• English
  • Hrvatski

Zakaj komercialne radijske postaje tako rade vrtijo glasbene uspešnice iz osemdesetih, me je nekoč zanimalo.

Ti bom razložil, je poznavalsko začel znanec, ki je delal v radijskem marketingu.

Ljudje imajo radi, če jih glasba vrne v čase, ko so največ doživeli, torej v srednjo šolo ali na faks, pa v dvajseta, morda še zgodnja trideseta. Takrat je bilo zanje vse najboljše, tudi glasba. Saj morda pozneje poslušajo tudi druge reči, ampak to ni več isto. Čustveno so ostali tam.

Ti ljudje so zdaj stari petdeset, šestdeset. Zdaj pa računaj, je še dejal.

To družbo upravlja generacija, ki se ji je vse največje in najpomembnejše zgodilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Nisem računal, ampak sem si namesto tega predstavljal nekaj drugega. Kaj pa, če ti nostalgiki ne predstavljajo samo največjega dela komercialnega radijskega občinstva, ki na poti v službo ali med popoldanskim razvažanjem otrok podoživlja svoje najboljše življenjsko obdobje? Ampak da tudi volijo sebi podobne politike, vodijo državo ter obvladujejo kulturne ustanove, fakultete in medijske hiše?

To družbo namreč upravlja generacija, ki se ji je vse največje in najpomembnejše zgodilo prav v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Ti ljudje so si takrat ustvarili poklicne kariere ter si nakopičili vse oblike kapitala: od finančnega in političnega do simbolnega in kulturnega. Odpirali so prva zasebna podjetja v tedanji Jugoslaviji. Pisali so slovensko ustavo in zakone. Poslušali so proliberalnega Slavoja Žižka in brali protistalinističnega Tomaža Mastnaka ter se prerekali glede demokratičnih potencialov samoupravnega socializma in razlikami med demokratično in nacionalno Slovenijo. Ustanovili so prve politične stranke v novi skupnosti, kandidirali na volitvah in si podelili zasluge za samostojnost slovenske države.

Ob najmanjšem povodu ali pripravljenosti na poslušanje se predstavniki te generacije nostalgično spominjajo prvega koncerta Pankrtov, od spodaj osvetljenih članov Laibacha ter zakajenih sestankov na uredništvih Mladine, Nove revije ali Radia Študent. Pred mlajšimi kolegi in sodelavci, ki niso nikoli imeli takih priložnosti, se radi pohvalijo s stanovanji, ki so jih skoraj zastonj odkupili »po Jazbinšku« in plačali s certifikatskimi delnicami, ko so se privatizirala nekoč državna podjetja. Ali pa so si prve svežnje nemških mark prislužili s svojo iznajdljivostjo pri »švercanju« iz Avstrije in Italije ter preprodajanju te robe v Salomonovem oglasniku, ključni platformi tedanje male privatniške ekonomije.

Toda from there was downhill, bi rekli v športni terminologiji. Saj so pozneje brali in poslušali tudi druge reči. Prevzemali so pomembne javne funkcije in članstva v nadzornih svetih nekdanjih državnih podjetij ter postajali odgovorni uredniki pri največjih medijih ali predstojniki fakultet. Vendar so karierno, intelektualno in kulturno ostali v osemdesetih. Nobena nova glasba ni mogla nadomestiti panka, noben kolumnist preseči Žižka ali Mastnaka, nobena tema jih ni tako podžgala kot razhajanja med nacionalno in demokratično Slovenijo.

Zmagovalci osemdesetih so se obnašali kot iglavci – drevesa, ki mečejo globoko senco in z iglicami zakislijo zemljo pod sabo, da postane manj rodovitna. Zato večinoma niso prenašali znanja na naslednike in jim prepuščali svojih položajev. Med tem pa so to družbo izmenično prevzemali še glasbeni uredniki, ki v ušesih niso imeli poznosocialističnega novega vala, ampak so bili dovzetni predvsem za dalmatinske klape, Agropop in brizgalne. Tako kot njihovi volivci.

Tisti, ki smo odraščali ob Pearl Jamih in Radioheadih, gledali Trainspotting, brali Bridget Jones in Klub golih pesti, spremljali Prijatelje in se udeležili stadionskega koncerta Siddharte, smo se – če smo imeli srečo – pri generaciji osemdesetih kvečjemu zaposlili ter z rednimi službami prišli do stanovanjskih kreditov in srednje uspešne kariere. Še nekoliko mlajši so lahko računali kvečjemu na honorarno delo ali podaljševanje začasnih pogodb o zaposlitvi. Uredniki in drugi odločevalci pa so ostali enaki, zato programi komercialnih radijskih postaj in političnih strank do danes nagovarjajo zelo podobno občinstvo, ne glede na ideološki predznak.

Današnji soundtrack tako izbirajo predvsem posamezniki, ki so nekaj zapeli, napisali, odigrali ali uredili v osemdesetih. Samo v takšnem okolju je možno, da lahko družbeno zvočno podobo še vedno določajo Kučani in Janše, NSK in novorevijaši ter ostali vidni udeleženci prvega osamosvojenega desetletja. Ti na plejlisto letošnjega volilnega leta tudi tokrat ne bodo uvrstili zvokov novega tisočletja, saj zanje nimajo ne posluha ne interesa. Zato bo treba takšne vsebine poiskati pri drugih izvajalcih in drugačnih občinstvih. Denimo pri tistih, ki so množično podprli referendum za čisto vodo in se na pobudo Grete Thunberg sprehodili na globalnem okoljskem protestu. In jim na volitvah pomagati, da si izberejo svoje glasbene urednike.