih presenetljivo dober. Razlogi so trije: visoka gostota prebivalstva, ustrezno dimenzioniranje prometne infrastrukture in vlaganje v dostopen javni potniški promet. Čeprav je gostota prebivalstva visoka, v Minsku ni občutka utesnjenosti, prav tako se redko izkusi gnečo. Visoko gostoto so po drugi svetovni vojni dosegli z intenzivno gradnjo stanovanjskih blokov, ki so tvorili več manjših samozadostnih sosesk, kjer so na voljo vse vsakodnevne storitve. Pri urejanju prostora so velik poudarek namenili zelenim površinam, ki so v nekaj minutah dostopne tako rekoč vsakemu meščanu. Soseske so vzdrževane, bloki povečini obnovljeni, vendar jih med obnovo dodatno ne izolirajo, kakor je praksa pri nas. Temu botruje malodane brezplačno ogrevanje, ki zagotavlja nizke stroške bivanja. Stanovanjske stiske ni, nova stanovanja pa redno zagotavljajo z gradnjo velikih sosesk. Velikosti mesta ustrezno je merilo prometne infrastrukture. Drugače kot pri zahodnih velemestih pa to ne pomeni avtocest, ki se vijejo skozi urbano tkivo in ga sekajo na neprehodne dele. V Minsku so to mogočni večpasovni prospekti, obdani z drevoredi in širokimi pločniki (ti so sami po sebi široki kakor kakšna ljubljanska uličica), v zadnjem času pa se vzpostavljajo posebni pasovi za avtobuse in trolejbuse.

Levji delež prometnih preglavic odpravlja učinkovit in dostopen javni potniški promet, ki vključuje mreže avtobusnega, trolejbusnega in tramvajskega sistema ter metro s tremi linijami. Slednji že več kot 40 let predstavlja ponos mesta in dnevno prepelje do milijon potnikov. Poleg vsega pa je vožnja poceni – žeton za vstop v sistem stane 30 centov, pri čemer je možno prestopati in prepotovati celotno mesto. Prilagojenost sistema glede na tokove potnikov je izjemna; 15.000 delavcev znamenite tovarne traktorjev MTZ ima postajo metroja tik pred glavnim vhodom v tovarno, enako velja za ostale velike zaposlovalce v mestu. Vsaka postaja je edinstvena in predstavlja samostojno celostno umetniško delo. V nekatere postaje so vgrajeni pravcati spomeniki, mnogi v spomin na veliko domovinsko vojno, kakor so Sovjeti poimenovali drugo svetovno vojno. Jubilejnih 80 let zmage so proslavljali tudi na vlakih metroja – s posebnimi zvočnimi voščili ob prazniku. Vzdušje je prav takšno, kakršno je bilo v Sovjetski zvezi zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Oglas v vagonu metroja – reklam je po mestu izredno malo, na avtobusih in tramvajih jih sploh ni – nam je ponudil vpogled v življenje navadnih ljudi Belorusije. Dotlej smo občutili, kakšne so cene oziroma stroški, nismo pa vedeli, s kakšnimi dohodki razpolagajo običajni ljudje. Oglas za mehanika v javnem podjetju, ki servisira mestne avtobuse, je mesečno plačo postavil na okrog 1000 evrov. Gre za neto plačo šolanega fizičnega delavca. Plača, ki je za enako delo primerljiva s Hrvaško, le da tam lignji na žaru stanejo 28 evrov. Dvomim, da je šlo pri oglasu za propagando, namenjeno tistemu prgišču zahodnjakov, ki obiščejo Minsk. Dejanske plače se torej bistveno razlikujejo od vtisa, ki ga prejemamo na Zahodu. Takšne plače v kombinaciji z nizkimi stroški življenja omogočajo resnično dostojen življenjski standard.

Življenje v Belorusiji je drugačno od naših pričakovanj

9. maja zvečer se je začela dolgo pričakovana parada. Govor predsednika in obrambnega ministra, formacije vojakov, mimohod vojaške tehnike, prelet letal in helikopterjev, na koncu še kulturni program in slavnostni ognjemet. Skratka, klasična vojaška parada. Pri vsem dogajanju pa je bilo najbolj zanimivo spremljati ljudi, ki so si prišli ogledat jubilejni spektakel. V centru Minska je vse zelenice in širne ulice preplavila množica ljudi vseh starosti in z vseh koncev. Kljub skoraj dvestotisočglavi množici nikjer ni prišlo do prerivanja. Občutek za soljudi in okolico se je izkazal za resničnega po koncu programa, ko so ljudje zapuščali prizorišče. Na tleh ni bilo niti enega samega odpadka, niti ene plastenke in niti enega ogorka (čeprav tam radi kadijo); vsi odpadki so bili zbrani ob smetnjakih, kjer se je zaradi množičnosti iz njih začela oblikovati pravcata gomila. Le ob smetnjakih in nikjer drugje. Po koncu parade so si otroci in tudi starejši interesenti lahko ogledali paradna vozila državnih funkcionarjev, osebje pa je razkazovalo vse podrobnosti in poziralo na fotografijah z obiskovalci. Zame je bilo to nekaj novega, saj ogled varovanega vozila pri nas pomeni varnostno tveganje za državo.

Pod črto lahko sklenem, da je življenje v Belorusiji drugačno od naših pričakovanj. Namesto zatrtih, revnih, nazadnjaških, ozkogledih itd. ljudi nas pričaka drugačna slika. Slika robustne socialne države, ljudi, ki lahko preživijo z osemurnim delavnikom in eno službo, družbe, ki je vključujoča, kjer je vsakomur zagotovljena streha nad glavo, kjer ni brezdomstva. Seveda pa vse to za ceno oblasti, ki se poslužuje avtoritarnih metod, oblasti, ki ne sledi evropskim vrednotam, ampak v zameno zagotavlja dostojno življenje. Obisk Belorusije človeka prisili k razmisleku o vrednotah, državi, družbi in predvsem predsodkih.

Slovenci se z obiskov tujih dežel radi vrnejo domov. Povsod je lepo, a doma je najlepše. Tistikrat, ko tam drugod le pričakujejo nekaj boljšega, se domov po navadi vrnejo razočarani, s spoznanjem, da doma res ni slabo. Redko se zgodi, da so pričakovanja nizka, izkušnja pa nekaj boljšega, nekaj posebnega. Meni se je slednje zgodilo le nekajkrat – in Belorusija je najizrazitejši primer.

—

Naslovna fotografija: Primož Kolenc.